Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 16

Jovo na novo

Naslov mi je danes ušel iz spomina na moje otroštvo v Šentrupertu na Dolenjskem. Bilo je okoli leta 1950 in nekateri izrazi v srbohrvaščini so krožili po naši govorici. Prav ta fraza se mi je najbolj zakoreninila in še danes, sredi španskega sveta, kadar se pogovarjam sam s seboj (pri nekaterih izmed nas je to običajno), jo stalno uporabljam. Na spletnem portalu Razvezani jezik (Prosti slovar žive slovenščine), za ta izraz pove da pomeni »'(vse) spet, še enkrat od začetka'. Zelo neprijetna zadeva, sploh če si sredi kakega dolgotrajnega in težavnega procesa, pa se ti žal sfiži, pa moraš iti potem spet vse jovo na novo«. In kaj pomeni zame nepoznana beseda sfiži? Slovar slovenskega knjižnega jezika razloži glagol sfižiti kot, nekaj pokvariti, ponesrečiti se. Vraga; saj to je najboljši opis stanja, v katerem se nahaja vlada (in družba), ko se množijo okužbe in raste število mrtvih za koronavirusom.

Saj ne vedo kaj delajo … če sploh kaj delajo. Sto dni karantene je že poteklo in danes, 1. julija, ko se je leto nagnilo v drugo polovico, začnemo jovo na novo. Razen tistih, ki imajo nujno potrebna opravila, moramo zopet vsi ostati doma. Vrnili smo se v prvo fazo karantene in boja proti koronavirusu. Vse je zaprto, vse je pod kontrolo. Cestne blokade, kjer varnostne sile pregledujejo dovoljenja, povzročajo zastoje in zamude. Mesto je kot izolirano, a dejansko smo znova izolirani mi vsi. To je pred dnevi napovedal predsednik Alberto Fernández, ko je rotil ljudi, naj doprinesejo še to dodatno (pazite, ni rekel »zadnjo«) žrtev, ker je (baje) edini način, da se pandemija ukroti. A ni Martina Krpana, ki bi ukrotil tega Brdavsa.

Ob napovedi sta predsednika spremljala guverner province Buenos Aires (Axel Kicillof) in vodja vlade avtonomnega mesta Buenos Aires (Horacio Rodriguez Larreta). To je že ponovljen prizor, ker ima izbruh pandemije svoje osrčje v AMBA. Tako imenujejo območje, ki vsebuje prestolno mesto in predmestne občine; te pa administrativno spadajo pod provincijsko upravo. AMBA, z okoli 14 milijonov prebivalcev, beleži 80 odstotkov vseh okužb v državi. Medtem, ko so nekatere province in tudi večja mesta v notranjosti obnovile delovanje, pod okriljem posebnih protokolov, se območje Buenos Airesa vrača na začetek.

To pa seveda med ljudmi povzroča precej nestrpnosti in slabe volje. Ko je Alberto 19. marca napovedal karanteno za dva tedna, smo vedeli, da jo bodo morali podaljšati, morda za dodatna dva tedna. Ljudem se je celo dobro zdelo, da so soudeleženi in združeni v boju proti hudemu nevidnemu sovražniku. Predsednikov ugled je skočil v nebeške višave. Poleg tega so jasno razložili, da s tem pridobivamo na času. Preden pandemija doseže višek okužb in smrtnih žrtev, bomo lahko pripravili zdravstveno strukturo za uspešen veliki spopad, ki nas čaka. In kdaj bo prišel višek? Najprej so napovedali, da koncem aprila, potem maja, končno junija. Začeli smo mesec julij in tresemo se, ker je višek (sedaj baje res) pred vrati.

Mnogi opazovalci argentinskega življenja se čudijo, zakaj ta vladna panika. Hitro pridejo do neprijetnega zaključka: časa, ki je bil namenjen (in z ljudsko potrpežljivostjo in groznim gospodarskim zastojem drago plačan), da se sanitarno pripravimo, nismo izkoristili. Nismo imeli nadzora nad položajem. Vlada nam ni jasno povedala, kakšen je razvoj in nas tri mesece vlekla za nos. Število okužb in smrtnih primerov je res sorazmerno nizko, a se tresemo pred kolapsom strukture. Ni dovolj postelj za intenzivne nege, ni dovolj dihalnih naprav, nikdar ni bilo opravljeno potrebno število testiranja. Uporabili so ogromna denarna sredstva, a brezsmiselno. Kompleks Tecnópolis naj bi pripravili za orjaško zatočišče za lažje obolele. 2500 postelj je pripravljenih, a so samo postelje, brez dodatnih pripomočkov, brez zdravnikov, brez bolničarjev, brez strukture za prehranjevanje ... Bo sploh služilo?

Nekateri vedo, in delajo … Istočasno pa se je razvilo neko podtalno gibanje, ki je izkoristilo pandemijo, da je, v senci javne zdravstvene skrbi, izvajalo politične in socialne premike v prid svojih hegemonističnih načrtov. V teh sto dnevih smo bili priče neštetih primerov korupcije; pod izgovorom nevarnosti koronavirusa v jetnišnicah je tisoče zločincev (morilcev, posiljevalcev …) odšlo v »domače zapore« in brez elektronskih zapestnic; mnogi politiki, obsojeni zaradi korupcije, so dejansko na svobodi … Tak je primer bivšega podpredsednika Boudouja, ki ne le, da je bil izpuščen, temveč so mu celo priznali »častno pokojnino« v višini 400.000 pesov (3.175 dolarjev na 'vzporednem' trgu), ko je navadna pokojnina delavca 16.864 pesov (134 dolarjev).

V senci koronavirusa so izvedli načrt za podržavljenje agrarnega in izvoznega podjetja Vicentin. Mimo korupcije in poneverb, ki so privedle do stečaja, preko sumljivih milijonskih posojil Narodne banke, ob vseh temnih računih podjetja, je bil celoten proces že v rokah sodišča. Le huda reakcija ljudi, vključno z protestnimi shodi, in predvsem odločna drža sodnika, ki je zavrl vladni poseg, se je potek vsaj začasno vrnil na normalne tirnice.

Večjo skrb pa vzbuja ofenziva kirchnerizma na raznih področjih. Podpredsednica postavlja svoje najbolj zveste pristaše na vseh vodilnih mestih dveh področij. Eno je tisto, kjer se pretakajo izredne vsote denarja (Anses, Pami, Afip. …); drugo pa je sodstvo. Stanje (in zasedba) na sodiščih jo najbolj skrbi, ker se tam igra usoda njenih številnih postopkov. Tudi tukaj ji je pandemija zelo prav prišla. Sodišča ne morejo normalno delovati. Ko je zbornica potrdila, naj se sodba proti njen zaradi javnih del v provinci Santa Cruz izvaja delno po internetu, so se pričele težave v medmrežnem sistemu. Vsakokrat, ko bi se moralo izvesti kakšno sodno zasedanje, nekaj odpove in postopek se prestavi - v nedogled.

A najbolj škandalozno je njeno postopanje v senatu. Kot podpredsednica tam vodi zasedanja. Predstavniki vlade in opozicije so se dogovorili, da soglašajo z virtualnimi zasedanji, a samo za snovi, ki so povezane s pandemijo in zdravstveno tematiko. Mimo tega sklepa Cristina nenehno vključuje druge zadeve, ki niso predvidene v dogovoru. Ker ima lastno večino, prodira v svoji ofenzivi na vseh področjih. Višek pa je bilo internetno glasovanje o ustanovitvi preiskovalne komisije glede podjetja Vicentin. Za potrditev tega projekta je bila potrebna izredna večina dveh tretjin. Vladi je manjkalo sedem glasov, a Cristina je izjavila, da je predlog potrjen. Ko je vodja opozicije (Luis Naidenoff) hotel protestirati in opozoriti na negativen izid, mu je enostavno odklopila mikrofon in zaključila zasedanje. Uradno je potem senat poročal, da je bil predlog potrjen. Opoziciji ni ostalo drugega, kot da je zadevo predstavila sodišču.

Drsimo v močvirje? Čeprav opozicija in strokovnjaki nenehno opozarjajo na ekonomske posledice karantene, predsednik trmasto vztraja na svojem stališču. Njegovo geslo je; gospodarstvo bomo obnovili, mrtvih pa ne moremo obuditi. Zaman so vsi nasveti, da lahko pazimo obe varianti. Zaman prošnje, da naj že sedaj pripravimo gospodarski in socialni načrt za dobo, ko bomo lahko odpravili karanteno. Edina njegova skrb je, da prepreči širitev pandemije a - le s strogo karanteno. Saj je celo preslišal prošnjo cerkvenega vodstva. Msgr. Ojea je izjavil, da Cerkev prosi za »veliko mizo« (široko zasedanje), kjer bi razmišljali, kako se soočiti z gospodarsko krizo po pandemiji. Predsednik škofovske konference je opozoril na težavo lakote in brezposelnosti in pozval k podelitvi splošnega zasilnega dohodka za neformalne delavce.

Problem »neformalnosti« (delavci, ki niso prijavljeni, niso zavarovani, nimajo socialnih dohodkov ne zdravstvenega kritja) je stara argentinska bolezen. Ta pojav je zlasti prisoten na področju gradbene dejavnosti (zidarji, pleskarji …). Uradne statistike pa navajajo, da se je v mesecu aprilu gradbena dejavnost zrušila za 86,4%, celo več kot turizem in hotelirstvo, ki je padlo za 85,6%. Številke tudi povedo, da je gospodarska dejavnost meseca aprila padla kar za 26,4%, kar je najhujši padec v zgodovini države, saj je celo marca tragičnega leta 2002 gospodarstvo padlo »le« za 16,7%. Za letošnje leto Mednarodni denarni sklad (FMI) napoveduje, da bo argentinski gospodarstvo nazadovalo za 9,9%, a razne privatne ustanove govorijo o 14%.

To seveda odmeva na socialnem področju. Revščina, ki je bila huda (29%), ko je leta 2015 nastopil Macri in je dosegla 35,5% ob njegovem odhodu, se bliža 40%. Za decembra napovedujejo, da bo 42%. Te dni je Unesco objavil, da bo v Argentini revščina med otroki ob koncu leta kar 58%. Kakšne posledice bo to pustilo za prihodnje rodove si niti ne moremo misliti. Koliko bolezni in smrti bo to povzročilo na dolgo roko, je drugo vprašanje. Dejstvo je, da se tako bogata dežela nenehno suče v začaranem krogu, iz katerega ne vidimo izhoda. Ko se na koncu predora nekaj zasveti, že pride nepričakovan vihar, da moramo začeti - jovo na novo.

Tone Mizerit