Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 27

Pirove zmage?

Ni lepo, če se človek zmoti, pa se ne opraviči. To pišem v zvezi z grobo napako, ki mi je ušla prejšnji teden, ko sem pisal o zasedbi zemljišč v kraju Guernica. Navedel sem, da je znano sliko o napadu na istoimensko baskovsko mestece (ne vas), naslikal Salvador Dalí. Prijatelj Franci iz Martineza in Brane iz Slovenije (eden direktno, drugi indirektno) sta me opozorila, da je avtor tistega dela Pablo Picasso. Torej se opravičujem in razložim: bil je spodrsljaj zaradi hitrega pisanja.

Omenjeno zasedanje zemljišč se je v teku tedna mirno nadaljevalo. A novi dejavniki so vnesli napetost. Sodna zbornica okraja je odločila, da mora oblast, »če je potrebno s pomočjo varnostnih organov«, zemljišče izprazniti. Ukaz je padel, ko je policija province Buenos Aires uprizorila neverjeten upor. Sedaj je sodišče tudi že določilo datum, kdaj naj se »izpraznitev« izvede: 23. septembra »ali v roku naslednjih dveh dni«. Na terenu so že advokati, tam so zasidrane levičarske organizacije, predvsem pa je tam 2.500 družin, z majhnimi otroki, ki jih zakon brani pred izselitvijo. Zanimivo bo videti, kako se bo vse to končalo. Medtem se po internetu zemljišča prodajajo za 30.000 pesov (manj kot 300 dolarjev na neuradnem trgu).

 

Uspešen punt. Medtem se je nadaljevala policijska vstaja. Okvirno smo jo zadnjič že predstavili. Zanimivo je, da je bil celoten dogodek popolnoma kaotičen. Odpovedala je disciplina; ni bilo s kom se pogajati, ker vstaja ni imela vodij. Da je bila mera nesmisla polna, so policijske patrulje obkolile provincijsko vladno palačo in guvernerjevo rezidenco. Brodovje policijskih avtomobilov je obkrožilo vhod v rezidenco predsednika države. In ko je ta »upornike« povabil na razgovor, so odklonili. Šefa policije so izgnali z zborovanja na Puente 12; minister za varnost (Sergio Berni) pa je začasno izginil s površja zemlje.

Čeprav je bil problem omejen na provinco Buenos Aires in bi ga moral rešiti guverner Axel Kicillof, je posegel vmes predsednik Alberto Fernández. Napovedal je povišico plač (manj kot so zahtevali) in nekaj drugih ugodnosti. Odločil pa je tudi, da denarna sredstva, ki so potrebna za ureditev delovanja policije, pridobi s tem, da mestu Buenos Aires odvzame 1,18% pri soudeležbi federalnih fondov. To letos pomeni 30.000 milijonov pesov. Prihodnje leto pa bo vsota narasla na 45.000 milijonov. To je storil z enostavnim dekretom. Vodja avtonomne mestne vlade (Rodríguez Larreta) se je proti temu odloku obrnil na Vrhovno sodišče s prošnjo »takojšnjega posega«, ki naj zavaruje mestu denarna sredstva medtem, ko odloči, če je odredba ustavna ali ne.

Zadnjikrat, ko se je razdelitev sredstev odločila po zakonu, je bilo pod Alfonsinom leta 1988. Od tedaj se vse spremembe opravljajo po predsedniškem dekretu, ki ga potem potrdi senat. Že samo to stanje je neustavno, ker ustavna sprememba iz leta 1994 izrecno določa, da mora parlament »v roku enega leta« izglasovati nov zakon soudeležbe zveznih denarnih sredstev. Eno leto? Preteklo jih je že 26, zakona pa še nimamo. Toliko v Argentini velja ustavno zapisana beseda.

Pa so še drugi odtenki. Do ustavne spremembe leta 1994 je prestolno mesto spadalo pod oblast države. Župana je določal predsednik. Nova ustava je določila, da mesto postane avtonomna enota (nekako nova provinca), ki nima župana temveč »vodjo mestne vlade«. Ustava tudi določa, da mora država predati mestu varnostne organe. Za varnost je namreč dotlej skrbela Federalna policija. S predajo policije je ustava določala tudi predajo sredstev. To se je zgodilo šele, ko je bil predsednik Macri. Dokler je bil on vodja mestne vlade, Cristina ni hotela nič slišati o predaji policije, še manj pa o denarnih sredstvih. Kot predsednik je Macri soudeležbo mesta pri zveznih denarnih sredstvih zvišal z 1,4% na končnih 3,5% kot »predajo« za stroške varnosti. To je sedaj Alberto znižal na 2,32%, a z namenom, da s prihodnjim korakom mestu nakloni prvotnih 1,5%.

 

Bogata prestolnica in počasno sodišče. Policijski punt je podpredsednici prinesel dvojno zmago: uspelo ji je rešiti Kicillofa (prihodnji predsedniški kandidat?) in mestu »ukrasti« del davčnih sredstev. Prestolnica je trn v peti bivše predsednice. Tradicionalno je bila v rokah radikalov; od leta 1983 je samo dva obdobja vladal peronizem. Od leta 2007 pa je v rokah Macrijeve stranke PRO. Na zadnjih volitvah je Rodríguez Larreta, z novo koalicijo, pogazil kirchnerizem in v prvem krogu prejel 52% glasov. Zadnjih trinajst let je uspešna administracija spremenila obraz mesta. Ni več zloglasnih poplav, javni transport uspešno deluje, čistoča je vidna, računi so prozorni ... V javnih anketah Larreta zavzema prvo mesto in njegov ugled presega tako predsednika kot guvernerja, celo v predmestju, ki je trdnjava peronizma. Cristina je jadikovala, da ima v mestu »celo praprot luč in vodo«, medtem ko v občini La Matanza ljudje nimajo ne luči ne vode. Pozabila je povedati, da Matanzo od leta 1983 nepretrgoma vodijo peronistični župani. Predsednik se je v notranjosti čutil »krivega« zaradi bogastva (»opulence«) prestolnega mesta. Ob tem samo omemba: Cristina živi v eni najbolj izključnih buenosaireških četrti (Recoleta), medtem ko je Alberto, predno se je preselil v predsedniško rezidenco, živel v Puerto Madero. V Ljubljani bi rekli, da stanujeta »v Murglah«. Poslušaj kaj govorim, ne glej kaj delam.

Bo pritožba na Vrhovno sodišče rodila sad? V sedanjem stanju je težko odgovoriti. Malo je verjetno, da bo poseg hiter. Medtem bodo mestna sredstva odtekala v provinco, ki je letos prejela že kup izrednih denarnih prispevkov. Cristina vse upe polaga na predmestje in njenih nad deset milijonov prebivalcev. Tam hoče prihodnje leto požeti dodatnih deset poslancev, ki ji manjkajo, da bi mirno nadzirala tudi poslansko zbornico. Vrhovno sodišče pa se (kot vse v Argentini) izživlja v notranjih razprtijah. So zadeve, kjer je hitrost posega bistvena. Prav te dni so se trije sodniki obrnili na sodni organ, ker jih hočejo z odločitvijo senata prestaviti. Vsi trije imajo na skrbi sodne postopke, ki zadevajo Cristino in obtožbe korupcije. Prosijo, da naj Vrhovno sodišče prepreči te prestavitve. Organ je sprejel njihovo pritožbo, a bo odločil »v primernem trenutku«.

To pa je v Argentini skrajno nevarno. Imamo zanimiv precedens. Leta 1995 je na pobudo tedanjega guvernerja (Nestor Kirchner) parlament province Santa Cruz nelegalno odstavil vrhovnega tožilca (Eduardo Sosa). Ta si je upal odločiti, da bo preiskoval guvernerja v zadevi petrolejskih sredstev (600 milijonov dolarjev in še 400 milijonov drugih fondov), ki so nekam izginili. Sosa se je pritožil na Vrhovno sodišče, ki je šele oktobra 2009 odločilo, da mora provinca tožilcu povrniti položaj in mu plačati zapadle plače. Nič tega se ni zgodilo. Tedanji guverner Peralta je bil celo s strani sodnega organa obtožen nepokorščine. Za njim je sedaj guvernerka Alicia Kirchner. Nič se ni zgodilo in Sosa se ni nikdar vrnil na svoj položaj. Bo sedaj nekaj podobnega?

 

Položaj se zapleta. Kicillof je slavil zmago nad policijo, a ni vse zlato kar se sveti. Sedaj povišice zahtevajo ostali sindikati javnih delavcev, uradnikov, učiteljev. Kje bo dobil denar, da ugodi njihovim zahtevam? Če jim pa ne ugodi, se bo znašel pred novimi upori. Poleg tega župani občin zahtevajo, da se jim prenese zadevni del sredstev, ki so jih odvzeli prestolnici. Ker so vzeti iz zveznih davkov, jim pripada določeni del. Guverner o tem noče ničesar slišati. Doživlja tudi upor v parlamentu. V provincijskem senatu ima opozicija večino. Doslej je potekalo prijazno sodelovanje. Po »zahrbtnem udarcu«, ki ga je predsednik zadal prestolnici, pa se je opozicija prebudila. Te dni je potrdila 41 sodnih funkcionarjev, ki jih je predlagala še bivša guvernerka Vidal, pa je bil Kicillof proti tem imenovanjem. To je bil njegov prvi poraz v parlamentu. Grozijo pa še drugi.

V Medameriški razvojni banki je bil končno potrjen novi predsednik. Trump je pogazil tradicijo, da to mesto pripada predstavniku Latinske Amerike. Argentinski kandidat Gustavo Beliz je propadel, ko ga je zapustila Mehika (levičarske parole, desničarski koraki) in potem še Evropska Unija. Sedaj banko vodi Mauricio Claver-Carone, ki je ob Albertovem nastopu zapustil ameriško delegacijo, ker je zaznal nenapovedane venezuelske funkcionarje. Ponoven Albertov poraz.

Gospodarski minister Guzmán je končno v parlament poslal osnutek proračuna za prihodnje leto. Tam za 2021 predvideva gospodarsko rast v višini 5,5% (letos bo padec nad 12%) in inflacijo za 29% (nekateri privatni računi jo postavljajo okoli 46%). Predvidena vrednost dolarja pa bo 102,40 pesov. Danes je uradna cena dolarja 79,25 pesov. Prav sedaj je oblast določila nove omejitve za nakup dolar. Tisti, ki kupi mesečno dovoljenih 200 dolarjev, mora plačati »solidarni davek« 30%, sedaj pa se mu pridrži še dodatnih 35% ko »predhodno plačilo davka na dobiček« (?). S tem je realna cena dolarja 131 pesov, podobno kot je na vzporednem trgu plavi (sivi, črni ….) dolar. Vedno nova velepodjetja pa napovedujejo, da bodo zapustila državo. Da, da, nekaj se zapleta.

Tone Mizerit