Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 36

V deželi žita in krav

Večkrat preučujem in opazujem politični in socialni razvoj Argentine, pa brez strankarskih očal. Končno, če se življenje razvija normalno in je narod svoboden in (vsaj delno) srečen, ni važno, katera stranka sedi ob krmilu države. Težava tukaj (in povsod po svetu) je, da politična usmrtitev vlade odloča tudi ukrepe, ki odmevajo v življenju in stanju naroda. Vemo, da je cilj političnih strank prevzem oblasti. In to je pravilno. A ob tem se pojavi vrsta vprašanj: kakšen je smisel te oblasti; kateri so cilji vodenja države; kakšna sredstva uporablja vlada (stranka), da jih doseže; se zaveda, da je njeno poslanstvo služba, ki naj se izživlja za narodov blagor; ima med svojimi člani sposobne ljudi, da to službo vestno, vredno in uspešno izvajajo? In še bi lahko naštevali, fantazirali in sanjali.

Ustavimo se pri kirchnerizmu, ki je skoraj gotovi zmagovalec na prihodnjih volitvah. Vsekakor ima sposobne ljudi. Sam predsedniški kandidat, Alberto Fernández, odvetnik, univerzitetni profesor in z bogato zgodovino javnega dela, je gotovo sposoben. A moramo se zateči k modrosti iz Svetega pisma: po njih delih jih boste spoznali. Za dela bo treba še počakati, ker doslej je le mnogo govoril. A prav njegove besede nas znova polnijo s dvomom in žalostjo, ker se bojimo za prihodnost te naše drage druge domovine, ki je prva za naše otroke in vnuke. Bojimo se za Argentino in žalostni smo ob njeni usodi.

Zopet Urugvaj. Fernández je znova omenil urugvajski primer. O tem smo pisali pretekli teden. Ta ponedeljek pa se je sestal s svojim „kolegom‟. Daniel Martínez je predsedniški kandidat v sosednji državi. Pripada levičarski formaciji Frente Amplio (Široka fronta), ki se za vodstvo države bori z Belo stranko. „Posnemati moramo petnajst let razvoja Urugvaja pod vladanjem Široke fronte‟ se je navduševal skoraj gotovi prihodnji argentinski predsednik. „Petnajst let‟ pomeni, da se je razvoj začel leta 2004, ko je vladal Jorge Battle (Rdeča stranka), ki je opravil vse „umazano delo‟ (kot pri nas Remes Lenicov pred Lavagno), da je potem, po letu 2005 Frente Amplio lahko požel, kar je Batlle sejal. Pot razvoja se je leta 2002 lahko začela le, ker je država začela urejevati svoje račune, za ceno stiskanja pasov in uvedbe kriznih gospodarskih ukrepov.

Iskreno se vprašam, če se Fernández zaveda svojega potvarjanja. Dovolj je pameten in izobražen, da bi moral vedeti, da tukaj ne bo čudeža. Pot v obljubljeno deželo (Indijo Koromandijo), vodi le skozi puščavo. Batlle in njegova Rdeča stranka sta po opravljenem delu dejansko izginila z obzorja urugvajske politike. Kako bo to v Argentini?

A poglejmo še na drugi breg. Macri vodi svojo predvolilno karavano po vsej državi in (tudi) obljublja, da bo sedaj „vse drugače‟. Se morda on zaveda da, kljub vsej krizi, še nismo opravili „domače naloge‟, da bi dobili pozitiven red in prejeli nagrado opravljene mature? Pred časom je eden političnih strokovnjakov trdil, da je vladna povezava Cambiemos (Spremenimo) propadla v svojih vladnih načrtih, ker si „ni upala ničesar spremeniti‟. Tisti Macrijev „gradualizem‟ (postopne in počasne spremembe), je bil usoden, ker je predstavljal izgubo časa in političnega učinka ob nastopu (poleg ogromne zunanjezadolžitve). Macri bi lahko uspel, a verjetno bi posledica bila (kot v Urugvaju) zaton njegove stranke. In te dni sem bral še drug komentar, kjer se avtor boji, da bo Fernández zapadel istemu „izvirnemu grehu‟ kot Macri. Vsekakor, kdorkoli bo zmagal 27. oktobra, nas čakajo hudi časi. Vprašanje je le, če bomo stopili na pravo pot trdega dela in sledečega vrednega razvoja.

Revščina in lakota. „Argentina proti lakoti‟ je ime posebnega projekta, ki ga Alberto Fernández pripravlja, kot prvi korak boja proti skrajni revščini v državi. Pa zadnjih statistikah, je v Argentini 35,4% revežev (v primeru otrok, ta številka prekosi 50%), in 7,7% pod pragom indigence (siromaštva, skrajne revščine). „Ni dopustno, da v deželi žita in krav, cene kruha in mleka nenehno rastejo in ju ne najdemo na mizi Argentincev‟ je poudarjal Fernández na zborovanju, kjer je zbral predstavnike podjetnikov, sindikatov, socialnih organizacij in Cerkve (Karitas). Prikazal je začetni osnutek vrste ukrepov, ki naj dosežejo, da v Argentini nihče ne bo trpel lahkote. Med temi ukrepi so nekateri trgovske narave, določitev višine cen, odprava davkov na prehrano … Kot pri ostalih napovedih, je mnogo besed a malo konkretnih ukrepov. Res je, da je do 10. decembra, ko bo nastopil prihodnji predsednik, dovolj časa, za pripravi celotnega načrta, a srečanje je bilo videti bolj predvolilni shod kot resno delo.

Vrnimo se k vprašanju revščine. Ta je točka, na kateri temelji celotna kirchneristična volilna propaganda. A nihče v njihovem taboru ne prizna, da ko je Cristina zapustila vlado, je pustila za sabo 29% revnih (a trdila, da jih je 5%, manj kot v Nemčiji). Kandidat za guvernerja province Buenos Aires, Axel Kicillof, je kot gospodarski minister zadnji dve leti mandata odločil, naj se ne objavljajo statistike revščine, ker bi bilo to „sramotilno‟ (estigmatizante) za prizadete. Zanesljive številke je objavljala Katoliška univerza, s katere statistikami si sedaj polni usta vsa opozicija, ki je tedaj (na vladi) zanikala vrednost njenih objav. Kicillof sedaj govori o revščini, kot da bi on predstavljal rešitev za vse križe in težave.

Sploh je uboštvo kronična argentinska bolezen. Vleče se od začetka prejšnjega stoletja pa do danes. Pod Alfonsinom je dosegla 21,7%, pa mu je uspelo, da jo je zbil na 14,2%. Potem je vse pobesnelo. Menem je nastopil z 38% revščine. Znižal jo je na 22%, a je ob nastopu De la Rue že poskočila na 26%. Kriza leta 2001 jo je pognala na 47% in ko je odšel Duhalde je rekordno zabeležila 51,7% v Velikem Buenos Airesu. Kirchner jo je znižal na 26,1%, a smo že omenili številko, ko je odšla Cristina. Vse to v „deželi žita in krav‟!

Po isti poti? Vedno bolj jasno se kaže, da ni vse prijazno v okviru kirchnerizma. Nesoglasja in nasprotujoče si izjave so na dnevnem redu, tako v zunanjih zadevah, kot v notranjih nastopih. En primer je Venezuela. Verjetno je pod vplivom Cristine predsedniški kandidat izjavil, da je v Venezueli „demokracija z nekaterimi avtoritarnimi potezami‟. Omenjal je, da bo Argentina zapustila „skupino Lima‟, ki pod vodstvom Brazilije nastopa proti Maduru in njegovi vladi. Te dni pa je v Washingtonu Massa (prvi kandidat za poslanca province Buenos Aires) jasno dejal, da je Venezuela „diktatura‟.

Kako bo z notranjim mirom pod prihodnjo vlado? „Kdorkoli bo predsednik, mi bomo na cesti‟, opozarja Juan Grabois, kirchnerist in eden najbolj vidnih socialnih vodij. Levičarske socialne organizacije ponovno blokirajo ceste po prestolnici in v marsikaterem mestu države.

Bivša predsednica dejansko ne nastopa; kot da je ni. Skoraj je več pri hčerki na Kubi kot v Buenos Airesu. A prav na Kubi se je sestala z bivšim predsednikom državne petrolejske družbe (Miguel Galuccio), s katerim je govorila o usodi in prihodnosti velikih petrolejskih ležišč na področju Vaca Muerta. Opazovalci govorijo o „descristinizaciji‟ (odstranitvi vpliva Cristine) v prihodnji vladi; drugi se sprašujejo, če postopek ne bo obraten. Res je neke vrste razpoka med ustanovo Instituto Patria (sedež kirchnerizma) in predvolilnim sedežem na cesti Mehiko (bunker „albertizma‟). Argentinci ljubijo osebna poimenovanja političnih struj.

V tem vzdušju je Alberto Fernández prvič kot predsedniški kandidat obiskal sedež peronistične stranke (PJ-Partido Justicialista). Tam so bili zastopani predvsem guvernerji, ki so temelj njegove bojne črte in trdna opora, če res misli na kako ločitev od Cristine. Vsekakor, njegovo sporočilo mogotcem stranke je bila prošnja, rotitev, da naj ohranijo edinost, ki jim zagotavlja, da bodo „zmagali‟. Lažje bo z volitvami, kot potem, z vladanjem.

Tone Mizerit