Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 20

Koliko je jezdecev?

Te dni mi je prijatelj Rok posredoval mnenje meni nepoznanega bralca teh komentarjev, ki živi v Sloveniji in ugotavlja, da me nenehno »mučijo korupcija, zunanji dolg, inflacija« in iz pisanja sklepa, da me te stvari »žalostijo in celo jezijo«. Moram priznati, da ima mož dober nos. Sam večkrat tarnam, da moram stalno pisati o istih zadevah, kar postane dolgočasno - tako za pisca kot za bralca. A namen teh tedenskih opisov je, da v njih skušam zrcaliti dogajanje in pa skrbi prebivalstva. Argentina počasi drsi v kategorijo držav, kjer so ljudje nesrečni. Škoda, ker Argentinec je po naravi vesel človek. Okoliščine pa ga zadnja desetletja potiskajo v »žalost in jezo«. In krivda tega pojava sloni prav na »korupciji, inflaciji in zunanjem dolgu«. Jaz bi dodal še »negotovost«, pomanjkanje varnosti, ki raste z grozovito naglico. Pa imamo vse »štiri apokaliptične jezdece«, ki vzbujajo grozo in strah med ljudstvom.

So samo štirje? V mnogih pogledih je Argentina dežela, kjer se zdi, da je ravnokar izšla iz dolgotrajne vojne. Vse socialne številke kažejo na razvaline. Res je pandemija koronavirusa hudo prizadela prebivalstvo in gospodarstvo. A tudi pred tem je bil položaj skrajno zavožen. Huda brezposelnost, revščina, da, tudi lakota. Kako naj se človek znebi žalosti in jeze, ko vidi tolikšno propadanje v tako bogati državi? Ni mogoče ostati brezbrižen, ko ugotavljaš, da je položaj, ki mu ni videti izhoda, posledica korupcije, zanemarjenosti in mnogokrat načrtnega zavlačevanja rešilnih ukrepov? Ta dežela nas je (begunce/izseljence) sprejela z odprtimi rokami in že iz enostavne in temeljne hvaležnosti ji človek želi lepših dni.

Prednost - kaj je to? Ko se človek nahaja v težavah in skuša najti rešilno pot, si mora določiti prednosti. Najprej je treba rešiti nujne zadeve, potem pa bo čas za druge. V sedanjem položaju je najbolj nujno spraviti v pogon proizvodno strukturo, pomagati podjetjem v težavah, zagotoviti delovna mesta. Medtem pa poskrbeti za milijone, ki se nahajajo na robu družbe in trpijo človeka nevredne pogoje. Socialno-gospodarski svet, ki ga je predsednik napovedal še pred zmago na volitvah in slavno oklical v nastopnem govoru, visi v zraku in se v vladi nihče ne zmeni zanj. Podjetniki in sindikalisti prosijo, kar zahtevajo nek načrt, ki naj kaže smer delovanja za obnovo. Doslej zaman. Je pa v teku izreden projekt za globoko spremembo celotne strukture sodstva v Argentini. Ne bi trdil, da to ni potrebno. Sodišča, sodniki in celotna sodna struktura je eden od dejavnikov, morda kar peti apokaliptični jezdec, ki prizadeva življenje državljanov. A se porodi stvarno vprašanje: v sedanjem položaju je sodna reforma res prednost?

Seveda je prednost - za podpredsednico. Sodni postopki proti bivši predsednici zaradi korupcije so v polnem teku. Večina je še v dobi, ko delovanje vodijo preiskovalni sodniki, mnogi pa so že v stanju sojenja. Dokazov je toliko in tako močnih, da ni načina, da bi se Cristina rešila obsodbe. Advokati sodne postopke zavlačujejo z nenehnimi prizivi na višje stopnje. Kar dvajset (20) prizivov je že v območju Vrhovnega sodišča. Tam pa podpredsednica nima sreče. Sodno reformo je skušala izpeljati že za časa svojega drugega mandata, pa ni uspela, ker je tedanje vrhovno sodišče odločilo, da je protiustavna.

Cristina se zaveda, da je del sodne strukture izven območja njenega vpliva. Reforma ima torej edini cilj, da jo reši sodnih težav. Zadnje čase se vedno bolj pogosto govori in tudi piše, da je bil temeljni pogoj dogovora, po katerem je Alberto postal predsedniški kandidat, da bivšo predsednico reši obsodb. Tu ne pride v poštev pomilostitev, ki je predsednikova ustavna pravica. Pomilostitev bi potrdila, da je zločin obstajal, kazen bila zakonita in sledeča predsednikova milost na mestu. Ona hoče, da jo sodišča proglasijo za nedolžno. To pa je, v sedanje stanju in številu raznih obtožb in dokazov, dejansko nemogoče. Edina pot, ki preostane, je napolniti sodna mesta z vdanimi sodniki in sestaviti »prijazno« Vrhovno sodišče.

Borba je na vrhu. Zgodovina Vrhovnega sodišča v Argentini (ki je obenem tudi Ustavno sodišče), je kaj pestra. Število članov se je, od leta 1853, ko je bila izglasovana prva ustava, spremenilo kar šestkrat. Mitre, Frondizi, Onganía …, vsi so krojili sodišče po lastni volji. Najbolj odmevna je bila sprememba, ki jo je uvedel predsednik Menem leta 1990. Od petih članov ga je povečal na devet. Tako je nastala njegova »avtomatična večina«, ki mu je ugladila pot za vse zakonite in nezakonite spremembe, ki jih je uvedel v politiki, gospodarstvu in državni strukturi. Nestor Kirchner je leta 2006 število znižal na sedanjih pet. Tedaj je Cristina bila »prva dama«, a obenem predsednica parlamentarne ustavodajne komisije. Razlogi, ki jih je navajala v prid znižanja števila članov so ravno obratni od teh, ki jih sedaj navaja, da bi število znova zvišali. To ni nič čudnega, saj se je kot senatorka tudi borila za privatizacijo državne petrolejske družbe (YPF), kot predsednica pa jo je večinsko podržavila - prav z nasprotnimi razlogi.

Seveda, celotna sodna reforma ni enostavna. Ves postopek mora skozi parlament in velik del ukrepov zahteva dvotretjinsko večino. Opozicija (PRO, radikali, državljanska koalicija) pa so že izjavili, da reforme ne bodo podprli. V senatu ima vlada večino, a ne doseže dveh tretjin. V poslanski zbornici pa niti nima večine. Da javnost prepriča o potrebi sprememb in povečanju števila članov Vrhovnega sodišča, je predsednik sestavil posebno »svetovalno komisijo« enajstih »strokovnjakov«, ki da naj mu svetujejo v tej zadevi. Od enajstih članov jih je osem, ki so povezani s kirchnerističnim peronizmom, trije pa so »neodvisni«. A glej resnost komisije: eden izmed članov je dr. Alberto Beraldi, odvetnik, ki v vseh sodbah brani - podpredsednico.

Le še en »ocvirek« s sodnega področja. Polemični sodnik Canicoba Corral je napovedal odhod (se bo upokojil). To je storil, ko je bilo njegov položaj že nevzdržen zaradi številnih obtožb, med njimi »nezakonite obogatitve«. Če sodnik odstopi, ali se upokoji, avtomatično odpadejo vsi postopki proti njemu. A preden je odšel, zadnja dva dneva, je oprostil pet kirchnerističnih funkcionarjev (Kicillof, Echegaray, Wado de Pedro, Carlos Zannini in Carlos Bettini) in uvedel sodni postopek proti dvema bivšima funkcionarjema Macrijeve vlade (Javier Iguacel in minister Nicolás Dujovne).

Četrti jezdec. Omenili smo pomanjkanje varnosti. Argentina je še vedno v boljšem stanju kot Brazilija, in nima toliko težav s »karteli« droge kot Mehika. Vendar hitro stopamo po tej poti. Za časa Macrijeve vlade se je položaj nekoliko zboljšal. Spremembe so bile opazne zlasti v provinci Buenos Aires, kjer je guvernerka Vidal skušala uvesti red v policijskih vrstah. Ena izmed prednosti je bil prav boj proti prekupčevalcem mamil. Z nastopom nove vlade se je položaj zapletel. Začetek pandemije je prinesel neko zmanjšanje števila zločinov, a zadnje čase kriminal znova napreduje. Uboji, včasih ob kraji navadnega pametnega telefona, so na dnevnem redu. Pri tem je zaznati, da je večje število kriminalcev iz vrst tistih, ki so jih izpustili iz ječ zaradi nevarnosti koronavirusa. Ob tem tudi lahko ugotovimo, da so jih izpustili (in jih še izpuščajo) mnogo več, kot pa so uradno objavili. Med njimi so morilci, posiljevalci, roparji …

Položaj je privedel do skrajnosti, ko se ljudje oborožujejo in sami branijo, kar lahko privede do presežkov v obrambi in do maščevanja. Drugod se organizirajo prave »vaške straže«. Razumljivo, ko je policija zapletena v nadzor karantene namesto da bi skrbela za varnost. Težko je tudi, ko so krajevne oblasti zapletene v prekupčevanje mamil, kot je v pogajanju z občinskim zdravstvenim osebjem ušlo nekemu županu, češ, da jih krije »ko z ambulantami prodajajo mamila«. Mario Ishii je peronist, župan občine José C. Paz (220.000 prebivalcev). Izgovori in zagovori vladnih predstavnikov so bili res neverjetni.

Napredovanje narkokriminala je tesno povezano z zapletenostjo varnostnih in celo sodnih organov v mreže prekupčevanja. Pred dnevi so odkrili tolpo, v kateri so bili udeleženi en sodni tožilec, dva njegova tajnika, en komisar, dva podkomisarja, vrsta policistov, itd. Mreža je bila zelo razpredena v dveh žgočih predmestnih okrožjih: San Isidro in San Martin. Le oster sodni poseg jim je napravil konec. Akcije je vodila sodnica Arroyo Salgado, bivša žena in vdova tožilca Nismana, ki je obtožil Cristino zaradi pakta z Iranom in bil ubit v doslej še nepojasnjenih okoliščinah. Ona je ena svetlih točk na nebu argentinskega sodstva. Seveda upajmo, da je ne bo dosegla usoda njenega bivšega moža. Vendar, kot nenehno in do obisti ponavljam, vse je mogoče v tej deželi.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 19

Preljubo zaupanje

Osmi maj leta 2018 je bil za avtorja teh vrstic zanimiv dan. Takrat sem na internetu 'zgradil' ta svoj blog in začel objavljati tedenske komentarje »Iz življenja v Argentini«. Iste, ki sem jih prej več kot 50 let objavljal na straneh tednika Svobodna Slovenija. Razni zapleti in nesporazumi so vplivali, da sem se s papirja preselili v medmrežje. Težave starejših z internetom so komentarje delno (kot fotokopije) vrnile na papir, ki pa je odpadel ob invaziji koronavirusa in sledeči karanteni. Zakaj sem se spomnil tega? Ker se mi je porodila nora misel, da bi ugotovil, kolikokrat sem v krepko več kot pol stoletja pisal, da je glavni problem Argentine pomanjkanje zaupanja. Pojem je sicer zapleten, a zelo stvaren.

Poglejmo samo en primer: katera je argentinska denarna valuta? Seveda peso, boste odgovorili. Ne! V naši državi vse, kar je važno, poteka v dolarjih. Vsi prihranki (bogatih in revnih) so v dolarjih - nihče ne hrani v pesih. Nepremičnine ocenjujejo (in plačujejo) v dolarjih. Cene avtomobilov so sicer v pesih, a če plačate v dolarjih, vam dajo poseben popust. Vsekakor, argentinsko gospodarstvo je obsedeno z dolarjem. Zakaj? Ker pesu nihče ne zaupa. Kot ne zaupa vladi, ne zaupa politikom, ne zaupa policiji, ne zaupa sodnikom …

In kaj je upanje? Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) pove, da je »duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja«. In zaupanje? Istotam beremo, da je »prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje«. Čudovito! Tudi če je vlada voljna (je voljna?), ljudstvo smatra, da ni sposobna, da nas »reši iz težkega položaja«.

Težak položaj. V tem smo si vsi edini. Položaj v Argentini, gospodarski, socialni, politični, sodni … je izredno težak. A vzemimo samo gospodarskega. Stvari so bile zapletene še predno je koronavirus pristal na obali Srebrne reke. Bolj ali manj, gospodarstvo raste v vseh državah; v Argentini je padalo zadnjih 18 mesecev še pred pandemijo. A potem je vse zgrmelo v prepad. Doslej je bilo leto 2002 najhujše v argentinski zgodovini. Tedaj je domača bruto proizvodnja (PBI) padla za 10,9%. Za letos najbolj optimistični računi napovedujejo padec za najmanj 12 do 13%. Revščina, ki se je ob nastopu sedanje vlade sukala okoli 38%, se bo ob koncu leta približala 50%. O brezposelnosti resni strokovnjaki ne govorijo, ker je vse še v megli. Gradnja, ki zaposluje največ nestrokovne delavne sile, je v tem obdobju padla za 80%. Nekaj podobnega je s turizmom, kjer že zapisujejo izgubo 76.000 delovnih mest.

V takem položaju se je pandemija začela približevati špici. Včeraj, torek 21. julija, smo postavili nov rekord: 5344 okuženih in 117 mrtvih. Kljub tem številkam se je vlada odločila, da začne omiljevati karanteno. Ko je položaj najhujši, začnemo popuščati? To je razumljivo. Predsednik se je nenadoma zavedel, da bodo socialne posledice mnogo hujše kot sanitarne. Kar so mu razni strokovnjaki ves čas dopovedovali (pa jim ni verjel, ali pa ni hotel verjeti), ga je sedaj udarilo v obraz. Gospodarske številke vzbujajo strah. A straši nas tudi zadržanje vlade, ki štiri mesece nekaj trdi, potem pa v enem dnevu spremeni svoje mnenje. Kdo jim bo še zaupal.

Ko je Alberto Fernández sedel na predsedniški stolček (po volji in milosti Cristine) je napovedal, da bo »postavil Argentino na noge«. Eden prvih problemov, s katerim se je soočil, je bil zunanji dolg. Rešili da ga bodo do konca marca. Na obzorju je avgust, pa zadeva še ni rešena. Minister Guzmán je aprila predstavil načrt odplačevanja in povedal, da je to edina ponudba: sprejmi ali pusti! Pred tednom je predložil že četrto varianto - tudi kot »zadnjo« (kot vse, ki jih je predstavil doslej). V teku teh ofenziv in umikov je vlada popustila kakih 17.000 milijonov dolarjev. Sedaj so pa upniki predstavili svojo ponudbo. Razlika med vladno in upniki je 3.000 milijonov dolarjev. Bo vlada pristala, ali bomo  znova padli v default? Vsekakor, upniki trdijo da, celo z njihovo ponudbo, Argentina prihrani 35.000 milijonov ameriške valute. A jasno je, da vlada nima nekega stvarnega načrta v tej zadevi. Ga sploh ima v kakšni zadevi?

Gremo na Aconcaguo. Bralci se gotovo spomnijo, ko sem v zvezi z zunanjim dolgom omenjal, da bi upniki radi poznali gospodarski načrt sedanje vlade. Hoteli so vedeti, če bo država zmožna odplačevati, kar obljublja. Odgovor je bil, da bo načrt izdelan na podlagi uspeha (ali neuspeha), dogovora o dolgu. Prav tako so poznanje gospodarskega načrta zahtevali opozicija, podjetniška skupnost, sindikalne organizacije. Zakaj ga vlada ni nikdar objavila? Odgovor je nepričakovano prišel na straneh britanskega časopisa Financial Times, ki je objavil intervjuju z argentinskim predsednikom. Tam Alberto med drugim pove, da »ne verjamem v načrte; verjamem v cilje, ki si jih lahko zastavimo in delamo, da jih dosežemo«.

Ta trditev je povzročila vrsto reakcij in odmevov. Najbolj zanimiv se mi je zdel komentar nekega ekonomista, ki je primerjal to izjavo z namenom, da dosežemo vrh Aconcague, najvišje gore v Argentini (in Ameriki). Nobenega načrta ne bomo zarisali. Ne poti, ne pripomočkov, ne kondicije, ne sredstev … Imamo cilj in namen, vse ostalo ni važno. In obnoviti argentinsko gospodarstvo ni lažje kot doseči vrh te gore. Drugi je menil, naj zgradimo hišo: začnimo kopati temelje, dvigati stene … Načrt? Ne verjamemo v načrte. Kdo lahko zaupa takim voditeljem? Znani ekonomist Juan Carlos De Pablo je dobesedno dejal: »Skrbi me, da predsednik nima ob sebi nikogar, ki bi mu dejal: 'Alberto, to je bedarija'«.

Na drug način pa so reagirali podjetniki in sindikalisti. Nepričakovano in presenetljivo so se zbrali na virtualnem zasedanju, preučili sedanji položaj in izrazili skrb o dobi po pandemiji. Od vlade so zahtevali, naj uredi zadevo zunanjega dolga (pogoj za vsako gospodarsko iniciativo), izrazili potrebo jasnosti v smereh gospodarskega delovanja in omenjali zlasti potrebo znižanja davčnega pritiska. Poudarjali so tudi zanimivo točko, da mora Argentina ostati »odprta svetu«? Zakaj to? Zadnje čase se množijo glasovi, ki predlagajo, naj »živimo s svojim«. Predsednik je sicer dejal, da bo temelj argentinske obnove povečan izvoz in stvaren uvoz; a kdo mu še verjame. Mimogrede. Kar so storili podjetniki in sindikalisti, je omejen primer »Gospodarskega in socialnega sveta«, ki ga je Alberto obljubljaj še med kampanjo, napovedal ob nastopu, a nikdar sklical. Srečanje podjetnikov in sindikalnih organizacij je opozorilo vladi, da če ona ne bo kazala smeri, bodo to storili sami in ji predlagali smer (načrte?) ki naj nas popelje do »rešitve iz težkega položaja«.

In kaj medtem dela podpredsednica? Molči! Ona pač verjame v načrte, jih ima in izvaja konkretne akcije za dosego ciljev. Kateri je njen cilj? Rešiti se vseh sodnih postopkov, povezanih s korupcijo, doseči popolno oprostitev in, v naslednjih obdobjih, izvesti zasedbo države.

In še. Ko že omenjamo korupcijo: preteklo nedeljo je cordobski nadškof (Carlos José Ñáñez) komentiral evangeljsko priliko o sejalcu in ljuljki (SSKJ: med žitom rastoči plevel s strupenimi plodovi). Primerjal je ljuljko z virusom, a dejal: »V naši Argentini že več let trpimo za drugim virusom, ki je enako ali še bolj nevaren kot koronavirus; to je virus korupcije.« In še je dodal, da se »včasih zdi, da se niti ne borimo proti virusu korupcije. Kot da sta nas prizadeli slepota ali gluhota.« Ob tem samo še omenimo pred kratkim objavljene ugotovitve, da pri vseh postopkih v primerih korupcije, sodniki obsodijo manj kot en procent (1%) obtoženih.

Drugo: te dni sem bral o zaskrbljenosti, ki vlada v Sloveniji, ker se vozni (ali avtomobilski) park nevarno stara. Srednja starost avtomobilov na slovenskih cestah je skoraj 11 let. Sledile so zahteve, naj vlada (in banke) vendar že kaj stori, da bo lažje kupiti nove avtomobile. In v Argentini? Srednja starost avtomobilskega parka je že krepko presegla 15 let. In ni videti, da bi vlada nameravala kaj storiti, čeprav je ravno avtomobilska industrija ena najbolj prizadetih v sedanji krizi.

In končno: v bankomatih (cajero avtomático) so rastoče težave, ker se prehitro spraznijo. V bankah svetujejo, naj vlada tiska bankovce za 5 in 10 tisoč pesov. Alberto (kot pred leti Cristina) noče tega, ker da bi to pomenilo, da zapadamo inflaciji. Dejstvo je, da večji ali manjši bankovci niso važni. Važne niso številke temveč vrednost. Poglejmo. Ko se je leta 2001 pojavil slavni »Roca« (general Roca na bankovcu za sto pesov), si lahko zamenjal enega generala za enega Franklina (100 dolarjev). Potem je generala zamenjala, v isti vrednosti, Eva Peron (popularno: Evita). Kakšna je razlika? Da danes, če hočeš kupiti enega Franklina, moraš nakopičiti 130 Evit. Sedaj razumete zakaj v Argentini nihče noče varčevati v pesih?

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 18

Sovraštvo

Običajna težava pri pisanju teh tedenskih člankov je slovnične narave. Poleg dejstva, da je moja slovenščina pomanjkljiva (kot vseh, ki dolga desetletja živimo v tujem svetu in imamo samo naše dopolnilne šolske tečaje) je nenehen zaplet tudi razlika izrazoslovja med španščino in slovenščino. Poglejmo. Na državni praznik 9. julija je predsednik Alberto Fernández med drugim izjavil: »Prišel sem, da končam s serijskimi 'odiadores'«. Kako prevesti to besedo? »Odio« je »sovraštvo«; vendar »odiador« ni »sovražnik« temveč »tisti, ki sovraži«. Prebrskal sem vse razpoložljive slovarje, jadral po internetu, iskal med oblaki. Iz Slovenije mi je lektorica slovenščine na buenosaireški univerzi (hvala, Tjaša) pojasnila zadevo takole: »Angleščina tudi pozna 'hater', slovenščina pa žal ne. Morda bi lahko rekel 'serijska sovražnost ljudi' ali kaj podobnega, da nekako opišeš oz. predrugačiš predsednikove besede. Poznamo pridevnik, lastnost, ampak ne osebe.« Vendar je tudi v tem težava. Predsednik se ni nanašal na lastnost. Ni rekel, da bo končal »s serijskim sovraštvom«, temveč s tistimi (osebami), ki serijsko sovražijo.

Nevarnost. Bolj smotrno bi bilo, če bi Alberto govoril o lastnosti (sovrštvo). »Končati« z osebami se lahko razume na zelo različne načine, in to je nevarno. Ne vem, kdo mu svetuje in mu pripravlja govore. Kdo mu je »podtaknil« ta stavek? V času, ko se v javnosti slišijo močni glasovi, ki svarijo pred »venezolacijo« našega življenja, ni najbolj primerno uporabljati ta izraz. Razen, če ne ve (moral bi vedeti on ali njegovi svetovalci) da je 8. novembra 2017 venezuelski predsednik Nicolás Maduro podpisal »Ustavodajni zakon proti sovraštvu, za mirno sožitje in toleranco«. Kdor bi se prekršil proti njemu, bi lahko prejel, med drugim, kazen do 20 let zapora. In kdo določa, kaj je »sovraštvo«? Vlada, seveda. Tako bi vsako protivladno delovanje (govor, pisanje, ali nastopanje) lahko bilo označeno kot »zločinsko« in dotična oseba kaznovana. Na podlagi tega zakona so aretirali predstavnike opozicije, zaprli časopise, ukinili radijske postaje ... To je tista Venezuela, ki vzbuja strahove mnogih, ki želijo ohraniti svobodo.

Vendar, v sedanjem položaju, bi lažje našli »tiste ki serijsko sovražijo« med vladnimi pristaši kot pa med opozicijo. Lahko bi začeli pri podpredsednici; te dni je »retwitirala« nasilen video proti nekemu časnikarju. Ali Hebe de Bonafini, ki je napadla celo samega predsednika, ker je na praznovanje 9. julija povabil predstavnike podjetnikov. Ali sindikalist »Pata« Medina, ki je »predlagal« naj Macrija obesijo na Majskem trgu. Ali socialni vodja D'Elia, ki je zahteval, naj ga prav tam - ustrelijo. In še bi lahko naštevali … Bo Alberto »končal« tudi s temi?

A pustimo skrajnostne primere in ostanimo raje na področju družbe in politike. Tudi tukaj ima sovraštvo neverjeten vpliv. Kaj drugega je namreč povzročilo zloglasno razpoko (grieta), ki že dolga leta loči argentinsko družbo in življenje? Ime temu pojavu je dal časnikar Lanata, ki je obtožil tedanjo predsednico Cristino, da je povzročila razkol med narodom. Lahko bi dejali, da se je postavila na stališče: »Kdor ni z menoj, je proti meni«. To geslo še danes podžiga njene pristaše, ki so zaverovani v sveto vojno proti vsem, ki ne soglašajo s cilji kirchnerizma. V mnogih vladnih ukrepih lahko zasledimo odmeve tega stališča.

To pa ne povečuje razkola samo med vlado in opozicijo, temveč se vidijo vedno širše razpoke v samem vladnem taboru. Ne pozabimo, da vlada koalicija, kjer je zbrana večina (ne vse) peronističnih struj in skupnosti. Ne soglašajo vse z »mladimi Turki« skupine La Cámpora. Še več; pristopili so k Fronti vseh (tako je ime vladnemu združenju), ker so verjeli, da bo Fernández vodil umirjeno politiko, in upali, da ne bo podlegel vplivom podpredsednice. Ko sedaj vidijo, kako ga Cristina vleče za nos, kako se dejansko igra z njim, niso veseli, ne soglašajo, a si (še?) ne upajo zapustiti te črede, ki jo vodi »pastirica, ki sovraži«.

Zmeda. Resnici na ljubo zapišimo, da ima Alberto Fernández res smolo. Ne vem, kako si je predstavljal svoje vladanje. Ne vem (verjetno nihče ne ve, razen obeh družabnikov) pod kakšnimi pogoji je sprejel od Cristine ponujeno kandidatno mesto za predsednika, kakšna je njuna pogodba. A gotovo tedaj ni predvideval, da bo neznana pandemija prizadela svet in opustošila Argentino. Vendar vse kaže, da ni samo smola. Še predno je Covid-19 pristal na obali Srebrne reke, je bilo jasno, da Alberto nima prave ekipe, nima jasnih ciljev in nima stvarnega gospodarskega načrta. Argentinci ljubijo bombastične oznake. Tako je Macri svojo vlado označil kot »najboljša ekipa zadnjih 50 let«; Alberto pa svojo ekipo kot »vlada znanstvenikov«, pa je prvi sramotno propadel, drugi pa je izgubljen v blodnjaku (laberinto), ki si ga je sam zgradil. Tudi »znanstveniki« ne najdejo smeri, ki bi ga pripeljala do izhoda.

»Zmeda« je najboljša oznaka za delovanje sedanje vlade. Predsednik je nameraval, da bo pripravil gospodarski načrt potem, ko bo uredil vprašanje zunanjega dolga. To naj bi bilo najkasneje koncem meseca marca. Poteka mesec julij in sedaj se govori, da bo (morda) dogovor z upniki dovršen po avgustu. In medtem? Nimamo načrta! Prišel je koronavirus in prišla karantena. Predsednik je odločno nastopil in bil nagrajen s splošnim odobravanjem. Pa tudi ni dobro vedel kam in kako. Zaključujemo četrti mesec karantene (svetovni rekord). Vsi opozarjajo na grozne gospodarske posledice, vsi (tudi v vladi) kažejo na potrebo gospodarskega načrta za po pandemiji. Nimamo načrta! Slišijo se razni in resni glasovi, da je potreben skupen nastop vlade in opozicije, da bomo lahko voz izpeljali iz močvirja. Le tak dogovor bi nam zagotovil uspešen nastop in najnižjo socialno ceno obnovitvenega projekta. Nimamo dogovora; nimamo projekta!

Ali ni zanimiv dokaz zmede tudi, da je predsednik priznal, da se je motil v zadevi podržavljenja podjetja Vicentin? »Mislil sem, da bodo vsi praznovali«, je izjavil. Praznovanje se je spremenilo v poulične proteste, nasprotovanje opozicije, sodne odloke proti vladnemu posegu. Praznovanje dneva neodvisnosti 9. julija se je sprevrglo v množične protivladne manifestacije po vsej državi. Ta ljudski nastop je presenetil vlado, presenetil pa tudi opozicijo. Bila je spontana ljudska volja, kjer se je mešal odpor proti podržavljenju podjetja, proti preganjanju časnikarjev, proti karanteni, zahteva po svobodi … Je tudi tukaj zmeda? Morda. Lahko da ljudje ne vedo, kaj hočejo, a dobro vedo, česa nočejo.

Sad zmede je tudi predsednikov namen, da »spremeni« (izboljša?) kapitalizem. Prvič je to omenil na letnem zborovanju ACDE, združenja krščanskih podjetnikov. A ni nikdar pojasnil, kaj da bo spremenil in kako bo to storil. Potem je to prenesel na mednarodno stopnjo. Obžaloval je celo, da sta le on in mehiški predsednik López Obrador zaprisežena v to revolucionarno delo. Teden za tem se je López Obrador sestal s predsednikom Trumpom in mu pel hvalo in slavo. Alberto je ostal sam - zmeden. Tudi druge primere zmede bi lahko naštevali še in še.

Nevednost. Iz raznih odmevov na te članke vem, da jih ljudje radi berejo. Včasih kdo celo omeni, da tako »ve vse, kar se dogaja«. Priznam (vsi priznajmo), da ne vemo, ne moremo vedeti »vsega«, kar se dogaja. Vsak teden se borim z dejstvom, da opišem komaj majhen delček tega, kar sem pripravil za obravnavo. Vsak dan berem tri, štiri časopise, celo »naše« in »njihove«, se pogovarjam s kakim strokovnjakom, pa iskreno priznam, da nikakor ne »vem vsega«. Za spis pripravim seznam snovi, pa mi v črnilniku ostane skoraj vse.

Na primer, danes nisem opisal novih zapletov, povezanih z umorom bivšega tajnika podpredsednice Cristine (Fabián Gutiérez). Seveda je dogodek politične važnosti. Le s političnega vidika lahko razložimo, kako je mož, s plačo osebnega tajnika, pridobil nad 30 stanovanj (nekatere prave palače), vrsto luksuznih avtomobilov, tri jahte, številna podjetja … Ni mogoče vsega opisati. Ko že omenjamo korupcijo, mi spomin posreduje zanimivo smešnico. Govori, da je Michael Schumacher zaslužil 48 milijonov dolarjev. Vozil je avto Formule 1. Rudi Ulloa pa je zaslužil 49 milijonov dolarjev. Vozil je avto (bil je šofer) Nestorja Kirchnerja.

Tukaj pa bi se vrnil k znanemu časnikarju. Jorge Lanata je komentiral Albertovo izjavo, češ da je prišel, da konča »s tistimi, ki serijsko sovražijo«. »Jaz ne sovražim«, je povzel mnenje mnogih Argentincev. »A me jezi, da so ljudem ukradli toliko denarja, sedaj pa ne samo, da so jih izpustili iz ječe, temveč celo zahtevajo, da jim čestitamo. Jezi me, da vi mislite, da se lahko zgradi država, kjer Pravica ne bi delovala.« Smatram, da je to čutenje mnogih. Morda večine?

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 17

Ni časa za dolgčas

Mnogokrat je v skrajnih položajih, kot je sedanja izolacija zaradi koronavirusa, najbolj težko ohraniti mir in preprečiti dolgočasenje. Ta druga težava (dolgčas) v Argentini nima domovinske pravice. Tako na gospodarskem, socialnem ali političnem področju, družba ne najde miru. Vedno nova sporočila, nepričakovani dogodki, zapletene ugotovitve pretresajo na videz mirno vsakdanjost in odmevajo med narodom in na vladnih področjih. Pretekli teden ni bil izjema. Nasprotno; zelo različni pojavi so razburili potek življenja in pokazali, da je socialni, predvsem pa politični mir nemogoč v tej deželi.

Trije dogodki so v zadnjih dneh zaznamovali potek argentinskega življenja. Pandemija dosega višek in v vladi ne vedo, kam bi obrnili krmilo; pogajanje z upniki o zunanjem dolgu je pripeljalo do nove ponudbe; v El Calafate (kraj na svetu po želji podpredsednice) je bil ubit njen bivši tajnik, ki je od blizu videl (in bil soudeležen?) postopke korupcije kirchnerizma.

Zlata mrzlica. Lahko bi naslovili ta del tudi kot »iskanje zaklada«. Kraj El Calafate je svetovno znan po ledeniku Perito Moreno, a v Argentini je še bolj poznan kot zaklonišče kirchnerizma. Tam sta se ustoličila zakonca Kirchner na višku svojega sijaja. Za kovance sta si prilastila zemljišča, postavila dom, zgradila hotele … Tudi po Nestorjevi smrti je Cristina ohranila ta kraj kot najbolj priljubljen in tam večkrat v samoti načrtovala naslednje bojne korake. Nekje, v številnih stavbah ali v okolici, naj bi se nahajali zakladi, sad ogromne korupcije, ki je v »pridobljenem desetletju« z dolarji polnila njene skrinje. Delno se je ta ideja ustoličila na podlagi sodnih obtožb, delno zaradi raznih govoric v to dejavnost zapletenih oseb, največ pa zaradi burne ljudske domišljije.

Preteklo soboto so tam odkrili truplo. Fabián Gutiérrez je bil več let osebni tajnik Cristine. Že nekaj dni so ga pogrešali. Kaj je imel ta človek posebnega? Bil je na tekočem o raznih skrivnostih njenega delovanja. Tudi on je na neznan način obogatel in iz navadnega uradnika postal podjetnik in bogataš. Pod Macrijem, ko je potekalo sodno zasledovanje kirchneristične korupcije, je sprejel vlogo »skesanega sodelavca« in sodniku posredoval kup podatkov o potankostih kriminalnega delovanja. Zanimivo je videti, kako sedaj vlada skuša prikriti temne strani njegovega delovanja in njegove smrti.

Storilce so hitro prijeli. Štirim mladim fantom so dokazali krivdo umora. A ti so vse skušali spraviti v okvir ljubezenskih zapletov in spolne pustolovščine. To je poudarjal tudi sodnik. Vse naj bi ostalo v mejah navadnega policijskega dogodka. A obdukcija je pokazala, da so ga pred smrtjo mučili in končno zadavili. So skušali, da bi jim posredoval podatke o skritem zakladu? Najbolj zanimivo je, da niso bili navadni roparji. Izhajajo iz znanih in politično povezanih družin. Dva sta nečaka bivšega župana. V preteklih letih je bilo več primerov ugrabitev, napadov in izsiljevanja, ko so kriminalci iskali domnevni denar korupcije. Mnogo teh napadov prizadeti niti niso prijavili in izid teh dogodkov ni znan. Bo kdaj resnica prišla na dan?

Čeprav ni najbolj diplomatsko, je opozicija združeno navalila na vlado, kot da bi imela prste vmes. Seveda, edino stvarno pri tem je, da bistvena sodna priča o korupciji bivše predsednice ni bila zastražena. Vse ostalo je le ugibanje. Seveda, ugibanje ima podlago na številnih primerih čudnih in dvomljivih smrtih, povezanih s sodnimi postopki proti Cristini. Lahko začnemo pri državnem tožilcu Nismanu; na seznamu je tudi finančni strokovnjak Aldo Ducler; dva policista, tudi priči proti Cristini, sta umrla nasilne smrti, in še bi lahko naštevali. Opozicija je besnela zlasti, ker je v sedanjem primeru sodna tožilka Natalia Mercado, hčerka guvernerke Alicie Kirchner, torej nečakinja podpredsednice Cristine. O tem umoru bodo tekle še reke črnila in se razbohotila ljudska fantazija in politične spletke.

Dolgovi, sami dolgovi. Končno je vlada, v postopku preureditve zunanjega dolga, objavila svojo »zadnjo« ponudbo upnikom. Koliko časa se že vleče ta zadeva? Predsednik je želel (napovedal, ukazal), da bodo pogajanja zaključili koncem marca ali v začetku aprila. Res je vmes padla pandemija koronavirusa in smo začeli to neskončno karanteno. A mnogi resni ekonomisti menijo, da je vlada zgrešila smer in strategijo. Če je tega kriv predsednik ali minister Guzmán, si niso edini. Zgrešeno je bilo vladno zadržanje. Prvo ponudbo so predstavili kot edino možnost, češ, ali sprejmete to, ali pa gremo v default. Izid je bil porazen: komaj 13% upnikov je odgovorilo pozitivno. Potem se je po cesti, polni kamnov spotike, razvilo resnično pogajanje. Vlada je popuščala, upniki so zahtevali več. Predoru ni bilo videti konca.

Pogajanja so tekla o enem delu zunanjega dolga, ki znaša 66.000 milijonov dolarjev. Argentina potrebuje, da se v prihodnjih letih prizanese odplačevanje in se znižajo obresti. Vlada je popuščala in znižala zahteve v višini 16.000 milijonov, z dodatnimi ugodnostmi za upnike. To je sedanja ponudba in Guzmán upa, da jo bo sprejelo med 50 in 66% upnikov. Z ostalimi pa bodo nadaljevali pogajanja. Minister želi, da bi tudi najbolj zahtevni »volkovi Wall Stretta« bili prepričani, da je Argentina dobronameren in iskren dolžnik. Ravno nasprotno od začetnega stališča. Kdo jih je tedaj prepričal, da je spopad najboljša strategija?

Da je položaj še malo bolj zapleten, je med pogajanji prišlo do poizkusa podržavljenja podjetja Vicentin. To je upnikom vzbudilo dvom v iskrenost Argentine in da bo, čeprav šele čez dve leti, sploh sposobna za odplačevanje dogovorjenih obrokov dolga. Prav te dni pa je zabrnel še drug alarmni zvonec. Včeraj, 7. julija, je v New Yorku sodnica Loretta Preska odločila, da mora Argentina plačati 224,2 milijonov dolarjev dvema finančnima družbama, ki nista sprejeli nobene izmed ponudb odplačevanja dolga še izza defaulta, ki ga je na božični večer leta 2001 oklical tedanji začasni predsednik Rodríguez Saá. Preska je nasledila prejšnjega, Argentini neprijaznega sodnika (Thomas Griesa), ki je v preteklosti tudi belil glave kirchnerističnim vladam. Pač opozorilo, da se ni pametno igrati z ameriškim sodstvom.

Vsi smo jetniki. Debata sedaj poteka okoli vprašanja, če smo že dosegli špico okužb in smrtnih primerov koronavirusa. Od tega je odvisno, ali se bomo po 17. juliju nekoliko sprostili, ali bomo še naprej živeli v najstrožji karanteni. Seveda, poglablja se razlika med prestolnim mestom in okolico; torej, med vodjem mestne vlade (Rodriguez Larreta) in guvernerjem province Buenos Aires (Axel Kicillof). Prvi bi rad začel popuščati: več odprtih trgovin, sprehodi staršev in otrok, večerni obhodi tekačev … Drugi se zaveda šibkosti zdravstvene strukture, prenatrpanosti v bolnišnicah, in hoče za vsako ceno preprečiti kolaps sistema. Prvi trpi pritisk trgovcev in sploh prebivalstva; obtožujejo ga tudi, da je preveč popustljiv do predsednika in guvernerja. Drugi ima težave z župani, ki ne obvladajo svojih območij in s prebivalstvom, ki se požvižga na karanteno in polni ulice in trge.

Guverner ima še dodatne težave. Prebivalstvo gleda na mesto in sprašuje, zakaj v prestolnici lahko tečejo, v provinci pa ne. Istočasno Kicillof trdi, da je sorazmerno več okužb v mestu kot v predmestju. Vemo, da številke v provinci niso stvarne. Sistem je odpovedal. V bednih naseljih ni karantene ne zdravljenja. Ljudje kličejo na zadevni telefon (148), pa se nihče ne odzove. In kadar odgovori, svetuje kak aspirin in nič drugega. Pri tem ostane: stotine in tisoče je okuženih, ki ne pridejo v nobeno statistiko. Pred dnevi so duhovniki, ki se v občini La Matanza (dva milijona prebivalcev - cela Slovenija) ukvarjajo s pastoralo v bednih naseljih, s škofom na čelu objavili pismo, kjer obtožujejo vlado, da je zapustila najbolj bedno prebivalstvo in zahtevajo, naj vendar kdo za te ljudi kaj stori. Župan Fernando Espinoza jim je obljubil, da se bo zavzel za vredno rešitev, a vsi vemo, da tega ne bo storil, saj tudi ne more.

Vredna rešitev tam (in tudi drugje) čaka že od leta 1983, ko smo se vrnili v demokracijo. Vsa ta leta je Matanzo vodil peronizem, a ni ničesar storil. Minimalna miloščina pa zagotavlja, da vedno, neizbežno, zmaga peronizem. Kot v drugih primerih (zdravstveni sistem, domovi ostarelih …) je koronavirus le razgalil obupno stanje, ki v mnogih primerih ni vredno človeka. To je posledica pojava, ki bi ga lahko imenovali »miselna karantena«. Tudi temu doslej ni nihče našel rešitve.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 16

Jovo na novo

Naslov mi je danes ušel iz spomina na moje otroštvo v Šentrupertu na Dolenjskem. Bilo je okoli leta 1950 in nekateri izrazi v srbohrvaščini so krožili po naši govorici. Prav ta fraza se mi je najbolj zakoreninila in še danes, sredi španskega sveta, kadar se pogovarjam sam s seboj (pri nekaterih izmed nas je to običajno), jo stalno uporabljam. Na spletnem portalu Razvezani jezik (Prosti slovar žive slovenščine), za ta izraz pove da pomeni »'(vse) spet, še enkrat od začetka'. Zelo neprijetna zadeva, sploh če si sredi kakega dolgotrajnega in težavnega procesa, pa se ti žal sfiži, pa moraš iti potem spet vse jovo na novo«. In kaj pomeni zame nepoznana beseda sfiži? Slovar slovenskega knjižnega jezika razloži glagol sfižiti kot, nekaj pokvariti, ponesrečiti se. Vraga; saj to je najboljši opis stanja, v katerem se nahaja vlada (in družba), ko se množijo okužbe in raste število mrtvih za koronavirusom.

Saj ne vedo kaj delajo … če sploh kaj delajo. Sto dni karantene je že poteklo in danes, 1. julija, ko se je leto nagnilo v drugo polovico, začnemo jovo na novo. Razen tistih, ki imajo nujno potrebna opravila, moramo zopet vsi ostati doma. Vrnili smo se v prvo fazo karantene in boja proti koronavirusu. Vse je zaprto, vse je pod kontrolo. Cestne blokade, kjer varnostne sile pregledujejo dovoljenja, povzročajo zastoje in zamude. Mesto je kot izolirano, a dejansko smo znova izolirani mi vsi. To je pred dnevi napovedal predsednik Alberto Fernández, ko je rotil ljudi, naj doprinesejo še to dodatno (pazite, ni rekel »zadnjo«) žrtev, ker je (baje) edini način, da se pandemija ukroti. A ni Martina Krpana, ki bi ukrotil tega Brdavsa.

Ob napovedi sta predsednika spremljala guverner province Buenos Aires (Axel Kicillof) in vodja vlade avtonomnega mesta Buenos Aires (Horacio Rodriguez Larreta). To je že ponovljen prizor, ker ima izbruh pandemije svoje osrčje v AMBA. Tako imenujejo območje, ki vsebuje prestolno mesto in predmestne občine; te pa administrativno spadajo pod provincijsko upravo. AMBA, z okoli 14 milijonov prebivalcev, beleži 80 odstotkov vseh okužb v državi. Medtem, ko so nekatere province in tudi večja mesta v notranjosti obnovile delovanje, pod okriljem posebnih protokolov, se območje Buenos Airesa vrača na začetek.

To pa seveda med ljudmi povzroča precej nestrpnosti in slabe volje. Ko je Alberto 19. marca napovedal karanteno za dva tedna, smo vedeli, da jo bodo morali podaljšati, morda za dodatna dva tedna. Ljudem se je celo dobro zdelo, da so soudeleženi in združeni v boju proti hudemu nevidnemu sovražniku. Predsednikov ugled je skočil v nebeške višave. Poleg tega so jasno razložili, da s tem pridobivamo na času. Preden pandemija doseže višek okužb in smrtnih žrtev, bomo lahko pripravili zdravstveno strukturo za uspešen veliki spopad, ki nas čaka. In kdaj bo prišel višek? Najprej so napovedali, da koncem aprila, potem maja, končno junija. Začeli smo mesec julij in tresemo se, ker je višek (sedaj baje res) pred vrati.

Mnogi opazovalci argentinskega življenja se čudijo, zakaj ta vladna panika. Hitro pridejo do neprijetnega zaključka: časa, ki je bil namenjen (in z ljudsko potrpežljivostjo in groznim gospodarskim zastojem drago plačan), da se sanitarno pripravimo, nismo izkoristili. Nismo imeli nadzora nad položajem. Vlada nam ni jasno povedala, kakšen je razvoj in nas tri mesece vlekla za nos. Število okužb in smrtnih primerov je res sorazmerno nizko, a se tresemo pred kolapsom strukture. Ni dovolj postelj za intenzivne nege, ni dovolj dihalnih naprav, nikdar ni bilo opravljeno potrebno število testiranja. Uporabili so ogromna denarna sredstva, a brezsmiselno. Kompleks Tecnópolis naj bi pripravili za orjaško zatočišče za lažje obolele. 2500 postelj je pripravljenih, a so samo postelje, brez dodatnih pripomočkov, brez zdravnikov, brez bolničarjev, brez strukture za prehranjevanje ... Bo sploh služilo?

Nekateri vedo, in delajo … Istočasno pa se je razvilo neko podtalno gibanje, ki je izkoristilo pandemijo, da je, v senci javne zdravstvene skrbi, izvajalo politične in socialne premike v prid svojih hegemonističnih načrtov. V teh sto dnevih smo bili priče neštetih primerov korupcije; pod izgovorom nevarnosti koronavirusa v jetnišnicah je tisoče zločincev (morilcev, posiljevalcev …) odšlo v »domače zapore« in brez elektronskih zapestnic; mnogi politiki, obsojeni zaradi korupcije, so dejansko na svobodi … Tak je primer bivšega podpredsednika Boudouja, ki ne le, da je bil izpuščen, temveč so mu celo priznali »častno pokojnino« v višini 400.000 pesov (3.175 dolarjev na 'vzporednem' trgu), ko je navadna pokojnina delavca 16.864 pesov (134 dolarjev).

V senci koronavirusa so izvedli načrt za podržavljenje agrarnega in izvoznega podjetja Vicentin. Mimo korupcije in poneverb, ki so privedle do stečaja, preko sumljivih milijonskih posojil Narodne banke, ob vseh temnih računih podjetja, je bil celoten proces že v rokah sodišča. Le huda reakcija ljudi, vključno z protestnimi shodi, in predvsem odločna drža sodnika, ki je zavrl vladni poseg, se je potek vsaj začasno vrnil na normalne tirnice.

Večjo skrb pa vzbuja ofenziva kirchnerizma na raznih področjih. Podpredsednica postavlja svoje najbolj zveste pristaše na vseh vodilnih mestih dveh področij. Eno je tisto, kjer se pretakajo izredne vsote denarja (Anses, Pami, Afip. …); drugo pa je sodstvo. Stanje (in zasedba) na sodiščih jo najbolj skrbi, ker se tam igra usoda njenih številnih postopkov. Tudi tukaj ji je pandemija zelo prav prišla. Sodišča ne morejo normalno delovati. Ko je zbornica potrdila, naj se sodba proti njen zaradi javnih del v provinci Santa Cruz izvaja delno po internetu, so se pričele težave v medmrežnem sistemu. Vsakokrat, ko bi se moralo izvesti kakšno sodno zasedanje, nekaj odpove in postopek se prestavi - v nedogled.

A najbolj škandalozno je njeno postopanje v senatu. Kot podpredsednica tam vodi zasedanja. Predstavniki vlade in opozicije so se dogovorili, da soglašajo z virtualnimi zasedanji, a samo za snovi, ki so povezane s pandemijo in zdravstveno tematiko. Mimo tega sklepa Cristina nenehno vključuje druge zadeve, ki niso predvidene v dogovoru. Ker ima lastno večino, prodira v svoji ofenzivi na vseh področjih. Višek pa je bilo internetno glasovanje o ustanovitvi preiskovalne komisije glede podjetja Vicentin. Za potrditev tega projekta je bila potrebna izredna večina dveh tretjin. Vladi je manjkalo sedem glasov, a Cristina je izjavila, da je predlog potrjen. Ko je vodja opozicije (Luis Naidenoff) hotel protestirati in opozoriti na negativen izid, mu je enostavno odklopila mikrofon in zaključila zasedanje. Uradno je potem senat poročal, da je bil predlog potrjen. Opoziciji ni ostalo drugega, kot da je zadevo predstavila sodišču.

Drsimo v močvirje? Čeprav opozicija in strokovnjaki nenehno opozarjajo na ekonomske posledice karantene, predsednik trmasto vztraja na svojem stališču. Njegovo geslo je; gospodarstvo bomo obnovili, mrtvih pa ne moremo obuditi. Zaman so vsi nasveti, da lahko pazimo obe varianti. Zaman prošnje, da naj že sedaj pripravimo gospodarski in socialni načrt za dobo, ko bomo lahko odpravili karanteno. Edina njegova skrb je, da prepreči širitev pandemije a - le s strogo karanteno. Saj je celo preslišal prošnjo cerkvenega vodstva. Msgr. Ojea je izjavil, da Cerkev prosi za »veliko mizo« (široko zasedanje), kjer bi razmišljali, kako se soočiti z gospodarsko krizo po pandemiji. Predsednik škofovske konference je opozoril na težavo lakote in brezposelnosti in pozval k podelitvi splošnega zasilnega dohodka za neformalne delavce.

Problem »neformalnosti« (delavci, ki niso prijavljeni, niso zavarovani, nimajo socialnih dohodkov ne zdravstvenega kritja) je stara argentinska bolezen. Ta pojav je zlasti prisoten na področju gradbene dejavnosti (zidarji, pleskarji …). Uradne statistike pa navajajo, da se je v mesecu aprilu gradbena dejavnost zrušila za 86,4%, celo več kot turizem in hotelirstvo, ki je padlo za 85,6%. Številke tudi povedo, da je gospodarska dejavnost meseca aprila padla kar za 26,4%, kar je najhujši padec v zgodovini države, saj je celo marca tragičnega leta 2002 gospodarstvo padlo »le« za 16,7%. Za letošnje leto Mednarodni denarni sklad (FMI) napoveduje, da bo argentinski gospodarstvo nazadovalo za 9,9%, a razne privatne ustanove govorijo o 14%.

To seveda odmeva na socialnem področju. Revščina, ki je bila huda (29%), ko je leta 2015 nastopil Macri in je dosegla 35,5% ob njegovem odhodu, se bliža 40%. Za decembra napovedujejo, da bo 42%. Te dni je Unesco objavil, da bo v Argentini revščina med otroki ob koncu leta kar 58%. Kakšne posledice bo to pustilo za prihodnje rodove si niti ne moremo misliti. Koliko bolezni in smrti bo to povzročilo na dolgo roko, je drugo vprašanje. Dejstvo je, da se tako bogata dežela nenehno suče v začaranem krogu, iz katerega ne vidimo izhoda. Ko se na koncu predora nekaj zasveti, že pride nepričakovan vihar, da moramo začeti - jovo na novo.

Tone Mizerit