Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 25

V krempljih nasilja

 

Položaj se zaostruje. Vedno več spornih točk se pojavlja med vlado in opozicijo, znotraj vlade, med vlado in prebivalstvom, med narodom sploh. Argentina je zašla v položaj splošnega nasilja, ki ga lahko srečamo na vsakem vogalu. Nasilje lahko vidimo, ko vladna večina v senatu potrjuje zakonsko besedilo, ne da bi opozicija sploh imela v roki predhodno besedilo in ne da bi imelo smisel, da izrazi svoje mnenje. Kot nasilje lahko označimo, da poslanska zbornica zaseda »virtualno«, kljub nesoglasju opozicije, čeprav pravilnik za tako delovanje zahteva soglasje vseh skupin. Nasilje je, ko posamezniki grozeče zasedajo in si prilaščajo javna ali privatna zemljišča. Prebivalci okoliša se zbirajo in grozijo z nasiljem, da preprečijo to početje. Nasilje vidimo, ko se množijo kraje, ropi in umori, ko nihče ne brani malega človeka, ko se državljan z orožjem v roki brani sam, in v tej obrambi ubije storilca, včasih pa tudi nedolžno žrtev. Nasilje lahko vidimo, ko dokončno zapirajo trgovine, nehajo obratovati podjetja in delavci ostajajo brez zaposlitve. Nasilno je, da lakota množično prizadeva vedno večje skupine prebivalstva. Živimo utopljeni v vsakdanjem nasilju, ne da bi videli izhod, ker država ne prevzame svoje odgovornosti.

Vse to lahko vidimo in opišemo, medtem ko pandemija podira, dosega višek in dopolnjujemo šesti mesec karantene. Daleč so ostale zmagoslavne primerjave, češ, kako uspešni smo, ker vlada v nedogled razteguje izolacijo. Te dni je namreč Argentina zasedla deseto mesto na svetu v številu okužb. Ni več prostora za zmagoslavje. Imamo namreč že 428.239 okuženih in 8919 mrtvih za koronavirusom. Res je težko primerjati države, ker je različno število prebivalcev. Zato se Argentina ponaša vsaj z zelo nizkim številom smrtnih žrtev. A ena primerjava pa je umestna: število smrtnih žrtev na milijon prebivalcev. V tem nismo tako uspešni: imamo 200,5 mrtvih na milijon. Slovenija, na primer, zapisuje 2924 okuženih, a samo 64,3 mrtvih na milijon prebivalcev.

 

Reforma na pohodu. Mnogo smo že pisali o reformi sodstva. Pretekli teden je senat končno potrdil nekoliko spremenjeno vladno besedilo. Presenetljivo je senator Parrilli umaknil svoj dodatek glede vpliva medijev na sodne odloke. Bilo je le preveč grobo. A v zadnjih 20 minutah je vladni blok vstavil nad tisoč dodatnih funkcionarjev (sodnikov, tožilcev in uradnikov), kar je strošek te reforme pognalo z dotedanjih 3.000 milijonov na 10.000 milijonov letno. Večina novih sodišč je v peronističnih provincah. Smisel reforme je tako krhek, da je, na primer, sedež ene novih sodnih zbornic v naselju Piedra Buena v provinci Santa Cruz. Ima le 6.000 prebivalcev, brez interneta in s slabo cestno povezavo z ostalimi kraji področja. Pač posledica tistega »Daj-dam«, ki smo ga opisali v prejšnjem članku.

Potrjeno besedilo je parlamentarno vodstvo dostavilo v poslansko zbornico. Tam vlada še nima zagotovljenih dovolj glasov, da bi zakon potrdili. Začel se je postopek ljubimkanja posameznih poslancev (Cristina pritiska na guvernerje). Sedanje stanje, ko zbornica deluje virtualno medtem ko je opozicija že vložila tožbo na sodišču, je le preverjanje, kakšen je uspeh tega osvajanja. Vlada ponuja razne spremembe v besedilu, ki naj bi reformo napravilo bolj prebavljivo za razne ideološke okuse opozicije. A ji nihče več ne zaupa. Temu je delno kriva vlada sama, ki je že neštetokrat požrla dano besedo in z avtoritarnimi (in nelegalnimi) potezami izigrala svoje nasprotnike. Nezaupanje pa ima podlago tudi v posebnem sistemu argentinskega parlamenta. Vedno ima prednost vlada. Poglejmo.

Zakonsko besedilo lahko predložijo tako senatorji kot poslanci. Če ga potrdi izhodna zbornica (senat ali poslanci), preide v naslednjo, ki ji da dokončno obliko. Zakonski osnutek pa lahko predstavi tudi vlada in za začetek izbere zbornico, ki ji je bolj po volji. Zakonski osnutek sodne reforme je vlada poslala v senat. Ta je besedilo že potrdil in sedaj je na potezi poslanska zbornica. A če ta vnese spremembe (kar vlada ponuja), se osnutek vrne v senat, ki lahko spremembe potrdi, ali pa zavrne, z normalno večino. Če jih zavrne, ostane veljavno besedilo, ki so ga senatorji že potrdili. Tega se bojijo v opoziciji: da vnesejo zahtevane spremembe, senat pa jih lahko zavrne, in ostane veljavno prvotno besedilo. Tako bo zakon po kroju vlade.

Da je mera sumničenja polna, je pravosodna ministrica pretekli teden izrazila svojo podporo besedilu zakonske reforme, a priznala, da besedila ni imela v roki, preden so ga poslali v parlament. Torej: funkcionarka, ki je odgovorna za sodstvo, ni vedela kaj se v vladi kuha. Da sedanje besedilo nima veliko skupnega z tistim, ki sta ga izdelala in poslala predsedniku državna sekretarka Vilma Ibarra in svetovalec Gustavo Beliz, je javna tajnost.

 

Kar je tvoje … Od devetdesetih let prejšnjega stoletja prisostvujemo družbenemu pojavu nasilnih prilastitev. V teku teh desetletij se je ta način »naseljevanja« množil tako v okolišu prestolnice (včasih tudi v samem mestu), kot po notranjosti države. Sistem je enostaven: na prazno manjše ali večje zemljišče nenadoma pride skupina oseb in družin, ga zasede, razdeli, postavi nekakšne ograje in začne graditi zasilna bivališča. Ta so največkrat lepenkaste stene in streha iz kosov plastike. Zemljišča so lahko državna ali privatna. Ne v prvem, ne v drugem primeru ni upanja, da bi jih kdaj spravili od tam. Tako je nastala večina bednih naselij po vsej državi. Samo v prestolnem mestu jih je 20; a v buenosaireškem okolišu nad 1.600. Po vsej Argentini jih najdemo nad 4.000 in v njih prebiva tri milijone duš.

Če je zemljišče državno, ni kaj več govoriti; če je privatno, lastnik vloži tožbo na sodišču. Postopek se vleče v nedogled in v večini primerov ne rodi nobenega uspeha: »Kar je (bilo) tvoje, je (sedaj) moje«. Vendar je dokazano, da pojavi niso spontani temveč dobro organizirani. Mnogokrat je v ozadju politični dejavnik, včasih privatna iniciativa, a vedno povezana s politiko in z denarnim ozadjem. Tisti, ki se tam naselijo, morajo »organizatorju« plačati določeno vsoto, da jim »dovoli« nastanitev in gradnjo. Če dodamo, da je večkrat »soudeležena« tudi policija, lahko razumemo, da pojava ni mogoče zaustaviti.

Pred tedni smo omenili zadevni zakon province Buenos Aires, ki preprečuje, da bi sodno izselili te »zasednike« (»okupas«). Izgovor za ta zakon je bila pandemija, a idejno je v soglasju z prevladujočim levičarstvom provincijske vlade. To ni majhen problem, ker je zadnje čase prišlo tudi do nasilnih spopadov med tistimi, ki zemljišča zasedajo in sosedi, ki skušajo to preprečiti. Nihče noče bednega naselja v soseščini. Nekajkrat je v teh primerih posegla vmes policija.

Vlada nima enotnega nastopa v tem primeru. Ministrica za varnost Sabina Frederic meni, da je to ni varnostni, temveč »stanovanjski« problem, ki ne spada na njeno področje. Minister za varnost province Buenos Aires, Sergio Berni, trdi, da je »zločin«, ki ga je treba preprečiti in storilce kaznovati. On je tudi izjavil, da je dnevno pet (da 5) takih zasedb v provinci. Pojavi so številni tudi v provincah Chaco in Corrientes.

Drugačne narave pa je podobna pojava v okolici Bariloch. Na področju jezera Mascardi je zasedba v rokah domnevnih staroselcev iz rodu Mapuches. Stanje se vleče že tri leta, z napadi in požigi lastnine drugih naseljencev. Ko so prebivalci Bariloch uprizorili protest, je ministrica vložila tožbo proti njim, češ, da so kršili karanteno. Njeni poznejši izgovori so bili prazni. Zasedbe so se dogodile tudi na področju kraja El Bolsón. Župan tega mesta je že vložil tožbo, češ da zasedena zemljišča prodajajo po internetu. V vladi sami pa so mnenja popolnoma ločena.

 

Edini uspeh. Dejansko je edini uspeh sedanje vlade dejstvo, da je uredila vprašanje zunanjega dolga. Zato je razumljivo, da je predsednik uprizoril posebno zasedanje in objavil izid pogajanj. Sedaj je na vrsti vprašanje posojila pri Mednarodnem denarnem skladu (FMI). Kot predvideva minister Guzmán, naj bi dogovor dosegli v prvih mesecih prihodnjega leta. Vlada še vedno računa da bo na volitvah v ZDA zmagal Biden. Če zmaga Trump se bo pogajanje zapletlo.

Sedaj naj bi se vlada (minister) posvetila izdelavi gospodarskega načrta. V pripravi je šestdeset (da 60) ukrepov, ki naj državo postavijo na pot obnove in rešilnega proizvodnega delovanja. Koliko je to stvarnost, koliko pa so le pobožne želje, bo pokazala prihodnost. Ne smemo pozabiti, da je šest mesecev karantene grobo prizadelo vse gospodarsko delovanje, da bo brezposelnost postavila nov rekord in da bo, ob koncu pandemije, vsak drugi Argentinec padel v kategorijo »revnih«. Največja nevarnost za uspešno rešitev so prav notranja razpotja v vladi, ki so vedno bolj vidna.

Tone Mizerit