Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 26

Oblačno vreme

Običajno se v teh opisih zgodi, da je snovi več kot prostora, format člankov pa je tak, da pisec ne preseže dve tipkani strani. »Svinec ni guma, ki se raztegne«, je bila ena prvih lekcij v časnikarski šoli. Takrat so v tiskarnah še kraljevali linotipi in so tipografi »lomili« svinčene vrstice. Potem je prišel sistem offset, vdrlo je računalništvo, a papir se tudi ni raztezal. Danes je vidno, da so na internetu članki daljši, včasih kilometrski, a niso enaki v tiskanih izvodih. Tudi naši opisi so v tem še vedno omejeni.

Zadnjih sedem dni je vrtiljak argentinske politike zapadel izredni hitrosti. Ni mogoče, kot sem imel navado, izbrati le najvažnejše in ostale pustiti ob strani. Danes so vsi dogodki bistvene narave, važni za razvoj položaja in odločilni za prihodnost. Vladajoča povezava se je nenadoma zavedla, da ima v rokah kup gorečih polen, v bližini pa je nekaj posod bencina. Za razumevanje položaja je važno, ta opišemo vsaj glavna polena in te posode. Zato bo struktura tega članka nekoliko drugačna kot običajno.

 

Razkol v parlamentu. V trenutku, ko sem pisal prejšnji komentar, se je končalo zasedanje poslanske zbornice. Bilo je tako presenetljivo in razburkano, da je dve uri kasneje predsednik Fernández omenil, da poslanci »niso mogli zasedati«. Seveda je pozneje moral razložiti, da je bilo drugače. Mu ni nihče sporočil novosti? V zbornici so imeli dogovor, da v teku enega meseca lahko zasedajo »virtualno«. A mesec je že pretekel in opozicija ni hotela obnoviti dovoljenja za »virtualnost«, da bi poslanci zasedali od doma, v parlamentu pa bi predsednik (Sergio Massa) vodil delo preko spleta. Obnoviti so morali dogovor, da bi bili sklepi veljavni. Opozicija je (kot že prej) zahtevala, da se voli le o nujnih zadevah, povezanih s pandemijo in socialnimi problemi. A zahtevala je, da se dogovor zapiše in podpiše. Primer v senatu, ko je Cristina vsilila obdelavo sodne reforme, je opozicijo postavil v bran. Massa je pogoje sprejel. A vmes je posegel Cristinin sin Máximo, predsednik vladne poslanske skupine. Kriče je zahteval da ne sme biti ničesar napisanega. V torek je vladna skupina in nekaj »neodvisnih« zasedala virtualno, združena opozicija pa je zasedla svoja mesta v zbornici. Virtualno so izglasovali dva zakona, o katerih sedaj teče sodni postopek, ker opozicija trdi, da so bili potrjeni nelegalno (neustavno). Najbolj zanimivo je bilo, ko je v zbornici predstavnik opozicije zahteval besedo, pa mu je Massa odgovoril, da mu je ne more dati, ker da »ni prisoten«. Sedaj se ponovno pogajajo, ker res ne morejo zasedati brez predhodnega dogovora. Opozicija pa hoče preprečiti, da bi kak trojanski konj v debato ponesel sodno reformo.

 

Čigava je zemlja? Prejšnji teden sem že opisal nasilne polastitve zemljišč in orisal socialno ozadje tega pojava. Nekatere študije trdijo, da doslej prilaščena površina teh zasedb dosega štiri tisoč hektarjev. Govori se tudi o dveh milijonih duš, nelegalno naseljenih na teh zemljiščih. Nisem prepričan o teh številkah, a jih tudi ne zanikam. Stanovanjski problem v Argentini je žgoč in ga je pandemija le še poostrila. Dolga leta nezanimanja, gospodarske krize, vlade, katerih edini cilj je bil zmaga na naslednjih volitvah … Vse je povezano, da je slika revščine res pretresljiva. Te dni je najbolj znano zasedbeno področje v kraju Guernica (da, kot v španski revoluciji napadena vas, ki jo je ovekovečil Salvador Dalí). Več kot mesec že tam »stanuje« (šotorí) 2.500 družin na 100 hektarjev velikem zemljišču. Prav okoli te naselbine tečejo najbolj ostre debate. Ker vem, da tudi v Sloveniji sledijo tem opisom, bi rad, da bi videli, kako to zgleda. Nekaj fotografij bo pomagalo. Poiščite jih na sledečem internetnem naslovu (če ne gre drugače, uporabite »copy in paste«):

https://www.clarin.com/fotogalerias/dramaticas-imagenes-toma-tierras-guernica-peor-momento-pandemia_5_LUQyOlUVR.html

Zadnjič sem omenil nasprotujoče si izjave raznih funkcionarjev, od ministrov do poslancev. Po začetnih vladnih simpatijah so prišli do zaključka, da so te zasedbe »nezakonite«, in da jih je treba preprečiti in odpraviti. Končno je tudi zadevna sodna zbornica odločila, da je treba tam nastanjene »izseliti« in, če je potrebno, za to uporabiti »javno silo«, ki pa naj ne izvaja nasilja nad prebivalci. Kako bo to mogoče, spričo zelo ostrih protokolov, ki so v veljavi ob takih primerih, je še neznanka. Poleg tega je že na terenu skupina odvetnikov, ki načrtuje sodne korake, da bi preprečili izselitev. Ob tem nekaj zaključkov. Stanje je posledica težkega socialnega problema, ki ga vlada nikdar ni resno vzela v roke. Odločilne so pri tem mafije, ki imajo politično in večkrat tudi policijsko in sodno podporo. Ne državna, ne provincijska oblast nista vprašanja vzeli resno, dokler se ni pojavila nevarnost spopadov. »Da ne bo kakega mrtvega« zaskrbljeno ugotavljajo v vladi. Bilo bi kritično za »ljudsko oblast«. Vse pa se uokviri v območje socialnih gibanj, ki so tudi del vlade, a raznolika in večkrat med seboj sprta. Obzorje je vedno bolj oblačno.

 

Nepričakovan upor. Pojav je presenetil vlado, ki živi v oblakih lastnega zadovoljstva. A provincijska policija se je uprla in tudi v tem vlada ne ve, kaj naj stori. Vsak resen opazovalec pa ve, da je varnostni organ province Buenos Aires en sam ogromen kaos. Plače so mizerne, v nekaterih primerih 50% nižje kot pri mestni policiji. Avtomobili so stari in razbiti; zadnjič se je preganjanje tatov ustavilo, ker je policiji zmanjkalo bencina. Oprema komaj služi, večkrat morajo celo sami poskrbeti za uniforme in kupiti naboje. V dobi pandemije si sami kupujejo alkohol in zaščitne maske. Ni čudno, da je 4.500 policistov okuženih. Včasih niti ne prijavijo, da so okuženi, ker se lahko začne dolg birokratski postopek, češ, ali so se okužili službeno ali privatno. Njihova socialna oskrba (IOMA) je pod kritiko. Pred časom, v zadnjem obdobju prejšnje kirchneristične vlade, so množico občinskih policistov (slavni »Pitufos«), nepripravljene in slabo opremljene, priključili redni policiji. Brez sindikata, ki bi jih branil (po pravilih je prepovedano), brez rednih voditeljev, so se tudi kaotično uprli in obljube izboljšanja plač so krhke. Vprašanje je še odprto. Kako jih bodo take poslali, naj s silo (a »prijazno«) izselijo množico revežev?

 

Domači zapor brez doma. Lázaro Báez je v Argentini znana osebnost. Navaden bančni uradnik z normalnim stanovanjem, ki se je v Santa Cruz, po stiku s tedaj guvernerjem Kirchnerjem (leto 2003), spremenil v gradbenega in petrolejskega podjetnika. Tipičen »slamnati mož« (testaferro). Po raznih računih njegova ugotovljena lastnina sega preko 2.800 milijonov pesov (37 milijonov dolarjev). Koliko je skritega v kakšni davčni oazi je pač neznano. Še pod Cristino so ga obtožili korupcije. V preiskovalnem zaporu je sedel štiri leta in pol. Ves ta čas ni prišlo do sodbe - tipično za Argentino. Sedaj je sodišče odločilo domači zapor. Jetniško osebje ga je prepeljalo v njegovo stanovanje v zasebni soseski, pa so se »sovaščani« uprli in preprečili, da bi se tam nastanil. Sodišče vztraja; bomo videli. Zgodba sama je bolj podobna komediji, če ne bi imela groznega ozadja kirchneristične korupcije. Trdijo celo, da je padel v nemilost pri Cristini, ker ta sumi, da si je prilastil več, kot je bilo dogovorjeno. Sodni postopek teče tudi proti njegovim trem sinovom in hčerki, ki so delničarji raznih njegovih podjetij. Tudi v tem primeru vlada ne ve kaj storiti. Znova je pozornost obrnjena v ljudski upor, ki postaja nevaren dejavnik javnega dogajanja.

 

Kam plujemo? Sredi tega kaosa se je pandemija le še razpasla. Presegli smo že pol milijona okužb. Število smrtnih žrtev je že preseglo deset tisoč. Še vedno, v primerjavi z drugimi državami (ZDA, Brazilija, Mehika) položaj ni najhujši. A bolj kot kjerkoli trpi gospodarstvo, kar kritično odmeva v družbi. Najdaljša karantena na svetu se bliža 180 dnem izolacije. Namesto skupnega nastopa so se ponovno sprožili napadi na vodjo vlade prestolnega mesta. Horacio Rodríguez Larreta ni več predsednikov »prijatelj«, ker je Cristina ugotovila, da je nevaren za prihodnje korake kirchnerizma. Ker Larreta odpira trgovine, dovoljuje razne aktivnosti in omejena razvedrila, padajo nanj obtožbe, da je kriv vsega hudega, kar je v državi povezano s koronavirusom. Tudi v tem primeru je jasno, da vlada ne ve, kaj naj stori. Karantena, ki se je začela zgodaj (prezgodaj?) in oblast navdušila, je pokazala omejene učinke. Težava je v tem, da je vlada segla samo po karanteni, kot edinem »zdravilu« proti bolezni. Še več: pandemija je nudila izredno priložnost, da je začela izvajati svoj načrt osvajanja družbe. Ko je postalo vidno, da ofenziva ne bo lahka, so se pojavila notranja razpotja. Vladna »koalicija« je povezava skupin, ki mislijo zelo različno in so se zbrale samo zato, da so zmagale na volitvah. Sedanja nezadovoljstva, nasprotja in javni prepiri izražajo šibkost te skupnosti. Pandemija je bila tudi izgovor, da vlada ni začela izvajati nekega gospodarskega načrta. Pač, ga ni imela in ga še nima. Vse dosedanje napovedi so le pridobivanje na času, v upanju, da se položaj izboljša, vodovje umiri in zasije sonce. To pa bo težko. Preveč je oblakov.

Tone Mizerit