Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 29

Takšen je položaj

 

Ponovno je za nami teden, poln zanimivih dogodkov. V glavnem so se nadaljevali isti zapleti, ki zadnje čase pretresajo argentinsko življenje. In v tem znova ugotovimo, da se vrtimo okoli iste vrele kaše in včasih ne vemo, katero smer naj uberemo. Vendar nek dogodek je prerezal dolgočasje in pokazal, da so stvari res napete in nas čakajo še dolgotrajni premiki in burni politični spopadi. Vojna je šele na začetku

Ta torek je Vrhovno sodišče postavilo nek mejnik vladni ofenzivi na sodno ustanovo. Vseh pet članov je soglasno odločilo, da sprejme v obravnavo pritožbo prestavljenih sodnikov. V prejšnjih člankih smo precej podrobno opisali dogodke in položaj. Na predlog vlade je senat, pod vodstvom in po ukazih podpredsednice, prestavil dva člana sodne zbornice in enega izmed sodnikov prve instance. Nihče se ni čudil, da so vsi trije imeli v rokah sodne postopke proti bivši predsednici zaradi domnevne korupcije. Oba člana zbornice (Bruglia in Bertuzzi) sta že enkrat odločila proti interesom podpredsednice; sodnik (Castelli) pa ima v rokah drugega izmed postopkov, ki je znan kot »zadeva zvezkov«. Povejmo še enkrat, da je položaj Cristine izredno zapleten. Dokazi nepravilnosti so tako jasni in priče preveč zgovorne, da bi v normalnih okoliščinah lahko pričakovala ugoden izid. Edino, kar ji preostane (in to je njena strategija) je, da na mesta teh sodnikov postavi druge, njej prijazne.

 

Zopet se je zataknilo. Podpredsednica nima sreče z Vrhovnim sodiščem. Že za časa njene druge predsedniške dobe je postavilo mejo njeni ofenzivi na sodno ustanovo. Takrat je predlagala, da bi tožilce določali na splošnih volitvah. Sodni organ je to proglasil za neustavno. Enako je bilo z zakonom o medijih, s katerim je hotela doseči nadzorstvo nad mediji in podjetji. Tudi tam ji je spodletelo. V sedanji zadevi omenjenih sodnikov je bilo preveč jasno, da je celoten postopek usmerjen v cilj njene nekaznivosti. Vsi trije so se obrnili na vrhovno sodišče in prosili, naj ta odloči »per saltum«, to je, da preskočijo celotno pot nižjih sodnikov in zbornic in da direktno odloči vrhovni organ. To ni običajno. Le malokrat so sodniki dopustili ta postopek. A to pot, proti vsem pričakovanjem vlade, so sprejeli prošnjo in bodo odločili v tem sporu: v nevarnosti so bile ustanove.

Pozor. Pet članov vrhovnega sodišča še ni rešilo srčike vprašanja. Doslej so samo odločili, da prevzamejo sodni postopek in da se bodo o njem izrekli. Vendar, medtem ne senat ne Svet magistrature, ne smeta na njihova mesta imenovati drugih sodnikov. Tudi oni se medtem ne smejo vrniti na svoja mesta. Sodno besedilo tudi obljublja, da bodo dokončno odločbo objavili v najkrajšem času.

Kot je pandemija pokazala na obupno socialno in sanitarno stanje družbe, je ta sodni dogodek pokazal na porazen položaj argentinskega sodstva. Zaradi nesoglasij in osebnih ali strankarskih interesov, senat ne imenuje sodnikov. Prazna mesta se množijo in postopki prehajajo iz rok enega sodnika v roke drugega. Da vsaj delno rešijo najhujše zaplete, posamezne vlade prestavljajo sodnike iz enega sodišča v drugega, iz ene zbornice v drugo. Od devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je (pod Menemom) ta praksa začela, so na tak način postavili 63 sodnikov. Kar 23 sta jih prestavila zakonca Kirchner, a vse brez soglasja senata.

Sedanje tri polemične sodnike je prestavil Macri. A bil je dovolj pameten, da je za to dosegel dovoljenje senata in potem še potrditev Vrhovnega sodišča. S tem še ni rečeno, da jih bo sedaj vrhovni organ znova potrdil in jih pustil na svojih mestih. Bistvo sedanje odločitve je sporočilo vladi, da ne sme »pohoditi« sodne ustanove, ki je neodvisna oblast in ne v službi vlade, še manj pa v službi posameznih vladnih funkcionarjev, ki se jim računi ne iztekajo. Sedaj bo vsa javnost napeto čakala (tri, štiri tedne?), da bodo vrhovni sodniki odločili usodo trojice. Ni treba še posebej opisovati preplah in besnost vlade, pa vzhičenost opozicije: končno se je našel nekdo, ki si Cristini upa postaviti neko mejo.

 

Zeleni poganjki? Ta izraz je uporabljal Macri, ko je hotel ljudi prepričati, da gre gospodarski položaj na boljše. Poganjki so hitro usahnili, a ostala je skrb zaradi zelene barve, ki je v Argentini tradicionalno sinonim za ameriško valuto. Naj mi oprostijo bralci, ki so že naveličani, da pišem o dolarju, a ta je bistveni dejavnik argentinske gospodarske sedanjosti in prihodnosti. Pretekli teden je Centralna banka končno strogo omejila kupovanje tistih 200 dolarjev mesečno. Nihče, ki je prejel kakšno državno podporo, ali je zaposlen v podjetju, ki jo je prijelo, ali ima »na vesti« kako brezobrestno posojilo, nima pravice do ameriške valute. Tako jih je od pet milijonov državljanov, ki naj bi septembra kupili vsak po 200 dolarjev, ostalo samo en milijon. Pa še ti morajo na uradno ceno, nabiti 30% solidarnega davka in še 35% davka na domnevni dobiček. Tega jim bodo vrnili, ob koncu prihodnjega leta, če tako pripada. Koliko bo tedaj ta denar vreden, je drugo vprašanje. Seveda je vzporedni dolar dodatno poskočil in ima vlada nove skrbi.

Ker je bilo zapleteno ugotoviti, kdo sme in kdo ne sme kupiti dolarje, teden dni ta trg ni obratoval, dokler niso uskladili bančnega sistema in davčnih podatkov z novimi predpisi. To je seveda povzročilo nezadovoljstvo, pa tudi javno norčevanje. Trpel je vladni (in predsednikov) ugled. Seveda je Alberto nagovarjal in skušal prepričati narod, naj »varčuje v pesih«. Dolarji da morajo biti »v službi proizvodnje«. Časopisje mu je takoj postreglo z dejstvom, da imajo domala vsi njegovi ministri vsaj del prihrankov v dolarjih. Na čelu te vojske je predsednik vladne poslanske skupine, Máximo Kirchner, za njim pa vsi ostali. Dodajmo še, da ko so odprli bančni sef Florencije Kirchner, hčerke tedanje predsednice, so našli štiri in pol milijona dolarjev, o katerih niti ni mogla razložiti, kje jih je dobila. Dolarji so bili tudi v ročnih torbah, ki jih je Lopez, tedanji sekretar za javna dela, metal čez zid domnevnega samostana. V dolarjih hranijo tudi poslanci in senatorji, saj tako piše v njihovih zapriseženih izjavah, ki jih morajo podati ob nastopu.

Ubogi Alberto; gotovo ga že malo zapušča spomin. Pozabil je, da je že marca 1989 tedanji gospodarski minister Pugliese tarnal, da je tržnim dejavnikom »govoril s srcem, pa so mi odgovorili z žepom«. Da je meja nesmisla polna, je Maria Eugenia Bielsa, ministrica za teritorialni razvoj in habitat (življenjski prostor) izjavila, da nima smisla, da zemljišča in stanovanja ocenjujejo v dolarjih. Omenimo še, da vedno več strokovnjakov soglaša z idejo, da peso ne more spadati v kategorijo denarja, da je neke vrste kvazi valuta. V sosednjem Urugvaju menjalnice prodajajo pesose, a jih ne kupujejo, oziroma postavljajo njegovo vrednost enako ničli.

Mimo tega, v državo prihaja misija Mednarodnega denarnega sklada (FMI), ki bo pregledala vladno delovanje z vidika pogajanj, ki jih morajo začeti o preureditvi argentinskega dolga s to ustanovo. Argentina je Skladu dolžna 46.000 milijonov dolarjev, posojilo, ki ga je prejel Macri. A mnenje strokovnjakov je, da jih v Washingtonu ne skrbi, kaj delajo v Buenos Airesu z dolarji, temveč kaj, kako in koliko zapravljajo v pesih. Državni deficit je nekaj tako groznega, da če ga ne uredijo, ni načina, da bi mogli vrniti ne FMI, ne drugim upnikom niti del dolga, ki ga imamo. Glede dolarjev: vladni namen je da, na kak način vzdržijo do marca, ko bo v državno blagajno pritekla reka tuje valute, kot sad prodaje soje in raznih žitaric, ki naj (znova) rešijo državne račune.

 

Preveč zapletov. Medtem v senatu napreduje predlog, da se prestolnemu mestu odtrga še del dohodkov iz zveznega proračuna. Opazovalci soglašajo, da problem ni denarne narave, temveč politične. Vodja mestne vlade Rodríguez Larreta nenehno raste v anketah, medtem ko predsednik pada. To najbolj skrbi (in jezi) podpredsednico, ki je vzrojila, ko ga je Alberto imenoval »moj prijatelj«. Od tedaj je njegov sovražnik in tako postopa z njim. Omenili smo že, da se je Larreta obrnil na Vrhovno sodišče, a v tej zadevi bo postopek zelo počasen. Omenil pa bi še neko podrobnost. V vseh anketah vlada pada in opozicija raste. A večina teh anket je telefonskih ali jih izvajajo po internetu. Nihče ne gre osebno vprašati v bedna naselja v okolici Buenos Airesa, kjer se milijoni borijo z revščino, a so kot obsedeni s Cristino in svojimi peronističnimi župani. To raznim strokovnjakom javnega mnenja običajno zmeša štrene!

Pa še zadeva zasedenih zemljišč v kraju Guernica. Danes, 30. septembra, bi se morala izvesti prisilna izselitev. Tako je odločilo sodišče. Naseljeni in razne socialne in levičarske skupine, so že napovedali, da se bodo temu uprli. Provincijska vlada je brez moči, saj ta teden celo ni mogla preprečiti, da bi mafijske skupine ustavile socialno pomoč in dostavo živil revnim naseljencem. Vlada hoče pomagati, mafija ne pusti. Tak je položaj v tej deželi.

Tone Mizerit