Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 25

Nerazumljiva dežela 

Nahajamo se v izredno težkem stanju. Da je mera polna, pa med ljudmi prevladuje pesimizem. Gotovo je koronavirus eden izmed važnih vzrokov tega stanja. Prav včeraj, torek 22. junija, je število mrtvih na en sam dan doseglo nov rekord: 792 žrtev. Od začetka pandemije smo zapisali že nad 90.000 smrtnih žrtev in nad štiri milijone okuženih. Boste rekli, da virusa ni kriva vlada. Res je. A strategija boja proti pandemiji, ki jo je uvedlo državno zdravstveno vodstvo, je ena bistvenih točk na seznamu zavožene politike, ki nas je pripeljala v sedanje stanje. Vladni možje si polnijo usta sedaj, ko je cepljenje ojačeno in pritok cepiv številnejši. A tudi v tem najdemo običajni kaos, ki je značilen za kirchneristično vodstvo, a tudi sploh za argentinske vlade. Število ljudi, ki so cepljeni s prvo dozo, v primerjavi s tistimi, ki imajo obe, je neverjetno: razlika presega deset milijonov, in nihče ne ve (najmanj vlada), kdaj bo to cepljenje dopolnjeno. Težava se pojavlja predvsem v primeru cepiva Sputnik V, ko iz Rusije precej pogosto prihaja prva doza, drugo pa čakajo milijoni, katerim nevarno zapada rok za prejem dopolnila.

Ustanove, ki raziskujejo javno mnenje, podrobno gledajo na ta pojav pesimizma. Prav te dni je nova anketa pokazala, da 70% prebivalcev smatra, da je naš položaj bistveno slabši kot lansko leto, a vendar boljši, kot pričakujejo, da bo prihodnje leto. To nas popelje v polpreteklo zgodovino, ko je leta 2001 izbruhnilo gibanje pod geslom »que se vayan todos« (naj vsi izginejo). Naveličani nesposobnih voditeljev, obupani in vrženi na rob življenja in zgodovine, so se ljudje množično izrekli proti političnim kadrom, ki so državo pripeljal na rob prepada. Tedanje socialne in ekonomske številke niso bile znatno slabše od sedanjih. Današnja ljudska nejevolja je tudi precej podobna tedanji.

Kaj menijo? Bližajoče se volitve so postavile vrsto vprašanj v zadevi »ljudske volje«. Ankete kažejo predvsem, da ljudje niso zadovoljni z vlado, kar pa seveda še ne pomeni, da so zadovoljni z opozicijo. Mnogo je še neodločenih, mnogo jih še čaka, da vidi, kdo bo kandidiral. Ne smemo pozabiti, da bodo novembra (in prej, septembra) le nadomestne parlamentarne volitve. Zamenja se polovica poslanske zbornice in tretjina senata. V senatu ne bo posebnih novosti, ker bo peronizem nedvomno ohranil večino. Ne bo pa na noben način dosegel dveh tretjin, ki so potrebne za bistvene odločitve, predvsem za kako morebitno in s strani kirchnerizma zaželeno ustavno spremembo. Mandat zapade tistim poslancem, ki so bili izvoljeni na nadomestnih volitvah leta 2017. Bilo je najbolj uspešno leto Macrijeve vlade in težko bo opozicija dosegla iste številke. Vlada pa se tudi boji ker, čeprav volivci še niso izbrali stranke, se pri vseh anketah kaže volja, »da ne bi zmagala vlada«. Ta volja stalno presega 50% in je težko, da bi se v teh mesecih, kljub orjaškim vladnim naporom, smer spremenila.

Če gledamo na notranje prepire v strankah, za pretepanje in praskanje v zvezi s kandidatnimi mesti, lahko opazimo, da ljudje tudi tega ne marajo. Cristina je nedvomno tista, ki po mili volji suče nitke delovanja v vladnem taboru. Macri se na vso moč trudi, da ni znova obvladal svojo povezavo »Združeni za spremembo« (Juntos por el Cambio - JxC). A prav pred dnevi je neka anketa pokazala, da ljudje niso preveč zadovoljni z obema voditeljema. Vprašanje je bilo, če anketiranec smatra, da bi bilo za državo boljše, če bi »upokojili« Cristino, ali Macrija, ali oba. 19,7% se je izreklo, naj bi upokojili Macrija. 29,3% bi upokojilo Cristino. A kar 37,9% bi »upokojilo« oba. Ljudje so siti nenehnih prepirov, ko vsak gleda le na svojo korist in hoče uveljaviti svojo voljo. To bo, na prihodnjih volitvah, lahko povzročilo marsikatero presenečenje. Ali pa bo, nasprotno, privedlo do abstinence. Vemo, da je udeležba na volitvah v Argentini obvezna. Kljub temu je vedno močan odstotek tistih, ki ne volijo. Mnogokrat je to tudi izraz ljudske nejevolje s kandidati ali strankami.

Zanimiva pa sta dva pojava. Najprej v glavni formaciji opozicije (JxC) pridobivajo na moči radikali, ki v provinci Buenos Aires prodirajo z novim kandidatom. Facundo Manes je nevrolog, ki se je končno odločil, da poseže v politiko in to meša štrene v opoziciji. Govori se, da se bo tej formaciji pridružila tudi Margarita Stolbizer, potem ko je obšla vse možne variante zmerne levice. Vsekakor »Združeni za spremembo« hočejo razširiti svojo volilno bazo. Drug pojav pa je Florencio Randazzo, ki hoče predstaviti peronistično (ne-kirchneristično) alternativo. Morda se bralci spomnijo, da je bil ta mož notranji minister v zadnji vladi Cristine Kirchner. Tedaj je hotel tekmovati za predsedniško kandidaturo, pa mu je ona to prepovedala. Potem mu je »ukazala«, naj bo kandidat za guvernerja province Buenos Aires. Temu pa se je on uprl in zapustil vladni tabor. Dejansko je bil edini, ki se je gospe upal postaviti po robu. Sedaj se vrača v politiko in zbira nezadovoljne peroniste. Težava je v tem, da nima strankarske strukture. Vendar mu ankete zelo dobro kažejo. Če mu uspe organizirati stranko, se lahko zgodi presenečenje. Poleg tega: peronizem, v katerikoli varianti, je bil na volitvah poražen le, če je nastopil ločeno. Zabeležimo ta podatek.

Mi protestiramo, vi protestirate … Kljub temu, da je na vladi peronizem in da mnogi »socialni voditelji« zavzemajo visoke vladne funkcije, se nenehno vrstijo pocestni protesti tako imenovanih »socialnih organizacij«. Pojav teh skupin sem že kdaj površno opisal. Potrebna bi bila malo globlja analiza. A povejmo vsaj, da združujejo revne, brezposelne, obrobne delavce, člane delavskih zadrug in vse, kar si jih lahko mislite ob robu formalne ekonomije. Ideološko so razvrščeni od sredine proti levici. Večina izhaja iz peronizma, a se njihovo število in raznolikost množi. Njihovi vodje so javno prepoznavni. Kot omenjeno, mnogi so visoki funkcionarji predvsem na ministrstvu za socialno skrbstvo. A to ni preprečilo, da so se zadnje čase znova pojavili, uprizorili proteste in blokirali ceste predvsem v središču mesta. Zadnji shod pred ministrstvom za socialno skrbstvo je zbral nad 20.000 protestnikov. Večina prejema kakšno vladno podporo, plan, ali subvencijo. Dejstvo, da vidimo med njimi ženske z otroki, odgovarja pojavu, da jim krajevni vodja (puntero) ne odda podpore, če se ne udeležijo protestnih shodov.

Res je pandemija pognala v skrajnost že prej težak socialni položaj. Res je, da bi brez vladne pomoči, ki zadnje čase nenehno raste, mnogi od njih ginili od lakote. A prav zato je še manj razumljivo, da sredi pandemije in celo karantene, zavzamejo ceste, blokirajo prehode in s tem izzivajo vlado. Razlaga za ves ta položaj je zanimiva. Poleg starih peronističnih socialnih gibanj, so se zadnje čase pojavile nove skupine, ki jih organizira in vodi kirchnerizem, predvsem La Cámpora. Njih namen je prevzeti (in si podvreči) vodstvo tudi teh formacij, kar bi bil nov korak pod geslom »Vamos por todo« - Hočemo (obvladati) vse! Temu prodoru kirchnerizma pa se upirajo »stare« skupine.

Ta pohlep po oblasti pa vlado vodi v položaj, ko odpira vedno nove fronte. Taka politika stavi vprašanje, kako obvladati rastoče število spopadov na tako različnih področjih. Če se bo to še  nadaljevalo, je končni izid le vprašanje časa. A vzporedno z novimi frontami raste nevarnost, da se v nekem trenutku vse zruši. Če jim pa ofenziva uspe, bomo na pragu nove Venezuele ali Nikaragve.

Rastoča protislovja. Omenili smo dve državi, do katerih je razmerje precej protislovno. V okviru Združenih narodov je Komisija za človekove pravice podala poročilo o grobem kršenju teh pravic v Nikaragvi, ki se je le še stopnjevalo v zadnjih treh letih. Argentina ni podpisala poročila. Kot tudi ni podpisala obsodbe venezuelskega režima, ki zatira in pobija politične nasprotnike. Istočasno, ko nismo obsodili Nikaragve, je predsednik poslanske zbornice, Sergio Massa, v Washingtonu izjavil, da je »nedoumljivo«, da kdo ne bi obsodil tamkajšnjega režima. Nov dokaz, da ima pri vsem, zlasti v zunanji politiki, zadnjo besedo Cristina.

Predsednik pa je dodal še en spodrsljaj v vrsto polomij, ki so zanj zadnje čase značilne. V Salti se je udeležil slovesnosti ob 200-letnici smrti Güemesa. Ta general je s svojimi gavči, v bojih za neodvisnost, varoval severno mejo, da je San Martin lahko mirno organiziral pohod v Čile in Peru. Praznovanje je sveto za gavče v Salti, ki je ena najbolj tradicionalnih provinc. Letos, zaradi pandemije, gavči niso smeli taboriti v noči pred praznikom; prepovedali so jim tudi dostop do spomenika. A tja so lahko množično prišli člani La Cámpore, ki so jih pripeljali iz Buenos Airesa. Da jim je to »dovolil predsednik«, so povedali. Poznejši razlage in izgovori so zadevo le še bolj zapletli. Kot je trdil moj stari očka: »Bolj dr… mešaš, bolj smrdi«. In zadnje čase nekaj vedno bolj smrdi v Argentini.

Tone Mizerit