Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 3

Ukrepi in polemike

Sedanja vlada je storila nekaj, kar je Macri zanemaril. Jasno in glasno je razložila, povedala, objavila, da se je ob svojem nastopu znašla z »opustošeno zemljo« (tierra arrasada). Pametna poteza, ker jo, vsaj začasno (in navidezno), oprosti zaradi obupnega stanja v katerem se nahaja argentinska družba. A pretekel je mesec in visoki funkcionarji (vključno predsednik in zlasti podpredsednica) nenehno ponavljajo to pesem, medtem ko se že opaža, da pišejo novo pravljico o uspehu.

Solidarnost je beseda, ki jo Alberto Fernández v uradnih nastopih nenehno ponavlja. Izraža, da si je zadal kot prvi in bistveni cilj boj proti lakoti. To je hvalevredno, a hvalevredna je tudi resnica. Zakon, ki mu daje izredno oblast, in je temelj delovanja v prvih šestih mesecih, tudi vsebuje to besedo. A prav ta zakon predstavlja najhujše protikrizne ukrepe (ajuste), kar jih pomni Argentina. Med drugim dviga davčni pritisk. Vsebuje pa tudi ukinitev avtomatičnih povišic pokojnin. Te povišice so, sicer z zamudo, vsaj delno branile upokojence pred inflacijo. Res si bodo nekoliko opomogli najbolj revni. A od tam naprej je prizadet ves srednji sloj, predvsem njegove nižje plasti.

Stisnimo pasove. Starejši bralci se gotovo še spominjajo leta 2001, ko se je tudi vse rušilo. Tedaj je kot gospodarski minister nastopil Ricardo López Murphy. Njegovi protikrizni ukrepi so bili izredno grobi. Tudi on je prizadel upokojence. Zaradi reakcije je ostal na svojem mestu komaj dva tedna. Moral je oditi in predsednik De la Rua je kmalu za tem padel. Sedaj ugotavljajo, da je predstavljal Murphyjev »ajuste« komaj tretjino sedanjega. A sedaj nihče ne protestira in minister mirno sedi na svojem mestu. Saj je v redu, saj je bilo potrebno. A vendar: ni bilo druge poti, da ne bi stiskanje pasu utrpeli vedno isti? In, kar je najhujše, predsednik govori o »solidarnosti«, medtem ko samo napoveduje, da bo »stisnil« tudi politični sloj, ki se vedno reši pred poplavo.

Medtem se nadaljujejo pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom (FMI). Trdijo, da so tamkajšnji funkcionarji veselo presenečeni nad ukrepi: koliko da si je upal Fernández, predvsem na področju pokojnin. Te so glavobol po vsem svetu. Sistem, kot ga poznamo, ne prenese več normalnega delovanja in po vseh državah zahteva vladnih posegov in denarnih sredstev. Celo v Franciji je eden od vzrokov za hude nemire. V FMI pa pogajanja napredujejo počasi, preveč počasi. Upniki nočejo popustiti, Argentini pa se mudi ker, dokler ni dogovora o vprašanju zunanjega dolga, ni mogoče pripraviti vrednega gospodarskega programa, ki ga nujno potrebujemo. Doslej je vse le stiskanje pasov, ničesar pa še nismo ukrenili, da bi obnovili proizvodnjo, rešili industrijo, pospešili gradnjo ...

Državo smo poplavili s sveže tiskanim denarjem in gospodarski minister že pripravlja ukrepe, kako bi sedaj trg nekoliko »posušil« teh vedno manj vrednih bankovcev. Težava se zaostruje tudi, ker je uradni dolar miren. Suče se okoli 63 pesov, kar je cena, ki se je utrdila že po primarnih volitvah meseca avgusta. Tedaj so peronistični ekonomisti trdili, da je ta cena »v redu«. A ob podivjani inflaciji je današnja vrednost bliže »solidarnemu« dolarju, ki se suče okoli 82 pesov. Vsi se sprašujejo, koliko čada bo vlada lahko ohranila mir na deviznem trgu.

Pojavlja pa se še druga težava. Vlada je zamrznila tarife javnih storitev (priljubljen populistični ukrep), pa tudi goriv. Cena bencina je zamrznjena, medtem ko na mednarodnem trgu nenehno raste tudi zaradi spora med ZDA in Iranom. Bo vlada krila razliko in uvedla nove subvencije na goriva? Nizka cena pa prizadeva tudi delovanje petrolejskih ležišč. Vaca Muerta, ki je krona tega področja, izgublja svoj blesk, ker brez državne podpore ob sedanjih cenah izkoriščanje ni donosno. Država pa nima denarja, kljub novi davčni politiki.

Kje so revni? Afera se je sprožila koncem decembra, a za razumevanje argentinskega razvoja je vredno, da si zadevo ogledamo. Dne 5. decembra je Socialni inštitut Katoliške univerze (vodi ga Agustín Salvia) objavil, da revščina v Argentini dosega 40,8% prebivalstva. To je vplivalo tudi na poslovilni govor predsednika Macrija. A komaj tri tedne za tem je Univerza Di Tella (strokovnjak je Martin González Rozada) objavila svojo statistiko: v Argentini je (po njihovem) 33% revnih.

Ob škandalu in sledeči debati je Salvia razložil, da je metoda, ki jo uporablja državna ustanove INDEC, drugačna od njihove, in da bodo verjetno uradne številke marca (INDEC objavlja svoje socialne ugotovitve na vsakih šest mesecev), pokazale 32% revnih. Oni, da vztrajajo pri svojih zaključkih. A Rozada (in univerza Di Tella) je izjavil, da »naše številke so znanstveno ugotovljene«.

To pa nas zopet popelje malo nazaj, v čas prejšnje vlade Cristine Kirchner, ki v zadnjih letih ni objavljala števila revnih (ker, da »bi bilo sramotilno za revne«, kot je dejal tedanji gospodarski minister Kicillof). V tedanjem položaju je Katoliška univerza objavljala svoje statistike (ki jih je seveda tedanja vlada zanikala); in tudi še potem, pod Macrijevo vlado. Sedanji »spodrsljaj«, zlasti v primerjavi z drugo, tudi spoštovano univerzo, je težko razumeti. Seveda, ne bomo zapadli krutim govoricam (tudi v časopisju), da je to storila zaradi simpatije papeža Frančiška do peronistične vlade. To pa bo postavilo pod vprašaj celotno objavo INDEC-a meseca marca. Vsi vemo, da je celo v Argentini nemogoče odpraviti šest milijonov revnih v dvajsetih dneh.

Polemike, ob vsakem koraku. Kot sicer povsod po svetu, si v javnem življenju polemike sledijo druga drugi. Ena najbolj odmevnih zadnje dni je bil namen vlade, da zmanjša vsoto denarja, ki ga avtonomno mesto Buenos Aires prejema iz zveznega sklada. Sedaj dobiva 3,75%. Alberto bo to znižal na 2,5%. Zadeva ni enostavna. Sedanjo višino »soudeležbe« je z dekretom določil Macri, ko je prestavil mestni del zvezne policije, pod okrilje krajevne vlade. A to je določeno v ustavnem besedilu iz leta 1994, ki je poveril mestu avtonomijo. Sedanji mestni vodja Rodriguez Larreta se lahko pritoži na Vrhovno sodišče. A do tega verjetno ne bo prišlo. S pogajanji bodo rešili to zapleteno vprašanje.

Polemika teče tudi na področju notranje varnosti. Prišlo je do nasprotja med državno ministrico (Sabina Frederic, antropologinja in univerzitetna profesorica) in ministrom za varnost province Buenos Aires (Sergio Berni, upokojeni podpolkovnik). Ministrica ostro brani »človekove pravice« vseh (vključno, ali predvsem, hudodelcev). Prepovedala je uporabo električnega orožja Taser in policisti ne smejo nositi orožja izven delovnega urnika. Berni pa je pristaš trde roke do kriminala. Javni spopadi med njima so že običajni in Alberto Fernández se je postali na stran ministrice. Dejstvo je, da je kriminal na pohodu po vsej državi in je velika skrb prebivalstva. V mestu Rosario (argentinski Maribor) je bilo v prvih štirinajstih dneh tega leta kar 17 umorov, predvsem zaradi spopadov med prekupčevalci mamil, ki so dejansko zasedli mesto. Kako bo vlada rešila ta problem?

Potem pa je še »pravljica« ob zadevi dolga province Buenos Aires. Guverner Kicillof bi moral prihodnjega 26. januarja začeti odplačevati 275 milijonov dolarjev. Tega denarja seveda nima in se je začel pogajati z upniki, da bi preložil datum vsaj do 1. maja. Ob tem se je guverner pritoževal zaradi dolga, ki ga je prejšnja vlada (Maria Eugenia Vida) zapustila provinci. Saj se je guvernerka res zadolževala, kot vsi. A prav te bone (BP21) je razpisal peronist Scioli leta 2011. Ali Kicillof res ne ve, kako se je razvijala zgodovina, ali pa se spreneveda in laže. Oboje je nevarno in kaže na že vpeljan način, kako kirchnerizem obravnava težave, ki jih je sam povzročil.

Tone Mizerit