Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 20

Koliko je jezdecev?

Te dni mi je prijatelj Rok posredoval mnenje meni nepoznanega bralca teh komentarjev, ki živi v Sloveniji in ugotavlja, da me nenehno »mučijo korupcija, zunanji dolg, inflacija« in iz pisanja sklepa, da me te stvari »žalostijo in celo jezijo«. Moram priznati, da ima mož dober nos. Sam večkrat tarnam, da moram stalno pisati o istih zadevah, kar postane dolgočasno - tako za pisca kot za bralca. A namen teh tedenskih opisov je, da v njih skušam zrcaliti dogajanje in pa skrbi prebivalstva. Argentina počasi drsi v kategorijo držav, kjer so ljudje nesrečni. Škoda, ker Argentinec je po naravi vesel človek. Okoliščine pa ga zadnja desetletja potiskajo v »žalost in jezo«. In krivda tega pojava sloni prav na »korupciji, inflaciji in zunanjem dolgu«. Jaz bi dodal še »negotovost«, pomanjkanje varnosti, ki raste z grozovito naglico. Pa imamo vse »štiri apokaliptične jezdece«, ki vzbujajo grozo in strah med ljudstvom.

So samo štirje? V mnogih pogledih je Argentina dežela, kjer se zdi, da je ravnokar izšla iz dolgotrajne vojne. Vse socialne številke kažejo na razvaline. Res je pandemija koronavirusa hudo prizadela prebivalstvo in gospodarstvo. A tudi pred tem je bil položaj skrajno zavožen. Huda brezposelnost, revščina, da, tudi lakota. Kako naj se človek znebi žalosti in jeze, ko vidi tolikšno propadanje v tako bogati državi? Ni mogoče ostati brezbrižen, ko ugotavljaš, da je položaj, ki mu ni videti izhoda, posledica korupcije, zanemarjenosti in mnogokrat načrtnega zavlačevanja rešilnih ukrepov? Ta dežela nas je (begunce/izseljence) sprejela z odprtimi rokami in že iz enostavne in temeljne hvaležnosti ji človek želi lepših dni.

Prednost - kaj je to? Ko se človek nahaja v težavah in skuša najti rešilno pot, si mora določiti prednosti. Najprej je treba rešiti nujne zadeve, potem pa bo čas za druge. V sedanjem položaju je najbolj nujno spraviti v pogon proizvodno strukturo, pomagati podjetjem v težavah, zagotoviti delovna mesta. Medtem pa poskrbeti za milijone, ki se nahajajo na robu družbe in trpijo človeka nevredne pogoje. Socialno-gospodarski svet, ki ga je predsednik napovedal še pred zmago na volitvah in slavno oklical v nastopnem govoru, visi v zraku in se v vladi nihče ne zmeni zanj. Podjetniki in sindikalisti prosijo, kar zahtevajo nek načrt, ki naj kaže smer delovanja za obnovo. Doslej zaman. Je pa v teku izreden projekt za globoko spremembo celotne strukture sodstva v Argentini. Ne bi trdil, da to ni potrebno. Sodišča, sodniki in celotna sodna struktura je eden od dejavnikov, morda kar peti apokaliptični jezdec, ki prizadeva življenje državljanov. A se porodi stvarno vprašanje: v sedanjem položaju je sodna reforma res prednost?

Seveda je prednost - za podpredsednico. Sodni postopki proti bivši predsednici zaradi korupcije so v polnem teku. Večina je še v dobi, ko delovanje vodijo preiskovalni sodniki, mnogi pa so že v stanju sojenja. Dokazov je toliko in tako močnih, da ni načina, da bi se Cristina rešila obsodbe. Advokati sodne postopke zavlačujejo z nenehnimi prizivi na višje stopnje. Kar dvajset (20) prizivov je že v območju Vrhovnega sodišča. Tam pa podpredsednica nima sreče. Sodno reformo je skušala izpeljati že za časa svojega drugega mandata, pa ni uspela, ker je tedanje vrhovno sodišče odločilo, da je protiustavna.

Cristina se zaveda, da je del sodne strukture izven območja njenega vpliva. Reforma ima torej edini cilj, da jo reši sodnih težav. Zadnje čase se vedno bolj pogosto govori in tudi piše, da je bil temeljni pogoj dogovora, po katerem je Alberto postal predsedniški kandidat, da bivšo predsednico reši obsodb. Tu ne pride v poštev pomilostitev, ki je predsednikova ustavna pravica. Pomilostitev bi potrdila, da je zločin obstajal, kazen bila zakonita in sledeča predsednikova milost na mestu. Ona hoče, da jo sodišča proglasijo za nedolžno. To pa je, v sedanje stanju in številu raznih obtožb in dokazov, dejansko nemogoče. Edina pot, ki preostane, je napolniti sodna mesta z vdanimi sodniki in sestaviti »prijazno« Vrhovno sodišče.

Borba je na vrhu. Zgodovina Vrhovnega sodišča v Argentini (ki je obenem tudi Ustavno sodišče), je kaj pestra. Število članov se je, od leta 1853, ko je bila izglasovana prva ustava, spremenilo kar šestkrat. Mitre, Frondizi, Onganía …, vsi so krojili sodišče po lastni volji. Najbolj odmevna je bila sprememba, ki jo je uvedel predsednik Menem leta 1990. Od petih članov ga je povečal na devet. Tako je nastala njegova »avtomatična večina«, ki mu je ugladila pot za vse zakonite in nezakonite spremembe, ki jih je uvedel v politiki, gospodarstvu in državni strukturi. Nestor Kirchner je leta 2006 število znižal na sedanjih pet. Tedaj je Cristina bila »prva dama«, a obenem predsednica parlamentarne ustavodajne komisije. Razlogi, ki jih je navajala v prid znižanja števila članov so ravno obratni od teh, ki jih sedaj navaja, da bi število znova zvišali. To ni nič čudnega, saj se je kot senatorka tudi borila za privatizacijo državne petrolejske družbe (YPF), kot predsednica pa jo je večinsko podržavila - prav z nasprotnimi razlogi.

Seveda, celotna sodna reforma ni enostavna. Ves postopek mora skozi parlament in velik del ukrepov zahteva dvotretjinsko večino. Opozicija (PRO, radikali, državljanska koalicija) pa so že izjavili, da reforme ne bodo podprli. V senatu ima vlada večino, a ne doseže dveh tretjin. V poslanski zbornici pa niti nima večine. Da javnost prepriča o potrebi sprememb in povečanju števila članov Vrhovnega sodišča, je predsednik sestavil posebno »svetovalno komisijo« enajstih »strokovnjakov«, ki da naj mu svetujejo v tej zadevi. Od enajstih članov jih je osem, ki so povezani s kirchnerističnim peronizmom, trije pa so »neodvisni«. A glej resnost komisije: eden izmed članov je dr. Alberto Beraldi, odvetnik, ki v vseh sodbah brani - podpredsednico.

Le še en »ocvirek« s sodnega področja. Polemični sodnik Canicoba Corral je napovedal odhod (se bo upokojil). To je storil, ko je bilo njegov položaj že nevzdržen zaradi številnih obtožb, med njimi »nezakonite obogatitve«. Če sodnik odstopi, ali se upokoji, avtomatično odpadejo vsi postopki proti njemu. A preden je odšel, zadnja dva dneva, je oprostil pet kirchnerističnih funkcionarjev (Kicillof, Echegaray, Wado de Pedro, Carlos Zannini in Carlos Bettini) in uvedel sodni postopek proti dvema bivšima funkcionarjema Macrijeve vlade (Javier Iguacel in minister Nicolás Dujovne).

Četrti jezdec. Omenili smo pomanjkanje varnosti. Argentina je še vedno v boljšem stanju kot Brazilija, in nima toliko težav s »karteli« droge kot Mehika. Vendar hitro stopamo po tej poti. Za časa Macrijeve vlade se je položaj nekoliko zboljšal. Spremembe so bile opazne zlasti v provinci Buenos Aires, kjer je guvernerka Vidal skušala uvesti red v policijskih vrstah. Ena izmed prednosti je bil prav boj proti prekupčevalcem mamil. Z nastopom nove vlade se je položaj zapletel. Začetek pandemije je prinesel neko zmanjšanje števila zločinov, a zadnje čase kriminal znova napreduje. Uboji, včasih ob kraji navadnega pametnega telefona, so na dnevnem redu. Pri tem je zaznati, da je večje število kriminalcev iz vrst tistih, ki so jih izpustili iz ječ zaradi nevarnosti koronavirusa. Ob tem tudi lahko ugotovimo, da so jih izpustili (in jih še izpuščajo) mnogo več, kot pa so uradno objavili. Med njimi so morilci, posiljevalci, roparji …

Položaj je privedel do skrajnosti, ko se ljudje oborožujejo in sami branijo, kar lahko privede do presežkov v obrambi in do maščevanja. Drugod se organizirajo prave »vaške straže«. Razumljivo, ko je policija zapletena v nadzor karantene namesto da bi skrbela za varnost. Težko je tudi, ko so krajevne oblasti zapletene v prekupčevanje mamil, kot je v pogajanju z občinskim zdravstvenim osebjem ušlo nekemu županu, češ, da jih krije »ko z ambulantami prodajajo mamila«. Mario Ishii je peronist, župan občine José C. Paz (220.000 prebivalcev). Izgovori in zagovori vladnih predstavnikov so bili res neverjetni.

Napredovanje narkokriminala je tesno povezano z zapletenostjo varnostnih in celo sodnih organov v mreže prekupčevanja. Pred dnevi so odkrili tolpo, v kateri so bili udeleženi en sodni tožilec, dva njegova tajnika, en komisar, dva podkomisarja, vrsta policistov, itd. Mreža je bila zelo razpredena v dveh žgočih predmestnih okrožjih: San Isidro in San Martin. Le oster sodni poseg jim je napravil konec. Akcije je vodila sodnica Arroyo Salgado, bivša žena in vdova tožilca Nismana, ki je obtožil Cristino zaradi pakta z Iranom in bil ubit v doslej še nepojasnjenih okoliščinah. Ona je ena svetlih točk na nebu argentinskega sodstva. Seveda upajmo, da je ne bo dosegla usoda njenega bivšega moža. Vendar, kot nenehno in do obisti ponavljam, vse je mogoče v tej deželi.

Tone Mizerit