Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 26

»Samostojni« ali »stojimo sami«? 

Ni dneva, da nas ne bi Argentina presenetila s kakim izrednim dogodkom. A kar običajno je, da so novice slabe in zadajo nov udarec prej klasičnemu, sedaj vedno bolj usihajočemu argentinskemu optimizmu. Kam plovemo? To vprašanje, staro skoraj kot naša zgodovina, dobiva vedno močnejši odmev. Pojavlja se na obeh poljih, ki danes predstavljata glavno skrb prebivalstva: na sanitarnem in gospodarsko-socialnem. Ne na enem, ne na drugem ni videti, da bi se vlada zavedala kaj dela, zlasti pa, da bi se pametno odločila, kam naj usmeri kljun te uboge ladje. Ko se je cepljenje nekoliko ojačilo (vlada je to seveda izkoristila v svoje propagandne namene), se je pojavila indijska različica koronavirusa (sev delta) in sedaj grozi s tretjim valom. Saj je to res svetovni pojav. V nekaterih evropskih državah že govorijo o četrtem valu. Pred dnevi so v Sloveniji ugotovili osemnajst primerov seva delta. Celo v Izraelu so ponovno uvedli zaščitne maske. A v Evropi je stanje bolj ali manj pod nadzorom zdravstvenih oblasti. Kaj pa pri nas?

Vladni dekret je omejil prihod potnikov iz inozemstva. Le 600 jih lahko pride vsak dan. To pomeni pristanek le dveh velikih letal. Računajo, da je v inozemstvu 45 tisoč Argentincev, ki se hočejo vrniti. Koliko časa bo poteklo, da se (po 600 na dan), vsi zvrstijo na letališču? Zakaj ta številka? Da bi preprečili, da novi sev (sev=cepa) pride v naše kraje. Baje je zdravstvena struktura zmožna nadzirati in osamiti v posebnih hotelih le 600 ljudi dnevno. To bo trajalo do 9. julija. Medtem se bodo pripravili na številnejše prihode. To je dejansko smešno, če ne bi bilo tako tragično. Nekaj podobnega se dogaja s cepivi. Jasno je že, da Rusija ne bo mogla dostaviti dovolj druge doze svojega Sputnika V. Sedaj so ga začeli proizvajati tukaj, a se ne ve, koliko in kako hitro bo stekla produkcija. Bomo res pred volitvami (septembra) vsi cepljeni? V Argentini se letos vse nanaša na volitve.

Kol po glavi. Udarec je bil res hud. Pretekli četrtek, 24. junija, je finančna družba MSCI določila Argentini novo kategorijo. Razložimo: to je je ameriška finančna ustanova s sedežem v New Yorku, ki deluje kot globalni ponudnik lastniškega kapitala, nespremenljivega dohodka, delniških indeksov, hedge skladov, orodij za analizo portfelja  in še kaj. Objavlja razne indekse, med njimi v prvi vrsti prav MSCI World. Pretekli četrtek je na tem indeksu Argentina padla v najnižjo vrsto. Dotlej je spadala med države, ki imajo »rastoče« gospodarstvo. A poglejmo še nekoliko bolj podrobno, predvsem zgodovino naše države.

Globalni finančni svet deli posamezna državna gospodarstva bistveno v tri kategorije: razvite, rastoče (emergentes) in obrobne (fronterizas). Odkar obstaja to merilo, Argentina nikdar ni bila »razvita«. Potem, ko smo se vrnili na utrjeno pot demokracije, smo nihali med drugo in tretjo kategorijo. Od leta 1988, ko je MSCI vzpostavil to oceno, smo bili »rastoči«. To je veljalo pod Alfonsinom, Menemom in celo De la Ruo, kljub krizi leta 2001, ki je opustošila državo. A prišla je vlada gospe Cristine in uvedla razna nadzorstva nad finančnim delovanjem in omejila svoboden pretok kapitala. Za tem je prišla dolarska klada (cepo). Leta 2009 je bila država označena kot »obrobno gospodarstvo«, kar je omejilo pritok investicij in zvišalo ceno posojil. Kirchnerizem je to kaj malo brigalo. Financirali so se s podržavljenjem privatnega pokojninskega sklad, tiskanjem vedno manj vrednega denarja in posojili iz Venezuele, ki nam je računala obresti v višini 17% (v dolarjih).

Stanje »obrobnosti« je trajalo še po nastopu Macrijeve vlade. Čeprav je Argentina takoj zaprosila, da bi jo povišali na seznamu, je morala čakati dve leti, da smo bili ponovno označeni kot »rastoči«. Kaj državi to koristi? Mednarodni kapital ve, da je država bolj varna za investicije, da je manj omejitev za pretok denarnih sredstev, več možnosti za normalno trženje. A, moj Bog, vlada je začela sanjati, da bodo tuje investicije kar deževale. Tudi nova kategorija ni nič pomagala, ker nismo uredili svojih računov. Zadnjih osemnajst mesecev je gospodarstvo res po malem a nenehno rastlo. A leta 12018 se je ustavilo in nato zopet nazadovalo. A ostali smo kot »rastoči«. Že Macri je ponovno uvedel dolarsko »klado« (cepo - popolnoma je omejen nakup dolarjev). To je Fernández (Cristina) le še ojačil. Celo tuja podjetja ne morejo pošiljati matičnim hišam svojega dobička in argentinska podjetja, ki so prejela posojila v inozemstvu, jih ne morejo vrniti, ker jim Centralna banka ne proda dolarjev. Prisiljena so, da obnovijo ta posojila, seveda z rastočimi obrestmi. Vsi so pričakovali, da bomo znova padli v »obrobno gospodarstvo«. A z MSCI se ne igra. Poslali so nas v stanje »standalone« (stoji sam), kar pomeni, da za nas nihče ne odgovarja, ni garancije, torej, ni posojil ne investicij. Za vsak dolar je le sam (podjetnik ali trgovec) odgovoren. Kdo bo vložil denar v tako državo? Naša družba so Pakistan, Libanon, Zimbabve, Bosna, Ukrajina … Skupaj le enajst držav.

Guzmanov načrt. Znano je, da gospodarski minister (Guzmán) ni gospodarski minister. Oziroma, da ne gospodari, ker je preveč omejen. Mož ni neuk, je pameten in sposoben. A ga ne pustijo, da bi delal po svoji glavi. Če niti s predsednikovim dovoljenjem ni mogel odsloviti neznanega podsekretarja, lahko sklepamo, kdo gospodari. Pravzaprav bi moral že zdavnaj odstopiti, vsaj zaradi svoje časti. Ostaja (na posebno prošnjo predsednika), ker je prepričan, da lahko vsaj nekaj naredi; in da bo vsak njegov naslednik še bolj zavozil položaj. Da vsaj nekoliko omili udarce krize, je prepričal predsednika, da so pariškemu klubu plačali 430 milijonov dolarjev in s tem preprečili default, ki bi dokončno zapletel razmerje. Enako predvidevajo, da bodo Mednarodnemu denarnemu skladu še letos (septembra in decembra), plačali skupno 3.600 milijonov dolarjev in obljubili, da bodo končna pogajanja sklenjena do marca prihodnjega leta (napovedali so, da bodo podpisana koncem lanskega).

To seveda ni po godu ekstremnim krogom La Cámpore, ki je proti vsakemu plačevanju, dokler se domače gospodarske razmere nekoliko ne uredijo. Dejstvo je, da njihovi načrti pomenijo gasiti ogenj z bencinom. Da bi vsaj delno dospeli z upanjem na zmago do volitev, je vladni namen, da bi letos povišice plač presegle inflacijo. Čeprav formalno ostaja zapisano, da bo inflacija dosegla 29%, so v vladnih krogih že sprejeli kot dejstvo inflacijo v višini 45%. Zato je razumljivo da je na paritetnih pogajanjih sindikata prevoznikov tovornjakov (Moyano) bila soglasno potrjena povišica 45%. Tisti sindikati pa, ki so predhodno sprejeli povišice okoli 29%, že zahtevajo odprtje novih pogajanj, da bi nadoknadili razliko med plačami in inflacijo.

Vladna strategija za omejitev inflacije (ki se je že razbesnela, a sedaj nekoliko pojenja) je strogo zamrznjenje tarif javnih storitev, nadzor (in maksimiranje) cen in pa zaviranje dolarja. Ta zadnja točka ni nič manj komplicirana kot prejšnje. Vlada je do srede prejšnjega leta uradno višala ceno dolarja v sorazmerju z inflacijo, kar je najbolj stvarno. Potem so ugotovili, da to vpliva na rast cen in so začeli pritiskati na zavore. Še več: kar nekaj potez je bilo usmerjenih v omejitev cene vzporednega dolarja (sivi ali blue), kar je ministru uspelo. A zadnje dni se je prav ta vzporedni trg prebudil. Nasilni ukrepi so ga začasno uspavali, a pred volitvami bo gotovo zagorelo. Medtem pa se nadaljuje gonja proti izvozu mesa. Sedaj dovolijo le delni izvoz, kakih 50% normalne prodaje.

Tudi volilni udarec. Preteklo nedeljo so bile volitve v provinci Jujuy. Oči vse Argentine so bile obrnjene na sever. Tam že nekaj časa vlada radikalizem (Gerardo Morales), peronisti pa so sprti in nastopajo kar v štirih variantah. Ena od njih v povezavi z radikali. Morales je prepričljivo zmagal (skoraj 49%), medtem ko je vladni Frente de Todos prejel komaj 13%. Ostali glasovi so se razpršili med dolgo vrsto nepomembnih strančic.

Za vlado ta izid ni bil prijeten. Čeprav je bilo že prej jasno, da bo peronizem poražen, niso pričakovali take razlike. Še več: Morales bi zmagal tudi, če bi peronisti nastopili zedinjeni. V Buenos Airesu je opozicija slavila, vlada pa je bila tiho. Izid je dokaz, da so utemeljene razne ankete, ki kažejo na nejevoljo prebivalcev do vlade. Volilna strategija kirchnerizma se zato osredotoča v provinco Buenos Aires, predvsem v milijonsko predmestje prestolnice, kamor se steka večina socialne pomoči in kjer vlada upa doseči razliko, ki ji bo nadoknadila glasove, ki jih ne bo prejela v notranjosti države.

Tone Mizerit

 

Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 25

Nerazumljiva dežela 

Nahajamo se v izredno težkem stanju. Da je mera polna, pa med ljudmi prevladuje pesimizem. Gotovo je koronavirus eden izmed važnih vzrokov tega stanja. Prav včeraj, torek 22. junija, je število mrtvih na en sam dan doseglo nov rekord: 792 žrtev. Od začetka pandemije smo zapisali že nad 90.000 smrtnih žrtev in nad štiri milijone okuženih. Boste rekli, da virusa ni kriva vlada. Res je. A strategija boja proti pandemiji, ki jo je uvedlo državno zdravstveno vodstvo, je ena bistvenih točk na seznamu zavožene politike, ki nas je pripeljala v sedanje stanje. Vladni možje si polnijo usta sedaj, ko je cepljenje ojačeno in pritok cepiv številnejši. A tudi v tem najdemo običajni kaos, ki je značilen za kirchneristično vodstvo, a tudi sploh za argentinske vlade. Število ljudi, ki so cepljeni s prvo dozo, v primerjavi s tistimi, ki imajo obe, je neverjetno: razlika presega deset milijonov, in nihče ne ve (najmanj vlada), kdaj bo to cepljenje dopolnjeno. Težava se pojavlja predvsem v primeru cepiva Sputnik V, ko iz Rusije precej pogosto prihaja prva doza, drugo pa čakajo milijoni, katerim nevarno zapada rok za prejem dopolnila.

Ustanove, ki raziskujejo javno mnenje, podrobno gledajo na ta pojav pesimizma. Prav te dni je nova anketa pokazala, da 70% prebivalcev smatra, da je naš položaj bistveno slabši kot lansko leto, a vendar boljši, kot pričakujejo, da bo prihodnje leto. To nas popelje v polpreteklo zgodovino, ko je leta 2001 izbruhnilo gibanje pod geslom »que se vayan todos« (naj vsi izginejo). Naveličani nesposobnih voditeljev, obupani in vrženi na rob življenja in zgodovine, so se ljudje množično izrekli proti političnim kadrom, ki so državo pripeljal na rob prepada. Tedanje socialne in ekonomske številke niso bile znatno slabše od sedanjih. Današnja ljudska nejevolja je tudi precej podobna tedanji.

Kaj menijo? Bližajoče se volitve so postavile vrsto vprašanj v zadevi »ljudske volje«. Ankete kažejo predvsem, da ljudje niso zadovoljni z vlado, kar pa seveda še ne pomeni, da so zadovoljni z opozicijo. Mnogo je še neodločenih, mnogo jih še čaka, da vidi, kdo bo kandidiral. Ne smemo pozabiti, da bodo novembra (in prej, septembra) le nadomestne parlamentarne volitve. Zamenja se polovica poslanske zbornice in tretjina senata. V senatu ne bo posebnih novosti, ker bo peronizem nedvomno ohranil večino. Ne bo pa na noben način dosegel dveh tretjin, ki so potrebne za bistvene odločitve, predvsem za kako morebitno in s strani kirchnerizma zaželeno ustavno spremembo. Mandat zapade tistim poslancem, ki so bili izvoljeni na nadomestnih volitvah leta 2017. Bilo je najbolj uspešno leto Macrijeve vlade in težko bo opozicija dosegla iste številke. Vlada pa se tudi boji ker, čeprav volivci še niso izbrali stranke, se pri vseh anketah kaže volja, »da ne bi zmagala vlada«. Ta volja stalno presega 50% in je težko, da bi se v teh mesecih, kljub orjaškim vladnim naporom, smer spremenila.

Če gledamo na notranje prepire v strankah, za pretepanje in praskanje v zvezi s kandidatnimi mesti, lahko opazimo, da ljudje tudi tega ne marajo. Cristina je nedvomno tista, ki po mili volji suče nitke delovanja v vladnem taboru. Macri se na vso moč trudi, da ni znova obvladal svojo povezavo »Združeni za spremembo« (Juntos por el Cambio - JxC). A prav pred dnevi je neka anketa pokazala, da ljudje niso preveč zadovoljni z obema voditeljema. Vprašanje je bilo, če anketiranec smatra, da bi bilo za državo boljše, če bi »upokojili« Cristino, ali Macrija, ali oba. 19,7% se je izreklo, naj bi upokojili Macrija. 29,3% bi upokojilo Cristino. A kar 37,9% bi »upokojilo« oba. Ljudje so siti nenehnih prepirov, ko vsak gleda le na svojo korist in hoče uveljaviti svojo voljo. To bo, na prihodnjih volitvah, lahko povzročilo marsikatero presenečenje. Ali pa bo, nasprotno, privedlo do abstinence. Vemo, da je udeležba na volitvah v Argentini obvezna. Kljub temu je vedno močan odstotek tistih, ki ne volijo. Mnogokrat je to tudi izraz ljudske nejevolje s kandidati ali strankami.

Zanimiva pa sta dva pojava. Najprej v glavni formaciji opozicije (JxC) pridobivajo na moči radikali, ki v provinci Buenos Aires prodirajo z novim kandidatom. Facundo Manes je nevrolog, ki se je končno odločil, da poseže v politiko in to meša štrene v opoziciji. Govori se, da se bo tej formaciji pridružila tudi Margarita Stolbizer, potem ko je obšla vse možne variante zmerne levice. Vsekakor »Združeni za spremembo« hočejo razširiti svojo volilno bazo. Drug pojav pa je Florencio Randazzo, ki hoče predstaviti peronistično (ne-kirchneristično) alternativo. Morda se bralci spomnijo, da je bil ta mož notranji minister v zadnji vladi Cristine Kirchner. Tedaj je hotel tekmovati za predsedniško kandidaturo, pa mu je ona to prepovedala. Potem mu je »ukazala«, naj bo kandidat za guvernerja province Buenos Aires. Temu pa se je on uprl in zapustil vladni tabor. Dejansko je bil edini, ki se je gospe upal postaviti po robu. Sedaj se vrača v politiko in zbira nezadovoljne peroniste. Težava je v tem, da nima strankarske strukture. Vendar mu ankete zelo dobro kažejo. Če mu uspe organizirati stranko, se lahko zgodi presenečenje. Poleg tega: peronizem, v katerikoli varianti, je bil na volitvah poražen le, če je nastopil ločeno. Zabeležimo ta podatek.

Mi protestiramo, vi protestirate … Kljub temu, da je na vladi peronizem in da mnogi »socialni voditelji« zavzemajo visoke vladne funkcije, se nenehno vrstijo pocestni protesti tako imenovanih »socialnih organizacij«. Pojav teh skupin sem že kdaj površno opisal. Potrebna bi bila malo globlja analiza. A povejmo vsaj, da združujejo revne, brezposelne, obrobne delavce, člane delavskih zadrug in vse, kar si jih lahko mislite ob robu formalne ekonomije. Ideološko so razvrščeni od sredine proti levici. Večina izhaja iz peronizma, a se njihovo število in raznolikost množi. Njihovi vodje so javno prepoznavni. Kot omenjeno, mnogi so visoki funkcionarji predvsem na ministrstvu za socialno skrbstvo. A to ni preprečilo, da so se zadnje čase znova pojavili, uprizorili proteste in blokirali ceste predvsem v središču mesta. Zadnji shod pred ministrstvom za socialno skrbstvo je zbral nad 20.000 protestnikov. Večina prejema kakšno vladno podporo, plan, ali subvencijo. Dejstvo, da vidimo med njimi ženske z otroki, odgovarja pojavu, da jim krajevni vodja (puntero) ne odda podpore, če se ne udeležijo protestnih shodov.

Res je pandemija pognala v skrajnost že prej težak socialni položaj. Res je, da bi brez vladne pomoči, ki zadnje čase nenehno raste, mnogi od njih ginili od lakote. A prav zato je še manj razumljivo, da sredi pandemije in celo karantene, zavzamejo ceste, blokirajo prehode in s tem izzivajo vlado. Razlaga za ves ta položaj je zanimiva. Poleg starih peronističnih socialnih gibanj, so se zadnje čase pojavile nove skupine, ki jih organizira in vodi kirchnerizem, predvsem La Cámpora. Njih namen je prevzeti (in si podvreči) vodstvo tudi teh formacij, kar bi bil nov korak pod geslom »Vamos por todo« - Hočemo (obvladati) vse! Temu prodoru kirchnerizma pa se upirajo »stare« skupine.

Ta pohlep po oblasti pa vlado vodi v položaj, ko odpira vedno nove fronte. Taka politika stavi vprašanje, kako obvladati rastoče število spopadov na tako različnih področjih. Če se bo to še  nadaljevalo, je končni izid le vprašanje časa. A vzporedno z novimi frontami raste nevarnost, da se v nekem trenutku vse zruši. Če jim pa ofenziva uspe, bomo na pragu nove Venezuele ali Nikaragve.

Rastoča protislovja. Omenili smo dve državi, do katerih je razmerje precej protislovno. V okviru Združenih narodov je Komisija za človekove pravice podala poročilo o grobem kršenju teh pravic v Nikaragvi, ki se je le še stopnjevalo v zadnjih treh letih. Argentina ni podpisala poročila. Kot tudi ni podpisala obsodbe venezuelskega režima, ki zatira in pobija politične nasprotnike. Istočasno, ko nismo obsodili Nikaragve, je predsednik poslanske zbornice, Sergio Massa, v Washingtonu izjavil, da je »nedoumljivo«, da kdo ne bi obsodil tamkajšnjega režima. Nov dokaz, da ima pri vsem, zlasti v zunanji politiki, zadnjo besedo Cristina.

Predsednik pa je dodal še en spodrsljaj v vrsto polomij, ki so zanj zadnje čase značilne. V Salti se je udeležil slovesnosti ob 200-letnici smrti Güemesa. Ta general je s svojimi gavči, v bojih za neodvisnost, varoval severno mejo, da je San Martin lahko mirno organiziral pohod v Čile in Peru. Praznovanje je sveto za gavče v Salti, ki je ena najbolj tradicionalnih provinc. Letos, zaradi pandemije, gavči niso smeli taboriti v noči pred praznikom; prepovedali so jim tudi dostop do spomenika. A tja so lahko množično prišli člani La Cámpore, ki so jih pripeljali iz Buenos Airesa. Da jim je to »dovolil predsednik«, so povedali. Poznejši razlage in izgovori so zadevo le še bolj zapletli. Kot je trdil moj stari očka: »Bolj dr… mešaš, bolj smrdi«. In zadnje čase nekaj vedno bolj smrdi v Argentini.

Tone Mizerit

 

Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 24

Ko se bližajo volitve 

Nerodno je pisati, ko veš, da se v nekaj urah, kar je zapisano lahko spremeni. Prav danes, sreda 16. junija, bo uradni zavod za statistike objavil številke inflacije za mesec maj. Saj so privatne ustanove že povedale svoje, a treba je poslušati tudi vladne številke. Čudno, a doslej je to območje vladnega delovanja edino, ki mu še lahko zaupamo. Narodni institut za statistike in popisovanje (INDEC) vodi Marco Lavagna, sin slavnega gospodarskega ministra (Roberto Lavagna) in peronističnega politika, ki se ni vdal in ni stopil v vladne vrste. Peščica njegovih poslancev mnogokrat glasuje proti vladi in vzbuja skrb pri strategih uradne politike. INDEC je neke vrste eksotična ptica te vlade in javnost mu (doslej) zaupa.

Privatne napovedi za maj so povedale, da je inflacija dosegla 3,8%. Tudi če bo, v najboljšem primeru, uradna številka recimo 3,6%, ugotovitev ne bo prijetna. Ta številka podvoji inflacijo, ki jo je na primer zabeležil Peru vse lansko leto. V Argentini so, v zadnjih dvanajstih mesecih, cene poskočile za 46,3%, kar je šestnajstkrat (da 16krat) več kot splošna inflacija v Latinski Ameriki (seveda, izvzamemo Venezuelo). Vendar trenutno ta podatek ne skrbi vlade. Boj proti pandemiji je na prvem mestu. Ko je te dni v mestu La Plata podpredsednica Cristina znova nagovorila narod, je obljubljala da, ko bomo vsi cepljeni, »bomo znova srečni«. »Argentina vas varuje« trdi vladno propagandno geslo sedaj, ko je število cepiv, ki jih je vlada dobila, preseglo 20 milijonov enot. Da ni cepljenih niti 19 milijonov s prvo dozo (28,47% prebivalstva), a komaj 3,3 milijone z obema (7,29%) je za vlado drugotnega pomena. »Ne vtikajmo koronavirusa in pandemije v politično kampanjo« zahteva Cristina. A vlada je prva, ki uporablja nekoliko ojačeno cepljenje v politične namene.

Išče te sreča, um ti je dan …Spomnim se našega Valentina Vodnika in njegovega »Dramila«. Kot da pesmi ne bi zapisal za Slovence temveč za Argentince: »Glej, stvarnica vse ti ponudi …«. Pa je pred kakim tednom argentinska Karitas podala poročilo, ki pretresa srce in um vsakega človeka. Podatke je ugotovil statistični oddelek Katoliške univerze. Po domače bi lahko povedali takole: od štirih argentinskih otrok, ki sedejo za mizo, samo eden je vsak dan. Ostali so večkrat lačni; so dnevi ko nič ne jedo in, vsekakor, njihova hrana je daleč od tiste, ki jo priporoča hranilna znanost. Tudi če bodo ti otroci cepljeni, bodo »znova srečni«? Poleg tega beseda »znova« zavaja. Se vprašamo: so bili kdaj srečni? In še vprašamo: bodo kdaj srečni?

Socialni observatorij (opazovalnica) Katoliške univerze pa zadnje čase vedno bolj poudarja večplastno revščino (pobreza multidimensional). Revščina je tudi pomanjkanje dela. Ne vlada, ne privatne ustanove, nimajo točnega pregleda, kako je pandemija prizadela trg dela v Argentini. Govori o tisoče zaprtih podjetij in v milijone sega število tistih, ki so ostali brez dela. Bomo sploh kdaj videli točne statistike te tragedije? Zlasti pa je pri otrocih usodna revščina, ki se izraža v pomanjkanju šolstva. Prav danes se v buenosaireškem predmestju tri milijone otrok vrne k prisotnostnemu pouku. Kaj in koliko so zamudili medtem, ko je vse potekalo virtualno? Nemogoče je o tem govoriti, če ne upoštevamo, da 30% prebivalstva nima dostopa do interneta.

Vlada sama priznava dramo na vzgojnem področju. Minister za šolstvo Nicolás Trotta je priznal, da je vlada ugotovila »da je imelo v letu 2020 skoraj 10 odstotkov učencev malo ali nič stika s šolami. Ta odstotek predstavlja skoraj milijon mladih«, je pojasnil funkcionar v časnikarskem intervjuju. Torej milijon otrok in mladih, ki so ostali ob robu. »Pripravljamo program z imenom 'Spremljanje', ki bo poskušal najti otroke, ki so zapustili šolo, da se bodo lahko vrnili.« Po drugi strani pa je pojasnil, da »ne moremo govoriti o virtualnem izobraževanju, ko obstaja ta resničnost neenakosti«, ki »je vedno bila, vendar je bila okrepljena kot posledica pandemije koronavirusa.« »Virtualnost zahteva uporabo tehnologije s strani učiteljev in učencev ali dijakov. Zato vlagamo več kot 20 milijard pesov v proizvodnjo računalnikov s podjetji, ki delujejo v Argentini, da jih posredujemo tistim, ki jih nimajo. Poleg tega smo okrepili štipendije 'Napredovanje'.« Koliko in kako vlada rešuje to vprašanje ni popolnoma jasno. Lahko je napovedovati, ko se pa soočite s stvarnostjo, je slika drugačna.

Sedaj se mudi. Zanimivo je, kako so z vladne strani napadali vodjo avtonomnega mesta Buenos Aires (Rodriguez Larreta), ko je vztrajal, da morajo bite šole odprte. Najhujši udarci so padali s strani vladnih mož province Buenos Aires. Kar naenkrat pa provinca odpre šole, dovoli srečanja, trpi celo verske obrede ... Isti dan, ko je vzgojni minister govoril, da bodo morale biti šole zaradi pandemije še dolgo zaprte, jih je guverner Kicillof odprl. Kaj se je zgodilo? Zelo enostavno: ustanova za ugotavljanje javnega mnenja, ki izvaja merila in popise za vlado, je ugotovila, da bi opozicija na volitvah za malenkost prehitela vladno povezavo prav v tej provinci. Alarmni zvonci niso zabrneli, razneslo jih je. Vlada vse upe ob prihodnjih volitvah polaga prav v provinco Buenos Aires. To okrožje samo predstavlja kakih 37% volilnega telesa. Od samega nastopa sedanje vlade je vse usmerjeno tako, da si zagotovi naklonjenost teh prebivalcev. Ogromne vsote denarja se stekajo v javna dela na tem področju. A pozor, najbolj se okoristijo občine, kjer so župani iz peronističnih, ali še bolje iz kirchnerističnih vrst. Da pa po vsem tem ankete kažejo na možen poraz je res zaskrbljujoče.

Poskočila je Kristina, obljubila, da bomo »ponovno srečni«, a obenem svoji četi ukazala, da naj odprejo vrata in ljudem pustijo nekoliko svobode. Karantena, ki je v začetku lanskega leta Albertu podarila ljubezen ljudstva, sedaj prinaša sovraštvo. Tako lahko vidimo, zakaj se mudi. Ni jasno, če je bila omenjena anketa izvedena zelo strokovno. A že sama možnost, da bi vladi v prvi provinci spodletelo, povzroča dovolj skrbi, da se spremeni smer delovanja.

A, po drugi strani, je Cristina znova napovedala zdravstveno reformo. Tudi na tem področju se jim mudi. Če namreč obstaja možnost, da jim na volitvah ne bi uspelo kakor pričakujejo, morajo prej izvesti zakonske spremembe, ker potem bo lahko položaj še težji. Streznili so se. Kar nekaj je znakov, ki napovedujejo bližajočo se nevihto. Macri je tudi videl podobne znake, pa jih ni imel v mar. V tem pogledu je Cristina bolj spretna. Zaveda se tudi, da se je ponesrečil poizkus desničarske povezave (Espert in Milei) in ti glasovi gotovo ne bodo šli na vladne listine. In da je mera težav polna, je bivši minister Florencio Randazo napovedal, da bo kandidiral v provinci Buenos Aires. Za sabo bi lahko potegnil zanimivo število peronističnih glasov tistih, ki so že siti kirchnerizma. To pa močno prizadeva temelje vladne strategije.

Nemiren jezik. Ne bom preveč ponavljal nešteto spodrsljajev, ki jih je predsednik zagrešil v svojih nastopih. A norčevanje glede izvora Mehikancev (indijanci) in Brazilcev (prišli so iz pragozda), medtem ko »smo Argentinci prišli z ladij« (torej, iz Evrope) je negativno odmevalo po vsem latinskem svetu. Pa še pomota, da je to zapisal Octavio Paz, ga je postavila v sramotno kategorijo gobezdačev. Da mu je spodneslo in je naročal, naj se »okužimo« (potem je popravil: »cepimo«) je le še dodaten dokaz, da ubogi mož že več ne ve, kaj naj reče, kaj šele, kaj naj naredi.

Medtem se je na področju zdravstva obnovila vojna,  ko ima vlada že izdelan načrt, kako »podržaviti« ta sektor, ne da bi bilo preveč vidno, da ga podržavlja. Sindikati so zagrozili, da bo prišlo do preloma med njimi in vlado. Privatne zdravstvene ustanove pa so se spustile v sodno vojno. Predstavile so tožbo, da vlada nezakonito posega v njihovo delovanje in ne dopušča, da bi posodobili cene, ki so v sorazmerju s stroški, zaostale že za 30%.

Da predsednikov ugled tragično strmoglavi je dokaz, da je odpovedal prisotnost pri otvoritvi obnovljene državne avtoceste v mestu Pergamino. Kmetje iz okoliša so namreč pripravljali protestni shod, da bi mu izrazili svojo nejevoljo zaradi zadnjih ukrepov. Nejevoljo zaradi omejitve izvoza mesa pa je javno sporočila tudi izraelska veleposlanica (Galit Ronen), ki je zagrozila, da če se ne morejo zanesti na redno dostavo argentinskega mesa, bodo kupovali drugje. Vlada sedaj skuša doseči nov dogovor s kmeti. Enako se pogaja s podjetniki prehrambnega področja, da bi dosegla »varovane« in celo »maksimirane« cene. Koliko bodo delovale te zavore, da se vlak inflacije ne zaleti v realnost, pa je drugo vprašanje.

Tone Mizerit

 

Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 23

Različni pogledi 

V Argentini smo na pragu zime, Evropa pa vstopa v poletje. Položaj pandemije na obeh področjih je seveda popolnoma različen. Prijateljica iz Gorice mi piše, a kot da je ne razumem. Na severu se rešujejo drugega, ali celo že tretjega vala koronavirusa in so mirni. Mi govorimo o drugem valu in padamo v obup, ker tolikokrat in tako količinsko obljubljena cepiva ne prihajajo, kot je potrebno. Te dni je Argentina prekoračila štiri milijone okuženih. Samo devet držav na svetu ima večje število obolelih za Covidom. Mrtvih imamo 82.667. Kje so tisti časi, ko se je predsednik ponašal, da smo med vsemi državami na špici uspešnosti ukrepov proti pandemiji. Nič se nismo naučili od pretekle evropske zime, nismo izkoristili južnega poletja. Zato trpimo nove omejitve, ki pa so bolj omiljene kot lanske, ker si vlada že ne upa ukazati skrajnostnih ukrepov. Zaveda se, da ljudje ne bodo ubogali.

Medtem je včeraj prišla iz Rusije nova pošiljka druge doze cepiva Sputnik. Razlika, kako Moskva dostavlja prvo in drugo dozo je ogromna. Le 17% je tistih, ki so prejeli obe; vsi ostali (83%) čakajo, s pogledom na koledarju, ker zapadajo vsa predvidena obdobja in ne vedo, če bo prva doza še kaj zalegla, ko druge ne bodo prejeli pravočasno. Na televizijskih oddajah strokovnjaki razlagajo vsak svojo teorijo, in večkrat se znanost meša s političnim prizvokom. Ko bi bilo najbolj potrebno, da vsaj na tem področju premostimo razpoko, je tudi tukaj bojno polje bližajočih se volitev. »Izvajajte kampanjo kjerkoli hočete, a ne s pandemijo«, rohni vladni funkcionar. A vlada izkorišča vsak pozitiven korak na sanitarnem področju v svojo volilno korist. Tako je v primeru ruskega Sputnika, ki ga bodo dopolnjevali v argentinskem laboratoriju.

Prva postaja križevega pota. Omenili smo volitve. Za mnoge bo to križev pot, ker ne vidijo izbire, načina, da bi se rešili tega začaranega kroga usode narodnega trpljenja. Volitve se bližajo, a so tudi že med nami. Preteklo nedeljo so imeli nadomestne parlamentarne v provinci Misiones. To je v Argentini tipično. Državne volitve morajo biti v vseh okrožjih istočasno. Provincijske pa so lahko, kadar jih okliče, v okviru krajevnih ustav, domača vlada. To se ponavlja skoraj povsod in datumi so odvisni od trenutnih političnih koristi vladajoče stranke. Te dni je državni parlament potrdil, da se nadomestne volitve prestavijo za mesec dni. Tako bodo primarne 12. septembra, splošne pa 14. novembra. Medtem pa bomo prisostvovali še marsikateremu tekmovanju v tej ali oni provinci.

Misiones je poseben primer. Tam vlada krajevna stranka Frente Renovador. Ta nima nič skupnega z istoimensko povezavo, ki jo na državni ravni vodi Sergio Massa. Je povezava klasičnega peronizma in domačih radikalov. Vodja te skupine, krajevni »kaudižo«, je Carlos Rovira, čeprav je guverner druga oseba (Oscar Herrera Ahuad). Rovira obvlada provinco od decembra 1999, ko je bil prvič izvoljen za guvernerja. Je ena tistih političnih osebnosti, ki je vedno povezan z vlado v Buenos Airesu - vedno pripravljen prodati svoje glasove trenutni državni vladi za kako ugodnost, pa naj bo Macri ali Kirchner. Zanimivo je, da je eden redkih primerov, kjer kirchnerizem ni povezan z ostalim peronizmom, temveč nastopa samostojno.

V tem smislu je zanimivo, ko primerjamo pravo volilno težo kirchnerizma. Vladna povezava v Misionesu je prepričljivo zmagala s kakih 47%. Opozicijska Juntos por el Cambio (JxC - v tej provinci brez radikalov) je pristala daleč na drugem mestu s 27%. Še bolj klavrna pa je bila usoda kirchnerizma, ki je v povezavi s krajevnim agrarnim gibanjem dosegel komaj kakih 14%. Zanimiv primer, da ga analiziramo na vsedržavni ravni. V Argentini klasični peronizem (kot začaran princ) zapada ukazom podpredsednice Cristine (hudobna čarovnica?), ko je vendar njena volilna moč neznatno manjša.

Primer te severne province daje podlago trditvam tistih političnih strokovnjakov, ki očitajo Macriju, da po zmagi leta 2015 ni znal v vlado pritegniti peronizma in ga s tem iztrgati iz pogubnega objema kirchnerizma. Tedanji predsednik, pijan zmage, je sanjal le o utrditvi lastne moči in lastne stranke in je zamudil zgodovinsko priložnost, da bi postavil državo na nekoliko bolj uspešno pot. Nekaj podobnega se je zgodilo z Alfonsinom: ko se je okoli njega že vse podiralo, je delal načrte za selitev prestolnice in graditev »tretjega zgodovinskega gibanja«. Resnično: Argentina je dežela zamujenih priložnosti.

Vse v službi zmage. Čeprav počasi, se odločilni trenutek bliža. Vlada se ga boji, ker ji splošni položaj ni naklonjen. Tolaži se, ker se v opoziciji pojavljajo rastoče težave. Napetost raste med Macrijem in vodjem avtonomnega mesta Buenos Aires. Rodríguez Larreta smatra, da je Macri že opravil svoje, ko je zamudil zgodovinsko priložnost. Važen je v opozicijski povezavi, a da ne more več ukazovati, kot da bi bil lastnik tega »podjetja«. Bivši predsednik pa noče sestopiti z vodilnega mesta, in pri tem ima podporo mnogih veljakov, predvsem bivšo ministrico za varnost in sedanjo predsednico stranke PRO, Patricijo Bullrich. Larreta pa je v povezavi z Mario Eugenio Vidal in seveda vedno polemično voditeljico stranke Državljanske koalicije (Elisa Carrió). V glavnem ne gre »za narodov blagor«, temveč za kandidatna mesta na prihodnjih volitvah. Žalostno a resnično.

Vendar opozicijske težave ne omilijo žgoče realnosti, ko se vlada sooča s tremi težkimi problemi: pandemijo, inflacijo in revščino. Da so težave še večje, so ti trije dejavniki na nek način povezani. Kar zadeva koronavirusa je vlada prepričana, da ji bo v teh mesecih pred volitvami, uspelo cepiti večino prebivalstva. Na tem bo slonela njega strategija in to bodo opevala volilna gesla. Saj jih že sedaj zasledimo na televizijskih zaslonih, čeprav je položaj obupen. Lahko si mislimo poplavo propagande, če jim splošno cepljenje res uspe. Vendar resni strokovnjaki (na primer Rosendo Fraga) opozarjajo, da bo gospodarski razvoj in socialni položaj važnejši od sanitarnih odtenkov, ko bo državljan moral odločiti svoj glas.

V tem pogledu pa je inflacija pravi Damoklejev meč nad vladnimi glavami. Te dni mora državni statistični urad objaviti porast cen v mesecu maju. Vse napovedi privatnih strokovnjakov postavljajo številko 3,8%. To je sicer manj kot aprilska (4,1%) a je še vedno grozna. V petih mesecih je inflacija dosegla 22%, kar poruši vso vladno gospodarsko zgradbo za letošnje leto. In vendar državni proračun, ki je še vedno v veljavi, govori o 29 odstotni inflaciji za vse letošnje leto. To je tudi strop, ki ga je vlada določila za povišice plač na paritetnih komisijah. Da v to nihče več ne verjame je dokaz, da sta predsednica senata in predsednik poslanske zbornice (Cristina in Massa) določila parlamentarnim uslužbencem (in s tem tudi parlamentarcem) 40% za povišanje plač.

Inflacija, ki je vlada ne more obvladati, pa je tudi eden glavnih vzrokov rastoče revščine, ki se bo, po nekaterih privatnih računih, ob koncu leta približala petdesetim odstotkom prebivalstva. Tudi tisti, ki imajo redno službo, se srečujejo z nenehnim pojavom, da jim plača vedno manj zaleže. To daje vrednost klasičnemu argentinskemu izreku, ki trdi, da gredo »plače po stopnicah, cene pa se vozijo z dvigalom«. Dogovori o »varovanih cenah« in zadnji poizkusi maksimirati cene in jih celo natiskati na nalepkah izdelkov, so le poizkusi, ki se nikdar niso obnesli in težko, da bi z njimi kaj dosegli dandanes. Zato revščini zapada rastoče število prebivalstva. Zadnje statistike govorijo, da je reven eden od štirih prebivalcev prestolnega mesta, a dva od štirih v predmestju. Tukaj pa zlasti revščina otrok in mladostnikov presega 60 odstotkov. Kako bo to odmevalo na volitvah?

Iz državnega (našega) žepa. Eden poizkusov, da omejijo inflacijo in vsaj delno olajšajo položaj prebivalstva, je vladni namen, da ne povišajo cen javnih storitev. Te so zamrznjene dejansko nastopa sedanje vlade, torej že 17 mesecev. Ko jih je minister Guzmán skušal delno povišati, je naletel na odpor kirchnerizma in niti ni mogel odsloviti državnega podtajnika (Federico Basualdo), ki je zagovarjal to politiko. Luč, voda in zlasti plin so v sorazmerju izredno poceni. In podjetja? Živijo od državnih subvencij, ki nenehno rastejo in predstavljajo grešno priložnost za razne primere korupcije. Vse to, in še marsikaj, gre iz državnega žepa, to je, iz našega žepa.

Ob tem le en konkreten primer, ki pa se nenehno ponavlja. V prvih štirih mesecih letošnjega leta je državna letalska družba Aerolineas Argentinas prejela 165 milijonov dolarjev podpore, da je sploh lahko delovala. Za šefa kabineta (Santiago Cafiero), pa je bilo 60 milijonov USD previsoka cena za cepiva, ki bi rešila življenja tisoče Argentincev. Pač, različni pogledi.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 22

Trije temelji, ena sama oblast 

Bralci mi lahko verjamejo, ko trdim, da je težko opisovati politični in socialni razvoj v Argentini. Naša država je nekaj izrednega, ker je sistem strank in njih sestava v temelju različna kot v drugih (rad zapišem »normalnih«) državah. Sistem vodij (caudillos), ki je temelj argentinske politike že od samih začetkov, po letu 1820,  postavlja na glavo vse politične teorije. Ta pojav pa je dosegel svoj višek z nastopom peronizma. Bolj kot politična, bi ta pojav lahko razložila (morda) psihološka analiza. V temelju in po ustavi je država federalna (ustavno besedilo ima kar nekaj podobnosti z ustavo ZDA in njenim federalnim sistemom). Province, ki jih v nekem pogledu lahko primerjamo z zveznimi državami ZDA, v mnogih primerih žrtvujejo svojo avtonomijo na oltarju voditelja. Prvi v modernem obdobju je bil Perón, ki je svojo ideologijo srkal iz fašističnih vrelcev. Za njim se je v letih 1990 pojavil Menem, ki se je predal liberalizmu in njengovemu gospodarskemu sistemu. Potem pa je vdrl kirchnerizem, ki je aktivna, skoraj revolucionarna levica, katere cilj je uničiti republiko in njeno trojno ločitev oblasti. Temu nihanju pa sledijo in ga koritarsko podpirajo guvernerji, zlasti iz vrst tistih, ki vladajo v smislu srednjeveškega fevdalizma, kljub republikanskim besedilom njihovih okrajnih ustav. Dandanes moramo vse delovanje gledati v luči tega položaja in teh ciljev.

V prvih dvanajstih letih kirchnerizma (štiri leta je bil predsednik Nestor, osem let Cristina), jim načrt ni uspel. Odpor javnosti, medijev in (bistveno) Vrhovnega sodišča, je načrt preprečil. Po štirih letih, ko je vladal Macri, se je ustavni položaj v veliki meri vrnil na pravo pot. A ekonomska kriza in predvsem pomanjkanje politične spretnosti predsednika, je ponovno vrnil ob krmilo države bivšo predsednico. Njej nihče ne more zanikati politične spretnosti. Dejstvo, da je za predsedniškega kandidata postavila neko do tedaj nevtralno figuro (Alberto Fernández), medtem, ko je zase prihranila mesto podpredsednice, je odločilno vplivalo na izid volitev. Alberto ji je zagotovil prijaznost tradicionalnega peronizma. Ko je v »skupni hlev« privabila še dotedanjega nasprotnika (Sergio Massa), je bila enotnost (in zmaga) zagotovljena. Na teh treh podstavkih (Cristina, tradicionalni peronizem in Massa) se razvija delo sedanje vlade. Hudi notranji boji pa so odsev treh bistveno različnih členov. Povezuje jih skoraj čarobni vpliv, ki ga ima Cristina na vse, kar se suče v tem taboru.

Krmar brez krmila. Nekaj moramo razumeti: najbolj gotovo je, da bo ta povezava držala tudi na prihodnjih dopolnilnih parlamentarnih volitvah meseca novembra. Vsi se zavedajo da bodo, brez skupnega nastopa, poraženi. Le če ohranijo enotnost, jim je odprta pot do zmage. A enotnost sama, v sedanjih okoliščinah, pa še ni  poroštvo uspeha. Preveč kamnov spotike je na tej poti, preveč težav ima država, ki pa so ojačene še kot posledica pandemije, ki je prizadela ves svet. Negativno pa vpliva na volivce tudi dokazano dejstvo, da ne krmari predsednik, temveč da nitke delovanja suče podpredsednica, ki pa (zanimivo) ne uživa množičnih simpatij. Sama ne doseže priznanja niti tretjine prebivalstva. Zato mora, zlepa ali zgrda, zagotoviti da vladna povezava ostane enotna.

Pandemija je pravzaprav obrobna težava. A pokazala je, da vlada ni sposobna niti osnovnih korakov, ki bi zagotovili, da narod prebrodi to obdobje s čim manjšim trpljenje in čim manjšimi izgubami. Neskončna karantena lanskega leta, ki je uničila gospodarstvo, in neurejeno upravljanje zadeve cepiv, ki Argentino postavlja med najbolj prizadete države, postavlja dodatne težave tudi s pogledom uperjenim v volitve. Predsednikov ugled, ki je v začetku pandemije poskočil v oblake, je potem grobo padel in si ne opomore. Počasna in meglena dobava cepiv, ki ima vse znake ideoloških predsodkov (Rusija, Kitajska in sedaj napovedana Kuba) nevarno odmeva med ljudmi.

Temu pa moramo dodati še vprašanje slavne »razpoke« (grieta). V začetku izbruha koronavirusa se je predsednik kazal z guvernerjem province Buenos Aires (Axel Kicillof, Cristinin ljubljenček) in vodjo avtonomnega mesta prestolnice (Larreta, možni predsedniški kandidat opozicije). Potem je zapustil prijaznost, zašel v »šolski« konflikt z opozicijo in zavzel avtoritarne poteze, ki pa mu niso prinesle ne ugleda ne uspeha. Vse preveč je zapadal mnenju (ukazom) Cristine in s tem zapravljal možnost priljubljenosti in tudi uspeha. Nobena njegova iniciativa ni napredovala. Celo ameriško nogometno prvenstvo, ki ga je pripravljal z očetovskim navdušenjem, je moral odpovedati: kirchnerizem se je bal sanitarnih posledic, pa tudi (neverjetno) da bi predsednik pridobil izgubljeno slavo, če bi argentinska reprezentanca zmagala. Tako daleč zapeljejo ideološki predsodki. Tako, brez cilja, plove ladja, kadar krmar nima krmila, ki ga suče spreten a neuk mornar.

Kamni spotike. Vprašanje cepiv, bistveno v sanitarnem pogledu, pa ni najbolj važno vprašanje družbenega razvoja. Gospodarsko delovanje (bruto domača proizvodnja) je lansko leto nazadovalo več kot 10% (ena najvišjih številk na svetu) in država bo potrebovala sledečih pet let, da se varne na položaj, ki ga je imela ob nastopu sedanje vlade. Večkrat smo že omenili, da je bistveni dejavnik vsakega gospodarstva investicija. Če ni dotoka denarnih sredstev, se delovanje ne razvija in država nazaduje. Sedanja vlada je storila vse, da nihče več ne zaupa Argentini, ne doma ne po svetu. Nihče torej ni pripravljen vložiti enega dolarja (o pesu se že več ne govori), če ne ve, kakšna bo smer gospodarskega delovanja. Zadnji udarec zaupanju v resnost sedanjega vodstva je bila prepoved izvoza mesa. Še bolj negativno pa je postopanje ob vprašanju zunanjega dolga.

Znova se moramo vrniti k tej točki, ki nam vsem že preseda. A tu je nov primer kirchneristične nadvlade. Celotno predsednikovo potovanje po Evropi, v spremstvu gospodarskega ministra, je imelo en sam cilj: zagotoviti podporo v pogajanjih s Pariškim klubom in Mednarodnim denarnim skladom (FMI). Lahko bi celo rekli, da je bilo potovanje uspešno. A kaj, ko je ob povratku vsa smetana okoli podpredsednice podala »Izjavo 25. maja«, kjer je v sedmih točkah zgradila okvir, ki naj usmerja pogajanja v vprašanju dolga. Te točke so tako skrajne, da jih je sploh nemogoče predstaviti zunanjim upnikom. Res je, da je v zadevi dolga Denarnega sklada, bila ključna vloga bivšega predsednika. Macri je zadolžil državo do onemoglosti. Tudi je res, da je del tistih dolarjev (44.000 milijonov) prešel v privatne roke in se vrnil v inozemstvo. A glavni del je bil za plačevanje dolgov, ki jih je pustila še kirchneristična vlada. Peronistična pravljica o plačanih dolgovih je ravno to: pravljica. Kar pa zadeva Pariškega kluba je položaja v celoti kriv kirchnerizem. Prejšnja pogajanja za poravnavo, ki jih je vodil (a nikdar plačal) Axel Kicillof, so vzor  predaje kapitalizmu. Zakaj niti Macri ni pojasnil in razloži, kaj je v tistem dogovoru država sprejela, je popolna neznanka. Osvetlil bi temno stran peronizma.

Dejstvo je, da bomo zapadli neplačevanju, morda našli kakšno stransko pot, a pred volitvami zadeva zunanjega dolga ne bo urejena. Zakaj minister Guzmán to trpi, je tudi neznanka. Če bi bil kaj dosleden in imel vsaj nekaj samospoštovanja, bi moral že zdavnaj odstopiti.

Nova ofenziva. Pisal sem o treh temeljih sedanje vlade. Da med njimi ni soglasja je jasno. Kako pa vsak išče lastno korist, se mnogokrat ne vidi. Cristina, kot predsednica senata, prodira z raznimi zakonskimi besedili, ki pa se potem zataknejo v poslanski zbornici, kjer vlada nima lastne večine in je stalno odvisna od »zaveznikov« in »prijateljev«, ki so običajno dragi. Včasih pa tudi klasični »daj-dam« ne deluje, kot bi vlada želela. Te dni je senator Parrilli (Cristinin zvesti sluga) napadel predsednika poslanske zbornice (Sergio Massa), češ da zavlačuje potrdilo raznih zakonov. Baje je kar 30 zakonskih osnutkov, ki so bili že potrjeni v senatu, pa v nižji zbornici spijo zimsko (pa tudi pomladno, poletno in jesensko) spanje. Morda jih je res trideset. A gre v glavnem za dva: sodna reforma in zakon o tožilstvu. To sta zakona, s katerima namerava Cristina obvladati sodišča. Res je, da Massa ni navdušen z omenjenimi besedili. Res pa je tudi, da vlada ne more zbrati potrebnih glasov.

Po drugi strani pa prisostvujemo prikriti ofenzivi na zdravstveni sistem. Pisali smo že, da je Cristina javno napovedala zdravstveno reformo. Argentina ima na tem področju tri sektorje: javnega (državne, provincijske in občinske bolnice, ki nudijo storitve 37,6% prebivalstva); sindikalnega (vsi delavci in njihove družine so zavarovani in sindikalne zdravstvene ustanove skrbijo za 51,52% prebivalstva); in privatnega, ali tako imenovane »predplačilne zdravstvene ustanove« (prepagas), ki skrbijo za ostale. Sedaj vlada skuša v Nadzorno komisijo sindikalnih zdravstvenih organizacij imenovati, na ključne položaje, štiri direktorje, vse iz vrst La Cámpore. Sindikati so se uprli in ni verjetno, da bi popustili. Se bliža nov spopad, ko se bližajo volitve? Še bo zanimivo.

Tone Mizerit