Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 5

Neskončni dolgovi

Skoraj neskončna je vrsta snovi, ki jih vsak teden uporabljamo za te naše komentarje. Argentinska politika nudi preveč tvarine, ko je treba napolniti le dve pisani strani. A zadnji dnevi so bili v veliki meri posvečeni zunanji fronti, ki je danes v osrčju vlade ena glavnih skrbi. Omenili smo že obisk, ki ga je predsednik Alberto Fernández opravil v Izrael. Bilo je ob svetovnem obeleženju 75. obletnice osvoboditve koncentracijskega taborišča v Auschwitzu. Veliko število svetovnih voditeljev se je zbralo tam. Naš predsednik ni mogel izostati. Izkoristil pa je priložnost, da se je sestal z židovskim predsednikom (Rivlin) in tudi predsednikom vlade (Netanjahu). Predvideno je bilo tudi srečanje s Putinom, a je odpadlo zaradi zapletenega programa ruskega predsednika.

Sedaj pa se Alberto podaja na obisk Evrope. Kar obširna in naporna bo ta turneja: Vatikan, Francija, Španija in Nemčija. Srečanje s papežem je bilo predvideno takoj po obisku Izraela, pa se je razširilo še na tri evropske države. Razumljiv je obisk pri papežu Frančišku. Baje imata še od prej prijazno razmerje in podobne poglede na socialna vprašanja. A globoko ju loči vprašanje splava, ki ga Fernández namerava spraviti v parlamentarno debato (in potrditev?) še letos. Nekaj zapletov je tudi okoli imenovanja novega argentinskega veleposlanika v Vatikanu. Na vsak način napovedujejo, da bo srečanje »prisrčno«.

Kokoš ali jajce? Kaj je prej? To vprašanje dobiva nov pomen v zadevi argentinskega zunanjega dolga. Tudi dolg je povezan s predsednikovim potovanjem. V Evropi (kot že v Jeruzalemu) bo namreč Fernández skušal pridobiti simpatije tamkajšnjih voditeljev v prid argentinskih namenov v pogajanjih okoli vprašanja zunanjega dolga. Netanjahu mu je že obljubil podporo. Isto želi doseči od španskega predsednika (Sanchez), francoskega Macrona in nemške kanclerke Merkel, s katero se bo sestal 3. februarja. Evropa ima precejšno težo v odločitvah Mednarodnega denarnega sklada (FMI). Že v primeru prejšnjih argentinskih zapletov z zunanjimi upniki evropski zastopniki niso bili naklonjeni argentinskim predlogom. Zaplet je prišel do izraza tudi v primeru zadnjega ogromnega posojila, ki ga je FMI naklonil v dobi Macrija. Bo Fernándezov obisk spremenil zadržanje starega kontinenta do uboge Argentine? Stvar ni enostavna a predsednik upa na uspeh.

In zakaj to vprašanje o kokoši in jajcu? Našim bralcem smo že nekajkrat omenili, da sedanja vlada nima stvarnega ekonomskega načrta. Ni še odločeno, kam bomo usmerili ladjo domačega gospodarstva, ker ne vemo, kako se bo uredilo vprašanje zunanjega dolga. Te dni je gospodarski minister Guzmán potoval v Washington in se tam sestal s predstavniki glavnih upnikov, katerim je Argentina dolžna težke tisoče milijonov dolarjev. Zanimivo; mogotci mednarodnega kapitala so spraševali isto kot se sprašujemo mi: kakšen je argentinski gospodarski načrt? Oni so pripravljeni na pogajanja, da bi država odložila odplačevanje za dve leti (ali štiri leta?). A hočejo neke vrste zagotovilo, da bo Argentina v tem roku obnovila svoje gospodarstvo tako, da bo v stanju začeti odplačevati dolg.

Minister je na dolgo in široko, celo zelo strokovno, razlagal isto, kot vlada pripoveduje doma: načrt bomo skrojili, ko bomo vedeli, kakšne pogoje smo dosegli. Upniki vztrajajo: ne moremo govoriti o pogojih, če ne vemo, ali bo država v stanju izpolniti te pogoje. Srečanje se je zaključilo, ne da bi prišli do enotnega zaključka. Guzmán je sicer izjavi, da je bil »pogovor zelo pozitiven«, a na nasprotni strani ni bilo sledu o kakem optimizmu. Niso pripravljeni ugoditi argentinskim predlogom, če ni stvarnega programa, o katerem pa doslej ni ne duha ne sluha. Prevečkrat so se že opekli, da bi verjeli praznim obljubam. Nekoliko bolj prijazno je bilo srečanje ministra s predstavniki Sklada. Kljub vsemu v FMI obstoja neke vrste simpatija do Argentine. Februarja bo v Buenos Aires prišla njihova delegacija, da se na licu mesta seznani z okoliščinami in načrti sedanjega argentinskega položaja.

In vendar, soglasje. Razmerje med vlado in opozicijo ni ravno najboljše. Vendar je te dni predsednik poslal v parlament že zadnjič omenjeni zakon o zunanjem dolgu. Želja je, da bi ga obe zbornici čim prej potrdili, ker bi to bil tudi važen dokaz upnikom splošnega soglasja politične srenje v tej zadevi. Zakonsko bo besedilo prejelo splošno podporo, razen skrajne levice, katere načelo je, naj se dolg enostavno ne plača. Seveda je bilo nekaj predhodnih pogajanj. Povezava Cambiemos je zahtevala, naj se v besedilo vključi tudi vprašanje zunanjega dolga posameznih provinc. Nima težav samo Kicillof v provinci Buenos Aires; podoben položaj lahko zasledimo v prestolnem mestu, v Mendozi, Jujuyu in Corrientesu.

Alberto je že večkrat izjavil, da se mora vprašanje dolga rešiti »srednje hitro«. Kot  rok sedaj postavlja konec meseca marca, kar pa je skrajno težavno, zlasti, ker zunanji upniki vztrajajo na predhodnem poznanju gospodarskega načrta. Predsedniku pa se mudi tudi, ker potekajo medeni meseci nastopa vlade in nenehne omembe »porazne zapuščine« prejšnje vlade že nimajo več istega učinka. Cena raznih vzporednih dolarjev nenehno raste; raste pa tudi deželno tveganje, ki se že suče nad 2000 temeljnih točk (aprila 2019, pred primarnimi volitvami, se je sukalo okoli 830 točk). Temu je pripomoglo tudi zelo nestrokovno nastopanje Kicillofa v primeru provincijskega dolga. Vsaka nesmiselna poteza odmeva na mednarodnem trgu kapitala, kjer se bojijo, da bo zvezna vlada delala podobno.

Ta je ena nevarnih točk sedanje oblasti. Imenovanja kandidatov na vodilna mesta, pa tudi izredno število visokih funkcionarjev, so bila posledica notranjih trenj, in pa volje bivše predsednice, ki je vložila svoj veto na marsikaterega strokovnjaka in na določeno mesto postavila »zvestega« a nesposobnega privrženca. To je primer guvernerja province Buenos Aires, ki ga že od samega nastopa krepko »lomi«. Ponovno je tudi obtožil bivšo guvernerko Vidal, da je prevzela »dolg, ki ga je nemogoče plačati«, ko že vsi vemo, da je omenjene bone razpisal peronistični guverner Scioli leta 2011.

Povolilni golaž. Področje, kjer se hoče Alberto Fernández posebej izkazati, je v boju proti lakoti in delu na socialnem polju. Prehrambno kartico na vso paro uvajajo sedaj v predmestju Buenos Airesa, kjer jo množično delijo med revne družine. Žena (večkrat brez moža), ki ima dva otroka pod 6. letom, prejme 6.000 pesov mesečno (za enega 4.000), poleg otroških doklad in drugih podpor. To res ni veliko, a nekaj pomaga. Vendar se tudi tukaj opazi pomanjkanje strokovnosti. Večje število »javnih jedilnic« (merenderos, comedores populares), zadnje čase z zamudo prejema, ali pa sploh ne prejema potrebne hrane. V ministrstvu za socialno oskrbo tega niti ne zanikajo. Položaj je posledica nepredvidljivosti funkcionarjev, ki niso usposobljeni niti, da bi uspešno koordinirali zelo enostavne zadeve.

Na področju socialnega delovanja nastajajo še drugačne polemike. V to je vstopil bivši mendoški guverner in vodja radikalne stranke Alfredo Cornejo, ki je ostro kritiziral sedanjega predsednika. Dejal je, da v svojem socialnem delu Fernández meša »solidarnost s cinizmom«, ko se kaže radodarnega, medtem ko prizadeva srednji sloj, predvsem pa upokojence, ki so nenehno žrtve neresnih in nesposobnih voditeljev.

Znova pa se je razbesnela polemika okoli državne letalske družbe Aerolíneas Argentinas. Novo vodstvo (znova v rokah La Cámpore) trdi, da so jo prejšnji voditelji uničili in pustili nemogoče dolgove. Bivši funkcionarji pa trdijo ravno nasprotno. Kažejo, da je pod Cristino podjetje imelo izgubo v višini dveh milijonov dolarjev dnevno. To so pod Macrijem znižali na tretjino. A novega vodstva to ne zanima. Mirno trdi svoje, saj je danes v modi, da vsa krivda za zavoženi argentinski položaj pade na Macrija.

Tone Mizerit