Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 17

Ni časa za dolgčas

Mnogokrat je v skrajnih položajih, kot je sedanja izolacija zaradi koronavirusa, najbolj težko ohraniti mir in preprečiti dolgočasenje. Ta druga težava (dolgčas) v Argentini nima domovinske pravice. Tako na gospodarskem, socialnem ali političnem področju, družba ne najde miru. Vedno nova sporočila, nepričakovani dogodki, zapletene ugotovitve pretresajo na videz mirno vsakdanjost in odmevajo med narodom in na vladnih področjih. Pretekli teden ni bil izjema. Nasprotno; zelo različni pojavi so razburili potek življenja in pokazali, da je socialni, predvsem pa politični mir nemogoč v tej deželi.

Trije dogodki so v zadnjih dneh zaznamovali potek argentinskega življenja. Pandemija dosega višek in v vladi ne vedo, kam bi obrnili krmilo; pogajanje z upniki o zunanjem dolgu je pripeljalo do nove ponudbe; v El Calafate (kraj na svetu po želji podpredsednice) je bil ubit njen bivši tajnik, ki je od blizu videl (in bil soudeležen?) postopke korupcije kirchnerizma.

Zlata mrzlica. Lahko bi naslovili ta del tudi kot »iskanje zaklada«. Kraj El Calafate je svetovno znan po ledeniku Perito Moreno, a v Argentini je še bolj poznan kot zaklonišče kirchnerizma. Tam sta se ustoličila zakonca Kirchner na višku svojega sijaja. Za kovance sta si prilastila zemljišča, postavila dom, zgradila hotele … Tudi po Nestorjevi smrti je Cristina ohranila ta kraj kot najbolj priljubljen in tam večkrat v samoti načrtovala naslednje bojne korake. Nekje, v številnih stavbah ali v okolici, naj bi se nahajali zakladi, sad ogromne korupcije, ki je v »pridobljenem desetletju« z dolarji polnila njene skrinje. Delno se je ta ideja ustoličila na podlagi sodnih obtožb, delno zaradi raznih govoric v to dejavnost zapletenih oseb, največ pa zaradi burne ljudske domišljije.

Preteklo soboto so tam odkrili truplo. Fabián Gutiérrez je bil več let osebni tajnik Cristine. Že nekaj dni so ga pogrešali. Kaj je imel ta človek posebnega? Bil je na tekočem o raznih skrivnostih njenega delovanja. Tudi on je na neznan način obogatel in iz navadnega uradnika postal podjetnik in bogataš. Pod Macrijem, ko je potekalo sodno zasledovanje kirchneristične korupcije, je sprejel vlogo »skesanega sodelavca« in sodniku posredoval kup podatkov o potankostih kriminalnega delovanja. Zanimivo je videti, kako sedaj vlada skuša prikriti temne strani njegovega delovanja in njegove smrti.

Storilce so hitro prijeli. Štirim mladim fantom so dokazali krivdo umora. A ti so vse skušali spraviti v okvir ljubezenskih zapletov in spolne pustolovščine. To je poudarjal tudi sodnik. Vse naj bi ostalo v mejah navadnega policijskega dogodka. A obdukcija je pokazala, da so ga pred smrtjo mučili in končno zadavili. So skušali, da bi jim posredoval podatke o skritem zakladu? Najbolj zanimivo je, da niso bili navadni roparji. Izhajajo iz znanih in politično povezanih družin. Dva sta nečaka bivšega župana. V preteklih letih je bilo več primerov ugrabitev, napadov in izsiljevanja, ko so kriminalci iskali domnevni denar korupcije. Mnogo teh napadov prizadeti niti niso prijavili in izid teh dogodkov ni znan. Bo kdaj resnica prišla na dan?

Čeprav ni najbolj diplomatsko, je opozicija združeno navalila na vlado, kot da bi imela prste vmes. Seveda, edino stvarno pri tem je, da bistvena sodna priča o korupciji bivše predsednice ni bila zastražena. Vse ostalo je le ugibanje. Seveda, ugibanje ima podlago na številnih primerih čudnih in dvomljivih smrtih, povezanih s sodnimi postopki proti Cristini. Lahko začnemo pri državnem tožilcu Nismanu; na seznamu je tudi finančni strokovnjak Aldo Ducler; dva policista, tudi priči proti Cristini, sta umrla nasilne smrti, in še bi lahko naštevali. Opozicija je besnela zlasti, ker je v sedanjem primeru sodna tožilka Natalia Mercado, hčerka guvernerke Alicie Kirchner, torej nečakinja podpredsednice Cristine. O tem umoru bodo tekle še reke črnila in se razbohotila ljudska fantazija in politične spletke.

Dolgovi, sami dolgovi. Končno je vlada, v postopku preureditve zunanjega dolga, objavila svojo »zadnjo« ponudbo upnikom. Koliko časa se že vleče ta zadeva? Predsednik je želel (napovedal, ukazal), da bodo pogajanja zaključili koncem marca ali v začetku aprila. Res je vmes padla pandemija koronavirusa in smo začeli to neskončno karanteno. A mnogi resni ekonomisti menijo, da je vlada zgrešila smer in strategijo. Če je tega kriv predsednik ali minister Guzmán, si niso edini. Zgrešeno je bilo vladno zadržanje. Prvo ponudbo so predstavili kot edino možnost, češ, ali sprejmete to, ali pa gremo v default. Izid je bil porazen: komaj 13% upnikov je odgovorilo pozitivno. Potem se je po cesti, polni kamnov spotike, razvilo resnično pogajanje. Vlada je popuščala, upniki so zahtevali več. Predoru ni bilo videti konca.

Pogajanja so tekla o enem delu zunanjega dolga, ki znaša 66.000 milijonov dolarjev. Argentina potrebuje, da se v prihodnjih letih prizanese odplačevanje in se znižajo obresti. Vlada je popuščala in znižala zahteve v višini 16.000 milijonov, z dodatnimi ugodnostmi za upnike. To je sedanja ponudba in Guzmán upa, da jo bo sprejelo med 50 in 66% upnikov. Z ostalimi pa bodo nadaljevali pogajanja. Minister želi, da bi tudi najbolj zahtevni »volkovi Wall Stretta« bili prepričani, da je Argentina dobronameren in iskren dolžnik. Ravno nasprotno od začetnega stališča. Kdo jih je tedaj prepričal, da je spopad najboljša strategija?

Da je položaj še malo bolj zapleten, je med pogajanji prišlo do poizkusa podržavljenja podjetja Vicentin. To je upnikom vzbudilo dvom v iskrenost Argentine in da bo, čeprav šele čez dve leti, sploh sposobna za odplačevanje dogovorjenih obrokov dolga. Prav te dni pa je zabrnel še drug alarmni zvonec. Včeraj, 7. julija, je v New Yorku sodnica Loretta Preska odločila, da mora Argentina plačati 224,2 milijonov dolarjev dvema finančnima družbama, ki nista sprejeli nobene izmed ponudb odplačevanja dolga še izza defaulta, ki ga je na božični večer leta 2001 oklical tedanji začasni predsednik Rodríguez Saá. Preska je nasledila prejšnjega, Argentini neprijaznega sodnika (Thomas Griesa), ki je v preteklosti tudi belil glave kirchnerističnim vladam. Pač opozorilo, da se ni pametno igrati z ameriškim sodstvom.

Vsi smo jetniki. Debata sedaj poteka okoli vprašanja, če smo že dosegli špico okužb in smrtnih primerov koronavirusa. Od tega je odvisno, ali se bomo po 17. juliju nekoliko sprostili, ali bomo še naprej živeli v najstrožji karanteni. Seveda, poglablja se razlika med prestolnim mestom in okolico; torej, med vodjem mestne vlade (Rodriguez Larreta) in guvernerjem province Buenos Aires (Axel Kicillof). Prvi bi rad začel popuščati: več odprtih trgovin, sprehodi staršev in otrok, večerni obhodi tekačev … Drugi se zaveda šibkosti zdravstvene strukture, prenatrpanosti v bolnišnicah, in hoče za vsako ceno preprečiti kolaps sistema. Prvi trpi pritisk trgovcev in sploh prebivalstva; obtožujejo ga tudi, da je preveč popustljiv do predsednika in guvernerja. Drugi ima težave z župani, ki ne obvladajo svojih območij in s prebivalstvom, ki se požvižga na karanteno in polni ulice in trge.

Guverner ima še dodatne težave. Prebivalstvo gleda na mesto in sprašuje, zakaj v prestolnici lahko tečejo, v provinci pa ne. Istočasno Kicillof trdi, da je sorazmerno več okužb v mestu kot v predmestju. Vemo, da številke v provinci niso stvarne. Sistem je odpovedal. V bednih naseljih ni karantene ne zdravljenja. Ljudje kličejo na zadevni telefon (148), pa se nihče ne odzove. In kadar odgovori, svetuje kak aspirin in nič drugega. Pri tem ostane: stotine in tisoče je okuženih, ki ne pridejo v nobeno statistiko. Pred dnevi so duhovniki, ki se v občini La Matanza (dva milijona prebivalcev - cela Slovenija) ukvarjajo s pastoralo v bednih naseljih, s škofom na čelu objavili pismo, kjer obtožujejo vlado, da je zapustila najbolj bedno prebivalstvo in zahtevajo, naj vendar kdo za te ljudi kaj stori. Župan Fernando Espinoza jim je obljubil, da se bo zavzel za vredno rešitev, a vsi vemo, da tega ne bo storil, saj tudi ne more.

Vredna rešitev tam (in tudi drugje) čaka že od leta 1983, ko smo se vrnili v demokracijo. Vsa ta leta je Matanzo vodil peronizem, a ni ničesar storil. Minimalna miloščina pa zagotavlja, da vedno, neizbežno, zmaga peronizem. Kot v drugih primerih (zdravstveni sistem, domovi ostarelih …) je koronavirus le razgalil obupno stanje, ki v mnogih primerih ni vredno človeka. To je posledica pojava, ki bi ga lahko imenovali »miselna karantena«. Tudi temu doslej ni nihče našel rešitve.

Tone Mizerit