Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 5

Neskončni dolgovi

Skoraj neskončna je vrsta snovi, ki jih vsak teden uporabljamo za te naše komentarje. Argentinska politika nudi preveč tvarine, ko je treba napolniti le dve pisani strani. A zadnji dnevi so bili v veliki meri posvečeni zunanji fronti, ki je danes v osrčju vlade ena glavnih skrbi. Omenili smo že obisk, ki ga je predsednik Alberto Fernández opravil v Izrael. Bilo je ob svetovnem obeleženju 75. obletnice osvoboditve koncentracijskega taborišča v Auschwitzu. Veliko število svetovnih voditeljev se je zbralo tam. Naš predsednik ni mogel izostati. Izkoristil pa je priložnost, da se je sestal z židovskim predsednikom (Rivlin) in tudi predsednikom vlade (Netanjahu). Predvideno je bilo tudi srečanje s Putinom, a je odpadlo zaradi zapletenega programa ruskega predsednika.

Sedaj pa se Alberto podaja na obisk Evrope. Kar obširna in naporna bo ta turneja: Vatikan, Francija, Španija in Nemčija. Srečanje s papežem je bilo predvideno takoj po obisku Izraela, pa se je razširilo še na tri evropske države. Razumljiv je obisk pri papežu Frančišku. Baje imata še od prej prijazno razmerje in podobne poglede na socialna vprašanja. A globoko ju loči vprašanje splava, ki ga Fernández namerava spraviti v parlamentarno debato (in potrditev?) še letos. Nekaj zapletov je tudi okoli imenovanja novega argentinskega veleposlanika v Vatikanu. Na vsak način napovedujejo, da bo srečanje »prisrčno«.

Kokoš ali jajce? Kaj je prej? To vprašanje dobiva nov pomen v zadevi argentinskega zunanjega dolga. Tudi dolg je povezan s predsednikovim potovanjem. V Evropi (kot že v Jeruzalemu) bo namreč Fernández skušal pridobiti simpatije tamkajšnjih voditeljev v prid argentinskih namenov v pogajanjih okoli vprašanja zunanjega dolga. Netanjahu mu je že obljubil podporo. Isto želi doseči od španskega predsednika (Sanchez), francoskega Macrona in nemške kanclerke Merkel, s katero se bo sestal 3. februarja. Evropa ima precejšno težo v odločitvah Mednarodnega denarnega sklada (FMI). Že v primeru prejšnjih argentinskih zapletov z zunanjimi upniki evropski zastopniki niso bili naklonjeni argentinskim predlogom. Zaplet je prišel do izraza tudi v primeru zadnjega ogromnega posojila, ki ga je FMI naklonil v dobi Macrija. Bo Fernándezov obisk spremenil zadržanje starega kontinenta do uboge Argentine? Stvar ni enostavna a predsednik upa na uspeh.

In zakaj to vprašanje o kokoši in jajcu? Našim bralcem smo že nekajkrat omenili, da sedanja vlada nima stvarnega ekonomskega načrta. Ni še odločeno, kam bomo usmerili ladjo domačega gospodarstva, ker ne vemo, kako se bo uredilo vprašanje zunanjega dolga. Te dni je gospodarski minister Guzmán potoval v Washington in se tam sestal s predstavniki glavnih upnikov, katerim je Argentina dolžna težke tisoče milijonov dolarjev. Zanimivo; mogotci mednarodnega kapitala so spraševali isto kot se sprašujemo mi: kakšen je argentinski gospodarski načrt? Oni so pripravljeni na pogajanja, da bi država odložila odplačevanje za dve leti (ali štiri leta?). A hočejo neke vrste zagotovilo, da bo Argentina v tem roku obnovila svoje gospodarstvo tako, da bo v stanju začeti odplačevati dolg.

Minister je na dolgo in široko, celo zelo strokovno, razlagal isto, kot vlada pripoveduje doma: načrt bomo skrojili, ko bomo vedeli, kakšne pogoje smo dosegli. Upniki vztrajajo: ne moremo govoriti o pogojih, če ne vemo, ali bo država v stanju izpolniti te pogoje. Srečanje se je zaključilo, ne da bi prišli do enotnega zaključka. Guzmán je sicer izjavi, da je bil »pogovor zelo pozitiven«, a na nasprotni strani ni bilo sledu o kakem optimizmu. Niso pripravljeni ugoditi argentinskim predlogom, če ni stvarnega programa, o katerem pa doslej ni ne duha ne sluha. Prevečkrat so se že opekli, da bi verjeli praznim obljubam. Nekoliko bolj prijazno je bilo srečanje ministra s predstavniki Sklada. Kljub vsemu v FMI obstoja neke vrste simpatija do Argentine. Februarja bo v Buenos Aires prišla njihova delegacija, da se na licu mesta seznani z okoliščinami in načrti sedanjega argentinskega položaja.

In vendar, soglasje. Razmerje med vlado in opozicijo ni ravno najboljše. Vendar je te dni predsednik poslal v parlament že zadnjič omenjeni zakon o zunanjem dolgu. Želja je, da bi ga obe zbornici čim prej potrdili, ker bi to bil tudi važen dokaz upnikom splošnega soglasja politične srenje v tej zadevi. Zakonsko bo besedilo prejelo splošno podporo, razen skrajne levice, katere načelo je, naj se dolg enostavno ne plača. Seveda je bilo nekaj predhodnih pogajanj. Povezava Cambiemos je zahtevala, naj se v besedilo vključi tudi vprašanje zunanjega dolga posameznih provinc. Nima težav samo Kicillof v provinci Buenos Aires; podoben položaj lahko zasledimo v prestolnem mestu, v Mendozi, Jujuyu in Corrientesu.

Alberto je že večkrat izjavil, da se mora vprašanje dolga rešiti »srednje hitro«. Kot  rok sedaj postavlja konec meseca marca, kar pa je skrajno težavno, zlasti, ker zunanji upniki vztrajajo na predhodnem poznanju gospodarskega načrta. Predsedniku pa se mudi tudi, ker potekajo medeni meseci nastopa vlade in nenehne omembe »porazne zapuščine« prejšnje vlade že nimajo več istega učinka. Cena raznih vzporednih dolarjev nenehno raste; raste pa tudi deželno tveganje, ki se že suče nad 2000 temeljnih točk (aprila 2019, pred primarnimi volitvami, se je sukalo okoli 830 točk). Temu je pripomoglo tudi zelo nestrokovno nastopanje Kicillofa v primeru provincijskega dolga. Vsaka nesmiselna poteza odmeva na mednarodnem trgu kapitala, kjer se bojijo, da bo zvezna vlada delala podobno.

Ta je ena nevarnih točk sedanje oblasti. Imenovanja kandidatov na vodilna mesta, pa tudi izredno število visokih funkcionarjev, so bila posledica notranjih trenj, in pa volje bivše predsednice, ki je vložila svoj veto na marsikaterega strokovnjaka in na določeno mesto postavila »zvestega« a nesposobnega privrženca. To je primer guvernerja province Buenos Aires, ki ga že od samega nastopa krepko »lomi«. Ponovno je tudi obtožil bivšo guvernerko Vidal, da je prevzela »dolg, ki ga je nemogoče plačati«, ko že vsi vemo, da je omenjene bone razpisal peronistični guverner Scioli leta 2011.

Povolilni golaž. Področje, kjer se hoče Alberto Fernández posebej izkazati, je v boju proti lakoti in delu na socialnem polju. Prehrambno kartico na vso paro uvajajo sedaj v predmestju Buenos Airesa, kjer jo množično delijo med revne družine. Žena (večkrat brez moža), ki ima dva otroka pod 6. letom, prejme 6.000 pesov mesečno (za enega 4.000), poleg otroških doklad in drugih podpor. To res ni veliko, a nekaj pomaga. Vendar se tudi tukaj opazi pomanjkanje strokovnosti. Večje število »javnih jedilnic« (merenderos, comedores populares), zadnje čase z zamudo prejema, ali pa sploh ne prejema potrebne hrane. V ministrstvu za socialno oskrbo tega niti ne zanikajo. Položaj je posledica nepredvidljivosti funkcionarjev, ki niso usposobljeni niti, da bi uspešno koordinirali zelo enostavne zadeve.

Na področju socialnega delovanja nastajajo še drugačne polemike. V to je vstopil bivši mendoški guverner in vodja radikalne stranke Alfredo Cornejo, ki je ostro kritiziral sedanjega predsednika. Dejal je, da v svojem socialnem delu Fernández meša »solidarnost s cinizmom«, ko se kaže radodarnega, medtem ko prizadeva srednji sloj, predvsem pa upokojence, ki so nenehno žrtve neresnih in nesposobnih voditeljev.

Znova pa se je razbesnela polemika okoli državne letalske družbe Aerolíneas Argentinas. Novo vodstvo (znova v rokah La Cámpore) trdi, da so jo prejšnji voditelji uničili in pustili nemogoče dolgove. Bivši funkcionarji pa trdijo ravno nasprotno. Kažejo, da je pod Cristino podjetje imelo izgubo v višini dveh milijonov dolarjev dnevno. To so pod Macrijem znižali na tretjino. A novega vodstva to ne zanima. Mirno trdi svoje, saj je danes v modi, da vsa krivda za zavoženi argentinski položaj pade na Macrija.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 4

»Solidarnost«

Nekajkrat smo že omenili težave, ki jih ima sedanja vlada na gospodarskem področju. Razni ukrepi, ki jih dan za dnem odločal ekonomska ekipa, ne kažejo na kak celosten program, temveč vsak korak vidimo kot nekaj ločenega, brez kakega skupnega cilja. Edino kar doslej povezuje vladno delovanje je poizkus višanja dohodkov (davkov) in nižanja izdatkov. Vsi čakajo na izid pogajanj, ki jih državni predstavniki vodijo z zastopniki tujih upnikov, predvsem Mednarodnega denarnega sklada (FMI). A ti potekajo v neke vrste tihem, skoraj skrivnostnem območju, tako da se včasih celo opazovalci sprašujejo, če smo res priče stvarnim  pogovorom.

Kot trdijo, je predsednik Alberto Fernández odločil, naj bo vprašanje zunanjega dolga rešeno do 1. marca. Šele potem bo minister Guzmán vedel, kje stojimo in kaj lahko ukrenemo, da državi skrojimo novo obleko. Medtem je vse le krpanje, cunja na cunjo, da mašimo luknje, ki se vedno bolj poznajo in jih ne moremo več zakrivati.

Zakon brez smisla. Gospodarski minister je te dni poslal v parlament osnutek zakona, ki naj ga poslanci in senatorji potrdijo na izrednem zasedanju v mesecu februarju. Besedilo je predstavil Guzmán na posebni tiskovni konferenci. Poteza je čudna, skoraj nesmiselna, ker že  zakon o izrednem stanju (in »solidarnosti«), ki so ga izglasovali decembra, jasno naroča, naj vlada ukrene vse potrebno, da uredi vprašanje »zunanjih obveznosti«. Novi zakon tega ne bo spremenil, le olajšal bo delo gospodarske ekipe. Besedilo novega zakona postane neke vrste »politično kritje«, izjava za javno uporabo, ki naj ljudem dokaže kako da se vlada trudi, da bi uredila zavoženi položaj. Pogajalcem pa bo poverila nekaj dodatnih pristojnosti.

Na omenjeni tiskovni konferenci pa je minister zagotovil, da vlada ne bo priskočila na pomoč provincam, ki so tudi zadolžene in ne morejo plačati »zunanjih obveznosti«. To pa je povzročilo pretres na finančnem področju. Padli so argentinski boni na mednarodnem trgu in poskočilo je deželno tveganje kar 5%. Kot udarec usode je istočasno finančna skupina Fidelity izjavila, da ne bo pristala na preložitev odplačevanja dolga province Buenos Aires. Ta izjava je povzročila omenjeni potres.

Pojasnilo, da bomo bolje razumeli zadevo, ki je dolgočasna a bistvena v sedanjem položaju. Imamo namreč državni zunanji dolg, poleg tega pa imajo nekatere province lasten zunanji dolg. Na čelu teh stoji provinca Buenos Aires, ki bi morala prihodnjega 26. januarja odplačati 250 milijonov dolarjev. Guverner Kicillof je že povedal, da tega dolga ne more poravnati in upnikom predlagal, da naj prestavijo odplačilo na mesec maj. Da se pogoji ali datum odplačevanja dolga lahko spremeni, ga mora potrditi (nove pogoje sprejeti) 75% upnikov. Fidelity ima kar 16% buenosaireškega zunanjega dolga. Če še dodatnih 10% upnikov zavrne guvernerjev predlog, bo provinca padla v default (enostranska odločitev da se dolg ne plača), iz katerega nihče ne ve, kako se bodo izkopali. Zato je toliko bolj odločilen Guzmanov sklep, da država ne bo pomagala provincam v zadevah njihovih dolgov.

Stisnimo pasove. Pravzaprav celotno delovanje gospodarskega ministra skuša prepričati vodstvo Mednarodnega denarnega sklada, da je vlada namenjena resno izvajati potrebne ukrepe, da uspe predlog novih pogojev. Kot smo že omenili, vlada išče način, da bi upniki sprejeli argentinski predlog: preložiti celotno odplačevanje dolga za dve leti (nekateri govorijo kar o štirih letih). Medtem si bo država opomogla in odplačevanje bo možno. Da prepriča svet o resnosti načrtov vlada izvaja protikrizne ukrepe, ki so skrajno ostri.

Če bi kaj takega izvajal Macri, bi že vse gorelo. Sedanji mir pa potrjuje javno prepričanje, da samo skrajne vlade lahko izvajajo ukrepe, ki niso priljubljeni a so potrebni. To prepričanje je sorodno onemu drugemu, da samo peronizem lahko vlada v Argentini. Zato ni čudno, da ni cestnih blokad, da sindikati (še) ne grozijo s stavkami, da socialne organizacije ne protestirajo, ko je vlada zamrznila sistem povišanja pokojnin in napoveduje izvajanje »solidarnosti« na tem področju. Marca bi morali vsi upokojenci prejeti povišanje pokojnin v višini 11,5%. Vlada trdi, da bo to izpolnila v primeru minimalnih pokojnin. A vsota bo ista za vse kategorije. To da je »solidarnost« in »izenačenje«. Dejansko bo za nekoliko višje pokojnine procent povišice sorazmerno padal. Šef kabineta je priznal, da je namen vlade »zmanjšati razlike«. Koliko je to pravično pa je drugo vprašanje.

S tem se vrnemo v stare čase, ko je bilo neke vrste geslo, da »končno vsi pademo v minimalno pokojnino«. Ni važno, koliko je oseba prispevala, koliko je vlagala v pokojninski sklad. Vlada trdi, da je to poenotenje »zadeva solidarnosti«. Minister je dejal, da vlada ne more enako postopati s tistimi, ki prejemajo 19.000 pesov (največji del upokojencev), in z onimi, katerih pokojnina dosega »300.000 do 400.000 pesov«. Ta vsota pa je za navadnega upokojenca dejansko neverjetna. Višja stopnja normalnih pokojnin se suče okoli 40.000 pesov. Znatno presegajo to številko le tako imenovane »privilegirane pokojnine« politikov ter vladnih in sodniških funkcionarjev. In prav te pokojnine so bile izrecno izključene iz zamrznitve, ki jo je uvedel »solidarni zakon«. Po nastalem škandalu je vlada napovedala, da bo »uredila« tudi to področje, a doslej o kakih spremembah ni ne duha ne sluha.

Res pa je, kakor je trdil šef kabineta (Juan Pablo Cafiero), da je problem pokojnin svetovnega značaja. Ljudje živimo vedno dalj časa. Število upokojencev v sorazmerju s številom aktivnega prebivalstva, ki prispeva v pokojninske sklade, se je v celoti spremenilo. Sistem sam je v krizi, in vlade vidijo kot prvo rešitev, naj upokojenci stisnejo pasove.

Nekaj podobnega se dogaja na delavskem področju. Poleg »solidarnega« bonusa ob začetku leta, se sindikalisti že pripravljajo na bližajoča se zasedanja paritetnih komisij, ki naj določijo povišice plač za tekoče leto. Vlada je popolnoma namenjena, da ne bo dopustila, da bi uvedli »sprožitvene klavzule« (cláusula gatillo), ki posodobijo plače v sorazmerju z inflacijo. Na gospodarskem ministrstvu želijo, da bi tudi delavske plače bile (kot pokojnine) »solidarne«, to je, da bi vsi prejeli le določeno vsoto, ne pa procentov. To pa je dejansko nemogoče celo v peronistični (ali kirchneristični) vladi. Kako bodo izšli iz te zagate, je danes še neznanka. Nekateri celo dvomijo, da bo to »mirovno obdobje« res trajalo šest mesecev.

Sem dolgo upal in se bal. Predsednik Alberto Fernández se je podal na svoje prvo potovanje v inozemstvo. Odšel je v Izrael na srečanje svetovnih veljakov ob spominu na judovski holokavst med drugo svetovno vojno. Tam bo imel razgovore z izraelskimi voditelji (Rivlin, Netanyahu), pa tudi z drugimi svetovnimi veljaki (Putin). Potovanje bo nadaljeval do Vatikana, kjer se bo sestal s papežem Frančiškom.

A za mnoge državljane (vsaj tistih 42%, ki so volili Macrija) potovanje samo po sebi ni važno. Bistveno je, da bo v Albertovi odsotnosti vlado prevzela - Cristina. Kar je ta del prebivalstva videval v najhujši blodnjah bo, vsaj za štiri dni, postalo realnost. Seveda, položaj se je spremenil in vladni krogi napovedujejo, da bo nadomestna predsednica nastopala mirno, kar pomeni, da ne bo izzivala. Celo trdijo, da se ne bo pojavila v vladni palači. To pomeni, da je res spremenila svojo naravo? Še daleč ne. Morda je postala le nekoliko bolj previdna. A njen vpliv je vedno prisoten. To potrjuje tudi dejstvo, da je (po njeni zahtevi) v vlado vstopil tudi Camilo Vaca Narvaja. On je bivši soprog Florencije Kirchner in oče njene hčerke, Cristinine vnukinje. Je pa tudi sin ustanovitelja gverilske skupine Montoneros (Fernando Vaca Narvaja). V vladi palači je zanj že pripravljena posebna pisarna.

Ko že govorimo o sorodnikih. Novi podpredsednik Centralne banke je Sergio Adrián Woyecheszen. Katere so njegove zasluge? Je zet obrambnega ministra (Agustín Rossi). In če že omenjamo nepotizem: vsi Rossiji so v državnih službah. Pa ne navadnih. Mož je minister; žena svetovalka v vladni palači; hčerka direktorica Mestne banke; zet podpredsednik Centralne banke. Družina Rossi mesečno stane državo približno milijon pesov. Mirno lahko rečemo, da je to »solidarnost«.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 3

Ukrepi in polemike

Sedanja vlada je storila nekaj, kar je Macri zanemaril. Jasno in glasno je razložila, povedala, objavila, da se je ob svojem nastopu znašla z »opustošeno zemljo« (tierra arrasada). Pametna poteza, ker jo, vsaj začasno (in navidezno), oprosti zaradi obupnega stanja v katerem se nahaja argentinska družba. A pretekel je mesec in visoki funkcionarji (vključno predsednik in zlasti podpredsednica) nenehno ponavljajo to pesem, medtem ko se že opaža, da pišejo novo pravljico o uspehu.

Solidarnost je beseda, ki jo Alberto Fernández v uradnih nastopih nenehno ponavlja. Izraža, da si je zadal kot prvi in bistveni cilj boj proti lakoti. To je hvalevredno, a hvalevredna je tudi resnica. Zakon, ki mu daje izredno oblast, in je temelj delovanja v prvih šestih mesecih, tudi vsebuje to besedo. A prav ta zakon predstavlja najhujše protikrizne ukrepe (ajuste), kar jih pomni Argentina. Med drugim dviga davčni pritisk. Vsebuje pa tudi ukinitev avtomatičnih povišic pokojnin. Te povišice so, sicer z zamudo, vsaj delno branile upokojence pred inflacijo. Res si bodo nekoliko opomogli najbolj revni. A od tam naprej je prizadet ves srednji sloj, predvsem njegove nižje plasti.

Stisnimo pasove. Starejši bralci se gotovo še spominjajo leta 2001, ko se je tudi vse rušilo. Tedaj je kot gospodarski minister nastopil Ricardo López Murphy. Njegovi protikrizni ukrepi so bili izredno grobi. Tudi on je prizadel upokojence. Zaradi reakcije je ostal na svojem mestu komaj dva tedna. Moral je oditi in predsednik De la Rua je kmalu za tem padel. Sedaj ugotavljajo, da je predstavljal Murphyjev »ajuste« komaj tretjino sedanjega. A sedaj nihče ne protestira in minister mirno sedi na svojem mestu. Saj je v redu, saj je bilo potrebno. A vendar: ni bilo druge poti, da ne bi stiskanje pasu utrpeli vedno isti? In, kar je najhujše, predsednik govori o »solidarnosti«, medtem ko samo napoveduje, da bo »stisnil« tudi politični sloj, ki se vedno reši pred poplavo.

Medtem se nadaljujejo pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom (FMI). Trdijo, da so tamkajšnji funkcionarji veselo presenečeni nad ukrepi: koliko da si je upal Fernández, predvsem na področju pokojnin. Te so glavobol po vsem svetu. Sistem, kot ga poznamo, ne prenese več normalnega delovanja in po vseh državah zahteva vladnih posegov in denarnih sredstev. Celo v Franciji je eden od vzrokov za hude nemire. V FMI pa pogajanja napredujejo počasi, preveč počasi. Upniki nočejo popustiti, Argentini pa se mudi ker, dokler ni dogovora o vprašanju zunanjega dolga, ni mogoče pripraviti vrednega gospodarskega programa, ki ga nujno potrebujemo. Doslej je vse le stiskanje pasov, ničesar pa še nismo ukrenili, da bi obnovili proizvodnjo, rešili industrijo, pospešili gradnjo ...

Državo smo poplavili s sveže tiskanim denarjem in gospodarski minister že pripravlja ukrepe, kako bi sedaj trg nekoliko »posušil« teh vedno manj vrednih bankovcev. Težava se zaostruje tudi, ker je uradni dolar miren. Suče se okoli 63 pesov, kar je cena, ki se je utrdila že po primarnih volitvah meseca avgusta. Tedaj so peronistični ekonomisti trdili, da je ta cena »v redu«. A ob podivjani inflaciji je današnja vrednost bliže »solidarnemu« dolarju, ki se suče okoli 82 pesov. Vsi se sprašujejo, koliko čada bo vlada lahko ohranila mir na deviznem trgu.

Pojavlja pa se še druga težava. Vlada je zamrznila tarife javnih storitev (priljubljen populistični ukrep), pa tudi goriv. Cena bencina je zamrznjena, medtem ko na mednarodnem trgu nenehno raste tudi zaradi spora med ZDA in Iranom. Bo vlada krila razliko in uvedla nove subvencije na goriva? Nizka cena pa prizadeva tudi delovanje petrolejskih ležišč. Vaca Muerta, ki je krona tega področja, izgublja svoj blesk, ker brez državne podpore ob sedanjih cenah izkoriščanje ni donosno. Država pa nima denarja, kljub novi davčni politiki.

Kje so revni? Afera se je sprožila koncem decembra, a za razumevanje argentinskega razvoja je vredno, da si zadevo ogledamo. Dne 5. decembra je Socialni inštitut Katoliške univerze (vodi ga Agustín Salvia) objavil, da revščina v Argentini dosega 40,8% prebivalstva. To je vplivalo tudi na poslovilni govor predsednika Macrija. A komaj tri tedne za tem je Univerza Di Tella (strokovnjak je Martin González Rozada) objavila svojo statistiko: v Argentini je (po njihovem) 33% revnih.

Ob škandalu in sledeči debati je Salvia razložil, da je metoda, ki jo uporablja državna ustanove INDEC, drugačna od njihove, in da bodo verjetno uradne številke marca (INDEC objavlja svoje socialne ugotovitve na vsakih šest mesecev), pokazale 32% revnih. Oni, da vztrajajo pri svojih zaključkih. A Rozada (in univerza Di Tella) je izjavil, da »naše številke so znanstveno ugotovljene«.

To pa nas zopet popelje malo nazaj, v čas prejšnje vlade Cristine Kirchner, ki v zadnjih letih ni objavljala števila revnih (ker, da »bi bilo sramotilno za revne«, kot je dejal tedanji gospodarski minister Kicillof). V tedanjem položaju je Katoliška univerza objavljala svoje statistike (ki jih je seveda tedanja vlada zanikala); in tudi še potem, pod Macrijevo vlado. Sedanji »spodrsljaj«, zlasti v primerjavi z drugo, tudi spoštovano univerzo, je težko razumeti. Seveda, ne bomo zapadli krutim govoricam (tudi v časopisju), da je to storila zaradi simpatije papeža Frančiška do peronistične vlade. To pa bo postavilo pod vprašaj celotno objavo INDEC-a meseca marca. Vsi vemo, da je celo v Argentini nemogoče odpraviti šest milijonov revnih v dvajsetih dneh.

Polemike, ob vsakem koraku. Kot sicer povsod po svetu, si v javnem življenju polemike sledijo druga drugi. Ena najbolj odmevnih zadnje dni je bil namen vlade, da zmanjša vsoto denarja, ki ga avtonomno mesto Buenos Aires prejema iz zveznega sklada. Sedaj dobiva 3,75%. Alberto bo to znižal na 2,5%. Zadeva ni enostavna. Sedanjo višino »soudeležbe« je z dekretom določil Macri, ko je prestavil mestni del zvezne policije, pod okrilje krajevne vlade. A to je določeno v ustavnem besedilu iz leta 1994, ki je poveril mestu avtonomijo. Sedanji mestni vodja Rodriguez Larreta se lahko pritoži na Vrhovno sodišče. A do tega verjetno ne bo prišlo. S pogajanji bodo rešili to zapleteno vprašanje.

Polemika teče tudi na področju notranje varnosti. Prišlo je do nasprotja med državno ministrico (Sabina Frederic, antropologinja in univerzitetna profesorica) in ministrom za varnost province Buenos Aires (Sergio Berni, upokojeni podpolkovnik). Ministrica ostro brani »človekove pravice« vseh (vključno, ali predvsem, hudodelcev). Prepovedala je uporabo električnega orožja Taser in policisti ne smejo nositi orožja izven delovnega urnika. Berni pa je pristaš trde roke do kriminala. Javni spopadi med njima so že običajni in Alberto Fernández se je postali na stran ministrice. Dejstvo je, da je kriminal na pohodu po vsej državi in je velika skrb prebivalstva. V mestu Rosario (argentinski Maribor) je bilo v prvih štirinajstih dneh tega leta kar 17 umorov, predvsem zaradi spopadov med prekupčevalci mamil, ki so dejansko zasedli mesto. Kako bo vlada rešila ta problem?

Potem pa je še »pravljica« ob zadevi dolga province Buenos Aires. Guverner Kicillof bi moral prihodnjega 26. januarja začeti odplačevati 275 milijonov dolarjev. Tega denarja seveda nima in se je začel pogajati z upniki, da bi preložil datum vsaj do 1. maja. Ob tem se je guverner pritoževal zaradi dolga, ki ga je prejšnja vlada (Maria Eugenia Vida) zapustila provinci. Saj se je guvernerka res zadolževala, kot vsi. A prav te bone (BP21) je razpisal peronist Scioli leta 2011. Ali Kicillof res ne ve, kako se je razvijala zgodovina, ali pa se spreneveda in laže. Oboje je nevarno in kaže na že vpeljan način, kako kirchnerizem obravnava težave, ki jih je sam povzročil.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 2

Razni zapleti

Nahajamo se na koncu prvega meseca nove vlade. Prekratek čas, da bi izrekli kakšno vredno oceno. Vendar pa lahko že vidimo »kam pes taco moli«. Bistveno vprašanje, ki je spremljalo nastop kirchnerizma je bilo: kdo bo vodil, Cristina ali Alberto? Počasi se jasni in lahko vidimo, da sta si razdelila »delovna področja«. Predsednik precej svobodno odloča na gospodarskem in socialnem polju; Cristina je namestila svoje zveste na ministrstva kot so pravosodje, varnost, notranje zadeve (politična dejavnost), kultura … Mimo formalne razdelitve vplivnih področij, si je pa Cristina ohranila zadnjo besedo skoraj v vsem. Zunanji minister je Felipe Solá, ki ne spada v njen najožji krog. A jasno je, da v ključnih vprašanjih odgovarja, kot mu narekuje podpredsednica.

To sicer ne bi bilo tako zapleteno, če ne bi tudi zunanje področje igralo odločilne vloge pri gospodarskem delovanju. V tem pogledu se je zadnje dni nabralo precejšnje število političnih točk, ki že prižigajo alarmne zvonce tudi ob gospodarskem krmilu. V prejšnjem komentarju sem omenil, da so dosedanji ukrepi le bilke, katerih se prijemamo v tej gospodarsko socialni povodnji. Za pripravo dolgoročnega načrta moramo počakati na izid pogajanj, kako urediti vprašanje (odplačevanje) groznega zunanjega dolga, v katerega je država zapletena že dolga, dolga desetletja. In tukaj je srčika problema, ki vladnim možem na gospodarskem področju ne pusti, da bi mirno spali.

Krčmarji in računi. Star slovenski pregovor opozarja, da naj ne delamo računa brez krčmarja. In kdo je krčmar v tej zadevi? Mednarodni denarni sklad (MDS, angleško IMF), ali po špansko povedano Fondo Monetario Internacional  (FMI). Ta mednarodna finančna ustanova ima največji del argentinskega zunanjega dolga, ima pa tudi ključni vpliv na druge upnike (finančne sklade, banke …). Torej je za rešitev problema bistveno, da ohranimo prijazno razmerje do tega dejavnika. Vemo pa, da imajo pri FMI glavno besedo ZDA, ker imajo v Skladu največji delež. Ameriški predsednik Trump je vplival, da je Macri prejel tisto ogromno posojilo 56.000 milijonov dolarjev, sploh največje v zgodovini Sklada.

Ne moremo v tako omejenem prostoru zapasti polemiki o ozadju teh mednarodnih posojil. Omenimo le, da je Macrijeva vlada namenila 83% prejetega denarja v odplačevanje obrokov prejšnjega zunanjega dolga. Obenem pa je začela izvajati ostre protikrizne ukrepe (deficit 0). Vse je propadlo, ko je na primarnih volitvah peronistična opozicija dejansko povozila vlado. A ostal je problem in Alberto Fernández mora sedaj gledati, kako ga reši. Minister Guzmán dela račune, a krčmar je predsednik Trump. Macriju je bilo enostavno, ker je njegova zunanja politika popolnoma sovpadala s Trumpovo. Alberto pa ima težave, ker zunanjo politiko določa Cristina. To je jasno v razmerju z Venezuelo. Predsednik niha med izjavami o »nedopustnem« nastopanju Madurovega režima v parlamentu, in umiku priznanja veleposlanici (Elisa Trotta Gamus), ki jo je v Argentino poslal »predsednik« Juan Guaidó.

Prvi zaplet je bil že ob samem nastopu Alberta, ko je Trumpov zastopnik (Mauricio Claver) zapustil slavje zaradi prisotnosti venezuelskega ministra za informacije (Jorge Rodríguez). Za tem so ameriški krogi »diplomatsko« opozarjali argentinsko vlado, da nam prijateljstvo z Venezuelo ni v korist. Eden od svetovalcev ameriškega predsednika je direktno namignil, da bo Trump težko podpiral argentinska pogajanja v FMI, če bo zunanja politika Buenos Airesa zavozila preveč na levo. »Nevarna levica« je bil naslov članka tukajšnjega dnevnika, ko je opisoval zaplete tudi v primeru Bolivije. Alberto je z odprtimi rokami sprejel bivšega predsednika. Evo Morales se je po kratkem mehiškem obdobju nastanil v Argentini kot »politični begunec«, a hitro preskočil planke in začel ostro kampanjo in poseganje v bolivijsko politiko. To seveda presega status političnega begunca. Do kje bo šla ta dvojnost, ko Alberto z rastočimi težavami lovi ravnotežje?

Kaj pa Iran? Da je mera težav polna, je te dni Netflix dodal svoji ponudbi dokumentarno serijo o umoru argentinskega državnega tožilca Nismana. Gotovo ni bilo nobenega namena in je res slučaj, da je predstavitev serije sovpadala z zaostritvijo položaja med ZDA in Iranom. Spomnimo ob tem, da je Argentina utrpela dva teroristična atentata: 17. marca 1992 so z avtomobilsko bombo poslali v zrak sedež izraelskega veleposlaništva (22 mrtvih). 18. julija 1994 pa je eksplozija porušila socialno ustanovo judovske skupnosti v Buenos Airesu (AMIA - 85 mrtvih, 300 ranjenih). Sodne raziskave so, zlasti v drugem primeru, jasno pokazale na intelektualne avtorje atentata: visoke iranske funkcionarje.

Celotna raziskava atentata je vzor sprenevedanja in prikrivanja. Prišlo je do sodbe, do krivih prič in nevredne obsodbe, ki je bila potem razveljavljena in vsi obtoženci oproščeni. Predsednik Nestor Kirchner je nato ustanovil posebno tožilsko skupino. Vodil jo je (kot preiskovalni sodnik) državni tožilec Alberto Nisman. Ta je ugotovil iransko odgovornost za atentat, obtožil iranske veljake in zahteval od interpola njih aretacijo. A medtem je Nestor že umrl in Cristina je z iranskimi oblastmi podpisala pakt, ki v bistvu predvideva, da Argentina ne bo sodila iranskih veljakov, zapletenih v atentat. Pakt je bil celo potrjen v parlamentu in s tem dobil zakonski status. V takem položaju je Nisman obtožil predsednico »izdaje domovine«. Preden pa je mogel v parlamentu utemeljiti svojo obtožbo, so ga našli mrtvega. Uboj? Samomor? Vprašanje se nadaljuje še danes. A stroka govori o umoru.

Netflixov dokumentarec (traja več kot šest ur) je sprožil polemiko, ki je hudo prizadela vlado. Najhujši učinek je, da časnikarji brskajo po arhivih in (kot pravi tukajšnji izraz) »nihče ne prenese arhiva«. Tako vidimo sedanjega predsednika, kako je pred dvema letoma trdil, da »nihče v Argentini ne verjame, da je Nisman storil samomor«, ko danes (ne da bi zardel) proglaša, da vse kaže, da se je tožilec ustrelil. Poleg tega je v posebnem članku v dnevniku La Nación ostro kritiziral pakt z Iranom, sedaj pa o tem molči. Istočasno je grobo napadal Cristino, sedaj pa prav tako »grobo« brani svojo podpredsednico. Vse je čudna mešanica, kar je več, kot prenese zdrava pamet. Ne koristi mirnemu razvoju, ki ga položaj narekuje.

Medtem, ko vedrimo. Španski izraz bi bil »esperando que aclare«: čakamo, da nevihta preide in se nebo zjasni. In kaj čakamo? Da nam tuji upniki dovolijo, da za dve leti (vlada upa, da za štiri leta) odložimo plačevanje zunanjega dolga. Medtem, da si bo Argentina toliko opomogla, da bo uredila svoje gospodarsko delovanje in bo bila v stanju, da izpolni svoje zunanje obveznosti.

Vladi je uspelo ohraniti notranji mir, kljub ostrim ukrepom, ki bodo prizadeli zlasti upokojence. Bonus vsem zaposlenim v privatnem sektorju (3.000 pesov z januarsko plačo, 1.000 s februarsko) je mnogo manj, kot so sindikati upali, a nihče ne protestira. Program »varovanih cen«, ki vsebuje 311 izdelkov po znižanih cenah (do 30% popusta) je le delna pomoč, ki pa niti ne pride do vseh, zlasti ne do najbolj potrebnih. Učinek je bolj propaganden kot pa konkreten. Ljudje čakajo na dodatne ukrepe, ki pa jih verjetno še ne bo.

Inflacija se ne bo hitro umirila. Za letos napovedujejo nad 40% (Slovenija je imela lani letno inflacijo 1,9%). Mnogi strokovnjaki se bojijo, ker vlada tiska več denarja, kot pa je predvideval gospodarski minister. Alberto je tarnal, ker da imamo v Argentini »psihološko inflacijo«. O tem kaj več prihodnji teden. Drugo vprašanje pa je dolar. Čeprav je na vzporednem trgu nekoliko padel, buri duhove, ker nobena zdrava ekonomija ne prenese položaja, kjer imamo devet (ali deset) različnih »skoraj uradnih« cen za isto stvar.

Potem pa še težave vladanja. Te spoznava guverner province Buenos Aires. Kicillof se je seznanil z dejstvom, da mora upoštevati konkretne dejavnike oblasti (glej prejšnji članek). V davčnem zakonu je hotel prevzeti absolutno oblast nad denarjem province, pa so mu župani dokazali, da jih mora upoštevati. Končno se je zatekel po pomoč k predsedniku, ki je poklical predstavnike opozicije. Ti so mu obljubili milejši nastop. Guverner je moral popustiti v svojem zagonu. A ni toliko vprašanje opozicije. Njegovi lastni ljudje so mu pokazali hrbet. Argentinski pregovor trdi, da je »najhujša zagozda in istega lesa«. Ga bo izučilo?

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 1

Različne slike

Že pišemo leto 2020. Dragim bralcem želim, da bi bilo zdravo, srečno in veselo. Bolj kot sicer po svetu, kjer ob začetku vsi pričakujejo lepše dni, so Argentinci neugnani optimisti. V sedanjem položaju celo nekateri, ki so daleč od peronizma in ga niso in ne bodo nikdar volili, v dnu srca tiho upajo, da bo Alberto uspel in nas popeljal v boljše čase.

Razlogov za taka upanja ni ravno preveč. Položaj je dokončno negativen, vlada pa ne ve, kako bi delo zastavila. Prvi korak, o katerem smo že pisali v prejšnji številki, je bila parlamentarna potrditev izrednih ukrepov. »Zakon o socialni solidarnosti in proizvodni obnovi v okviru izrednih gospodarskih razmer« je bil potrjen v rekordnem času. Opozicija je bila prisotna, čeprav je v mnogih členih volila proti. Da ni bilo preveč odpora je vlada sama umaknila polemičen člen 85, ki bi dejansko vladi poveril neomajno oblast. Sprožil bi pa lahko tudi sodni postopek pred Vrhovnim sodiščem, zaradi protiustavnosti omenjenega besedila. Tudi nekateri drugi členi niso čisto ustavni, zlasti tisti, ki poverijo vladi določanje davkov. Sam postopek potrditve je imel nekaj senčnih strani, a opozicija zadeve ni gnala v skrajnost, da je ne bi obtožili »obstrukcije«. To je v slovenščini dovoljena beseda, katero Verbinčev slovar tujk med drugim razlaga kot »način boja, zlasti parlamentarne opozicije, ki s formalnimi predlogi, dolgimi govori itd. zavlačuje ali preprečuje sprejem kakih sklepov«. Zanimivo; parlament je hitreje potrdil zakonsko besedilo, kot pa ga je potem vlada objavila.

Habemus zakon. In sedaj? Poglejmo: edino solidarno v tem zakonu je ime. Če bi tako besedilo dal potrditi Macri, bi že gorelo po vsej državi, sredi kritik o »ajuste« (gospodarska prilagoditev za stiskanje pasov) in kritik o socialnih krivicah. Ukinitev zakona o mobilnosti pokojnin je tudi dokaz, da je vlada dokončno odstopila od svojih volilnih obljub (izvzeti pa so upokojenci s političnega in sodnega področja!). Je pa razumljivo, da ne vsebuje nobenega odtenka kakega gospodarskega načrta, in da tega načrta vlada še nima. Vse je odvisno od pogajanj, ki jih bodo sedaj začeli z zunanjimi upniki. Če pogajanja uspejo, bo načrt bolj mil. Če ne uspejo, bo načrt (in gospodarsko-socialni položaj) popolnoma drugačen.

Eno je jasno: vlada si je s tem zakonom zagotovila povečano (a še vedno nezadostno) davčno nabirko. A kot pri pokojninah, je tudi tu izvzet politični sektor. Kar pa zadeva napovedi, so ekonomisti precej soglasni. Če uspe dogovor z upniki (in Mednarodnim denarnim skladom - FMI), bo padec proizvodnje manjši (1,5%) in tudi inflacija bo milejša (35 do 40%). Če dogovora ne bo, bo proizvodnja huje padla (2,5%) inflacija pa podivjala (75%). Vendar so v vladi zelo optimistični. Če ni dogovora, bodo vsi prizadeti, Argentina in upniki.

Medtem vlada pripravlja dekret o povišanju plač v privatnih podjetjih. Baje ne bo na odstotke temveč ista vsota za vse kategorije. Podobno bo pri upokojencih. Okoristili se bodo tisti, ki imajo minimalne dohodke; prizadeti bodo oni, ki so v višjih kategorijah. Torej bo znova najbolj prizadet srednji sloj. Medtem že izvajajo projekt prehrambne kartice. A z začetkom leta je zapadel Macrijev odlok, ki je ukinil Davek na dodatno vrednost (DDV), ali po špansko Impuesto al Valor Agregado (IVA) na prehrano. S tem se bodo cene na tem področju avtomatično podražile za 7 do 9%. Medtem že počasi pada Albertova priljubljenost.

Argentinska panorama. Kaj pa dolar? Po objavi zakona o »solidarnosti« smo avtomatično dobili dva dolarja: uradnega (63 pesov) in »solidarnega« (varčevalni-kartice-turizem), ki je zaradi davka 30% dražji. Ob tem pa je dobil novo moč »sivi« dolar (črni - vzporedni - »blue«), ki že dohaja turističnega (83 pesov). Potem imamo borznega, malotrgovskega in veletrgovskega. Sledijo dolarji, povezani z izvozom, kjer se od uradne vrednosti odšteje davek na izvoz. Tu je industrijski in za storitve, kjer ga izvozniku plačajo po 56,83 pesov. Imamo tudi tri različne poljedelsko/živinorejske dolarje. Kdor izvaža meso ali mlečne pridelke prejme za vsak dolar le 54,84 pesov. Za izvoz pšenice, koruze in sončnice 50,85 pesov. Najbolj so prizadeti izvozniki soje, ki prejmejo le 40,08 pesov. Kam bo šla vsa ta razlika? Bodo ta denar vestno in vredno upravljali? Tem devetim različnim dolarjem pa so sedaj dodali še enega, za internetne storitve (Netflix, Spotify, Airbnb, Amazon …). Tukaj se nabije davek 8%, in vsak dolar stane kakih 68 pesov. Deset različnih dolarjev? To je Argentina in vse je mogoče v tej deželi!

Medtem pa lahko sledimo razvijajo posebnim razvojem predvsem v notranjosti države. Prednjači (kot vedno), provinca Buenos Aires. Guverner Kicillof se je izkazal za kaj malo politično veščega. Pripravil je poseben zakon o nujnem položaju, ki je dejansko novi davčni zakon. Povišal je vse pristojbine, v nekaterih primerih (kmetijski davek) do 75%. A se ni dokončno dogovoril o tem z opozicijo. Zakonsko besedilo je poslal v senat, kjer pa nima lastne večine. Opozicija se ni predstavila in zakona niso mogli potrditi. Pobesnel je. Zopet »obstrukcija«. Potem je hotel pokazati svojo moč in brez napovedi (kar ponoči in ne da bi obvestil opozicijo) poslal besedilo v poslansko zbornico, kjer ima peronizem večino. A tudi tukaj ni prodrl; manjkala sta mu dva poslanca iz njegovih lastnih vrst. Župani so mu pokazali svojo moč. Sedaj trdi, da je pripravljen na pogajanja. Ga bo izučilo?

V Mendozi pa so potrdili nov rudarski zakon, ki dovoljuje uporabo raznih kemikalij. Med njimi so cianid (cinuro) in žveplova kislina (ácido sulfúrico). S tem bi bilo ogroženo vodovje, ki je temelj mendoške ekonomije in življenja sploh. Ljudska reakcija je bila tako izredna, da je dosegla, da so zakon ukinili. Zmagala je zdrava pamet nad ekonomijo.

Predsedniki in kultura. Eden izmed ciljev, ki si jih je zastavil (in javno napovedal) predsednik Alberto Fernández, a ki ga bo zelo težko dosegel, je odpraviti, oziroma premostiti globoko razpoko (grieta), ki prizadeva argentinski narod. Gre za prepad, ki loči kirchneriste in njihove nasprotnike. Razpoko je povzročila predvsem Cristina Kirchner, ko se je odločila da »hočemo vse« (vamos por todo): absolutna oblast za vsako ceno.

Alberto je pameten mož, a včasih ga zanese. Upa, da bodo izredne geste pomagale pri graditvi spravnega mostu (nekako kot predsednik Pahor v Sloveniji). Ena teh gest je bila napoved, da bodo ustanovili muzej, posvečen pisatelju Borgesu. Jorge Luis Borges spada v sam vrhunec argentinske kulture in slovi po vsem svetu. Trdijo celo, da ni prijel Nobelove nagrade le, ker je ideološko preveč liberalen. A zgodovina Borgesa in peronizma je svojevrstna. Pisatelj je bil vedno proti Peronu in je to jasno, glasno in satirično izpovedoval. Zato mu je za časa prve Peronove vlade oblast odpovedala službo v Narodni knjižnici in ga imenovala za »inšpektorja za zajce in perutnino«. Borges je pobegnil in se vrnil šele po Peronovem padcu leta 1955. Vendar Alberto nima sreče. Del gradiva za ta muzej je bil, po obtožbi Borgesove vdove (Maria Kodama), ukraden. Idejo muzeja so nato zavrgli.

Te dni pa je Alberto napovedal, da bodo obnovili projekt »Knjige v roke otrokom«, ki naj pospeši branje med mladino. Vsekakor hvalevredno! Med otvoritvenim nagovorom je predsednik bral Borgesovo poezijo. Tu pa ga je zaneslo. Izjavil je, kako »sijajni so Borgesovi romani«, a da je bil tudi »izreden pesnik«. Kot vemo, Borges ni spisal nobenega romana.

To pa nas spomni, kako mnogokrat politiki govorijo »ker je zrak zastonj« (ne da bi bili dovolj podkovani). Pa saj ni samo Alberto. Prejšnji predsednik Macri je (še kot vodja mesta Buenos Aires) prav tako opeval »Borgesove romane«. Podobnih spodrsljajev še drugih politikov ne manjka. Prvo nagrado v tej politično/kulturni tekmi pa odnese nekdanji predsednik Menem, ki je v nekem intervjuju s tujim časnikarjem izjavil, da rad bere filozofska dela, predvsem »grške avtorje«. Ko ga je časnikar vprašal, kateri avtor mu je najbolj všeč, je izjavil da »Sokrat«. Kot vemo, Sokrat ni nikdar napisal nobene knjige.

Tone Mizerit