Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 4

»Solidarnost«

Nekajkrat smo že omenili težave, ki jih ima sedanja vlada na gospodarskem področju. Razni ukrepi, ki jih dan za dnem odločal ekonomska ekipa, ne kažejo na kak celosten program, temveč vsak korak vidimo kot nekaj ločenega, brez kakega skupnega cilja. Edino kar doslej povezuje vladno delovanje je poizkus višanja dohodkov (davkov) in nižanja izdatkov. Vsi čakajo na izid pogajanj, ki jih državni predstavniki vodijo z zastopniki tujih upnikov, predvsem Mednarodnega denarnega sklada (FMI). A ti potekajo v neke vrste tihem, skoraj skrivnostnem območju, tako da se včasih celo opazovalci sprašujejo, če smo res priče stvarnim  pogovorom.

Kot trdijo, je predsednik Alberto Fernández odločil, naj bo vprašanje zunanjega dolga rešeno do 1. marca. Šele potem bo minister Guzmán vedel, kje stojimo in kaj lahko ukrenemo, da državi skrojimo novo obleko. Medtem je vse le krpanje, cunja na cunjo, da mašimo luknje, ki se vedno bolj poznajo in jih ne moremo več zakrivati.

Zakon brez smisla. Gospodarski minister je te dni poslal v parlament osnutek zakona, ki naj ga poslanci in senatorji potrdijo na izrednem zasedanju v mesecu februarju. Besedilo je predstavil Guzmán na posebni tiskovni konferenci. Poteza je čudna, skoraj nesmiselna, ker že  zakon o izrednem stanju (in »solidarnosti«), ki so ga izglasovali decembra, jasno naroča, naj vlada ukrene vse potrebno, da uredi vprašanje »zunanjih obveznosti«. Novi zakon tega ne bo spremenil, le olajšal bo delo gospodarske ekipe. Besedilo novega zakona postane neke vrste »politično kritje«, izjava za javno uporabo, ki naj ljudem dokaže kako da se vlada trudi, da bi uredila zavoženi položaj. Pogajalcem pa bo poverila nekaj dodatnih pristojnosti.

Na omenjeni tiskovni konferenci pa je minister zagotovil, da vlada ne bo priskočila na pomoč provincam, ki so tudi zadolžene in ne morejo plačati »zunanjih obveznosti«. To pa je povzročilo pretres na finančnem področju. Padli so argentinski boni na mednarodnem trgu in poskočilo je deželno tveganje kar 5%. Kot udarec usode je istočasno finančna skupina Fidelity izjavila, da ne bo pristala na preložitev odplačevanja dolga province Buenos Aires. Ta izjava je povzročila omenjeni potres.

Pojasnilo, da bomo bolje razumeli zadevo, ki je dolgočasna a bistvena v sedanjem položaju. Imamo namreč državni zunanji dolg, poleg tega pa imajo nekatere province lasten zunanji dolg. Na čelu teh stoji provinca Buenos Aires, ki bi morala prihodnjega 26. januarja odplačati 250 milijonov dolarjev. Guverner Kicillof je že povedal, da tega dolga ne more poravnati in upnikom predlagal, da naj prestavijo odplačilo na mesec maj. Da se pogoji ali datum odplačevanja dolga lahko spremeni, ga mora potrditi (nove pogoje sprejeti) 75% upnikov. Fidelity ima kar 16% buenosaireškega zunanjega dolga. Če še dodatnih 10% upnikov zavrne guvernerjev predlog, bo provinca padla v default (enostranska odločitev da se dolg ne plača), iz katerega nihče ne ve, kako se bodo izkopali. Zato je toliko bolj odločilen Guzmanov sklep, da država ne bo pomagala provincam v zadevah njihovih dolgov.

Stisnimo pasove. Pravzaprav celotno delovanje gospodarskega ministra skuša prepričati vodstvo Mednarodnega denarnega sklada, da je vlada namenjena resno izvajati potrebne ukrepe, da uspe predlog novih pogojev. Kot smo že omenili, vlada išče način, da bi upniki sprejeli argentinski predlog: preložiti celotno odplačevanje dolga za dve leti (nekateri govorijo kar o štirih letih). Medtem si bo država opomogla in odplačevanje bo možno. Da prepriča svet o resnosti načrtov vlada izvaja protikrizne ukrepe, ki so skrajno ostri.

Če bi kaj takega izvajal Macri, bi že vse gorelo. Sedanji mir pa potrjuje javno prepričanje, da samo skrajne vlade lahko izvajajo ukrepe, ki niso priljubljeni a so potrebni. To prepričanje je sorodno onemu drugemu, da samo peronizem lahko vlada v Argentini. Zato ni čudno, da ni cestnih blokad, da sindikati (še) ne grozijo s stavkami, da socialne organizacije ne protestirajo, ko je vlada zamrznila sistem povišanja pokojnin in napoveduje izvajanje »solidarnosti« na tem področju. Marca bi morali vsi upokojenci prejeti povišanje pokojnin v višini 11,5%. Vlada trdi, da bo to izpolnila v primeru minimalnih pokojnin. A vsota bo ista za vse kategorije. To da je »solidarnost« in »izenačenje«. Dejansko bo za nekoliko višje pokojnine procent povišice sorazmerno padal. Šef kabineta je priznal, da je namen vlade »zmanjšati razlike«. Koliko je to pravično pa je drugo vprašanje.

S tem se vrnemo v stare čase, ko je bilo neke vrste geslo, da »končno vsi pademo v minimalno pokojnino«. Ni važno, koliko je oseba prispevala, koliko je vlagala v pokojninski sklad. Vlada trdi, da je to poenotenje »zadeva solidarnosti«. Minister je dejal, da vlada ne more enako postopati s tistimi, ki prejemajo 19.000 pesov (največji del upokojencev), in z onimi, katerih pokojnina dosega »300.000 do 400.000 pesov«. Ta vsota pa je za navadnega upokojenca dejansko neverjetna. Višja stopnja normalnih pokojnin se suče okoli 40.000 pesov. Znatno presegajo to številko le tako imenovane »privilegirane pokojnine« politikov ter vladnih in sodniških funkcionarjev. In prav te pokojnine so bile izrecno izključene iz zamrznitve, ki jo je uvedel »solidarni zakon«. Po nastalem škandalu je vlada napovedala, da bo »uredila« tudi to področje, a doslej o kakih spremembah ni ne duha ne sluha.

Res pa je, kakor je trdil šef kabineta (Juan Pablo Cafiero), da je problem pokojnin svetovnega značaja. Ljudje živimo vedno dalj časa. Število upokojencev v sorazmerju s številom aktivnega prebivalstva, ki prispeva v pokojninske sklade, se je v celoti spremenilo. Sistem sam je v krizi, in vlade vidijo kot prvo rešitev, naj upokojenci stisnejo pasove.

Nekaj podobnega se dogaja na delavskem področju. Poleg »solidarnega« bonusa ob začetku leta, se sindikalisti že pripravljajo na bližajoča se zasedanja paritetnih komisij, ki naj določijo povišice plač za tekoče leto. Vlada je popolnoma namenjena, da ne bo dopustila, da bi uvedli »sprožitvene klavzule« (cláusula gatillo), ki posodobijo plače v sorazmerju z inflacijo. Na gospodarskem ministrstvu želijo, da bi tudi delavske plače bile (kot pokojnine) »solidarne«, to je, da bi vsi prejeli le določeno vsoto, ne pa procentov. To pa je dejansko nemogoče celo v peronistični (ali kirchneristični) vladi. Kako bodo izšli iz te zagate, je danes še neznanka. Nekateri celo dvomijo, da bo to »mirovno obdobje« res trajalo šest mesecev.

Sem dolgo upal in se bal. Predsednik Alberto Fernández se je podal na svoje prvo potovanje v inozemstvo. Odšel je v Izrael na srečanje svetovnih veljakov ob spominu na judovski holokavst med drugo svetovno vojno. Tam bo imel razgovore z izraelskimi voditelji (Rivlin, Netanyahu), pa tudi z drugimi svetovnimi veljaki (Putin). Potovanje bo nadaljeval do Vatikana, kjer se bo sestal s papežem Frančiškom.

A za mnoge državljane (vsaj tistih 42%, ki so volili Macrija) potovanje samo po sebi ni važno. Bistveno je, da bo v Albertovi odsotnosti vlado prevzela - Cristina. Kar je ta del prebivalstva videval v najhujši blodnjah bo, vsaj za štiri dni, postalo realnost. Seveda, položaj se je spremenil in vladni krogi napovedujejo, da bo nadomestna predsednica nastopala mirno, kar pomeni, da ne bo izzivala. Celo trdijo, da se ne bo pojavila v vladni palači. To pomeni, da je res spremenila svojo naravo? Še daleč ne. Morda je postala le nekoliko bolj previdna. A njen vpliv je vedno prisoten. To potrjuje tudi dejstvo, da je (po njeni zahtevi) v vlado vstopil tudi Camilo Vaca Narvaja. On je bivši soprog Florencije Kirchner in oče njene hčerke, Cristinine vnukinje. Je pa tudi sin ustanovitelja gverilske skupine Montoneros (Fernando Vaca Narvaja). V vladi palači je zanj že pripravljena posebna pisarna.

Ko že govorimo o sorodnikih. Novi podpredsednik Centralne banke je Sergio Adrián Woyecheszen. Katere so njegove zasluge? Je zet obrambnega ministra (Agustín Rossi). In če že omenjamo nepotizem: vsi Rossiji so v državnih službah. Pa ne navadnih. Mož je minister; žena svetovalka v vladni palači; hčerka direktorica Mestne banke; zet podpredsednik Centralne banke. Družina Rossi mesečno stane državo približno milijon pesov. Mirno lahko rečemo, da je to »solidarnost«.

Tone Mizerit