Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 28

V tej deželi

 

Ena izmed značilnosti argentinskega življenja je, da z izredno hitrostjo menja težave in središča pozornosti, druga pa je, da se ta središča (in težave) nenehno ponavljajo. Še pred kratkim smo na dolgo in široko pisali o dolarju, potem pa kot da je izginil iz področja javnega zanimanja. To je trajalo komaj par tednov. Prejšnje dni se je ponovno pojavil in že nekaj časa vse govori le o dolarju. Do kdaj nas bo zanimal? Verjetno do prihodnjega tedna, ko se bo Vrhovno sodišče izreklo glede prestavitve sodnikov, in bo dolar znova padel v pozabo - za nekaj dni.

Bralec iz Slovenije, ki se je pred kratkim pritoževal, da pišem vedno o istem (na seznamu »vedno istih snovi« je na prvih mestih dolar), in še marsikdo drugi, težko razume pomembnost dolarja v argentinskem gospodarskem življenju. Zadnjič sem bral strokovnjaka, ki je trdil, da Argentina nima lastnega denarja, lastne valute. Kaj pa peso? Po njegovem, to ni denar. Da je neke vrste »quasi valuta«. Da moremo nek vrednostni papir smatrati kot »denar« sta potrebna dva pogoja: da z njim lahko kupujemo in pa, da nam služi za varčevanje. Prvi pogoj je izpolnjen. Mož pa se je spraševal, če kdo v bančnem sefu dve leti hrani pesose in je prepričan odgovoril da nihče. Prehitro izgubi vrednost. Zato normalni Argentinec hrani dolarje. Teh pa je v državi malo. Ker tudi država potrebuje dolarje, se sproži neka tekma, v katero poseže vlada, ki prepreči kupovanje dolarjev. Tako se je pojavil slavni »cepo« - klada, ki onemogoča gibanje in pretakanje dolarjev.

 

Iščite, a ne boste našli. Oktobra leta 2011 je tedanja predsednica Cristina Kirchner uvedla omejitev kupovanja dolarjev. Vsakdo, ki jih je hotel kupiti, tudi podjetja za plačevanje uvoza, ali državljan, za potovanje v inozemstvo, je moral dobiti dovoljenje s strani davčne ustanove. Tega običajno ni bilo. Zato so cveteli »brlogi« (cuevas - nelegalne menjalnice), kjer ste lahko kupili dolarje po črni (plavi, sivi …) ceni. To je trajalo do nastopa Macrija, ki je klado odpravil. Ker pa ni uredil nobenega izmed temeljnih gospodarskih problemov, je moral tudi on malo pred odhodom omejiti dostop do dolarja. Tedaj je postavil mejo za nakup v višini 10.000 dolarjev mesečno. Alberto je to mejo znižal na 200 dolarjev mesečno. Čeprav je gospodarski minister Guzmán zatrdil, da »klade« ne bodo ojačili, je dva dni za tem Centralna banka postavila ostrejše omejitve. Zakaj? Dolarjev ni, po tistih mesečnih 200 pa je v avgustu seglo 4 milijone državljanov, kar pomeni 800 milijonov mesečno, ki so iztekali iz deviznega sklada. Sedaj že teden dni ni dolarjev, ker čakajo, da bodo banke imele dostop do podatkov, komu lahko in komu ne smejo prodati tistih slavnih 200. In zakaj ni dolarjev? Ker nihče ne investira v Argentini in nihče več ne posoja Argentini.

Nekateri strokovnjaki zadnje čase trdijo, da težava ni v dejstvu, da primanjkuje dolarjev. Teh je po svetu preveč in iščejo kraje, kjer bi se lahko zasidrali. Argentinska težava je v tem, da manjka stvarnih vladnih ukrepov. »Kapital je strahopeten« je stara resnica, in zaradi tega razloga beži iz naše države. Celo dogovor z zunanjimi upniki ni prinesel zaželenega miru. Deželno tveganje, ki je ob dogovoru padlo na 1083 točk, je v tem kratkem obdobju ponovno zraslo in že preseglo mejo 1300 točk.

Lastniki kapitala pa ne gledajo samo na ta podatek. Za njih je važnejši »pravosodni, gospodarski in politični okvir« države. Kar se pa tega tiče, že vemo, da je Argentina pravi kaos. Zato je, od sklepa dogovora pa do tega tedna, cena argentinskih vrednostnih papirjev na newyorški borzi padla kar za 17%. Grozno. Štirinajst argentinskih podjetij kotira na tej ameriški borzi. Omenjeni padec vrednosti predstavlja izgubo skoraj 13.000 milijonov dolarjev v vrednosti teh podjetij. In vse to le zaradi napačnih korakov argentinske vlade. Se spomnite, ko smo pisali, da upniki zahtevajo stvaren gospodarski načrt, vlada pa je trdila, da ga bo predstavila, ko bo uredila vprašanje zunanjega dolga? Vprašanje je uredila, načrta pa ni in ne vemo, kdaj bo, če bo. 

Gospod, jaz nisem vreden. Samo za trenutek še ostanimo pri gospodarstvu in številkah. V tej zadevi je važno vprašanje domačega bruto proizvoda (DBP ali po špansko PBI - Pruducto bruto interno). To predstavlja vrednost vseh dokončanih proizvodov in storitev (productos y servicios), ki so bili ustvarjeni znotraj neke države v določenem obdobju. V prvih šestih mesecih letošnjega leta je BDP v Argentini padel kar za 19,1%, kar je največji padec v celotni zgodovini in presega krize leta 2002 in 2009. Seveda je v veliki meri tega kriva pandemija in način argentinske karantene. A v istem obdobju je v Čilu BDP padel za 14,1%, v Braziliji za 11,4% in v Urugvaju le za 10,6%.

Da v takih okoliščinah predsednik države trdi, da »ne verjame v načrte« je zapleteno. Pa je te dni izrekel še druge besede, ki so povzročile ostro debato. Ko je govoril v provinci San Juan in opravičeval odvzem denarnih sredstev prestolnemu mestu (glej prejšnje članke), se je znebil sledeče trditve: »Tisto, zaradi česar se razvijamo in rastemo ni zasluga (»mérito«), kot so nas prepričevali v zadnjih letih«. Nato je govoril o federalizmu in enakih priložnostih. Seveda so puščice letele na Macrija, ki je večkrat poveličeval »zasluge/méritos«. Dobro poznamo tudi izraz »meritokracija«, ki je vlada najboljših, najbolj sposobnih ali zaslužnih.

Da kirchnerizem ni prijatelj meritokracije nam jasno kaže sledeči primer. Oktobra 2012 se je Sebastián Casanello predstavil na izpitu za mesto federalnega sodnika. Med številnimi kolegi je (po izidu izpita) zasedel zadnje mesto. A vlada Cristine je prav njega predložila senatu, ki ga je imenoval sodnika. Upravljal je kar nekaj postopkov proti Cristini zaradi korupcije. Kako je to vodil jasno pove naziv, ki so mu ga zadali: »želva« (po slovensko bi rekli »polž«). Vse se je razvijalo skrajno počasi in končno je odločil, da je nedolžna. Zbornica je sodbo zavrnila!

Beseda »mérito« je kar nekaj dni polnila strani časopisov. Razburjala je ideja, da smo vsi enako zaslužni. V tem primeru ne bi smeli odločati po sposobnosti. Naj bi odločil žreb? Seveda vemo, da v Argentini odloča politično prijateljstvo in predanost neki ideji, kadar ne prevlada nepotizem, ki pomeni dajanje dobrih služb in družbenih položajev sorodnikom. Da je bila mera polemike polna, je prav v tistih dneh papež Frančišek, ko je razlagal evangeljski del kjer piše, da bodo zadnji prvi in prvi zadnji, kritično uporabil besedo »mérito«. Je podprl Fernándezovo idejo? Argentinski cerkveni krogi so pohiteli in obrazložili, da evangelij nima opravka z našo politiko.

In še zadnja in polemična pripomba: nekaj dni prej je o družbenem položaju govorila Elisa Carrió, ki je vedno izražala svoje občudovanje in prijateljstvo do papeža. Dejala je: »Papež je blagoslovil to vlado, blagoslovil pokvarjence, sprejel mafijske sindikaliste, storil vse, da je Fernández zmagal, za tiskovnega predstavnika pa ima Graboisa. Frančišek se je fotografiral z vsemi temi in omogočil sedanjo shemo oblasti. Danes mora ustaviti to nasilje. Vse,  kar govorim, govorim s krščansko vestjo. Ne prosite me, da bi bila hinavka.«

 

Trkajte in se vam bo (morda) odprlo. Na začetku članka sem omenil, da se bo Vrhovno sodišče izreklo v vprašanju prestavitve sodnikov. Vrhovni sodni organ ima v rokah dve goreči poleni: vprašanje sodnikov in odvzem proračunskih sredstev prestolnemu mestu. Senat je, na pobudo (po ukazu) podpredsednice Cristine Kirchner, prestavil tri sodnike, ki zavzemajo važna mesta v federalnem sodstvu in odločajo v številnih postopkih povezanih z korupcijo prejšnje vlade. Vsi trije so v teku teh postopkov že sodili proti obtoženki. Če jih prestavijo, na njihova sedanja mesta lahko imenujejo druge, seveda verjetno ne po kriteriju »zaslug«. Vsi trije prizadeti so se obrnili na Vrhovno sodišče, naj se izreče o ustavnosti teh premestitev.

Zgodba je seveda zapletena. Na sedanje mesto jih je postavil Macri, a imenovanje je tedaj potrdil senat in tudi Vrhovno sodišče. Bo sedaj požrlo tedanjo besedo? Kazalo je, da bodo stvar zavlačevali (glej prejšnji članek) a pritisk javnosti je tako oster, da je predsednik Rosenkrantz za prihodnji torek sklical posebno zasedanje, ki naj odloči, če sprejmejo predstavljeno pritožbo.

Glede pritožbe prestolnega mesta Buenos Aires glede neustavnosti odvzema sredstev pa je položaj drugačen. Predsednikov dekret je popolnoma neveljaven. Neustaven bo tudi predlagani dodatni zakon parlamenta, ki naj bi mestu odvzel še več sredstev. Ustava jasno določa, da vsaka sprememba v tej zadevi zahteva večino dveh tretjin v vsaki zbornici in soglasje prizadetih okrajev. To pa je absolutno nemogoče. Bo sodišče ukinilo predsednikov dekret? Moralo bi. A iz nenehnih izkušenj vemo, da »vse je mogoče v tej deželi«.

Glede zasedenih zemljišč v kraju Guernica pa povejmo le, da je sodišče preložilo datum izgona. Provincijska vlada načrtuje odkupiti predele in jih predati (prodati?) prisvojiteljem. Morda bo to rešilna pot za težko zablodo.

Tone Mizerit