Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 13

Ko pričakujemo volitve 

Večkrat slišim pohvalna mnenja o teh tedenskih opisih pogledov na argentinsko politiko. To je seveda zelo prijetno in sem pohval vesel. Nisem pa sam zadovoljen s tem opisovanjem, ker tudi najboljše strokovnjake zanese in vedno težje krmarijo ladje svojega gledanja sredi hudih neviht, ki nenehno prizadevajo razvoj argentinskega življenja.

Prva težava, s katero se avtor vsako sredo sooča, je snov, ki naj jo opiše. Namen člankov je osvetliti položaje in dogodke, ki najbolj skrbijo normalnega bralca. A ti so tako raznoliki, in jih je toliko, da je nemogoče podati celotno sliko domače politike. Tako imamo prav te dni splošen preplah, ker se je že pojavil drugi val pandemije, ki ga je večina pričakovala za konec aprila ali začetek maja. Število okužb in predvsem pojav novih variant bolezni straši prebivalstvo in zdravstvene oblasti. Če v Evropi raste skrb zaradi angleškega seva koronavirusa (sev = cepa) in se celo pojavlja nigerijski sev, smo v Argentini prestrašeni, ker brazilski sev (»Manaos«) že kroži in je eden najhujših dosedanjih pojavov. Čeprav znanstveniki trdijo, da po svetu trenutno kroži osem različnih sevov koronavirusa, so mnenja, da nobeden od njih ni bolj smrtonosen od drugih. Glede seva Manaos pa to še ni potrjeno.

Saj ne vedo kaj delajo. V samem velikem tednu je skoraj nespoštljivo uporabljati ta izraz. A v Argentini je vse mogoče. Ne le, da vlada ne ve kaj dela, še manj ve kaj naj bi naredila. Kot vedno ponavljamo (bralci so gotovo že naveličani) je samo en jasen cilj in en tok delovanja: ofenziva na sodno ustanovo, da se Cristino in vse funkcionarje prejšnjih kirchnerističnih vlad reši zaslužene kazni. Dokaz, da se to počasi a vztrajno izvaja je dejstvo, da je sodna zbornica razveljavila prvotno sodniško razsodbo, da mora bivši podpredsednik Amado Boudou nazaj v ječo. Cifizelj (vsa čast Butalcem in Franu Milčinskemu) ne bo več zaprt. Če mu bo preostalo kaj kazni, jo bo preživel v svoji razkošni vili. Novi minister za pravosodje, Martin Soria, je medtem že napovedal cilj nove vladne ofenzive: vrhovni državni tožilec. Začasno, dokler parlament ne imenuje novega, to mesto zaseda Eduardo Casal. Kljub vsem napadom ostaja trdno na svojem mestu. Koliko časa še, je vprašanje. Nanj je usmerjeno vse težko topništvo kirchneristične vlade.

To se dogaja, medtem ko pandemija uprizarja drugi val, zdravstveni sindikat pa grozi s stavko. Gre za zdravnike, bolničarje, strežnike, čistilke in vse ostalo osebje privatnih bolnišnic in klinik. Kot smo že kdaj omenili, je ta del zdravstvenega sistema v območju raznih ustanov. Tisti, ki so včlanjeni, plačajo mesečni obrok, ustanova (tukaj jih enostavno imenujejo »prepagas«), pa mu zagotavlja vredno (?) postrežbo v primeru bolezni. Ves čas karantene je vlada držala zamrznjene cene teh mesečnih obrokov. Že dvakrat so napovedali dovoljenje za povišice, pa obakrat povišanje ukinili. Ni popolnoma jasno, ali res skrbijo za žepe potrošnikov, ali je vse le del ofenzive, katere končni cilj je podržavljenje celotnega zdravstvenega sistema. Naj bo eno ali drugo, te ustanove so koncem koncev »podjetja«, ki jim vlada omejuje dohodke in so na robu propada. Delavno osebje pa zahteva povišice plač. 250.000 zdravnikov in drugih zaposlenih je na robu stavke v trenutku, ko stopamo v nov alarmni položaj.

Seveda ni le zdravstveno osebje v težkem položaju. Vse plače so bile v zadnjih časih prizadete. Inflacija, o kateri se veliko govori a malo stori, nenehno uničuje vrednost delavskih in uradniških dohodkov. Prav te dni so objavili študijo, ki trdi, da so v zadnjih treh letih na splošno plače izgubile 25% kupne moči. Samo letošnjega januarja je treba temu prišteti še dodatna dva odstotka. To koga v vladi resnično skrbi? Skrbi jih, poleg pravosodja, politični položaj. Zato je predsednik vladne poslanske skupine, Máximo Kirchner, zbral najbolj vidne predstavnike vlade in opozicije in predlagal, da se volitve (primarne in splošne) preložijo za en mesec. Računajo, da bo septembra in novembra zdravstveno stanje boljše in bo možno izpeljati volilni postopek. Po srečanju je mladi Kirchner takoj objavil, da je to že potrjeno. Reakcija opozicije je bila ostra: nič ni dogovorjenega, dokler o tem ne odloči parlament. Le zadevni zakon lahko preloži datum in okoliščine volitev. To pa zahteva daljši postopek in, seveda, določeno ceno, ki jo bo morala vlada plačati. Ne pozabimo, da je večina guvernerjev (tudi vladnih) proti primarnim volitvam (PASO) in jih bo treba na nek način prepričati. Ima vlada sredstva za običajni daj-dam sedaj, ko se gospodarski položaj ponovno zapleta?

Potujoči minister. Ubogi Martin Guzmán. Komaj je priletel iz Washingtona, kjer je skušal urediti razna vprašanja plačevanja zunanjega dolga, je moral na pogajanja v Pariz, kjer ima Argentina še vedno neporavnane račune s tako imenovanim Pariškim klubom. Tudi to zadevo smo že omenili in je ena najbolj zapletenih v zgodovini argentinskega zunanjega dolga. Je pa tudi najbolj jasen dokaz o grobi laži peronistične trditve, da so njihove vlade uredile (plačale) zunanje dolgove, ki so jih navezale vojaške in neperonistične civilne vlade. V tej zadevi ni nedolžnega: vsi so enaki, vsi zadolžujejo in prelagajo odplačevanje na naslednje vlade. Zapisali smo že, da je dolg s Pariškim klubom uredil Kicillof, plačeval pa ga je Macri. Kar je ostalo, je treba sedaj dokončno urediti, a dejstvo je, da - ni denarja. Kako bo minister to uredil, je neznanka. Trdijo, da ima načrt, ki naj Argentino reši vseh teh težav, a je to vsekakor »račun brez krčmarja.« Poleg tega, lahko reče kar hoče, vprašanje je, kaj bo rekla Cristina.

Prav te dni so v krogih Svetovne banke objavili letno poročilo o gospodarskem razvoju Latinske Amerike. Za našo državo predvidevajo gospodarsko rast v višini 6,4%. A postavljajo kot pogoj za normalno gospodarsko delovanje, da Argentina uredi svoje razmerje z FMI (Mednarodnim denarnim skladom). Se spomnite, da je pred dnevi Cristina izjavila, da je nemogoče, da bi plačali Skladu, ker enostavno nimamo denarja? Istočasno pa je Alberto zatrdil predsedniku Svetovne banke, da bo država plačala svoje dolgove. Nekaj dni za tem je priznal, da »ima Cristina prav: ni denarja, ne bomo plačali«.

A Guzmán je iznašel bližnjico: te dni bo Mednarodni denarni sklad razdelil med države članice 650.000 milijonov dolarjev, za sanitarni boj proti pandemiji in odpravo gospodarskih posledic koronavirusa. Argentini bo v tej delitvi pripadalo točno 4.354 milijonov. To je približno toliko, kot mora država letos plačati Skladu za zaostale obresti. Centralna banka bo ta denar »vrnila« v Washington za ceno preložitve dogovora na prihodnje leto, to je, po volitvah. Jasno je, da se lahko argentinsko prebivalstvo obriše pod nosom za ugodnosti posojila, ki bi veliko pomagalo v boju proti pandemiji in socialnim posledicam bolezni. Za vlado je prvo, da pred volitvami ne uvede potrebnih (in osovraženih) ukrepov varčevanja.

Se volitve res bližajo? Kot smo povedali, bo parlament v prihodnjih tednih moral odločiti, kaj in kako z datumom volitev. Tudi v tem primeru v vladi niso enotni glede na razvoj. Po eni strani bi volitve odlagali čim dalje bi se dalo, ker ne sanitarni, ne gospodarski, še manj pa socialni položaj ne pomagajo vladnemu ugledu. Po drugi strani pa nujno potrebujejo izboljšati svoje parlamentarno stanje. V senatu nimajo težav, ker imajo vredno večino sedežev. V poslanski zbornici pa se jim zapleta. Vsak zakon, ki nima podpore opozicije, lahko prodre le s pomočjo uskokov in manjših provincijskih skupin, kar pa je seveda precej drago. V drugih primerih, kot je zakon o spremembi pravosodja, pa na noben način ne morejo dobiti potrebne večine. Volitve, čeprav neprijetne, so jim potrebne za spremembo razmerja sil v parlamentu.

Tukaj se pa znova pojavi klasično peronistično vprašanje: bodo ostali enotni? Ker le »vsi združeni bomo zmagali«, kot poje njihova himna. Kar nekaj peronistov je, ki z vlado še daleč niso zadovoljni. Od dejstva, koliko jih je in, predvsem, kako se lahko formalno povežejo in kam se bodo usmerili, je odvisna usoda vlade na volitvah.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 12

Skrbi in težave

Ne bi smel biti preveč kritičen do argentinskih časnikarjev iz dveh razlogov. Prvič, sam sem časnikar in ni lepo, da bi se spravil na svoje kolege. Drugič, ker ne verjamem, da je v drugih državah položaj znatno boljši; morda kje še celo slabši. A zelo me moti, ko gledam televizijska poročila in vidim povsod isto novico. Še več, čim bolj je novica »rumena«, tem več časa oziroma prostora se ji posveti. Enostavno: fantje (in dekleta) glodajo kost dokler je sploh še kaj na njej, ali pa, dokler se ne pojavi druga, ki jim nudi isto: pritegniti pozornost gledalcev ali bralcev, vedno željnih škandalov in zapletov.

Nekaj takega se je zadnje dni dogodilo s primerom »ugrabljene« deklice M. (sedaj se ne sme pisati njenega celega imena). Važno ali zanimivo ob vsem tem je, da enako, kot je koronavirus razgalil porazno stanje argentinskega zdravstva, ali kruto stanje argentinskih domov za ostarele, je v primeru deklice M. osvetlil človeka nevreden položaj tistega dela prebivalcev, ki jih je kriza (ali lastna nesposobnost in nemoč) porinila na rob normalnega življenja. Porinila jih je na cesto, pod mostove, ob zidove opustošenih tovarn …

Ko so človekove pravice prazna beseda. Sedemletna deklica, ki je z mamo živela pod mostom, je bila lahka žrtev tudi delno prizadetega moškega, ki si je v treh tednih osvojil zaupanje matere, ki je tudi žrtev lakote in mamil. Saj je ni ugrabil, odšla je z njim in odsotnost so policiji naznanili sorodniki, ki tudi nimajo normalnega življenja. Zaradi časnikarskega izbruha jo je iskalo 1200 policistov, a našla jo je ženska, ki je na TV videla zgodbo, ju videla in naznanila na 911. Zgodba se zaključuje mirno in M. bo morda našla boljše življenje. A mimo neverjetnih dogodkov, mimo prepirov najvišjih državnih in provincijskih policijskih funkcionarjev (prišlo je do fizičnega spopada), se resni opazovalci zaskrbljeno sprašujejo, koliko drugih »M.« polni buenosaireške ceste, koliko mater ne more skrbeti za svoje otroke, koliko neurejenih duš lahko vsak hip povzroči konflikt in v kruto tragedijo požene nedolžne otroke.

Lahko bi se vprašali, koliko je oblast, vlada neke države, obvezna, da skrbi za človekove pravice, ki presegajo samo svobodo gibanja in pravico izražanja lastnega mnenja. Lahko po vsevednem internetu iščemo podatke o pomanjkanju najbolj osnovnih pogojev človeka vrednega življenja. Lahko brskamo po anketah o teh ljudeh. Tudi o številu njih, ki so »v stanju ceste«, kot navaja špansko izrazoslovje. Očividno to običajno kaj malo odmeva v javnosti. Dejansko je za to zadolžena vsaka krajevna oblast. Zato lahko najdemo (zanesljive?) številke mesta Buenos Aires, ki govori o osem tisoč teh nesrečnikov. Lahko se pomirimo, ker ima mestna vlada poseben oddelek, ki skrbi, da lahko vsaj prespijo in se osnažijo v zatočiščih. Vse skupaj pa je ena sama neznanka, mnogokrat strankarsko pobarvana in politično izkoriščana.

Vendar, prav v tem smislu, pojav na cesti živečih ni problem samo prestolnega mesta, ki je izložba sedanje opozicije. Isto težavo lahko najdemo v Rosariu, La Plati, Cordobi … Katerokoli večje mesto se sooča s temi težavami in ne ve, kako jih rešiti. Dejstvo je, da problem nastaja pri glavi: v družbi, ki se grobo sooča z gospodarskimi in socialnimi težavami, ni mogoče govoriti o teh človekovih pravicah. V sedanji Argentini težko razglabljamo o zdravstvu, o vzgoji, ali sploh o varnosti. Ženska je umrla v Ramos Mejíi, kot posledica padca, ker jo je ropar na motorju potegnil in vlekel po pločniku. Ropar bi moral biti v ječi, a so ga izpustili, skupaj z morilci in posiljevalci, ko je začela razgrajati pandemija. Koliko so jih izpustili? So katerega šli iskat in ga ponovno zaprli, ko se je položaj nekoliko umiril? Bodo sedaj, ko pride drugi val, znova šli po isti poti? Seveda, skrb sedanje vlade je, na prvem mestu, da se Cristina reši vseh sodnih postopkov zaradi korupcije med vladanjem kirchnerizma. Vse ostalo je »drugorazredno«.

Kaj pa gospodarstvo? Stalno se vračamo na to točko. Te dni je minister Guzmán potoval v Združene države, da bi pri Mednarodnem denarnem skladu (FMI) dosegel neke vrste začasno odvezo starih in prastarih grehov. Ko je v začetku lanskega leta minister dosegel dogovor z zunanjimi upniki glede dolga; si je kot naslednji cilj postavil podoben dogovor z FMI. Celo o datumu tega dogovora se je govorilo: da v »nekaj mesecih«, da »pred koncem leta…« Pandemija je bila vreden izgovor, da so se srečanja zavlačevala. Potem je bil namen, da bi dogovor sklenili najkasneje letošnjega maja. Marec je v zadnjih vzdihljajih, Guzmán je v New Yorku, a na obzorju se ne vidi nobene možnosti, da bi prišli do kake skupne točke.

Razlog lahko najdemo (ponovno) v dejstvu, da ni zaupanja v delovanje argentinske vlade.  Pred dnevi je Financial Times dobesedno zapisal, da se v Argentini »popolnoma jasno pozna obvladanje Cristine«. Kar vsi vemo, so sedaj ugotovili tudi v ZDA. In Bolgarka Kristalina Giorgieva, ki vodi Mednarodni denarni sklad, se dobro zaveda, da podpredsednica noče skleniti dogovora pred volitvami. Sklad bi namreč za soglasje postavil pogoje, ki bi pomenili grobo spremembo državnih ukrepov. Inflacija je v zadnjem letu presegla 40%, tarife javnih storitev (luč, plin, voda …) pa so ostale zamrznjene. Minister je predvideval povišanje kakih 30%, še vedno pod nivojem inflacije. Cristina dovoli le 6%. To pa pomeni,  da bo državni deficit dodatno poskočil, ne bo finančnega reda in, seveda, ne bo tujih investicij. Tako potrebni in zaželeni dolarji, ki bodo sad izvoda poljedelskih pridelkov, bodo komaj zadostili najnujnejšim potrebam uvoza. Saj je stvarno. Če imajo Argentinci dolarje v sefih in žimnicah, zakaj bi jih v kaotično državo vlagali tuji investitorji?

A država ima pred nosom dodatne skrbi. Poleg tistih 44.000 milijonov dolarjev, ki jih je FMI posodil Macriju, so še drugi, stari dolgovi. Tako bi morala Argentina letošnjega maja plačati 2.500 milijonov dolarjev Pariškemu klubu, septembra pa 1.800 milijonov Skladu, enak obrok bo pa ostal še za decembra. Ob tem seveda vprašanje: kaj ni Kicillof »plačal« dolg Pariškemu klubu, in še mnogo več, kot bi moral? Seveda, zadnji gospodarski minister Cristine je dosegel dogovor (še vedno je tajen, ne vemo, kaj so se dogovorili), a plačal je samo prvi obrok. Ostale je plačeval Macri, zadnji pa je pred vrati in ga mora plačati Guzmán. Morda bi bil le Tolstoj zmožen napisati roman o argentinskem zunanjem dolgu.

Kako bo ubogi minister uredil to zmešnjavo, res ne vemo. S strani Sklada prevladuje mnenje, da se pogajanja lahko preložijo na prihodnje leto, a medtem naj Argentina plača vse navedene obveznosti. To pa je, če upoštevamo stanje deviz v Centralni banki, praktično nemogoče. Bo znova na obzorju zablestel default, ki je v Argentini že skoraj izvirni greh?

Zadnji naj ugasne luč. Ta izraz je pravzaprav zaključek žalostne domislice, ki opisuje, kako Argentinci drvijo proti letališču Ezeiza, da bi zapustili domovino in si poiskali boljših obzorij kje po svetu. Pred letališčem visi plakat, na katerem je zapisan zgoraj omenjeni stavek: »Zadnji, ki bo odšel, naj ugasne luč«. Na žalost to ni smešnica, ker vedno več prebivalcev te uboge dežele zapušča Argentino. Dva podatka, ki sem jih bral te dni, močno opozarjata na ta pojav. Izraelska država je poročala (in tukajšnje veleposlaništvo potrdilo), da vidno narašča preseljevanje Judov iz Argentine v Izrael. Po drugi strani pa so viri emigrantskih oblasti zaznale, da državo zapuščajo tudi kitajski državljani. Kot smo pred leti doživljali pravo invazijo Kitajcev, tako da so vsi manjši marketi v njihovih rokah, je sedaj vidno, da se smer toka obrača. Argentina niti za Kitajce ni več »obljubljena dežela«. Lahko pa bi malo pogledali okoli sebe, koliko naših rojakov, zlasti naših mladih, se preseljuje v Slovenijo, in tudi v kako drugo evropsko državo.

Za konec le še skoraj neverjetno govorico. Saj ni preverjena, a zapišimo jo vsaj kot zanimivost. Trdijo, da sta se grobo sporekla predsednik in podpredsednica. Predmet nesoglasja je bilo imenovanje ministra za pravosodje. V določenem trenutku, da je predsednik zagrozil: »Če nisi zadovoljna, pa grem«. In seveda odgovor: »Od tukaj ne gre nihče«. Je bilo res tako? Bi bilo možno, da predsednik odstopi pred koncem obdobja? Kar nekaj opazovalcev prisega, da Alberto ne bo zaključil ustavnega mandata. Jaz si tega še ne bi upal trditi.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 11

Ofenziva se začenja

Splošno mnenje opazovalcev, pa tudi političnih skupnosti je, da prehajamo v novo dobo. Izhodiščna točka ofenzive je bil odstop ministrice za pravosodje. Marcela Losardo je odšla utrujena, naveličana, da se je morala nenehno boriti z nasprotniki v lastnih vrstah. Zavedala se je tudi, da prihajajo novi, težki časi, ko bo morala izbrati med lastno vestjo in ukazi »od zgoraj«. Morda jo je bolelo dejstvo, da je politična skupina, kateri je pripadala, zapadla sodnemu prevratu. A gotovo jo je še bolj bolelo, da je njen prijatelj, predsednik Alberto Fernández, ni branil, ni podprl, ampak se je uklonil ukazom podpredsednice in odprl vrata novi ofenzivi.

Mnogi časnikarji so od samega začetka sedanje vlade trdili, da je edini cilj podpredsednice, da se reši vseh sodnih postopkov. Ti bi je sicer ne pognali v zapor; njena parlamentarna nedotakljivost bi jo lahko (kot pokojnega Menema) do smrti ohranila na svobodi. A ni hotela sprejeti, da bi jo sodišče razglasilo za krivo  korupcije. Hotela je (hoče), da jo sodniki priznajo za nedolžno, kajti »zgodovina me je že oprostila«, kot je rohnela na enem izmed zasliševanj pred sodno zbornico.

Preveč počasi. Ko je Cristina izbrala »svojega« predsednika, je gotovo računala, da se bodo stvari hitro uredile. Že samo dejstvo, da je kirchnerizem znova na vladi, bi moralo prepričati sodnike, da naj zaključijo vse postopke proti njej. Ona sama (za njo pa ves njen dvor), je razvila teorijo, da je žrtev sodne vojne (»lawfare« - glej prejšnjo številko). Vse skupaj ni pomagalo. Čeprav počasi (prepočasi), se so postopki nadaljevali in že kot podpredsednico so jo klicali na zagovor. Zato je 26. oktobra lanskega leta pisala o »funkcionarjih, ki je funkcionirajo«. Takoj za tem pa je 18. decembra, na strankarskem zborovanju v La Plati svetovala članom vlade, da »tisti, ki se bojijo … naj si poiščejo drugo delo«. Dejansko je v dobrem letu vladanja Alberto izgubil tri ministre in še nekaj višjih funkcionarjev, vse iz njegovega okoliša. Nadomestili so jih člani iz najbližjega kroga podpredsednice.

Ključni trenutek je bil ko so, po odprtju letošnjih zasedanj parlamenta, napovedali ustanovitev komisije, ki naj nadzira delovanje sodnikov. Kirchneristi so trdili, da bo »imenovala in odstavljala sodnike«, ministrica Marcela Losardo pa je opozorila, da je to nemogoče, ker je protiustavno. Gospa je odšla, na njeno mesto pa je prišel Martin Soria, poslanec in član vladne družine iz province Rio Negro. Znan je po svoji nasilnosti in napadalnosti. Njegov oče je bil guverner, pa ga je žena ubila, ko je odkrila nezvestobo. Izhaja pravzaprav iz političnega območja, ki ga vodi Sergio Massa, a je zadnje čase storil vse, da se je približal podpredsednici in njenemu sinu. Nek časnikar je bistro ugotovil: »Odšla je dama, prišel je taliban«. Za tem je časopisje uporabljalo to posrečeno figuro in pisalo o »ofenzivi talibanov«.

Kaj so talibani? So  muslimanski vojščaki ki obvladajo Afganistan. Že na začetku so se ločili od politike mudžahedinov do tujcev in na ta način pokazali, da se zavzemajo za nekakšno »očiščevanje ljudstva«. Talibansko razumevanje islama, džihada in sprememb v družbi je šlo tako daleč, da je postalo nenormalno. Talibani niso ne radikalni islamisti ne tradicionalisti, saj ne priznavajo nobenega drugega islama - pač pa le inačico svojega. Nekaj takega se dogaja s kirchneristi, v razmerju s peronizmom. Zaradi zapletenega sodnega stanja je Cristina izdala ukaz ofenzive. Na čelo tega spopada je postavila novega pravosodnega ministra. Ta je že izjavil, da »mora« sodišče oprostiti podpredsednico »vseh obtožb in krivde«. Sicer ni najbolj primeren mož za to mesto. Dva dni pred imenovanjem ga je sodišče v rodni provinci oprostilo v tožbi, povezani z nekimi »prostovoljnimi prispevki« med njegovim občinskim delovanjem. A njegovi sodelavci (pajdaši) so še vedno obtoženi. Za njih ni pomilostitve.

Vsekakor, ne bo šlo tako lahko v ofenzivi na sodišča. Vmes je ustava in tukaj bo potekal najhujši spopad, katerega izid je še nepredvidljiv. Obenem pa bodo oktobra dopolnilne parlamentarne volitve. Tam pa bo dejansko izrečena ključna beseda. V senatu ni večje nevarnosti za peronistično večino. V poslanski zbornici pa borba teče za vsak sedež. Zakonski osnutek o sodni reformi, ki ga je senat že potrdil, poslanci niti še niso obravnavali. In ga ne bodo, dokler ne bo predhodno zagotovljeno, da bo potrjen. Zadeva se vedno bolj zapleta. Federalni peronizem (Lavagna in njegovi) noče igrati vloge koristnega budala v tej drami, ki jo uprizarja Cristina.

Naš cilj je zmaga. Medtem, ko so vlada in politični krogi besno debatirali o možnosti, da bi odpovedali primarne volitve (PASO) in prestavili datum splošnih, pa je Državna volilna zbornica odločila drugače. Ta torek je objavila razpored parlamentarnih volitev, ki bodo zaznamovale polovico vladne dobe predsednika Fernándeza. Kot določa objavljeni koledar, bodo PASO (primarne, odprte, istočasne in obvezne) 2021 potekale v nedeljo 8. avgusta; 24. oktobra pa bodo splošne volitve. Celotni volilni koledar se začne 27. aprila in zaključi 1. decembra. Kocka je padla in težko je (a ni nemogoče), da bi vlada s kakim dekretom ali parlament z zakonskim posegom spremenil ta volilni koledar.

Razumljivo je, da vse politične skupine težijo po zmagi. A vlada si od njih mnogo obeta. V ta cilj namenja vse svoje sile. Medtem, ko je zmanjkalo cepiv (cepili so komaj 1% prebivalstva) in napovedujejo prihod drugega vala pandemije, je celotno delovanje vladne zdravstvene ekipe ena sama improvizacija. Sosednji Čile se ponaša z eno najhitrejših cepilnih kampanj na svetu, mi pa smo med zadnjimi. Jasno: vse sile in skrbi so usmerjene v »sodno vojno«. Enako se dogaja z gospodarstvom. Te dni so objavili številke za mesec februar. Inflacija je dosegla 3,6%, na področju prehrane pa 3,8%. To pomeni, da je v prvih dveh mesecih inflacija dosegla 7,8%, kar v kali zatre vladne napovedi, da bo v celem letu dosegla »le« 29%. Tako stoji zapisano v zakonu o državnem proračunu in tega doslej vlada ni popravila. Privatni strokovnjaki seveda računajo inflacijo med 40 in 45%, kar je vsekakor bolj stvarno.

To je drugo področje, ob katerem besni podpredsednica. Dobro se zaveda, da je od gospodarskega in socialnega položaja odvisen izid volitev. Zato je odločila, da naj cene javnih storitev (luč, plin, voda …) ostanejo nespremenjene. Ne bo lahko, ker so zamrznjene že leto dni (od začetka pandemije). Zato je tudi Cristina odločila, da naj se pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom preložijo na čas po volitvah. Medtem gospodarsko vodstvo dela kar narekuje podpredsednica. Centralna banka drži vzporedni dolar »zamrznjen« z boni v pesih, a navezanih na dolar. Prav te dni, ob novem razpisu, je nabrala 70.000 milijonov pesov. To bo treba enkrat vrniti. Kakor tudi posodobiti ceno uradnega dolarja, ki ga umetno držijo v okovih. V katere oblake bo šel vzporedni dolar po volitvah si strokovnjaki niso edini.

Povsod le kaos. Premalo je prostora, da bi opisali vsaj glavne dogodke preteklih dni. V Formosi še naprej preganjajo staroselce. Z izgovorom boja proti pandemiji nosečnice internirajo v »zdravstvenih zatočiščih« (prave ječe), kjer jim s carskim rezom poberejo otroke in jih potem po tednih (vedno?) vrnejo. Zadnjič so eni materi prinesli mrtvega otroka. Sekretariat za človekove pravice ter vladni Inštitut za obrambo staroselcev molčita.

Predsednik Centralne banke toži, da jim primanjkuje dolarjev, a prizna, da jih imajo ljudje v bančnih sefih in žimnicah kakih 130 tisoč milijonov. Nihče ne zaupa vladi, da bi jih investiral. Vrnemo se na trditev, da je pomanjkanje zaupanja glavna težava Argentine.

Nafta se je znova podražila za 8%. V zadnjih sedmih mesecih je cena poskočila že za 50%. Potem se pa vlada čudi, od kje in zakaj inflacija.

Predsednik je potoval v Chubut, kjer je ogenj uničil nad 300 hiš, razdejal 8.000 hektarjev gozda in zahteval dve smrtni žrtvi in število ranjenih. A je doživel napad: s kamni so obmetavali njegovo vozilo. Vrnil se je, ne da bi dopolnil program obiska. Pod pretvezo boja proti rudarstvu sta se ob njem spopadli dve nasprotni struji peronizma. Ni miru in nekaj smrdi v Argentini.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 10

Ugrabljeni peronizem 

Ponovno dogodki prehitevajo čas in nam dokazujejo, da je argentinski politični položaj v celoti en sam kaos. Naj se še tako trudim, ne morem predstaviti celotne slike. Treba se je omejiti na tiste dogodke, ki bistveno pišejo usodo družbe ali kažejo na njeno stanje. V tem pogledu je bil gotovo najbolj odmevnem odhod ministrice za pravosodje. Že nekaj časa se je govorilo o njenem težkem položaju. Nanjo je bila v prvi vrsti namenjena kritika podpredsednice, ko je govorila o »funkcionarjih, ki ne funkcionirajo«. To pa ne pomeni, da dotične osebe ne delujejo, temveč da njihovo delovanje ni po volji sedanje voditeljice peronizma.

Pravosodno ministrstvo je ključno področje, kjer poteka boj bivše predsednice. Nad njeno glavo visi Damoklejev meč desetine sodnih postopkov, ki res polževo napredujejo, a se niso ustavili. Smola za Cristino je ta, da je dokazov njenih denarnih vragolij toliko, in so tako jasni, da ni izhoda, če so sodniki vredni upravniki pravice. Zato so vse njene ofenzive v zadnjem času namenjene zasedbi in obvladanju tistega dela sodnega sistema, ki je zadolžen za primere korupcije. Temu je bil namenjen tudi govor predsednika, ko je otvoril letošnje redno zasedanje parlamenta. Napoved sestave parlamentarne komisije za nadzor sodnega sistema ima ta cilj: da bo ščit, ki bo branil sodno fronto podpredsednice. O pristojnosti te komisije se je razvila debata, v kateri so kirchneristični glasniki trdili, da bo »imenovala in odstavljala sodnike«, ministrica Marcela Losardo pa je opozorila, da je to nemogoče, ker je protiustavno. S to izjavo je storila politični samomor. Predsednik je sicer napenjal vse sile, da bi jo rešil, a zmagala je Cristina.

Žrtvoval je kraljico. Tako bi dejali, če bi uporabljali šahovsko izrazoslovje. Marcela Losardo ni katerakoli osebnost, če jo navežemo na predsednika. Bila sta kolega na fakulteti; že trideset let sta družabnika v skupni odvetniški pisarni; bila sta soudeležena v raznih političnih podvigih; a najbolj važno: sta prijatelja. Kakšna je moč podpredsednice, če Alberto na njeno zahtevo žrtvuje »kraljico«? Le še nov dokaz, kdo suče krmilo te ladje. Pa tudi dokaz, kaj je edino kar zanima podpredsednico. Prav te dni je imela Cristina nov sodni opravek. Zahtevala je, da ga prenašajo po televiziji. Kot že večkrat, je ona izpraševala sodnike, jih napadala in poučevala, naj že enkrat razumejo, da je žrtev tega, kar ona imenuje lawfare. To besedo stalno uporablja. Zapisna je v dnevnikih in revijah, ponavljajo jo po radiju in televiziji. Kaj pomeni?

Angleška beseda »lawfare« (domač prevod v slovenščino bi lahko bil »pravna vojna« ali »sodna vojna«) je izraz, čigar uporaba se je razširila po svetu v prvem desetletju 21. stoletja. Nanaša se na zlorabo pravnih postopkov. Besedo sta ustvarila avstralska aktivista John Carlson in Neville Thomas Yeomans že leta 1975 v članku, v katerem sta kritizirala zahodni sodni sistem, češ, da je preveč pod vplivom politike. Menila sta, da ohranja privid zakonitosti, a namen je, da bi sodno delovanje izzvalo ljudski odpor proti nasprotniku. Besede še danes ni v Oxfordskem angleškem slovarju. Izhaja iz slovničnega krčenja besed »law« (zakon) in »warfare« (bojni pohod). Lawfare dosega različne rezultate, od neupravičenega napada političnih nasprotnikov, finančnega hromenja in njihove diskreditacije, do oslabitve vlad. V Argentini ga je prvič uporabila Cristina in sicer 3. decembra 2019, ko je napadla sodnike, ki so jo »zasliševali« o preusmeritvi javnih del v provinci Santa Cruz.

Lawfare je torej, z videzom zakonitosti, manipulacija pravnega sistema v politične namene. Pri tem uporablja tudi notranjo razdelitev družbe, socialnih omrežij in medijev. Sodne tožbe so v službi diskreditacije nasprotnika. Vpliva na javno mnenje. Uporablja zakon za izvedbo negativne propagande in vodi v ljudske prevare. Koncem koncev, se posluži sodnega sistema da osramoti nasprotnika in ga onemogoči pred javnostjo. Cristina pa izvaja nasprotno politiko. Kljub dokazom njene zapletenosti v korupcijo kirchnerističnih vlad se kaže kot nedolžna žrtev sodnega sistema, ki da je v rokah »ljudskih sovražnikov« in »prevladujočih medijev«. Čeprav so se te dni ponovno slišali glasovi, da naj predsednik njo in vse obtožence korupcije pomilosti, ona tega noče. Hoče, zahteva, da jo sodniki proglasijo za nedolžno. Tu je glavni zaplet. Predsednik, ki je odvetnik in pozna zakone, je že izjavil, da ne more pomilostiti nekoga, ki še ni bil obsojen. Torej, edina pot ki ju druži je, da sodišče proglasi Cristino za »nedolžno«. Da pa do tega pride, ji morajo biti sodniki naklonjeni. Najprej pa ji mora biti naklonjena oseba, ki zaseda mesto pravosodnega ministra. In kaj je Alberto prejel za svoje žrtvovanje »kraljice«? Da še nadalje ostane na mestu, ki mu ga je podarila podpredsednica.

Stockholmski sindrom. Ta izraz opisuje pojav, ko žrtev razvije čustveno navezanost na ugrabitelja. A ob tem ne mislim samo na predsednika, ki kaže znake te bolezni. Govorim o celotnem peronizmu, ki ga je kirchnerizem (Nestor, Cristina) ugrabil, in se ne more rešiti te navezanosti. Prav te dni je ena izmed ustanov ugotavljanja javnega mnenja izvedla anketo s presenetljivim izidom: Alberto bi prejel več glasov kot Cristina. Torej ni res, da je ona »lastnica« peronističnih glasov. A kljub temu se ji nihče ne upa zoperstaviti in ona ukazuje in suka krmilo po lastni volji. Zakaj? Ker ima peronizem neizbežen pohlep po oblasti. Zaveda se, da je s Cristino na poti v vice; a brez nje ni zmage, kar je za njih pekel. Saj poje njihova himna da bodo (le) združeni zmagali. Kdo je ugrabil peronizem? Cristina ali slo po zmagi?

Prav zato tudi nihče v peronizmu ne kritizira položaja v provinci Formoza, kjer Gildo Insfran nemoteno vlada že 25 let. Vsa opozicija in tudi krajevne in mednarodne humanitarne ustanove ga obtožujejo, da je uvedel jetniški sistem. Te dni je prišlo do uporov in izgredov, z grobim policijskim zatiranjem. Niti en glas v peronizmu ga ni obsodil. Sicer ga tudi niso branili, razen predsednika, ki se je z njim rokoval. Peronizem se zaveda vseh vragolij guvernerja, a bolj važna je zmaga, h kateri tudi Insfran prispeva svoj delež.

Kljub temu, se zadnje čase pojavljajo peronisti, ki se jasno ločijo od vlade. Tu ne govorimo samo o bivšem senatorju (Miguel Pichetto), ki se ponovno angažira za organizacijo »republikanskega peronizma«. Sedaj pa se je zopet pojavil Florencio Randazzo. Bil je minister za notranje zadeve v zadnji vladi Cristine. Potem pa je zapusti kirchnerizem in nastopil samostojno pot, a brez večjih uspehov. Te dni je znova na delu in pripravlja nov nastop, ker računa, da je vedno več peronistov, ki so nezadovoljni z opisanim sindromom in gotovo iščejo »tretjo pot«. Medtem je Pichetto še vedno v povezavi s glavno opozicijo »Juntos por el Cambio«. Kam bo vse to pripeljalo, še ni vidno. Zanimivo pa je, da kljub temu, da še ne vemo kaj bo s primarnimi volitvami (PASO), je vlada že razpisala dražbo za dobavo volilnih skrinjic in ovojnic. Ni soglasja med vlado in opozicijo in volitve bodo verjetno v predvidenem obdobju.

Leta suhih krav. Pravzaprav, argentinske kravice so še vedno lepo rejene in njihovo meso čislano po vsem svetu. A v Argentini, tako blizu, je njihovo meso vedno dalje. Pozitivna stran Argentincev je, da imajo bujen smisel za humor. Te dni sem bral izrek, da »za Veliki teden lahko mirno jeste meso. To ne bo greh ampak pravi čudež«. V tej poplavi inflacije in norih cen na področju prehrane, meso postavlja nove rekorde in uživanje mesa nenehno pada. Številke govorijo, da je v prvih dveh mesecih letošnjega leta potrošnja mesa padla za 10,5%. Razlaga je enostavna: meso se baha z »novimi« cenami, ljudje pa kupujejo s »starimi« plačami. A ni le sedaj. Še leta 2008 smo pisali letno porabo 68,9 kg mesa na prebivalca. Letošnje leto pa smo začeli z 49 kg na prebivalca. Torej, 20 kg manj, v deželi mesa in pšenice.

Pojav je le eden izmed znakov zavoženega položaja. Te dni je predsednik trgovske zbornice (Mario Grinman) ostro kritiziral gospodarsko politiko in trdil, da »izganja podjetja«. Inflacije pa da ne povzročajo ne cene ne plače, temveč makroekonomija. Nekaj podobnega je pred kratkim izjavil gospodarski minister Guzmán. A potem vse tiho je bilo. Še nas čakajo leta suhih krav. Seveda, v smislu razlage sanj egiptovskega Jožefa.

Tone Mizerit

 

Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 9

Kaj je važno?

Sedanja argentinska ustava določa, da vsakega prvega marca v letu parlament začne redno zasedanje, ki se raztegne do 30. novembra. Pred ustavno spremembo leta 1944 je zasedanje zakonodajne ustanove trajalo od 1 maja do 31. oktobra. Ali to pomeni, da je zamenjava pravil in podaljšanje zasedanja povečalo delo parlamentarcev in sledeče izboljšalo delovanje države? Dragi moji, saj smo v Argentini. Število zasedanj tako poslanske zbornice kot senata je sicer predvideno, a izvedba je odvisna od kupa okoliščin, ki so nepredvidljive a usodne. Ne moremo upoštevati lanskega leta, ko parlament zaradi pandemije in karantene skoraj pol obdobja ni zasedal. A na splošno lahko rečemo, da imamo dve kategoriji delavnih obdobij: leta, ko so volitve in leta, ko ni volitev. Čim bolj zapletene so volitve, manj delovanja je v parlamentu. Poglejmo leto 2019, ko so bile odločilne predsedniške volitve. Redno zasedanje se je končalo z najslabšimi številkami v zadnjih osmih letih. Parlament je imel samo 15 zasedanj, kar je 17 zasedanj manj od povprečnega števila po letu 2012, in sprejel 37 zakonov, ko je bilo povprečje v zadnjih osmih letih 100 zakonov na leto. Mislim, da je s tem povedano vse.

Obsodbe in še kaj. Norma zahteva, da redna zasedanja otvori predsednik države. Slavnostni govor naj bi vseboval pregled opravljenega dela v preteklem letu in napoved delovanja vlade v tekočem obdobju. V skoraj dveh urah govora je kaj malo orisal dosedanje delovanje. Še manj pa napovedal, kaj bo vlada opravila v tekočem. Osrčje njegovega nastopa je bilo usmerjeno proti sodni oblasti. Potreba po spremembi delovanja sodišč je bila srčika njegovih skrbi. Res je omenjal pandemijo in govoril o »zmotah«, ki da jih je popravil (ne pozabimo, padel je minister za zdravstvo). A njegova napadalnost se je osredotočila na sodne zbornice in vrhovno sodišče, ki je »korporacija« v službi interesov, ki niso v prid ljudstva. Potem pa je napovedal, da bo vlada vložila sodni postopek proti prejšnjemu predsedniku (Mauricio Macri) zaradi kriminalne zadolžitve države (izredno posojilo Mednarodnega denarnega sklada - FMI).

Večkrat smo se že skupaj vprašali, kaj skrbi normalnega Argentinca. Na prvem mestu je socialno-gospodarski položaj: inflacija, brezposelnost, pomanjkanje produktivnosti, ki ji je pandemija in sledeča neskončna karantena zadala grob udarec. Na istem mestu (ali še prej) pa je skrb zaradi pomanjkanja varnosti. Ropi, napadi, kraje, posilstva so na dnevnem redu in se nenehno množijo. Ni več varnih predelov. Kjerkoli se pojavijo roparji na motornih kolesih, da ti ukradejo mobilca, denar in celo - življenje Predsednik ni z eno besedo omenil te sodobne kuge.

Pravzaprav so opazovalci imeli vtis, da ne govori Alberto temveč Cristina. Celoten govor je bil napad na ustanovo, ki »preganja« bivše funkcionarje. Vse je le sodna borba proti ljudskim interesom, ki jih pooseblja kirchnerizem in njegovi mogotci. Ni dvoma, da je bilo vse povezano z obsodbo, ki jo je pred dnevi doživel Lázaro Báez, najbolj predstavniški slamnati mož (testaferro) dinastije Kirchner. Obsojen je bil na 12 let zapora; njegov najstarejši sin Martin na 9 let, mlajši Leandro na 6, ter obe hčerki na tri leta. Dokazan zločin je pranje 55 milijonov dolarjev. A za Cristino je nevarno dejstvo, da se bo sedaj sodišče spraševalo, kje je Báez dobil ta denar. Starejši Martin je direktno pokazal na podpredsednico in celo poosebil njen greh: »Ona je 'predhodno kaznivo dejanje' (delito precedente)«.

Eden resnih in težkih očitkov argentinskim sodiščem je, da so počasna. Zato večina tistih, ki jih skrbi korupcija in hočejo obsodbo vseh zapletenih, meni, da ne bo nikdar prišlo do obsodbe Cristine; in če bo prišlo, ona nikdar ne bo v  ječi (kamor spada), kot nikdar ni bil v ječi Menem, kljub utemeljeni in pravnomočni obsodbi. To je Argentina.

Razvaline življenja. Ljudje so pričakovali od predsednika, da bo napovedal delovanje vlade na gospodarskem področju. Mnogi strokovnjaki in izkušeni ekonomisti se sprašujejo, kdaj bodo možje ob krmilu reagirali in nastavili kljun te potapljajoče se ladje v smeri bolj mirnih in bolj prijaznih voda. Ne moremo reči, da minister Guzmán nima nekega načrta, zarisane poti za izhod iz najhujše krize. A večina tudi meni, da ima zavezane roke in ne more odločati po lastni presoji, kot tudi predsednik ne more. Kakor hitro eden ali drugi stori kak korak, ki podpredsednici ni po volji, hitro prejme opozorilo in spremeni smer.

Ubogi Guzmán; dolge mesece se je trudil, da bi pripeljal v miren pristan ladjo pogajanj z FMI glede argentinskega dolga. Predstavniki obeh strani so mrzlično iskali rešilne poti, ker so imeli namen, da bi dogovor dosegli v marcu ali najkasneje aprilu. A omenimo samo eno točko: tarife javnih storitev (luč, plin, voda …). Te cene so bile zaradi pandemije zamrznjene vse lansko leto. Ministrstvo je pripravljalo načrt za posodobljenje cen, ker državni prispevki podjetjem so grobo požirali državna denarna sredstva. Pa je Cristina odločila, da bodo dogovor dosegli po volitvah. Zvišanje tarif bi negativno vplivalo na inflacijo, kar bi pomenilo upadanje priljubljenosti in izgubo glasov. Da pa je bila mera polna, je sedaj Alberto napovedal sodni postopek proti Macriju v zvezi s tem posojilom. Smrtni strel proti uspešnemu pogajanju.

In kakšno je stanje, o katerem bi moral poročati Alberto in povedati, po kateri poti nas bo popeljal iz močvirja? V proračunskem zakonu, ki ga je parlament potrdil, je minister predvideval za letošnje leto inflacijo v višini 29%. Naslednja leta pa naj bi se ta postopoma manjšala. Kot varnostno zaklopko je priznal, da se predvidevanja lahko zmotijo za 4%. Ta »zmota« je skoraj enaka brazilski letni inflaciji (4,5%) in znatno večja kot čilska ali mehiška (3%) in seveda kot paragvajska (2%). Zakaj je inflacija v Braziliji za celo leto enaka enemu argentinskemu mesecu? Najhujše pa je, da je inflacija na področju prehrane še večja in bo leto porazno za najbolj revne (meso 57,7%; zelenjava 54,3%; sadje 81,5%).

Medtem je proizvodnja lansko leto padla kar za 10% (Brazilija 4,5%), kar nas postavi na isti proizvodnji nivo, kot smo ga imeli v desetletju 1970. V zadnjih treh letih je kupna moč plač nazadovala za 20%. Vlada je proti inflaciji uvedla strogo nadzorovanje cen. Občinski inšpektorji in mladinci La Cámpore bodo vestno pazili na te številke. A izkušnja je v teku zgodovine pokazala, da to zdravilo nima nobenega učinka. Vendar to ne skrbi predsednika, katerega glavni cilj je spremeniti sodno ustanovo, da reši podpredsednico zaslužene kazni.

Še ena fronta. Pandemija je res močno prizadela gospodarstvo. Že omenjenemu padcu 10% bruto domače proizvodnje (PBI) moramo dodati še11,7% brezposelnosti in 36,1% letne inflacije. A ob gospodarskih težavah se je sedaj odprla nova fronta: cerkvena hierarhija je ostro napadla vlado zaradi nemoralnega postopanja v primerih cepljenja proti koronavirusu. Prejšnji teden smo poročali o cepljenju VIP, ko so vladni funkcionarji in kirchneristični priskledniki raznih starosti (tudi mladinci La Cámpore) na vseh nivojih (državnem, provincijskem, občinskem) prejemali cepivo, medtem ko starejši in celo zdravstveno osebje še vedno zaman čakajo, kdaj bodo prišli na vrsto.

»Presenečeni doživljamo politizacijo cepljenja« je obžaloval predsednik škofovske konference, msgr. Oscar Ojea. »Moramo biti izredno tenkočutni, ker tukaj gre za življenje in smrt«, je še poudaril in spomnil na papeževe opomine glede prednosti v upravljanju cepljenja. Še bolj ostro pa je nastopila Krščanska povezava evangeličanskih Cerkva, ki je postopanje vlade označila kot »svetovno sramoto« in opozarjala, da bi vladni funkcionarji morali delovati »v iskanju javnega blagra« ne pa lastnih koristi.

Škofovska konferenca se bo sestala aprila na prvem letnem zasedanju. Doslej je že nekajkrat pokazala nesoglasje z vladnim postopanjem. Smatra, da kar je važno za narod, ne kaže, da bi bilo važno za vlado. Položaj se zapleta.

Tone Mizerit