Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 19

Preljubo zaupanje

Osmi maj leta 2018 je bil za avtorja teh vrstic zanimiv dan. Takrat sem na internetu 'zgradil' ta svoj blog in začel objavljati tedenske komentarje »Iz življenja v Argentini«. Iste, ki sem jih prej več kot 50 let objavljal na straneh tednika Svobodna Slovenija. Razni zapleti in nesporazumi so vplivali, da sem se s papirja preselili v medmrežje. Težave starejših z internetom so komentarje delno (kot fotokopije) vrnile na papir, ki pa je odpadel ob invaziji koronavirusa in sledeči karanteni. Zakaj sem se spomnil tega? Ker se mi je porodila nora misel, da bi ugotovil, kolikokrat sem v krepko več kot pol stoletja pisal, da je glavni problem Argentine pomanjkanje zaupanja. Pojem je sicer zapleten, a zelo stvaren.

Poglejmo samo en primer: katera je argentinska denarna valuta? Seveda peso, boste odgovorili. Ne! V naši državi vse, kar je važno, poteka v dolarjih. Vsi prihranki (bogatih in revnih) so v dolarjih - nihče ne hrani v pesih. Nepremičnine ocenjujejo (in plačujejo) v dolarjih. Cene avtomobilov so sicer v pesih, a če plačate v dolarjih, vam dajo poseben popust. Vsekakor, argentinsko gospodarstvo je obsedeno z dolarjem. Zakaj? Ker pesu nihče ne zaupa. Kot ne zaupa vladi, ne zaupa politikom, ne zaupa policiji, ne zaupa sodnikom …

In kaj je upanje? Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) pove, da je »duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja«. In zaupanje? Istotam beremo, da je »prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje«. Čudovito! Tudi če je vlada voljna (je voljna?), ljudstvo smatra, da ni sposobna, da nas »reši iz težkega položaja«.

Težak položaj. V tem smo si vsi edini. Položaj v Argentini, gospodarski, socialni, politični, sodni … je izredno težak. A vzemimo samo gospodarskega. Stvari so bile zapletene še predno je koronavirus pristal na obali Srebrne reke. Bolj ali manj, gospodarstvo raste v vseh državah; v Argentini je padalo zadnjih 18 mesecev še pred pandemijo. A potem je vse zgrmelo v prepad. Doslej je bilo leto 2002 najhujše v argentinski zgodovini. Tedaj je domača bruto proizvodnja (PBI) padla za 10,9%. Za letos najbolj optimistični računi napovedujejo padec za najmanj 12 do 13%. Revščina, ki se je ob nastopu sedanje vlade sukala okoli 38%, se bo ob koncu leta približala 50%. O brezposelnosti resni strokovnjaki ne govorijo, ker je vse še v megli. Gradnja, ki zaposluje največ nestrokovne delavne sile, je v tem obdobju padla za 80%. Nekaj podobnega je s turizmom, kjer že zapisujejo izgubo 76.000 delovnih mest.

V takem položaju se je pandemija začela približevati špici. Včeraj, torek 21. julija, smo postavili nov rekord: 5344 okuženih in 117 mrtvih. Kljub tem številkam se je vlada odločila, da začne omiljevati karanteno. Ko je položaj najhujši, začnemo popuščati? To je razumljivo. Predsednik se je nenadoma zavedel, da bodo socialne posledice mnogo hujše kot sanitarne. Kar so mu razni strokovnjaki ves čas dopovedovali (pa jim ni verjel, ali pa ni hotel verjeti), ga je sedaj udarilo v obraz. Gospodarske številke vzbujajo strah. A straši nas tudi zadržanje vlade, ki štiri mesece nekaj trdi, potem pa v enem dnevu spremeni svoje mnenje. Kdo jim bo še zaupal.

Ko je Alberto Fernández sedel na predsedniški stolček (po volji in milosti Cristine) je napovedal, da bo »postavil Argentino na noge«. Eden prvih problemov, s katerim se je soočil, je bil zunanji dolg. Rešili da ga bodo do konca marca. Na obzorju je avgust, pa zadeva še ni rešena. Minister Guzmán je aprila predstavil načrt odplačevanja in povedal, da je to edina ponudba: sprejmi ali pusti! Pred tednom je predložil že četrto varianto - tudi kot »zadnjo« (kot vse, ki jih je predstavil doslej). V teku teh ofenziv in umikov je vlada popustila kakih 17.000 milijonov dolarjev. Sedaj so pa upniki predstavili svojo ponudbo. Razlika med vladno in upniki je 3.000 milijonov dolarjev. Bo vlada pristala, ali bomo  znova padli v default? Vsekakor, upniki trdijo da, celo z njihovo ponudbo, Argentina prihrani 35.000 milijonov ameriške valute. A jasno je, da vlada nima nekega stvarnega načrta v tej zadevi. Ga sploh ima v kakšni zadevi?

Gremo na Aconcaguo. Bralci se gotovo spomnijo, ko sem v zvezi z zunanjim dolgom omenjal, da bi upniki radi poznali gospodarski načrt sedanje vlade. Hoteli so vedeti, če bo država zmožna odplačevati, kar obljublja. Odgovor je bil, da bo načrt izdelan na podlagi uspeha (ali neuspeha), dogovora o dolgu. Prav tako so poznanje gospodarskega načrta zahtevali opozicija, podjetniška skupnost, sindikalne organizacije. Zakaj ga vlada ni nikdar objavila? Odgovor je nepričakovano prišel na straneh britanskega časopisa Financial Times, ki je objavil intervjuju z argentinskim predsednikom. Tam Alberto med drugim pove, da »ne verjamem v načrte; verjamem v cilje, ki si jih lahko zastavimo in delamo, da jih dosežemo«.

Ta trditev je povzročila vrsto reakcij in odmevov. Najbolj zanimiv se mi je zdel komentar nekega ekonomista, ki je primerjal to izjavo z namenom, da dosežemo vrh Aconcague, najvišje gore v Argentini (in Ameriki). Nobenega načrta ne bomo zarisali. Ne poti, ne pripomočkov, ne kondicije, ne sredstev … Imamo cilj in namen, vse ostalo ni važno. In obnoviti argentinsko gospodarstvo ni lažje kot doseči vrh te gore. Drugi je menil, naj zgradimo hišo: začnimo kopati temelje, dvigati stene … Načrt? Ne verjamemo v načrte. Kdo lahko zaupa takim voditeljem? Znani ekonomist Juan Carlos De Pablo je dobesedno dejal: »Skrbi me, da predsednik nima ob sebi nikogar, ki bi mu dejal: 'Alberto, to je bedarija'«.

Na drug način pa so reagirali podjetniki in sindikalisti. Nepričakovano in presenetljivo so se zbrali na virtualnem zasedanju, preučili sedanji položaj in izrazili skrb o dobi po pandemiji. Od vlade so zahtevali, naj uredi zadevo zunanjega dolga (pogoj za vsako gospodarsko iniciativo), izrazili potrebo jasnosti v smereh gospodarskega delovanja in omenjali zlasti potrebo znižanja davčnega pritiska. Poudarjali so tudi zanimivo točko, da mora Argentina ostati »odprta svetu«? Zakaj to? Zadnje čase se množijo glasovi, ki predlagajo, naj »živimo s svojim«. Predsednik je sicer dejal, da bo temelj argentinske obnove povečan izvoz in stvaren uvoz; a kdo mu še verjame. Mimogrede. Kar so storili podjetniki in sindikalisti, je omejen primer »Gospodarskega in socialnega sveta«, ki ga je Alberto obljubljaj še med kampanjo, napovedal ob nastopu, a nikdar sklical. Srečanje podjetnikov in sindikalnih organizacij je opozorilo vladi, da če ona ne bo kazala smeri, bodo to storili sami in ji predlagali smer (načrte?) ki naj nas popelje do »rešitve iz težkega položaja«.

In kaj medtem dela podpredsednica? Molči! Ona pač verjame v načrte, jih ima in izvaja konkretne akcije za dosego ciljev. Kateri je njen cilj? Rešiti se vseh sodnih postopkov, povezanih s korupcijo, doseči popolno oprostitev in, v naslednjih obdobjih, izvesti zasedbo države.

In še. Ko že omenjamo korupcijo: preteklo nedeljo je cordobski nadškof (Carlos José Ñáñez) komentiral evangeljsko priliko o sejalcu in ljuljki (SSKJ: med žitom rastoči plevel s strupenimi plodovi). Primerjal je ljuljko z virusom, a dejal: »V naši Argentini že več let trpimo za drugim virusom, ki je enako ali še bolj nevaren kot koronavirus; to je virus korupcije.« In še je dodal, da se »včasih zdi, da se niti ne borimo proti virusu korupcije. Kot da sta nas prizadeli slepota ali gluhota.« Ob tem samo še omenimo pred kratkim objavljene ugotovitve, da pri vseh postopkih v primerih korupcije, sodniki obsodijo manj kot en procent (1%) obtoženih.

Drugo: te dni sem bral o zaskrbljenosti, ki vlada v Sloveniji, ker se vozni (ali avtomobilski) park nevarno stara. Srednja starost avtomobilov na slovenskih cestah je skoraj 11 let. Sledile so zahteve, naj vlada (in banke) vendar že kaj stori, da bo lažje kupiti nove avtomobile. In v Argentini? Srednja starost avtomobilskega parka je že krepko presegla 15 let. In ni videti, da bi vlada nameravala kaj storiti, čeprav je ravno avtomobilska industrija ena najbolj prizadetih v sedanji krizi.

In končno: v bankomatih (cajero avtomático) so rastoče težave, ker se prehitro spraznijo. V bankah svetujejo, naj vlada tiska bankovce za 5 in 10 tisoč pesov. Alberto (kot pred leti Cristina) noče tega, ker da bi to pomenilo, da zapadamo inflaciji. Dejstvo je, da večji ali manjši bankovci niso važni. Važne niso številke temveč vrednost. Poglejmo. Ko se je leta 2001 pojavil slavni »Roca« (general Roca na bankovcu za sto pesov), si lahko zamenjal enega generala za enega Franklina (100 dolarjev). Potem je generala zamenjala, v isti vrednosti, Eva Peron (popularno: Evita). Kakšna je razlika? Da danes, če hočeš kupiti enega Franklina, moraš nakopičiti 130 Evit. Sedaj razumete zakaj v Argentini nihče noče varčevati v pesih?

Tone Mizerit