Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 37

Na koncu poti

Preteklo nedeljo je Argentina prvič doživela obvezno debato predsedniških kandidatov. Potekala je v provinci Santa Fe, da se na zunaj pokaže federalizem argentinske države in političnega delovanja. Sicer smo pred tem že večkrat doživeli podobne poizkuse. Pred štirimi leti sta tedanja kandidata Macri in Scioli tudi uprizorila debato. Uspeh tedanjega srečanja, ki je koristil sedanjemu predsedniku, je bil povod, da so pripravili in izglasovali poseben zakon, ki primora vse predsedniške kandidate, da se udeležijo debatnega dogodka.

Nedeljska javna in obvezna predstavitev kandidatov in pregled njihovih načrtov na določenih delavnih področjih je bila prava gledališka predstava. Domala vse televizijske postaje, ki se posvečajo posredovanju novic, so „verižno‟ prenašale to srečanje. Dejstvo, da je vsak imel zelo omejen čas za predstavitev svojih idej (dve minuti), da na te izjave ni bilo vprašanj, da so popolnoma vsi udeleženci zastavili svoj nastop kot govor na propagandnem shodu, je celotnemu dogodku vzelo resnost. Bila je „debata‟, a nikakršne izmenjave mnenj.

Ne kaj, ampak kako. Morda bi v drugih državah to drugače izzvenelo. Morda bi debata dosegla namen, ki naj bi bil dvigniti kakovost demokratičnega življenja. V Argentini in v sedanjih okoliščinah je celoten dogodek izzvenel v prazno. Ni pomagal, da bi državljan (volivec) lahko prišel do boljših in vrednejših zaključkov, komu lahko bolj zaupa in kdo bo bolje izpolnil njegove želje o prihodnem razvoju življenja in delovanja v državi.

Po nedeljskem srečanju lahko sklepamo, da mimo bolj ali manj uspešnih nastopov, manjka minimalne resnosti v argentinskem političnem vodstvu. Lahko smo slišali le obljube ob posameznih odtenkih vsakega predmeta debate. Vsi so se osredotočali, kaj bodo naredili, kaj bodo izpeljali v prid naroda, kakšni so njihovi cilji na posameznih področjih. A nihče ni pojasnil, kako bo izpeljal obljubljene dejavnosti. To je glavni odsev ne le debate, temveč celotne volilne kampanje, ki se bliža koncu. Utemeljeno lahko pričakujemo, da bo drugi del debate, ki bo potekala to nedeljo v prestolnem mestu, izzvenel v istem tonu.

Težava niso debate. Problem je improvizacija celotnega političnega delovanja. Tako vlada, katere kandidat je sedanji predsednika Macri, kot opozicija, ki jo predstavlja Alberto Fernández (ki „skriva‟ bivšo predsednico Cristino), kot Lavagna in ostali kandidati in politične formacije, bi morali vedeti, kakšen je položaj. Morda nekatere podrobnosti niso znane. A dežela je dovolj svobodna in podatki dovolj dostopni, da si vsak politični vodja lahko ustvari resno sliko, kako stvari stojijo.

Če torej poznaš položaj, in imaš nek stvaren načrt, bi moral vedeti, katera sredstva lahko uporabiš, ali moraš uporabiti, da izpelješ svoj vladni program. Neizbežno je vedno ista pesem. Ko zmagoviti predsednik nastopi, šele dokončno izbere svoje sodelavce (zakaj ne že prej), ki potem debatirajo, kaj naj naredijo. Saj res že sedaj (komaj sedaj) delujejo strokovne ekipe, ki pripravljajo načrte za delovanje. A vse je še v zraku, vse je pogojno, nič ni gotovega. In, predvsem, vse poteka po nekih tirnicah, ki slonijo bolj na željah, kot na stvarnosti. Tak je bil primer Macrijeve vlade, ki je do zadnjega čakala na „tok zunanjih investicij‟, ki jih nikdar ni bilo. Kaj pa sedaj pričakuje dvojica Fernández? Pri njiju človek celo lahko sumi, da morda vesta, kaj bosta storila, pa ne povesta, da ne bi splašila volivcev.

Ni vse zlato … Ena izmed ekip, ki pripravljajo Fernándezove vladne načrte, se posveča izključno „urugvajski varianti‟. Vprašanje se suče okoli točke, ali zunanje upnike prosimo, da nam odpustijo del dolga (glavnice), ali samo podaljša rok odplačevanja, kot je to storil Urugvaj. Celo naši bralci že dobro vedo, da urugvajska rešitev ne sloni toliko na roku odplačevanja, kot na kriznih ukrepih, ki so nujno potrebni, da uravnovesimo račune in pridemo do potrebnega presežka. Znova se vrnemo k stari modrosti, ki jo pozna vsaka gospodinja: da ne smemo zapraviti več lot zaslužimo. Kje torej ostane blesk Fernándezovih vladnih načrtov?

Drug blesteč odtenek položaja v kirchnerističnem taboru je napoved sindikalnega združenja. Po dolgih letih razklanosti naj bi se sindikati končno, v senci „združenega‟ peronizma znova povezali v eno samo strokovno organizacijo. Razbitost argentinskih sindikatov je dobro znana. V vseh zgodovinskih obdobjih, pod vsemi vladami, je bila enotnost eden najtežjih izzivov delavstva. Sindikati so bili svoj čas temelj peronizma. Peron jih je celo imenoval „hrbtenica justicialističnega gibanja‟ in jim prisodil tretjino parlamentarnih mest. Potem je vse propadlo, od uboja Vandorja, mimo usmrtitve Ubaldinija do končnega razkola, ko je zavladal Menem. Tedaj se je pojavila CTA (Central de Trabajadores Argentinos - Centrala argentinskih delavcev) odcepljena od stare in klasične CGT (Glavna delavska konfederacija). Ta je ostala peronistična, ona je zaplavala v levičarske vode. Pod Cristino se je celo CTA še enkrat ločila, a se pod Macrijem znova združila. Sedaj napovedujejo, da bo znova „ena čreda in en pastir‟.

Bo res tako? Vse blesteče zlato edinosti je obledelo, še preden je do združenja prišlo. Peronistični sindikalizem ne more pozabiti vseh kritik, napadov in psovanja, ki ga je bil deležen s strani sindikalne levice; ta pa ne zaupa Fernándezu in sumi, da bo, pod silo razmer, stopil na pot „liberalnih gospodarskih ukrepov‟. Le od dejstva, koliko bodo eni in drugi stvarni in koliko bodo drug z drugim potrpeli „za delavski blagor‟ je odvisno, če bo do združenja sploh prišlo. Sveti se, a ni zlato.

In končno: provinca Buenos Aires. Sedanja guvernerka Vidal je že stvarno sprejela dejstvo, da jo bodo na volitvah premagali. V tem primeru bo guverner bivši gospodarski minister Kicillof, podguvernerka pa Verónica Magario, dosedanja županja mega-občine La Matanza. Njeno geslo je, da bo za provinco delala „kot doslej za Matanzo‟. Bog ne daj. La Matanza je največja predmestna občina (kaka dva milijona prebivalcev - cela Slovenija), obenem pa najbolj revna in zapuščena. Od leta 1983, ko smo se vrnili v demokracijo, jo vodi peronizem. Prav te dni se je, zaradi izrednega deževja, znova pokazalo, da so strukturalne potrebe občine zadnja skrb njenega vodstva. Ureditev potoka Morales že desetletja čaka na potrebna dela; a zaman. Ljudje ob vsakem dežju trpijo na poplavah, a zvesto volijo peronizem. Bolj kot politično je to psihološko vprašanje. Tudi Magario se sveti, a ni zlato.

Kaj je mogoče? V teh okoliščinah oba glavna kandidata nadaljujeta svojo kampanjo. Fernández mirno, komaj vidno kaže, da pripravlja svoj vladni program. Macri pa potuje po vsej državi in vodi zborovanja pod geslom „Si se puede‟ (lahko bi prevedli kot „Je mogoče‟, ali „Da se‟). Neverjetno, kakšne množice zbira, kakšno je navdušenje na teh shodih. To ni v njegovi naravi, a je izredno propagandno orodje. Seveda, te množice ne zagotavljajo volilnega uspeha, a predstavljajo uteho v težki uri. Obenem ga postavljajo, tudi v primeru poraza, na čelo opozicije. S političnega vidika je važno, da borbenost ne upade. Vsak glas je važen, ne le za (skoraj neverjetno) zmago, temveč za razmerje v parlamentu v prihodnji vladni dobi, ker nevarnost je v možnosti, da bi kirchnerizem (kot prej) večinsko obvladal obe zbornici.

Macrija skrbi volilni izid, Fernándeza pa finančni položaj ob (skoraj verjetnem) nastopu. Javno je prosil sedanjega predsednika, naj varuje devizni sklad Centralne banke. Vsaj delno je to uspelo. Odtok deviz, ki je bil po primarnih volitvah prava reka, se je spremenil v blag potoček. A devizni sklad s prosto razpoložljivostjo za uporabo v odplačevanje zunanjih obveznosti, dosega komaj 12.000 milijonov dolarjev. Vsekakor je mnogo več kot prazna blagajna, ki jo je Macriju pustila Cristina.

Tone Mizerit