Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 2

Razni zapleti

Nahajamo se na koncu prvega meseca nove vlade. Prekratek čas, da bi izrekli kakšno vredno oceno. Vendar pa lahko že vidimo »kam pes taco moli«. Bistveno vprašanje, ki je spremljalo nastop kirchnerizma je bilo: kdo bo vodil, Cristina ali Alberto? Počasi se jasni in lahko vidimo, da sta si razdelila »delovna področja«. Predsednik precej svobodno odloča na gospodarskem in socialnem polju; Cristina je namestila svoje zveste na ministrstva kot so pravosodje, varnost, notranje zadeve (politična dejavnost), kultura … Mimo formalne razdelitve vplivnih področij, si je pa Cristina ohranila zadnjo besedo skoraj v vsem. Zunanji minister je Felipe Solá, ki ne spada v njen najožji krog. A jasno je, da v ključnih vprašanjih odgovarja, kot mu narekuje podpredsednica.

To sicer ne bi bilo tako zapleteno, če ne bi tudi zunanje področje igralo odločilne vloge pri gospodarskem delovanju. V tem pogledu se je zadnje dni nabralo precejšnje število političnih točk, ki že prižigajo alarmne zvonce tudi ob gospodarskem krmilu. V prejšnjem komentarju sem omenil, da so dosedanji ukrepi le bilke, katerih se prijemamo v tej gospodarsko socialni povodnji. Za pripravo dolgoročnega načrta moramo počakati na izid pogajanj, kako urediti vprašanje (odplačevanje) groznega zunanjega dolga, v katerega je država zapletena že dolga, dolga desetletja. In tukaj je srčika problema, ki vladnim možem na gospodarskem področju ne pusti, da bi mirno spali.

Krčmarji in računi. Star slovenski pregovor opozarja, da naj ne delamo računa brez krčmarja. In kdo je krčmar v tej zadevi? Mednarodni denarni sklad (MDS, angleško IMF), ali po špansko povedano Fondo Monetario Internacional  (FMI). Ta mednarodna finančna ustanova ima največji del argentinskega zunanjega dolga, ima pa tudi ključni vpliv na druge upnike (finančne sklade, banke …). Torej je za rešitev problema bistveno, da ohranimo prijazno razmerje do tega dejavnika. Vemo pa, da imajo pri FMI glavno besedo ZDA, ker imajo v Skladu največji delež. Ameriški predsednik Trump je vplival, da je Macri prejel tisto ogromno posojilo 56.000 milijonov dolarjev, sploh največje v zgodovini Sklada.

Ne moremo v tako omejenem prostoru zapasti polemiki o ozadju teh mednarodnih posojil. Omenimo le, da je Macrijeva vlada namenila 83% prejetega denarja v odplačevanje obrokov prejšnjega zunanjega dolga. Obenem pa je začela izvajati ostre protikrizne ukrepe (deficit 0). Vse je propadlo, ko je na primarnih volitvah peronistična opozicija dejansko povozila vlado. A ostal je problem in Alberto Fernández mora sedaj gledati, kako ga reši. Minister Guzmán dela račune, a krčmar je predsednik Trump. Macriju je bilo enostavno, ker je njegova zunanja politika popolnoma sovpadala s Trumpovo. Alberto pa ima težave, ker zunanjo politiko določa Cristina. To je jasno v razmerju z Venezuelo. Predsednik niha med izjavami o »nedopustnem« nastopanju Madurovega režima v parlamentu, in umiku priznanja veleposlanici (Elisa Trotta Gamus), ki jo je v Argentino poslal »predsednik« Juan Guaidó.

Prvi zaplet je bil že ob samem nastopu Alberta, ko je Trumpov zastopnik (Mauricio Claver) zapustil slavje zaradi prisotnosti venezuelskega ministra za informacije (Jorge Rodríguez). Za tem so ameriški krogi »diplomatsko« opozarjali argentinsko vlado, da nam prijateljstvo z Venezuelo ni v korist. Eden od svetovalcev ameriškega predsednika je direktno namignil, da bo Trump težko podpiral argentinska pogajanja v FMI, če bo zunanja politika Buenos Airesa zavozila preveč na levo. »Nevarna levica« je bil naslov članka tukajšnjega dnevnika, ko je opisoval zaplete tudi v primeru Bolivije. Alberto je z odprtimi rokami sprejel bivšega predsednika. Evo Morales se je po kratkem mehiškem obdobju nastanil v Argentini kot »politični begunec«, a hitro preskočil planke in začel ostro kampanjo in poseganje v bolivijsko politiko. To seveda presega status političnega begunca. Do kje bo šla ta dvojnost, ko Alberto z rastočimi težavami lovi ravnotežje?

Kaj pa Iran? Da je mera težav polna, je te dni Netflix dodal svoji ponudbi dokumentarno serijo o umoru argentinskega državnega tožilca Nismana. Gotovo ni bilo nobenega namena in je res slučaj, da je predstavitev serije sovpadala z zaostritvijo položaja med ZDA in Iranom. Spomnimo ob tem, da je Argentina utrpela dva teroristična atentata: 17. marca 1992 so z avtomobilsko bombo poslali v zrak sedež izraelskega veleposlaništva (22 mrtvih). 18. julija 1994 pa je eksplozija porušila socialno ustanovo judovske skupnosti v Buenos Airesu (AMIA - 85 mrtvih, 300 ranjenih). Sodne raziskave so, zlasti v drugem primeru, jasno pokazale na intelektualne avtorje atentata: visoke iranske funkcionarje.

Celotna raziskava atentata je vzor sprenevedanja in prikrivanja. Prišlo je do sodbe, do krivih prič in nevredne obsodbe, ki je bila potem razveljavljena in vsi obtoženci oproščeni. Predsednik Nestor Kirchner je nato ustanovil posebno tožilsko skupino. Vodil jo je (kot preiskovalni sodnik) državni tožilec Alberto Nisman. Ta je ugotovil iransko odgovornost za atentat, obtožil iranske veljake in zahteval od interpola njih aretacijo. A medtem je Nestor že umrl in Cristina je z iranskimi oblastmi podpisala pakt, ki v bistvu predvideva, da Argentina ne bo sodila iranskih veljakov, zapletenih v atentat. Pakt je bil celo potrjen v parlamentu in s tem dobil zakonski status. V takem položaju je Nisman obtožil predsednico »izdaje domovine«. Preden pa je mogel v parlamentu utemeljiti svojo obtožbo, so ga našli mrtvega. Uboj? Samomor? Vprašanje se nadaljuje še danes. A stroka govori o umoru.

Netflixov dokumentarec (traja več kot šest ur) je sprožil polemiko, ki je hudo prizadela vlado. Najhujši učinek je, da časnikarji brskajo po arhivih in (kot pravi tukajšnji izraz) »nihče ne prenese arhiva«. Tako vidimo sedanjega predsednika, kako je pred dvema letoma trdil, da »nihče v Argentini ne verjame, da je Nisman storil samomor«, ko danes (ne da bi zardel) proglaša, da vse kaže, da se je tožilec ustrelil. Poleg tega je v posebnem članku v dnevniku La Nación ostro kritiziral pakt z Iranom, sedaj pa o tem molči. Istočasno je grobo napadal Cristino, sedaj pa prav tako »grobo« brani svojo podpredsednico. Vse je čudna mešanica, kar je več, kot prenese zdrava pamet. Ne koristi mirnemu razvoju, ki ga položaj narekuje.

Medtem, ko vedrimo. Španski izraz bi bil »esperando que aclare«: čakamo, da nevihta preide in se nebo zjasni. In kaj čakamo? Da nam tuji upniki dovolijo, da za dve leti (vlada upa, da za štiri leta) odložimo plačevanje zunanjega dolga. Medtem, da si bo Argentina toliko opomogla, da bo uredila svoje gospodarsko delovanje in bo bila v stanju, da izpolni svoje zunanje obveznosti.

Vladi je uspelo ohraniti notranji mir, kljub ostrim ukrepom, ki bodo prizadeli zlasti upokojence. Bonus vsem zaposlenim v privatnem sektorju (3.000 pesov z januarsko plačo, 1.000 s februarsko) je mnogo manj, kot so sindikati upali, a nihče ne protestira. Program »varovanih cen«, ki vsebuje 311 izdelkov po znižanih cenah (do 30% popusta) je le delna pomoč, ki pa niti ne pride do vseh, zlasti ne do najbolj potrebnih. Učinek je bolj propaganden kot pa konkreten. Ljudje čakajo na dodatne ukrepe, ki pa jih verjetno še ne bo.

Inflacija se ne bo hitro umirila. Za letos napovedujejo nad 40% (Slovenija je imela lani letno inflacijo 1,9%). Mnogi strokovnjaki se bojijo, ker vlada tiska več denarja, kot pa je predvideval gospodarski minister. Alberto je tarnal, ker da imamo v Argentini »psihološko inflacijo«. O tem kaj več prihodnji teden. Drugo vprašanje pa je dolar. Čeprav je na vzporednem trgu nekoliko padel, buri duhove, ker nobena zdrava ekonomija ne prenese položaja, kjer imamo devet (ali deset) različnih »skoraj uradnih« cen za isto stvar.

Potem pa še težave vladanja. Te spoznava guverner province Buenos Aires. Kicillof se je seznanil z dejstvom, da mora upoštevati konkretne dejavnike oblasti (glej prejšnji članek). V davčnem zakonu je hotel prevzeti absolutno oblast nad denarjem province, pa so mu župani dokazali, da jih mora upoštevati. Končno se je zatekel po pomoč k predsedniku, ki je poklical predstavnike opozicije. Ti so mu obljubili milejši nastop. Guverner je moral popustiti v svojem zagonu. A ni toliko vprašanje opozicije. Njegovi lastni ljudje so mu pokazali hrbet. Argentinski pregovor trdi, da je »najhujša zagozda in istega lesa«. Ga bo izučilo?

Tone Mizerit