Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 9b

Prvi april

V znamenju te sodobne kuge je začel potekati četrti mesec leta 2020, ki bo gotovo ostalo zapisano v zgodovini z velikimi, a črnimi črkami. Prvega aprila je bilo na svetu že 857.957 okuženih z virusom COVID-19. V Argentini so te številke nekoliko milejše: 1054 okuženih in 27 mrtvih. Vendar ni razloga, da bi se veselili. Res sta pravočasen poseg vlade in prisiljena karantena omilila krut pohod bolezni, a virus se še ni razpasel z vso silo in v teku tednov bodo posledice mnogo hujše. Prvi april, ki tukaj nima istega pomena kot v Sloveniji, je predstavljal začetek drugega dela prisilne izolacije. Ta naj bi se končala v ponedeljek, 31. marca, pa smo že dolgo časa vsi vedeli, da jo bo predsednik Alberto Fernández podaljšal. Sedaj bomo doma, z že znanimi izjemami, do po Veliki noči, torej se bo življenje delno obnovilo šele 13. aprila.

Ne, ni aprilska šala. Marsikaj se je v tem času spremenilo in se bo še v dodanih dveh tednih. Čeprav večina željno pričakuje konec karantene, se bo takrat v resnici šele začelo. Minister za zdravstvo napoveduje špico bolezni v maju. Predsednik je sicer izjavil, da smo »obvladali« virus, pa mu nihče ne verjame. Število okužb se množi in pričakujejo hud porast mrtvih. Po koncu prisilnega domovanja, poleg bolezni, pa skrbi predvsem gospodarski položaj, ki se je (in se bo) v tednih karantene le še poslabšal.

                                      

Medicina, gospodarstvo in sociologija. Pravzaprav se položaj res zapleta. Tudi v normalnih državah z urejeno ekonomijo tak zastoj vsega delovanja pusti hude posledice. V Argentini, ki že dolga leta ne samo ne raste, temveč vedno bolj kruto nazaduje, so posledice lahko usodne. Računajo, da neformalnost delovne sile dosega 40%. Torej vsi tisti, ki se skoraj mesec dni ne smejo premakniti iz svojega stanovanja, da bi zaslužili vsaj nekaj pesov za preživetje, ostanejo brez vsakršnega dohodka. Tem je vlada skušala pomagati z izrednim bonom 10.000 pesov. A to je le enkrat in te vsote doslej še niso prejeli. Kaj in kako bo sredi aprila?

Pa upokojenci? Skoraj dva milijona in pol jih prejema komaj »minimalno«. Tem so namenili dodatek. Prejemke naj dvignejo iz bankomatov (cajeros automáticos). Mnogo jih pozna sistem in ga uporablja. Zato smo zadnji teden v marcu lahko videli ogromne vrste (dvesto, tristo metrov razsežne) starčkov, ki so skušali iz strojev dvigniti svojo borno pokojnino. In kje je ostala izolacija. A v stotisoče gre število tistih, ki kartic ne znajo uporabljati, so jih izgubili, jih sploh niso dvignili v banki, ali so pozabili zadevno kodo. Vlada je morala dovoliti delovanje bank za nekaj dni, da bi lahko izplačali tem revežem.

V 24 občinah buenosaireškega predmestja živi 12.300.000 ljudi. Le del je dobro stoječih. Precej je srednjega sloja, ki si vsaj nekoliko pomaga. A tam je tudi »globoko« predmestje, drugi in tretji pas naselbin. Mnogokrat pomoč ne pride do njih. Ni javnih jedilnic. Komaj da vojska s tovornjaki dospe v bližino in razdeli dnevne obroke hrane. Včasih niti tega ni. Več kot dva milijona trpi na sanitarni pomanjkljivosti. Več kot 17% bivališč so lepenkaste in pločevinaste barake, kjer se v eni sobi natrpa do 4 in 5 družinskih članov, kar strokovnjaki imenujejo »kritična prenatrpanost (hacinamiento crítico). O kakšni karanteni lahko tam govorimo? Kaj bo, kaj bo, če se virus ne ukroti in pride v tiste predele?

Zato je razumljiva skrb županov, ki od vlade (provincijske in državne), zahtevajo močno denarno podporo, da vsaj delno olajšajo njihov trpeči vsakdan. Ne gre le za socialni čut (kolikor ga imajo), gre za skrb in strah pred socialno eksplozijo, ki lahko nastane, če se položaj zaplete. Primer mesta Pergamino, v notranjosti province Buenos Aires, kjer je tolpa skušala oropati manjšo blagovnico, je sprožil alarmne zvonce. Tisto je bil policijski primer. Kaj če se to razpase v predmestju v obliki socialnih nemirov?

So kriva podjetja? Včasih ga predsednik zavozi, ko v ihti (in nemoči?) skuša urediti zamotan položaj. Tu vprašanje ne zadeva neformalno zaposlenih. Gre za podjetja, velika in mala, ki se tudi nahajajo v obupnem stanju. Težave so bile prisotne že pred nastopom koronavirusa. Najbolj prizadeta so gotovo gradbena podjetja. V Argentini sta bili vedno gradnja in avtomobilska industrija motor in termometer gospodarskega stanja. Ob nastopu pandemije so ugotavljali, da se je v gradnji izpraznilo okoli 200.000 delovnih mest. Nihče ne gradi. V okoliščini bolezni so nekatera podjetja začela odpuščati delavce. Velepodjetje Techint je odpustilo kar 1450 zaposlenih. Predsednik je podjetnike na splošno označil za »miserables«. Prvi prevod nam pokaže besedo »bedni«. A Gradov slovar nadaljuje še z drugimi pojmi: prezirljivi, skopuški, podli, hudobni. Precej ostre besede za ljudi, ki se v kaj neprijaznih okoliščinah, z rastočimi stroški in še bolj rastočimi davki, borijo za obstoj svojih podjetij in dajejo zaposlitev ljudem. Saj vemo, da niso vsi svetniki, a tudi niso vsi »miserables«.

Vlada se je v tem stanju odločila za nekaj ukrepov. Za dva meseca je prepovedala, da bi podjetja odpuščala delavce. Z dekretom je ukazala Techint-u, da ponovno zaposli odslovljene. Obenem pa je ponudila podjetjem, zlasti malim in srednjim (PYMES), posojila z minimalnimi obrestmi. In celo, da v večji ali manjši meri sodeluje pri plačah. Za marčevske plače, za katere mnoga podjetja nimajo denarja, bo torej delno (v nekaterih primerih v celoti) sredstva prispevala država. A vse je sad dobrih namenov in improvizacije. Banke še niso odločile posojil, vlada še ne ve, kako in katerim podjetjem bo dostavljala denar, podjetja pa morajo že plačati mesečne obveznosti. Pravi kaos, ki v ničemer ne prispeva mirnemu izhodu iz zagate.

Recimo, da se bo uredila zadeva marčevskih plač. In kaj potem? Bolj ali manj redno delovanje se bo začelo šele 13. aprila. Takrat se bo obnovilo tudi redno delovanje bančnega sistema. Koliko podjetij bo meseca maja v stanju, da delavcev dostavijo aprilske plače? Ob tem pa opozorimo še, da je davčna nabirka grobo padla. Prizadet je tudi trgovinski sektor; posebej pa gastronomski in hotelirski, ki živi bistveno od turizma. Tega pa ni in ga še dolgo ne bo.

Država, province in občine od davkoplačevalcev komaj prejemajo nekaj denarja. Potrebe pa rastejo z neverjetno hitrostjo. Vlada sega po edinem sredstvu, ki ji še ostane: tiskanje denarja. To je vsekakor izhod iz sile. Vprašanje je, kako bo to odjeknilo na področju inflacije, ko bo pandemija mimo. Nekateri celo govorijo o povratku kvazi-valut (quasimonedas: Lekop, Patacón, Lecor, Federal …) na katerega smo se navadili ob krizi leta 2002. Kaj vse nas še čaka.

Težki časi. Datum 1. aprila je za Argentino nekaj posebnega. Sredi križev in težav gre mimo nas skoraj neopazno. A letos obhajamo 500-letnico, odkar se je darovala prva maša na področju argentinskega ozemlja. Bilo je na ta dan leta 1520. Dva dni prej je Ferdinand Magellan, na prvem potovanju okoli sveta, zasidral svoje ladjevje v zalivu pred krajem, ki ga poznamo kot Puerto San Julian, v Patagoniji. Bila je cvetna nedelja. Mornarji so se izkrcali in na kopnem prisostvovali maši. Bili so tudi hudi časi. Nekaj Magellanovih kapitanov se mu je uprlo. Vodja jih je krvavo zatrl. Potem so zvijačno ugrabili nekaj domorodcev, da bi jih odpeljali v Španijo. Pet mesecev so, sredi težav, ostali zasidrani tam, preden so nadaljevali potovanje. Koliko časa bomo »zasidrani« mi, preden bomo rešeni težav? Bog nam pomagaj.

Le še dve omembi. Ko govorimo o županih predmestnih občin moramo omeniti trenje med njimi in guvernerjem. Kicillofa župani ne ubogajo. Blokirajo dostope do občinskega ozemlja kljub temu, da je guverner to izrecno prepovedal. Zadeva ima sicer sanitarna opravičila, a je globoko politične narave. Odmev boja med peronizmom in kirchnerizmom.

Ljudje v Buenos Airesu, okolišu in tudi v notranjosti, so uprizorili večerni »cacerolazo« (ropotanje s ponvami in pokrovi) in zahtevali od politikov, naj tudi oni kaj prispevajo. Naj si znižajo plače in razliko darujejo v sklad za boj proti virusu. Nekatere province so že ukrenile nekaj podobnega. Predsednik poslanske zbornice pa je predlagal, naj si poslanci znižajo plače v višini 40%. Sergio Massa je zelo spreten v političnih zadevah. Bo kaj kruha iz te moke?

Tone Mizerit