Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 22

Trije temelji, ena sama oblast 

Bralci mi lahko verjamejo, ko trdim, da je težko opisovati politični in socialni razvoj v Argentini. Naša država je nekaj izrednega, ker je sistem strank in njih sestava v temelju različna kot v drugih (rad zapišem »normalnih«) državah. Sistem vodij (caudillos), ki je temelj argentinske politike že od samih začetkov, po letu 1820,  postavlja na glavo vse politične teorije. Ta pojav pa je dosegel svoj višek z nastopom peronizma. Bolj kot politična, bi ta pojav lahko razložila (morda) psihološka analiza. V temelju in po ustavi je država federalna (ustavno besedilo ima kar nekaj podobnosti z ustavo ZDA in njenim federalnim sistemom). Province, ki jih v nekem pogledu lahko primerjamo z zveznimi državami ZDA, v mnogih primerih žrtvujejo svojo avtonomijo na oltarju voditelja. Prvi v modernem obdobju je bil Perón, ki je svojo ideologijo srkal iz fašističnih vrelcev. Za njim se je v letih 1990 pojavil Menem, ki se je predal liberalizmu in njengovemu gospodarskemu sistemu. Potem pa je vdrl kirchnerizem, ki je aktivna, skoraj revolucionarna levica, katere cilj je uničiti republiko in njeno trojno ločitev oblasti. Temu nihanju pa sledijo in ga koritarsko podpirajo guvernerji, zlasti iz vrst tistih, ki vladajo v smislu srednjeveškega fevdalizma, kljub republikanskim besedilom njihovih okrajnih ustav. Dandanes moramo vse delovanje gledati v luči tega položaja in teh ciljev.

V prvih dvanajstih letih kirchnerizma (štiri leta je bil predsednik Nestor, osem let Cristina), jim načrt ni uspel. Odpor javnosti, medijev in (bistveno) Vrhovnega sodišča, je načrt preprečil. Po štirih letih, ko je vladal Macri, se je ustavni položaj v veliki meri vrnil na pravo pot. A ekonomska kriza in predvsem pomanjkanje politične spretnosti predsednika, je ponovno vrnil ob krmilo države bivšo predsednico. Njej nihče ne more zanikati politične spretnosti. Dejstvo, da je za predsedniškega kandidata postavila neko do tedaj nevtralno figuro (Alberto Fernández), medtem, ko je zase prihranila mesto podpredsednice, je odločilno vplivalo na izid volitev. Alberto ji je zagotovil prijaznost tradicionalnega peronizma. Ko je v »skupni hlev« privabila še dotedanjega nasprotnika (Sergio Massa), je bila enotnost (in zmaga) zagotovljena. Na teh treh podstavkih (Cristina, tradicionalni peronizem in Massa) se razvija delo sedanje vlade. Hudi notranji boji pa so odsev treh bistveno različnih členov. Povezuje jih skoraj čarobni vpliv, ki ga ima Cristina na vse, kar se suče v tem taboru.

Krmar brez krmila. Nekaj moramo razumeti: najbolj gotovo je, da bo ta povezava držala tudi na prihodnjih dopolnilnih parlamentarnih volitvah meseca novembra. Vsi se zavedajo da bodo, brez skupnega nastopa, poraženi. Le če ohranijo enotnost, jim je odprta pot do zmage. A enotnost sama, v sedanjih okoliščinah, pa še ni  poroštvo uspeha. Preveč kamnov spotike je na tej poti, preveč težav ima država, ki pa so ojačene še kot posledica pandemije, ki je prizadela ves svet. Negativno pa vpliva na volivce tudi dokazano dejstvo, da ne krmari predsednik, temveč da nitke delovanja suče podpredsednica, ki pa (zanimivo) ne uživa množičnih simpatij. Sama ne doseže priznanja niti tretjine prebivalstva. Zato mora, zlepa ali zgrda, zagotoviti da vladna povezava ostane enotna.

Pandemija je pravzaprav obrobna težava. A pokazala je, da vlada ni sposobna niti osnovnih korakov, ki bi zagotovili, da narod prebrodi to obdobje s čim manjšim trpljenje in čim manjšimi izgubami. Neskončna karantena lanskega leta, ki je uničila gospodarstvo, in neurejeno upravljanje zadeve cepiv, ki Argentino postavlja med najbolj prizadete države, postavlja dodatne težave tudi s pogledom uperjenim v volitve. Predsednikov ugled, ki je v začetku pandemije poskočil v oblake, je potem grobo padel in si ne opomore. Počasna in meglena dobava cepiv, ki ima vse znake ideoloških predsodkov (Rusija, Kitajska in sedaj napovedana Kuba) nevarno odmeva med ljudmi.

Temu pa moramo dodati še vprašanje slavne »razpoke« (grieta). V začetku izbruha koronavirusa se je predsednik kazal z guvernerjem province Buenos Aires (Axel Kicillof, Cristinin ljubljenček) in vodjo avtonomnega mesta prestolnice (Larreta, možni predsedniški kandidat opozicije). Potem je zapustil prijaznost, zašel v »šolski« konflikt z opozicijo in zavzel avtoritarne poteze, ki pa mu niso prinesle ne ugleda ne uspeha. Vse preveč je zapadal mnenju (ukazom) Cristine in s tem zapravljal možnost priljubljenosti in tudi uspeha. Nobena njegova iniciativa ni napredovala. Celo ameriško nogometno prvenstvo, ki ga je pripravljal z očetovskim navdušenjem, je moral odpovedati: kirchnerizem se je bal sanitarnih posledic, pa tudi (neverjetno) da bi predsednik pridobil izgubljeno slavo, če bi argentinska reprezentanca zmagala. Tako daleč zapeljejo ideološki predsodki. Tako, brez cilja, plove ladja, kadar krmar nima krmila, ki ga suče spreten a neuk mornar.

Kamni spotike. Vprašanje cepiv, bistveno v sanitarnem pogledu, pa ni najbolj važno vprašanje družbenega razvoja. Gospodarsko delovanje (bruto domača proizvodnja) je lansko leto nazadovalo več kot 10% (ena najvišjih številk na svetu) in država bo potrebovala sledečih pet let, da se varne na položaj, ki ga je imela ob nastopu sedanje vlade. Večkrat smo že omenili, da je bistveni dejavnik vsakega gospodarstva investicija. Če ni dotoka denarnih sredstev, se delovanje ne razvija in država nazaduje. Sedanja vlada je storila vse, da nihče več ne zaupa Argentini, ne doma ne po svetu. Nihče torej ni pripravljen vložiti enega dolarja (o pesu se že več ne govori), če ne ve, kakšna bo smer gospodarskega delovanja. Zadnji udarec zaupanju v resnost sedanjega vodstva je bila prepoved izvoza mesa. Še bolj negativno pa je postopanje ob vprašanju zunanjega dolga.

Znova se moramo vrniti k tej točki, ki nam vsem že preseda. A tu je nov primer kirchneristične nadvlade. Celotno predsednikovo potovanje po Evropi, v spremstvu gospodarskega ministra, je imelo en sam cilj: zagotoviti podporo v pogajanjih s Pariškim klubom in Mednarodnim denarnim skladom (FMI). Lahko bi celo rekli, da je bilo potovanje uspešno. A kaj, ko je ob povratku vsa smetana okoli podpredsednice podala »Izjavo 25. maja«, kjer je v sedmih točkah zgradila okvir, ki naj usmerja pogajanja v vprašanju dolga. Te točke so tako skrajne, da jih je sploh nemogoče predstaviti zunanjim upnikom. Res je, da je v zadevi dolga Denarnega sklada, bila ključna vloga bivšega predsednika. Macri je zadolžil državo do onemoglosti. Tudi je res, da je del tistih dolarjev (44.000 milijonov) prešel v privatne roke in se vrnil v inozemstvo. A glavni del je bil za plačevanje dolgov, ki jih je pustila še kirchneristična vlada. Peronistična pravljica o plačanih dolgovih je ravno to: pravljica. Kar pa zadeva Pariškega kluba je položaja v celoti kriv kirchnerizem. Prejšnja pogajanja za poravnavo, ki jih je vodil (a nikdar plačal) Axel Kicillof, so vzor  predaje kapitalizmu. Zakaj niti Macri ni pojasnil in razloži, kaj je v tistem dogovoru država sprejela, je popolna neznanka. Osvetlil bi temno stran peronizma.

Dejstvo je, da bomo zapadli neplačevanju, morda našli kakšno stransko pot, a pred volitvami zadeva zunanjega dolga ne bo urejena. Zakaj minister Guzmán to trpi, je tudi neznanka. Če bi bil kaj dosleden in imel vsaj nekaj samospoštovanja, bi moral že zdavnaj odstopiti.

Nova ofenziva. Pisal sem o treh temeljih sedanje vlade. Da med njimi ni soglasja je jasno. Kako pa vsak išče lastno korist, se mnogokrat ne vidi. Cristina, kot predsednica senata, prodira z raznimi zakonskimi besedili, ki pa se potem zataknejo v poslanski zbornici, kjer vlada nima lastne večine in je stalno odvisna od »zaveznikov« in »prijateljev«, ki so običajno dragi. Včasih pa tudi klasični »daj-dam« ne deluje, kot bi vlada želela. Te dni je senator Parrilli (Cristinin zvesti sluga) napadel predsednika poslanske zbornice (Sergio Massa), češ da zavlačuje potrdilo raznih zakonov. Baje je kar 30 zakonskih osnutkov, ki so bili že potrjeni v senatu, pa v nižji zbornici spijo zimsko (pa tudi pomladno, poletno in jesensko) spanje. Morda jih je res trideset. A gre v glavnem za dva: sodna reforma in zakon o tožilstvu. To sta zakona, s katerima namerava Cristina obvladati sodišča. Res je, da Massa ni navdušen z omenjenimi besedili. Res pa je tudi, da vlada ne more zbrati potrebnih glasov.

Po drugi strani pa prisostvujemo prikriti ofenzivi na zdravstveni sistem. Pisali smo že, da je Cristina javno napovedala zdravstveno reformo. Argentina ima na tem področju tri sektorje: javnega (državne, provincijske in občinske bolnice, ki nudijo storitve 37,6% prebivalstva); sindikalnega (vsi delavci in njihove družine so zavarovani in sindikalne zdravstvene ustanove skrbijo za 51,52% prebivalstva); in privatnega, ali tako imenovane »predplačilne zdravstvene ustanove« (prepagas), ki skrbijo za ostale. Sedaj vlada skuša v Nadzorno komisijo sindikalnih zdravstvenih organizacij imenovati, na ključne položaje, štiri direktorje, vse iz vrst La Cámpore. Sindikati so se uprli in ni verjetno, da bi popustili. Se bliža nov spopad, ko se bližajo volitve? Še bo zanimivo.

Tone Mizerit