Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 9f

Virus kot zrcalo

Dovolite mi, da zapišem, da sem zaskrbljen. Menim pa, da težava ni samo zdravstvene narave. Je tudi socialne, politične, sodne, varnostne. Vse je pomešano v nekem peklenskem golažu, z začimbami ideološke in osebne narave. Temu dodajmo skrajno zapletene gospodarske okoliščine, pa bomo imeli radiografijo sedanje Argentine. V tem položaju je koronavirus glavna nevarnost, ko se množi število okuženih in mrtvih. Obenem pa je Covid-19 dejavnik, ki korak za korakom razgali realno stanje argentinske družbe, a je tudi izgovor, s katerim se izvajajo ukrepi z jasnim političnim in ideološkim prizvokom.

Vrnimo se k pandemiji. Jasno se bliža višek, čeprav se datum nenehno prestavlja in odlaga. Število okuženih v državi je preseglo štiri tisoče, število mrtvih pa že dve stotini. Vendar, od prvega primera obolelosti do stotine žrtev je poteklo 38 dni, naslednjih sto mrtvih pa smo zabeležili v samo 14 dneh. To so suhe številke a nas opozarjajo, da najhujše šele prihaja. Nenadoma pa se je pojavil drug dejavnik. Tako v prestolnem mestu, ko v raznih krajih v notranjosti smo bili priče množičnih okuženj v domovih za starejše občane. Ti dogodki pa so pokazali žalostno plat argentinske družbe: zapuščenost teh domov, zapuščenost starčkov v teh »domovih«, ki so prevečkrat le skladišča najbolj prizadetih.

Ko se pogledamo v zrcalo. Prvi primer okuženja v teh ustanovah so mediji zasledili v prestolnem mestu, v okraju Belgrano. Ni bilo zdravnika, niti pravega bolničarja. Predstavnik lastnikov se je pokazal šele, ko je prišla policija. Stanje: devet okuženih; nekateri skrajno nevarni. Drugi je bil v Floresu: 39 okuženih in pet mrtvih. Potem je kar deževalo primerov v mestu ali v notranjosti. Je moral priti koronavirus s Kitajske, da se je javnost zavedla krutega položaja zapuščenih starčkov, ki so predmet izkoriščanja v tej trgovini »oskrbovanja«?

Imamo tudi privatne klinike in sanatorije po vsej državi, ki so prav tako le izgovor za donosno opravilo, za katerega ni nihče odgovoren in je delo odvisno le od dobre volje in človeškega čutenja nekaterih zaposlenih. Splošno okuženje v sanatoriju v kraju Escobar je pritegnilo pozornost na to področje. A že predhodno je zdravstveno osebje raznih bolnišnic, sanatorijev in klinik tožilo, da nimajo vredne opreme (včasih tudi nevredne ne), za opravo z bolniki, okuženimi z grozečim virusom.

Potem pa se je pojavila še novica o položaju v jetnišnicah. Saj smo vedeli, da so tudi te »skladišča«, kjer so natrpani kaznjenci v pogojih, ki niso ravno vredni človeka. Natrpanost jetnikov je skrajna: kjer je prostora za deset, jih je običajno najmanj dvanajst. Ko se je pojavil prvi primer okuženja v eni izmed jetnišnic je zagorelo. Uporniki kraju v Villa Devoto so, kot je običajno v teh primerih, zažgali žimnice in prisilili oblasti na pogajanja. To je še vedno v teku po vsej državi. A provinca Buenos Aires je poseben primer.

V ječah te province je okoli 40.000 zapornikov. Bolniški prostori v jetnišnicah so nezadostni že v normalnih razmerah, kaj šele, če tja vdere pandemija. Strokovnjaki so svetovali, naj se v vsaki jetnišnici organizirajo prostori za bolniško postrežbo obolelih. A da se to izpelje, bi bilo treba izpustiti oziroma dovoliti domači zapor petnajst odstotkov jetnikov. Torej, 6.000 zločincev bo zapustilo jetnišnice. Tisoč jih je že doma. Prvotno naj bi bili to zaporniki z manjšimi kaznimi in nikakor morilci ali posiljevalci. Stvarnost kaže, da so se vrata odprla brez vsakega resnega kriterija. Morilci so se vrnili v kraje svojih zločinov, posiljevalci v bližino svojih žrtev. Nihče jih resno ne nadzira. Vse je legalno, ker dovoljenja za »domači pripor« podpisujejo sodniki. Celoten postopek pa vodi »Komisija za spomin«, ki se v znamenju levičarske gverile bori za »človekove pravice«. In vlada? Predsednik Alberto Fernández je soglašal. Predsednik poslanske zbornice Sergio Massa je zagrozil, da bo uvedel sodne postopke proti sodnikom, ki bi neutemeljeno izpuščali zločince na svobodo. Minister za varnost province, Sergio Berni, pa je izjavil: »Če bi bilo po moje, ne bi nikogar izpustil.« Svoboda mišljenja?

Kaj pa Kubanci? V prejšnji številki sem omenil napovedan prihod 200 kubanskih zdravnikov, ki naj pomagajo v borbi proti Covid-19, ko bo pandemija na višku v provinci Buenos Aires. Zakaj je važnih teh nekaj kubanskih zdravnikov? Ker je njihov prihod politične in ne zdravstvene narave. Argentina ima dovolj zdravnikov. Statistike govorijo o sorazmerju 3,6 zdravnikov na 1000 prebivalcev, kar je najvišje v območju. Daleč prekaša sosede (Brazilija, Urugvaj, Mehiko) in celo razvite države kot so Kanada in Švica. Poleg tega je trenutno nad 200 zdravnikov na različnih tečajih, podiplomskih študijih in specializaciji v inozemstvu, ki čakajo, kdaj se jih bo država usmilila in jih pripeljala domov.

Druga zadeva: vsak zdravnik iz inozemstva mora položiti zadevni izpit, predno lahko izvaja svojo stroko. Bo to veljalo tudi za kubanske zdravnike? Ne. Po vladnem dekretu bodo dobili »začasno habilitacijo«. So strokovnjaki v zadevi Covid-19? Ne. S strani vlade province Buenos Aires celo trdijo, da jih ne bodo poslali »v prvo vrsto«, da bodo bolj za pomoč na zdravstvenih mestih, ko bodo argentinske zdravnike zaposlili na področju pandemije. Je torej smiseln ta prihod, ko v državi ne manjka zdravnikov in je več tisoč tistih, ki so že dokončali študije, izpolnili prakso in vse pogoje za delovanje, in čakajo le še birokratskega potrdila? Zdravniška federacija province Buenos Aires je proti njihovemu prihodu ostro protestirala in z dokazi utemeljila, da ima Argentina dovolj lastnih in usposobljenih zdravnikov.

Kubanski zdravniki so raztreseni po vsem svetu. Potem, ko sem v prejšnjem članku napovedal, da se bom vrnil k tej snovi, mi je prijatelj poslal sledeč opis: »Pred nekaj leti sem bil s sinom Valentinom, ki živi v Avstraliji, na otoku Timor, kakih 400 km severno od te dežele. Timor Leste je neodvisna država, a ena najrevnejših na svetu, kak milijon prebivalcev. Praktično živi od svetovne podpore. Kuba je poslala tja okoli 30 zdravnikov. Valentin je v tistem času večkrat poslovno potoval tja. Predstavil mi je znanca, Panamca, ki je bil v prijateljskih odnosih z Kubanko, ne zdravnico, ki je bila v tej skupini. Zaupno je prijatelju razložila, kako to deluje: zdravniki so vsi mladi, poročeni, a družine so ostale na Kubi. Z njimi je prišel tudi politični nadzornik (politkomisar - moja opomba). Njegovih navodil se morajo strogo držati. On tudi obdrži njihove potne liste. Stanujejo v zaprtem območju, ki ga, razen za v službo,  lahko zapustijo le z njegovim dovoljenjem. Te zdravnike plačuje Malezija: 2000 dolarjev na mesec, od katerih jih  zdravnik dobi 300 (kar je desetkrat kubanska plača). Ostalo gre na Kubo. Kot vidiš, so kubanski zdravniki važen dohodek za ta otok, posebno sedaj, ko ni turizma. V primeru Argentine je verjetno, da bi bili tudi politično angažirani, posebno še, ker jih ponuja naša podpredsednica.« Ob tem omenim, da se govori celo, da bi Argentina Kubi plačala s hrano (poljskimi pridelki), ki jo v Kubi primanjkuje.

Saj ne vedo kaj delajo. V tem položaju je opozicija precej zbledela. Ni soglasja niti enotnega nastopa, ki bi ogrožal vlado. Dejansko ima vlada večje težave v lastnih vrstah. Glede zdravstvenih ukrepov: ko je predsednik napovedal podaljšanje karantene, je odločil dovoljenje dnevnih »razvedrilnih« sprehodov. Trije peronistični guvernerji in opozicijski vodja mestne vlade prestolnice so soglasno odločili drugače. Kratek stik? Razpotje glede jetnikov smo že omenili. Tudi do kubanskih zdravnikov v vladi niso edini. Jasno se vidi v ozadju vpliv podpredsednice, ki meša štrene teh neštetih različnih skupin, ki tvorijo vladno povezavo.

Potem pa še gospodarski in socialni položaj. Tudi na tem področju se je peronizem znašel pred ogledalom. Primer: občino La Matanza (dva milijona duš) že od leta 1983 upravljajo peronistični župani, pa ima najbolj revne in zapuščene predele. Kako jim vlada svetuje, naj si umivajo roke, če v mnogih predelih ni vode, ali je edina javna vodna pipa oddaljena nekaj sto metrov? To je sad populizma in korupcije.

Na gospodarsko upravljanje v karanteni sploh nima enotnega pogleda. Za izhod ob koncu tega stanja še manj. Pa zunanji dolg? To je drugo vprašanje. Če bi sodili po vladnih korakih, se podajamo naravnost v default. Imajo kje skrit kakšen adut? Ali sploh vedo kaj delajo?

Tone Mizerit