Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 10

Ugrabljeni peronizem 

Ponovno dogodki prehitevajo čas in nam dokazujejo, da je argentinski politični položaj v celoti en sam kaos. Naj se še tako trudim, ne morem predstaviti celotne slike. Treba se je omejiti na tiste dogodke, ki bistveno pišejo usodo družbe ali kažejo na njeno stanje. V tem pogledu je bil gotovo najbolj odmevnem odhod ministrice za pravosodje. Že nekaj časa se je govorilo o njenem težkem položaju. Nanjo je bila v prvi vrsti namenjena kritika podpredsednice, ko je govorila o »funkcionarjih, ki ne funkcionirajo«. To pa ne pomeni, da dotične osebe ne delujejo, temveč da njihovo delovanje ni po volji sedanje voditeljice peronizma.

Pravosodno ministrstvo je ključno področje, kjer poteka boj bivše predsednice. Nad njeno glavo visi Damoklejev meč desetine sodnih postopkov, ki res polževo napredujejo, a se niso ustavili. Smola za Cristino je ta, da je dokazov njenih denarnih vragolij toliko, in so tako jasni, da ni izhoda, če so sodniki vredni upravniki pravice. Zato so vse njene ofenzive v zadnjem času namenjene zasedbi in obvladanju tistega dela sodnega sistema, ki je zadolžen za primere korupcije. Temu je bil namenjen tudi govor predsednika, ko je otvoril letošnje redno zasedanje parlamenta. Napoved sestave parlamentarne komisije za nadzor sodnega sistema ima ta cilj: da bo ščit, ki bo branil sodno fronto podpredsednice. O pristojnosti te komisije se je razvila debata, v kateri so kirchneristični glasniki trdili, da bo »imenovala in odstavljala sodnike«, ministrica Marcela Losardo pa je opozorila, da je to nemogoče, ker je protiustavno. S to izjavo je storila politični samomor. Predsednik je sicer napenjal vse sile, da bi jo rešil, a zmagala je Cristina.

Žrtvoval je kraljico. Tako bi dejali, če bi uporabljali šahovsko izrazoslovje. Marcela Losardo ni katerakoli osebnost, če jo navežemo na predsednika. Bila sta kolega na fakulteti; že trideset let sta družabnika v skupni odvetniški pisarni; bila sta soudeležena v raznih političnih podvigih; a najbolj važno: sta prijatelja. Kakšna je moč podpredsednice, če Alberto na njeno zahtevo žrtvuje »kraljico«? Le še nov dokaz, kdo suče krmilo te ladje. Pa tudi dokaz, kaj je edino kar zanima podpredsednico. Prav te dni je imela Cristina nov sodni opravek. Zahtevala je, da ga prenašajo po televiziji. Kot že večkrat, je ona izpraševala sodnike, jih napadala in poučevala, naj že enkrat razumejo, da je žrtev tega, kar ona imenuje lawfare. To besedo stalno uporablja. Zapisna je v dnevnikih in revijah, ponavljajo jo po radiju in televiziji. Kaj pomeni?

Angleška beseda »lawfare« (domač prevod v slovenščino bi lahko bil »pravna vojna« ali »sodna vojna«) je izraz, čigar uporaba se je razširila po svetu v prvem desetletju 21. stoletja. Nanaša se na zlorabo pravnih postopkov. Besedo sta ustvarila avstralska aktivista John Carlson in Neville Thomas Yeomans že leta 1975 v članku, v katerem sta kritizirala zahodni sodni sistem, češ, da je preveč pod vplivom politike. Menila sta, da ohranja privid zakonitosti, a namen je, da bi sodno delovanje izzvalo ljudski odpor proti nasprotniku. Besede še danes ni v Oxfordskem angleškem slovarju. Izhaja iz slovničnega krčenja besed »law« (zakon) in »warfare« (bojni pohod). Lawfare dosega različne rezultate, od neupravičenega napada političnih nasprotnikov, finančnega hromenja in njihove diskreditacije, do oslabitve vlad. V Argentini ga je prvič uporabila Cristina in sicer 3. decembra 2019, ko je napadla sodnike, ki so jo »zasliševali« o preusmeritvi javnih del v provinci Santa Cruz.

Lawfare je torej, z videzom zakonitosti, manipulacija pravnega sistema v politične namene. Pri tem uporablja tudi notranjo razdelitev družbe, socialnih omrežij in medijev. Sodne tožbe so v službi diskreditacije nasprotnika. Vpliva na javno mnenje. Uporablja zakon za izvedbo negativne propagande in vodi v ljudske prevare. Koncem koncev, se posluži sodnega sistema da osramoti nasprotnika in ga onemogoči pred javnostjo. Cristina pa izvaja nasprotno politiko. Kljub dokazom njene zapletenosti v korupcijo kirchnerističnih vlad se kaže kot nedolžna žrtev sodnega sistema, ki da je v rokah »ljudskih sovražnikov« in »prevladujočih medijev«. Čeprav so se te dni ponovno slišali glasovi, da naj predsednik njo in vse obtožence korupcije pomilosti, ona tega noče. Hoče, zahteva, da jo sodniki proglasijo za nedolžno. Tu je glavni zaplet. Predsednik, ki je odvetnik in pozna zakone, je že izjavil, da ne more pomilostiti nekoga, ki še ni bil obsojen. Torej, edina pot ki ju druži je, da sodišče proglasi Cristino za »nedolžno«. Da pa do tega pride, ji morajo biti sodniki naklonjeni. Najprej pa ji mora biti naklonjena oseba, ki zaseda mesto pravosodnega ministra. In kaj je Alberto prejel za svoje žrtvovanje »kraljice«? Da še nadalje ostane na mestu, ki mu ga je podarila podpredsednica.

Stockholmski sindrom. Ta izraz opisuje pojav, ko žrtev razvije čustveno navezanost na ugrabitelja. A ob tem ne mislim samo na predsednika, ki kaže znake te bolezni. Govorim o celotnem peronizmu, ki ga je kirchnerizem (Nestor, Cristina) ugrabil, in se ne more rešiti te navezanosti. Prav te dni je ena izmed ustanov ugotavljanja javnega mnenja izvedla anketo s presenetljivim izidom: Alberto bi prejel več glasov kot Cristina. Torej ni res, da je ona »lastnica« peronističnih glasov. A kljub temu se ji nihče ne upa zoperstaviti in ona ukazuje in suka krmilo po lastni volji. Zakaj? Ker ima peronizem neizbežen pohlep po oblasti. Zaveda se, da je s Cristino na poti v vice; a brez nje ni zmage, kar je za njih pekel. Saj poje njihova himna da bodo (le) združeni zmagali. Kdo je ugrabil peronizem? Cristina ali slo po zmagi?

Prav zato tudi nihče v peronizmu ne kritizira položaja v provinci Formoza, kjer Gildo Insfran nemoteno vlada že 25 let. Vsa opozicija in tudi krajevne in mednarodne humanitarne ustanove ga obtožujejo, da je uvedel jetniški sistem. Te dni je prišlo do uporov in izgredov, z grobim policijskim zatiranjem. Niti en glas v peronizmu ga ni obsodil. Sicer ga tudi niso branili, razen predsednika, ki se je z njim rokoval. Peronizem se zaveda vseh vragolij guvernerja, a bolj važna je zmaga, h kateri tudi Insfran prispeva svoj delež.

Kljub temu, se zadnje čase pojavljajo peronisti, ki se jasno ločijo od vlade. Tu ne govorimo samo o bivšem senatorju (Miguel Pichetto), ki se ponovno angažira za organizacijo »republikanskega peronizma«. Sedaj pa se je zopet pojavil Florencio Randazzo. Bil je minister za notranje zadeve v zadnji vladi Cristine. Potem pa je zapusti kirchnerizem in nastopil samostojno pot, a brez večjih uspehov. Te dni je znova na delu in pripravlja nov nastop, ker računa, da je vedno več peronistov, ki so nezadovoljni z opisanim sindromom in gotovo iščejo »tretjo pot«. Medtem je Pichetto še vedno v povezavi s glavno opozicijo »Juntos por el Cambio«. Kam bo vse to pripeljalo, še ni vidno. Zanimivo pa je, da kljub temu, da še ne vemo kaj bo s primarnimi volitvami (PASO), je vlada že razpisala dražbo za dobavo volilnih skrinjic in ovojnic. Ni soglasja med vlado in opozicijo in volitve bodo verjetno v predvidenem obdobju.

Leta suhih krav. Pravzaprav, argentinske kravice so še vedno lepo rejene in njihovo meso čislano po vsem svetu. A v Argentini, tako blizu, je njihovo meso vedno dalje. Pozitivna stran Argentincev je, da imajo bujen smisel za humor. Te dni sem bral izrek, da »za Veliki teden lahko mirno jeste meso. To ne bo greh ampak pravi čudež«. V tej poplavi inflacije in norih cen na področju prehrane, meso postavlja nove rekorde in uživanje mesa nenehno pada. Številke govorijo, da je v prvih dveh mesecih letošnjega leta potrošnja mesa padla za 10,5%. Razlaga je enostavna: meso se baha z »novimi« cenami, ljudje pa kupujejo s »starimi« plačami. A ni le sedaj. Še leta 2008 smo pisali letno porabo 68,9 kg mesa na prebivalca. Letošnje leto pa smo začeli z 49 kg na prebivalca. Torej, 20 kg manj, v deželi mesa in pšenice.

Pojav je le eden izmed znakov zavoženega položaja. Te dni je predsednik trgovske zbornice (Mario Grinman) ostro kritiziral gospodarsko politiko in trdil, da »izganja podjetja«. Inflacije pa da ne povzročajo ne cene ne plače, temveč makroekonomija. Nekaj podobnega je pred kratkim izjavil gospodarski minister Guzmán. A potem vse tiho je bilo. Še nas čakajo leta suhih krav. Seveda, v smislu razlage sanj egiptovskega Jožefa.

Tone Mizerit