Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 13

Ko pričakujemo volitve 

Večkrat slišim pohvalna mnenja o teh tedenskih opisih pogledov na argentinsko politiko. To je seveda zelo prijetno in sem pohval vesel. Nisem pa sam zadovoljen s tem opisovanjem, ker tudi najboljše strokovnjake zanese in vedno težje krmarijo ladje svojega gledanja sredi hudih neviht, ki nenehno prizadevajo razvoj argentinskega življenja.

Prva težava, s katero se avtor vsako sredo sooča, je snov, ki naj jo opiše. Namen člankov je osvetliti položaje in dogodke, ki najbolj skrbijo normalnega bralca. A ti so tako raznoliki, in jih je toliko, da je nemogoče podati celotno sliko domače politike. Tako imamo prav te dni splošen preplah, ker se je že pojavil drugi val pandemije, ki ga je večina pričakovala za konec aprila ali začetek maja. Število okužb in predvsem pojav novih variant bolezni straši prebivalstvo in zdravstvene oblasti. Če v Evropi raste skrb zaradi angleškega seva koronavirusa (sev = cepa) in se celo pojavlja nigerijski sev, smo v Argentini prestrašeni, ker brazilski sev (»Manaos«) že kroži in je eden najhujših dosedanjih pojavov. Čeprav znanstveniki trdijo, da po svetu trenutno kroži osem različnih sevov koronavirusa, so mnenja, da nobeden od njih ni bolj smrtonosen od drugih. Glede seva Manaos pa to še ni potrjeno.

Saj ne vedo kaj delajo. V samem velikem tednu je skoraj nespoštljivo uporabljati ta izraz. A v Argentini je vse mogoče. Ne le, da vlada ne ve kaj dela, še manj ve kaj naj bi naredila. Kot vedno ponavljamo (bralci so gotovo že naveličani) je samo en jasen cilj in en tok delovanja: ofenziva na sodno ustanovo, da se Cristino in vse funkcionarje prejšnjih kirchnerističnih vlad reši zaslužene kazni. Dokaz, da se to počasi a vztrajno izvaja je dejstvo, da je sodna zbornica razveljavila prvotno sodniško razsodbo, da mora bivši podpredsednik Amado Boudou nazaj v ječo. Cifizelj (vsa čast Butalcem in Franu Milčinskemu) ne bo več zaprt. Če mu bo preostalo kaj kazni, jo bo preživel v svoji razkošni vili. Novi minister za pravosodje, Martin Soria, je medtem že napovedal cilj nove vladne ofenzive: vrhovni državni tožilec. Začasno, dokler parlament ne imenuje novega, to mesto zaseda Eduardo Casal. Kljub vsem napadom ostaja trdno na svojem mestu. Koliko časa še, je vprašanje. Nanj je usmerjeno vse težko topništvo kirchneristične vlade.

To se dogaja, medtem ko pandemija uprizarja drugi val, zdravstveni sindikat pa grozi s stavko. Gre za zdravnike, bolničarje, strežnike, čistilke in vse ostalo osebje privatnih bolnišnic in klinik. Kot smo že kdaj omenili, je ta del zdravstvenega sistema v območju raznih ustanov. Tisti, ki so včlanjeni, plačajo mesečni obrok, ustanova (tukaj jih enostavno imenujejo »prepagas«), pa mu zagotavlja vredno (?) postrežbo v primeru bolezni. Ves čas karantene je vlada držala zamrznjene cene teh mesečnih obrokov. Že dvakrat so napovedali dovoljenje za povišice, pa obakrat povišanje ukinili. Ni popolnoma jasno, ali res skrbijo za žepe potrošnikov, ali je vse le del ofenzive, katere končni cilj je podržavljenje celotnega zdravstvenega sistema. Naj bo eno ali drugo, te ustanove so koncem koncev »podjetja«, ki jim vlada omejuje dohodke in so na robu propada. Delavno osebje pa zahteva povišice plač. 250.000 zdravnikov in drugih zaposlenih je na robu stavke v trenutku, ko stopamo v nov alarmni položaj.

Seveda ni le zdravstveno osebje v težkem položaju. Vse plače so bile v zadnjih časih prizadete. Inflacija, o kateri se veliko govori a malo stori, nenehno uničuje vrednost delavskih in uradniških dohodkov. Prav te dni so objavili študijo, ki trdi, da so v zadnjih treh letih na splošno plače izgubile 25% kupne moči. Samo letošnjega januarja je treba temu prišteti še dodatna dva odstotka. To koga v vladi resnično skrbi? Skrbi jih, poleg pravosodja, politični položaj. Zato je predsednik vladne poslanske skupine, Máximo Kirchner, zbral najbolj vidne predstavnike vlade in opozicije in predlagal, da se volitve (primarne in splošne) preložijo za en mesec. Računajo, da bo septembra in novembra zdravstveno stanje boljše in bo možno izpeljati volilni postopek. Po srečanju je mladi Kirchner takoj objavil, da je to že potrjeno. Reakcija opozicije je bila ostra: nič ni dogovorjenega, dokler o tem ne odloči parlament. Le zadevni zakon lahko preloži datum in okoliščine volitev. To pa zahteva daljši postopek in, seveda, določeno ceno, ki jo bo morala vlada plačati. Ne pozabimo, da je večina guvernerjev (tudi vladnih) proti primarnim volitvam (PASO) in jih bo treba na nek način prepričati. Ima vlada sredstva za običajni daj-dam sedaj, ko se gospodarski položaj ponovno zapleta?

Potujoči minister. Ubogi Martin Guzmán. Komaj je priletel iz Washingtona, kjer je skušal urediti razna vprašanja plačevanja zunanjega dolga, je moral na pogajanja v Pariz, kjer ima Argentina še vedno neporavnane račune s tako imenovanim Pariškim klubom. Tudi to zadevo smo že omenili in je ena najbolj zapletenih v zgodovini argentinskega zunanjega dolga. Je pa tudi najbolj jasen dokaz o grobi laži peronistične trditve, da so njihove vlade uredile (plačale) zunanje dolgove, ki so jih navezale vojaške in neperonistične civilne vlade. V tej zadevi ni nedolžnega: vsi so enaki, vsi zadolžujejo in prelagajo odplačevanje na naslednje vlade. Zapisali smo že, da je dolg s Pariškim klubom uredil Kicillof, plačeval pa ga je Macri. Kar je ostalo, je treba sedaj dokončno urediti, a dejstvo je, da - ni denarja. Kako bo minister to uredil, je neznanka. Trdijo, da ima načrt, ki naj Argentino reši vseh teh težav, a je to vsekakor »račun brez krčmarja.« Poleg tega, lahko reče kar hoče, vprašanje je, kaj bo rekla Cristina.

Prav te dni so v krogih Svetovne banke objavili letno poročilo o gospodarskem razvoju Latinske Amerike. Za našo državo predvidevajo gospodarsko rast v višini 6,4%. A postavljajo kot pogoj za normalno gospodarsko delovanje, da Argentina uredi svoje razmerje z FMI (Mednarodnim denarnim skladom). Se spomnite, da je pred dnevi Cristina izjavila, da je nemogoče, da bi plačali Skladu, ker enostavno nimamo denarja? Istočasno pa je Alberto zatrdil predsedniku Svetovne banke, da bo država plačala svoje dolgove. Nekaj dni za tem je priznal, da »ima Cristina prav: ni denarja, ne bomo plačali«.

A Guzmán je iznašel bližnjico: te dni bo Mednarodni denarni sklad razdelil med države članice 650.000 milijonov dolarjev, za sanitarni boj proti pandemiji in odpravo gospodarskih posledic koronavirusa. Argentini bo v tej delitvi pripadalo točno 4.354 milijonov. To je približno toliko, kot mora država letos plačati Skladu za zaostale obresti. Centralna banka bo ta denar »vrnila« v Washington za ceno preložitve dogovora na prihodnje leto, to je, po volitvah. Jasno je, da se lahko argentinsko prebivalstvo obriše pod nosom za ugodnosti posojila, ki bi veliko pomagalo v boju proti pandemiji in socialnim posledicam bolezni. Za vlado je prvo, da pred volitvami ne uvede potrebnih (in osovraženih) ukrepov varčevanja.

Se volitve res bližajo? Kot smo povedali, bo parlament v prihodnjih tednih moral odločiti, kaj in kako z datumom volitev. Tudi v tem primeru v vladi niso enotni glede na razvoj. Po eni strani bi volitve odlagali čim dalje bi se dalo, ker ne sanitarni, ne gospodarski, še manj pa socialni položaj ne pomagajo vladnemu ugledu. Po drugi strani pa nujno potrebujejo izboljšati svoje parlamentarno stanje. V senatu nimajo težav, ker imajo vredno večino sedežev. V poslanski zbornici pa se jim zapleta. Vsak zakon, ki nima podpore opozicije, lahko prodre le s pomočjo uskokov in manjših provincijskih skupin, kar pa je seveda precej drago. V drugih primerih, kot je zakon o spremembi pravosodja, pa na noben način ne morejo dobiti potrebne večine. Volitve, čeprav neprijetne, so jim potrebne za spremembo razmerja sil v parlamentu.

Tukaj se pa znova pojavi klasično peronistično vprašanje: bodo ostali enotni? Ker le »vsi združeni bomo zmagali«, kot poje njihova himna. Kar nekaj peronistov je, ki z vlado še daleč niso zadovoljni. Od dejstva, koliko jih je in, predvsem, kako se lahko formalno povežejo in kam se bodo usmerili, je odvisna usoda vlade na volitvah.

Tone Mizerit