Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 9

Kaj je važno?

Sedanja argentinska ustava določa, da vsakega prvega marca v letu parlament začne redno zasedanje, ki se raztegne do 30. novembra. Pred ustavno spremembo leta 1944 je zasedanje zakonodajne ustanove trajalo od 1 maja do 31. oktobra. Ali to pomeni, da je zamenjava pravil in podaljšanje zasedanja povečalo delo parlamentarcev in sledeče izboljšalo delovanje države? Dragi moji, saj smo v Argentini. Število zasedanj tako poslanske zbornice kot senata je sicer predvideno, a izvedba je odvisna od kupa okoliščin, ki so nepredvidljive a usodne. Ne moremo upoštevati lanskega leta, ko parlament zaradi pandemije in karantene skoraj pol obdobja ni zasedal. A na splošno lahko rečemo, da imamo dve kategoriji delavnih obdobij: leta, ko so volitve in leta, ko ni volitev. Čim bolj zapletene so volitve, manj delovanja je v parlamentu. Poglejmo leto 2019, ko so bile odločilne predsedniške volitve. Redno zasedanje se je končalo z najslabšimi številkami v zadnjih osmih letih. Parlament je imel samo 15 zasedanj, kar je 17 zasedanj manj od povprečnega števila po letu 2012, in sprejel 37 zakonov, ko je bilo povprečje v zadnjih osmih letih 100 zakonov na leto. Mislim, da je s tem povedano vse.

Obsodbe in še kaj. Norma zahteva, da redna zasedanja otvori predsednik države. Slavnostni govor naj bi vseboval pregled opravljenega dela v preteklem letu in napoved delovanja vlade v tekočem obdobju. V skoraj dveh urah govora je kaj malo orisal dosedanje delovanje. Še manj pa napovedal, kaj bo vlada opravila v tekočem. Osrčje njegovega nastopa je bilo usmerjeno proti sodni oblasti. Potreba po spremembi delovanja sodišč je bila srčika njegovih skrbi. Res je omenjal pandemijo in govoril o »zmotah«, ki da jih je popravil (ne pozabimo, padel je minister za zdravstvo). A njegova napadalnost se je osredotočila na sodne zbornice in vrhovno sodišče, ki je »korporacija« v službi interesov, ki niso v prid ljudstva. Potem pa je napovedal, da bo vlada vložila sodni postopek proti prejšnjemu predsedniku (Mauricio Macri) zaradi kriminalne zadolžitve države (izredno posojilo Mednarodnega denarnega sklada - FMI).

Večkrat smo se že skupaj vprašali, kaj skrbi normalnega Argentinca. Na prvem mestu je socialno-gospodarski položaj: inflacija, brezposelnost, pomanjkanje produktivnosti, ki ji je pandemija in sledeča neskončna karantena zadala grob udarec. Na istem mestu (ali še prej) pa je skrb zaradi pomanjkanja varnosti. Ropi, napadi, kraje, posilstva so na dnevnem redu in se nenehno množijo. Ni več varnih predelov. Kjerkoli se pojavijo roparji na motornih kolesih, da ti ukradejo mobilca, denar in celo - življenje Predsednik ni z eno besedo omenil te sodobne kuge.

Pravzaprav so opazovalci imeli vtis, da ne govori Alberto temveč Cristina. Celoten govor je bil napad na ustanovo, ki »preganja« bivše funkcionarje. Vse je le sodna borba proti ljudskim interesom, ki jih pooseblja kirchnerizem in njegovi mogotci. Ni dvoma, da je bilo vse povezano z obsodbo, ki jo je pred dnevi doživel Lázaro Báez, najbolj predstavniški slamnati mož (testaferro) dinastije Kirchner. Obsojen je bil na 12 let zapora; njegov najstarejši sin Martin na 9 let, mlajši Leandro na 6, ter obe hčerki na tri leta. Dokazan zločin je pranje 55 milijonov dolarjev. A za Cristino je nevarno dejstvo, da se bo sedaj sodišče spraševalo, kje je Báez dobil ta denar. Starejši Martin je direktno pokazal na podpredsednico in celo poosebil njen greh: »Ona je 'predhodno kaznivo dejanje' (delito precedente)«.

Eden resnih in težkih očitkov argentinskim sodiščem je, da so počasna. Zato večina tistih, ki jih skrbi korupcija in hočejo obsodbo vseh zapletenih, meni, da ne bo nikdar prišlo do obsodbe Cristine; in če bo prišlo, ona nikdar ne bo v  ječi (kamor spada), kot nikdar ni bil v ječi Menem, kljub utemeljeni in pravnomočni obsodbi. To je Argentina.

Razvaline življenja. Ljudje so pričakovali od predsednika, da bo napovedal delovanje vlade na gospodarskem področju. Mnogi strokovnjaki in izkušeni ekonomisti se sprašujejo, kdaj bodo možje ob krmilu reagirali in nastavili kljun te potapljajoče se ladje v smeri bolj mirnih in bolj prijaznih voda. Ne moremo reči, da minister Guzmán nima nekega načrta, zarisane poti za izhod iz najhujše krize. A večina tudi meni, da ima zavezane roke in ne more odločati po lastni presoji, kot tudi predsednik ne more. Kakor hitro eden ali drugi stori kak korak, ki podpredsednici ni po volji, hitro prejme opozorilo in spremeni smer.

Ubogi Guzmán; dolge mesece se je trudil, da bi pripeljal v miren pristan ladjo pogajanj z FMI glede argentinskega dolga. Predstavniki obeh strani so mrzlično iskali rešilne poti, ker so imeli namen, da bi dogovor dosegli v marcu ali najkasneje aprilu. A omenimo samo eno točko: tarife javnih storitev (luč, plin, voda …). Te cene so bile zaradi pandemije zamrznjene vse lansko leto. Ministrstvo je pripravljalo načrt za posodobljenje cen, ker državni prispevki podjetjem so grobo požirali državna denarna sredstva. Pa je Cristina odločila, da bodo dogovor dosegli po volitvah. Zvišanje tarif bi negativno vplivalo na inflacijo, kar bi pomenilo upadanje priljubljenosti in izgubo glasov. Da pa je bila mera polna, je sedaj Alberto napovedal sodni postopek proti Macriju v zvezi s tem posojilom. Smrtni strel proti uspešnemu pogajanju.

In kakšno je stanje, o katerem bi moral poročati Alberto in povedati, po kateri poti nas bo popeljal iz močvirja? V proračunskem zakonu, ki ga je parlament potrdil, je minister predvideval za letošnje leto inflacijo v višini 29%. Naslednja leta pa naj bi se ta postopoma manjšala. Kot varnostno zaklopko je priznal, da se predvidevanja lahko zmotijo za 4%. Ta »zmota« je skoraj enaka brazilski letni inflaciji (4,5%) in znatno večja kot čilska ali mehiška (3%) in seveda kot paragvajska (2%). Zakaj je inflacija v Braziliji za celo leto enaka enemu argentinskemu mesecu? Najhujše pa je, da je inflacija na področju prehrane še večja in bo leto porazno za najbolj revne (meso 57,7%; zelenjava 54,3%; sadje 81,5%).

Medtem je proizvodnja lansko leto padla kar za 10% (Brazilija 4,5%), kar nas postavi na isti proizvodnji nivo, kot smo ga imeli v desetletju 1970. V zadnjih treh letih je kupna moč plač nazadovala za 20%. Vlada je proti inflaciji uvedla strogo nadzorovanje cen. Občinski inšpektorji in mladinci La Cámpore bodo vestno pazili na te številke. A izkušnja je v teku zgodovine pokazala, da to zdravilo nima nobenega učinka. Vendar to ne skrbi predsednika, katerega glavni cilj je spremeniti sodno ustanovo, da reši podpredsednico zaslužene kazni.

Še ena fronta. Pandemija je res močno prizadela gospodarstvo. Že omenjenemu padcu 10% bruto domače proizvodnje (PBI) moramo dodati še11,7% brezposelnosti in 36,1% letne inflacije. A ob gospodarskih težavah se je sedaj odprla nova fronta: cerkvena hierarhija je ostro napadla vlado zaradi nemoralnega postopanja v primerih cepljenja proti koronavirusu. Prejšnji teden smo poročali o cepljenju VIP, ko so vladni funkcionarji in kirchneristični priskledniki raznih starosti (tudi mladinci La Cámpore) na vseh nivojih (državnem, provincijskem, občinskem) prejemali cepivo, medtem ko starejši in celo zdravstveno osebje še vedno zaman čakajo, kdaj bodo prišli na vrsto.

»Presenečeni doživljamo politizacijo cepljenja« je obžaloval predsednik škofovske konference, msgr. Oscar Ojea. »Moramo biti izredno tenkočutni, ker tukaj gre za življenje in smrt«, je še poudaril in spomnil na papeževe opomine glede prednosti v upravljanju cepljenja. Še bolj ostro pa je nastopila Krščanska povezava evangeličanskih Cerkva, ki je postopanje vlade označila kot »svetovno sramoto« in opozarjala, da bi vladni funkcionarji morali delovati »v iskanju javnega blagra« ne pa lastnih koristi.

Škofovska konferenca se bo sestala aprila na prvem letnem zasedanju. Doslej je že nekajkrat pokazala nesoglasje z vladnim postopanjem. Smatra, da kar je važno za narod, ne kaže, da bi bilo važno za vlado. Položaj se zapleta.

Tone Mizerit