Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 12

Skrbi in težave

Ne bi smel biti preveč kritičen do argentinskih časnikarjev iz dveh razlogov. Prvič, sam sem časnikar in ni lepo, da bi se spravil na svoje kolege. Drugič, ker ne verjamem, da je v drugih državah položaj znatno boljši; morda kje še celo slabši. A zelo me moti, ko gledam televizijska poročila in vidim povsod isto novico. Še več, čim bolj je novica »rumena«, tem več časa oziroma prostora se ji posveti. Enostavno: fantje (in dekleta) glodajo kost dokler je sploh še kaj na njej, ali pa, dokler se ne pojavi druga, ki jim nudi isto: pritegniti pozornost gledalcev ali bralcev, vedno željnih škandalov in zapletov.

Nekaj takega se je zadnje dni dogodilo s primerom »ugrabljene« deklice M. (sedaj se ne sme pisati njenega celega imena). Važno ali zanimivo ob vsem tem je, da enako, kot je koronavirus razgalil porazno stanje argentinskega zdravstva, ali kruto stanje argentinskih domov za ostarele, je v primeru deklice M. osvetlil človeka nevreden položaj tistega dela prebivalcev, ki jih je kriza (ali lastna nesposobnost in nemoč) porinila na rob normalnega življenja. Porinila jih je na cesto, pod mostove, ob zidove opustošenih tovarn …

Ko so človekove pravice prazna beseda. Sedemletna deklica, ki je z mamo živela pod mostom, je bila lahka žrtev tudi delno prizadetega moškega, ki si je v treh tednih osvojil zaupanje matere, ki je tudi žrtev lakote in mamil. Saj je ni ugrabil, odšla je z njim in odsotnost so policiji naznanili sorodniki, ki tudi nimajo normalnega življenja. Zaradi časnikarskega izbruha jo je iskalo 1200 policistov, a našla jo je ženska, ki je na TV videla zgodbo, ju videla in naznanila na 911. Zgodba se zaključuje mirno in M. bo morda našla boljše življenje. A mimo neverjetnih dogodkov, mimo prepirov najvišjih državnih in provincijskih policijskih funkcionarjev (prišlo je do fizičnega spopada), se resni opazovalci zaskrbljeno sprašujejo, koliko drugih »M.« polni buenosaireške ceste, koliko mater ne more skrbeti za svoje otroke, koliko neurejenih duš lahko vsak hip povzroči konflikt in v kruto tragedijo požene nedolžne otroke.

Lahko bi se vprašali, koliko je oblast, vlada neke države, obvezna, da skrbi za človekove pravice, ki presegajo samo svobodo gibanja in pravico izražanja lastnega mnenja. Lahko po vsevednem internetu iščemo podatke o pomanjkanju najbolj osnovnih pogojev človeka vrednega življenja. Lahko brskamo po anketah o teh ljudeh. Tudi o številu njih, ki so »v stanju ceste«, kot navaja špansko izrazoslovje. Očividno to običajno kaj malo odmeva v javnosti. Dejansko je za to zadolžena vsaka krajevna oblast. Zato lahko najdemo (zanesljive?) številke mesta Buenos Aires, ki govori o osem tisoč teh nesrečnikov. Lahko se pomirimo, ker ima mestna vlada poseben oddelek, ki skrbi, da lahko vsaj prespijo in se osnažijo v zatočiščih. Vse skupaj pa je ena sama neznanka, mnogokrat strankarsko pobarvana in politično izkoriščana.

Vendar, prav v tem smislu, pojav na cesti živečih ni problem samo prestolnega mesta, ki je izložba sedanje opozicije. Isto težavo lahko najdemo v Rosariu, La Plati, Cordobi … Katerokoli večje mesto se sooča s temi težavami in ne ve, kako jih rešiti. Dejstvo je, da problem nastaja pri glavi: v družbi, ki se grobo sooča z gospodarskimi in socialnimi težavami, ni mogoče govoriti o teh človekovih pravicah. V sedanji Argentini težko razglabljamo o zdravstvu, o vzgoji, ali sploh o varnosti. Ženska je umrla v Ramos Mejíi, kot posledica padca, ker jo je ropar na motorju potegnil in vlekel po pločniku. Ropar bi moral biti v ječi, a so ga izpustili, skupaj z morilci in posiljevalci, ko je začela razgrajati pandemija. Koliko so jih izpustili? So katerega šli iskat in ga ponovno zaprli, ko se je položaj nekoliko umiril? Bodo sedaj, ko pride drugi val, znova šli po isti poti? Seveda, skrb sedanje vlade je, na prvem mestu, da se Cristina reši vseh sodnih postopkov zaradi korupcije med vladanjem kirchnerizma. Vse ostalo je »drugorazredno«.

Kaj pa gospodarstvo? Stalno se vračamo na to točko. Te dni je minister Guzmán potoval v Združene države, da bi pri Mednarodnem denarnem skladu (FMI) dosegel neke vrste začasno odvezo starih in prastarih grehov. Ko je v začetku lanskega leta minister dosegel dogovor z zunanjimi upniki glede dolga; si je kot naslednji cilj postavil podoben dogovor z FMI. Celo o datumu tega dogovora se je govorilo: da v »nekaj mesecih«, da »pred koncem leta…« Pandemija je bila vreden izgovor, da so se srečanja zavlačevala. Potem je bil namen, da bi dogovor sklenili najkasneje letošnjega maja. Marec je v zadnjih vzdihljajih, Guzmán je v New Yorku, a na obzorju se ne vidi nobene možnosti, da bi prišli do kake skupne točke.

Razlog lahko najdemo (ponovno) v dejstvu, da ni zaupanja v delovanje argentinske vlade.  Pred dnevi je Financial Times dobesedno zapisal, da se v Argentini »popolnoma jasno pozna obvladanje Cristine«. Kar vsi vemo, so sedaj ugotovili tudi v ZDA. In Bolgarka Kristalina Giorgieva, ki vodi Mednarodni denarni sklad, se dobro zaveda, da podpredsednica noče skleniti dogovora pred volitvami. Sklad bi namreč za soglasje postavil pogoje, ki bi pomenili grobo spremembo državnih ukrepov. Inflacija je v zadnjem letu presegla 40%, tarife javnih storitev (luč, plin, voda …) pa so ostale zamrznjene. Minister je predvideval povišanje kakih 30%, še vedno pod nivojem inflacije. Cristina dovoli le 6%. To pa pomeni,  da bo državni deficit dodatno poskočil, ne bo finančnega reda in, seveda, ne bo tujih investicij. Tako potrebni in zaželeni dolarji, ki bodo sad izvoda poljedelskih pridelkov, bodo komaj zadostili najnujnejšim potrebam uvoza. Saj je stvarno. Če imajo Argentinci dolarje v sefih in žimnicah, zakaj bi jih v kaotično državo vlagali tuji investitorji?

A država ima pred nosom dodatne skrbi. Poleg tistih 44.000 milijonov dolarjev, ki jih je FMI posodil Macriju, so še drugi, stari dolgovi. Tako bi morala Argentina letošnjega maja plačati 2.500 milijonov dolarjev Pariškemu klubu, septembra pa 1.800 milijonov Skladu, enak obrok bo pa ostal še za decembra. Ob tem seveda vprašanje: kaj ni Kicillof »plačal« dolg Pariškemu klubu, in še mnogo več, kot bi moral? Seveda, zadnji gospodarski minister Cristine je dosegel dogovor (še vedno je tajen, ne vemo, kaj so se dogovorili), a plačal je samo prvi obrok. Ostale je plačeval Macri, zadnji pa je pred vrati in ga mora plačati Guzmán. Morda bi bil le Tolstoj zmožen napisati roman o argentinskem zunanjem dolgu.

Kako bo ubogi minister uredil to zmešnjavo, res ne vemo. S strani Sklada prevladuje mnenje, da se pogajanja lahko preložijo na prihodnje leto, a medtem naj Argentina plača vse navedene obveznosti. To pa je, če upoštevamo stanje deviz v Centralni banki, praktično nemogoče. Bo znova na obzorju zablestel default, ki je v Argentini že skoraj izvirni greh?

Zadnji naj ugasne luč. Ta izraz je pravzaprav zaključek žalostne domislice, ki opisuje, kako Argentinci drvijo proti letališču Ezeiza, da bi zapustili domovino in si poiskali boljših obzorij kje po svetu. Pred letališčem visi plakat, na katerem je zapisan zgoraj omenjeni stavek: »Zadnji, ki bo odšel, naj ugasne luč«. Na žalost to ni smešnica, ker vedno več prebivalcev te uboge dežele zapušča Argentino. Dva podatka, ki sem jih bral te dni, močno opozarjata na ta pojav. Izraelska država je poročala (in tukajšnje veleposlaništvo potrdilo), da vidno narašča preseljevanje Judov iz Argentine v Izrael. Po drugi strani pa so viri emigrantskih oblasti zaznale, da državo zapuščajo tudi kitajski državljani. Kot smo pred leti doživljali pravo invazijo Kitajcev, tako da so vsi manjši marketi v njihovih rokah, je sedaj vidno, da se smer toka obrača. Argentina niti za Kitajce ni več »obljubljena dežela«. Lahko pa bi malo pogledali okoli sebe, koliko naših rojakov, zlasti naših mladih, se preseljuje v Slovenijo, in tudi v kako drugo evropsko državo.

Za konec le še skoraj neverjetno govorico. Saj ni preverjena, a zapišimo jo vsaj kot zanimivost. Trdijo, da sta se grobo sporekla predsednik in podpredsednica. Predmet nesoglasja je bilo imenovanje ministra za pravosodje. V določenem trenutku, da je predsednik zagrozil: »Če nisi zadovoljna, pa grem«. In seveda odgovor: »Od tukaj ne gre nihče«. Je bilo res tako? Bi bilo možno, da predsednik odstopi pred koncem obdobja? Kar nekaj opazovalcev prisega, da Alberto ne bo zaključil ustavnega mandata. Jaz si tega še ne bi upal trditi.

Tone Mizerit