Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 18

Sovraštvo

Običajna težava pri pisanju teh tedenskih člankov je slovnične narave. Poleg dejstva, da je moja slovenščina pomanjkljiva (kot vseh, ki dolga desetletja živimo v tujem svetu in imamo samo naše dopolnilne šolske tečaje) je nenehen zaplet tudi razlika izrazoslovja med španščino in slovenščino. Poglejmo. Na državni praznik 9. julija je predsednik Alberto Fernández med drugim izjavil: »Prišel sem, da končam s serijskimi 'odiadores'«. Kako prevesti to besedo? »Odio« je »sovraštvo«; vendar »odiador« ni »sovražnik« temveč »tisti, ki sovraži«. Prebrskal sem vse razpoložljive slovarje, jadral po internetu, iskal med oblaki. Iz Slovenije mi je lektorica slovenščine na buenosaireški univerzi (hvala, Tjaša) pojasnila zadevo takole: »Angleščina tudi pozna 'hater', slovenščina pa žal ne. Morda bi lahko rekel 'serijska sovražnost ljudi' ali kaj podobnega, da nekako opišeš oz. predrugačiš predsednikove besede. Poznamo pridevnik, lastnost, ampak ne osebe.« Vendar je tudi v tem težava. Predsednik se ni nanašal na lastnost. Ni rekel, da bo končal »s serijskim sovraštvom«, temveč s tistimi (osebami), ki serijsko sovražijo.

Nevarnost. Bolj smotrno bi bilo, če bi Alberto govoril o lastnosti (sovrštvo). »Končati« z osebami se lahko razume na zelo različne načine, in to je nevarno. Ne vem, kdo mu svetuje in mu pripravlja govore. Kdo mu je »podtaknil« ta stavek? V času, ko se v javnosti slišijo močni glasovi, ki svarijo pred »venezolacijo« našega življenja, ni najbolj primerno uporabljati ta izraz. Razen, če ne ve (moral bi vedeti on ali njegovi svetovalci) da je 8. novembra 2017 venezuelski predsednik Nicolás Maduro podpisal »Ustavodajni zakon proti sovraštvu, za mirno sožitje in toleranco«. Kdor bi se prekršil proti njemu, bi lahko prejel, med drugim, kazen do 20 let zapora. In kdo določa, kaj je »sovraštvo«? Vlada, seveda. Tako bi vsako protivladno delovanje (govor, pisanje, ali nastopanje) lahko bilo označeno kot »zločinsko« in dotična oseba kaznovana. Na podlagi tega zakona so aretirali predstavnike opozicije, zaprli časopise, ukinili radijske postaje ... To je tista Venezuela, ki vzbuja strahove mnogih, ki želijo ohraniti svobodo.

Vendar, v sedanjem položaju, bi lažje našli »tiste ki serijsko sovražijo« med vladnimi pristaši kot pa med opozicijo. Lahko bi začeli pri podpredsednici; te dni je »retwitirala« nasilen video proti nekemu časnikarju. Ali Hebe de Bonafini, ki je napadla celo samega predsednika, ker je na praznovanje 9. julija povabil predstavnike podjetnikov. Ali sindikalist »Pata« Medina, ki je »predlagal« naj Macrija obesijo na Majskem trgu. Ali socialni vodja D'Elia, ki je zahteval, naj ga prav tam - ustrelijo. In še bi lahko naštevali … Bo Alberto »končal« tudi s temi?

A pustimo skrajnostne primere in ostanimo raje na področju družbe in politike. Tudi tukaj ima sovraštvo neverjeten vpliv. Kaj drugega je namreč povzročilo zloglasno razpoko (grieta), ki že dolga leta loči argentinsko družbo in življenje? Ime temu pojavu je dal časnikar Lanata, ki je obtožil tedanjo predsednico Cristino, da je povzročila razkol med narodom. Lahko bi dejali, da se je postavila na stališče: »Kdor ni z menoj, je proti meni«. To geslo še danes podžiga njene pristaše, ki so zaverovani v sveto vojno proti vsem, ki ne soglašajo s cilji kirchnerizma. V mnogih vladnih ukrepih lahko zasledimo odmeve tega stališča.

To pa ne povečuje razkola samo med vlado in opozicijo, temveč se vidijo vedno širše razpoke v samem vladnem taboru. Ne pozabimo, da vlada koalicija, kjer je zbrana večina (ne vse) peronističnih struj in skupnosti. Ne soglašajo vse z »mladimi Turki« skupine La Cámpora. Še več; pristopili so k Fronti vseh (tako je ime vladnemu združenju), ker so verjeli, da bo Fernández vodil umirjeno politiko, in upali, da ne bo podlegel vplivom podpredsednice. Ko sedaj vidijo, kako ga Cristina vleče za nos, kako se dejansko igra z njim, niso veseli, ne soglašajo, a si (še?) ne upajo zapustiti te črede, ki jo vodi »pastirica, ki sovraži«.

Zmeda. Resnici na ljubo zapišimo, da ima Alberto Fernández res smolo. Ne vem, kako si je predstavljal svoje vladanje. Ne vem (verjetno nihče ne ve, razen obeh družabnikov) pod kakšnimi pogoji je sprejel od Cristine ponujeno kandidatno mesto za predsednika, kakšna je njuna pogodba. A gotovo tedaj ni predvideval, da bo neznana pandemija prizadela svet in opustošila Argentino. Vendar vse kaže, da ni samo smola. Še predno je Covid-19 pristal na obali Srebrne reke, je bilo jasno, da Alberto nima prave ekipe, nima jasnih ciljev in nima stvarnega gospodarskega načrta. Argentinci ljubijo bombastične oznake. Tako je Macri svojo vlado označil kot »najboljša ekipa zadnjih 50 let«; Alberto pa svojo ekipo kot »vlada znanstvenikov«, pa je prvi sramotno propadel, drugi pa je izgubljen v blodnjaku (laberinto), ki si ga je sam zgradil. Tudi »znanstveniki« ne najdejo smeri, ki bi ga pripeljala do izhoda.

»Zmeda« je najboljša oznaka za delovanje sedanje vlade. Predsednik je nameraval, da bo pripravil gospodarski načrt potem, ko bo uredil vprašanje zunanjega dolga. To naj bi bilo najkasneje koncem meseca marca. Poteka mesec julij in sedaj se govori, da bo (morda) dogovor z upniki dovršen po avgustu. In medtem? Nimamo načrta! Prišel je koronavirus in prišla karantena. Predsednik je odločno nastopil in bil nagrajen s splošnim odobravanjem. Pa tudi ni dobro vedel kam in kako. Zaključujemo četrti mesec karantene (svetovni rekord). Vsi opozarjajo na grozne gospodarske posledice, vsi (tudi v vladi) kažejo na potrebo gospodarskega načrta za po pandemiji. Nimamo načrta! Slišijo se razni in resni glasovi, da je potreben skupen nastop vlade in opozicije, da bomo lahko voz izpeljali iz močvirja. Le tak dogovor bi nam zagotovil uspešen nastop in najnižjo socialno ceno obnovitvenega projekta. Nimamo dogovora; nimamo projekta!

Ali ni zanimiv dokaz zmede tudi, da je predsednik priznal, da se je motil v zadevi podržavljenja podjetja Vicentin? »Mislil sem, da bodo vsi praznovali«, je izjavil. Praznovanje se je spremenilo v poulične proteste, nasprotovanje opozicije, sodne odloke proti vladnemu posegu. Praznovanje dneva neodvisnosti 9. julija se je sprevrglo v množične protivladne manifestacije po vsej državi. Ta ljudski nastop je presenetil vlado, presenetil pa tudi opozicijo. Bila je spontana ljudska volja, kjer se je mešal odpor proti podržavljenju podjetja, proti preganjanju časnikarjev, proti karanteni, zahteva po svobodi … Je tudi tukaj zmeda? Morda. Lahko da ljudje ne vedo, kaj hočejo, a dobro vedo, česa nočejo.

Sad zmede je tudi predsednikov namen, da »spremeni« (izboljša?) kapitalizem. Prvič je to omenil na letnem zborovanju ACDE, združenja krščanskih podjetnikov. A ni nikdar pojasnil, kaj da bo spremenil in kako bo to storil. Potem je to prenesel na mednarodno stopnjo. Obžaloval je celo, da sta le on in mehiški predsednik López Obrador zaprisežena v to revolucionarno delo. Teden za tem se je López Obrador sestal s predsednikom Trumpom in mu pel hvalo in slavo. Alberto je ostal sam - zmeden. Tudi druge primere zmede bi lahko naštevali še in še.

Nevednost. Iz raznih odmevov na te članke vem, da jih ljudje radi berejo. Včasih kdo celo omeni, da tako »ve vse, kar se dogaja«. Priznam (vsi priznajmo), da ne vemo, ne moremo vedeti »vsega«, kar se dogaja. Vsak teden se borim z dejstvom, da opišem komaj majhen delček tega, kar sem pripravil za obravnavo. Vsak dan berem tri, štiri časopise, celo »naše« in »njihove«, se pogovarjam s kakim strokovnjakom, pa iskreno priznam, da nikakor ne »vem vsega«. Za spis pripravim seznam snovi, pa mi v črnilniku ostane skoraj vse.

Na primer, danes nisem opisal novih zapletov, povezanih z umorom bivšega tajnika podpredsednice Cristine (Fabián Gutiérez). Seveda je dogodek politične važnosti. Le s političnega vidika lahko razložimo, kako je mož, s plačo osebnega tajnika, pridobil nad 30 stanovanj (nekatere prave palače), vrsto luksuznih avtomobilov, tri jahte, številna podjetja … Ni mogoče vsega opisati. Ko že omenjamo korupcijo, mi spomin posreduje zanimivo smešnico. Govori, da je Michael Schumacher zaslužil 48 milijonov dolarjev. Vozil je avto Formule 1. Rudi Ulloa pa je zaslužil 49 milijonov dolarjev. Vozil je avto (bil je šofer) Nestorja Kirchnerja.

Tukaj pa bi se vrnil k znanemu časnikarju. Jorge Lanata je komentiral Albertovo izjavo, češ da je prišel, da konča »s tistimi, ki serijsko sovražijo«. »Jaz ne sovražim«, je povzel mnenje mnogih Argentincev. »A me jezi, da so ljudem ukradli toliko denarja, sedaj pa ne samo, da so jih izpustili iz ječe, temveč celo zahtevajo, da jim čestitamo. Jezi me, da vi mislite, da se lahko zgradi država, kjer Pravica ne bi delovala.« Smatram, da je to čutenje mnogih. Morda večine?

Tone Mizerit