Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 26

»Samostojni« ali »stojimo sami«? 

Ni dneva, da nas ne bi Argentina presenetila s kakim izrednim dogodkom. A kar običajno je, da so novice slabe in zadajo nov udarec prej klasičnemu, sedaj vedno bolj usihajočemu argentinskemu optimizmu. Kam plovemo? To vprašanje, staro skoraj kot naša zgodovina, dobiva vedno močnejši odmev. Pojavlja se na obeh poljih, ki danes predstavljata glavno skrb prebivalstva: na sanitarnem in gospodarsko-socialnem. Ne na enem, ne na drugem ni videti, da bi se vlada zavedala kaj dela, zlasti pa, da bi se pametno odločila, kam naj usmeri kljun te uboge ladje. Ko se je cepljenje nekoliko ojačilo (vlada je to seveda izkoristila v svoje propagandne namene), se je pojavila indijska različica koronavirusa (sev delta) in sedaj grozi s tretjim valom. Saj je to res svetovni pojav. V nekaterih evropskih državah že govorijo o četrtem valu. Pred dnevi so v Sloveniji ugotovili osemnajst primerov seva delta. Celo v Izraelu so ponovno uvedli zaščitne maske. A v Evropi je stanje bolj ali manj pod nadzorom zdravstvenih oblasti. Kaj pa pri nas?

Vladni dekret je omejil prihod potnikov iz inozemstva. Le 600 jih lahko pride vsak dan. To pomeni pristanek le dveh velikih letal. Računajo, da je v inozemstvu 45 tisoč Argentincev, ki se hočejo vrniti. Koliko časa bo poteklo, da se (po 600 na dan), vsi zvrstijo na letališču? Zakaj ta številka? Da bi preprečili, da novi sev (sev=cepa) pride v naše kraje. Baje je zdravstvena struktura zmožna nadzirati in osamiti v posebnih hotelih le 600 ljudi dnevno. To bo trajalo do 9. julija. Medtem se bodo pripravili na številnejše prihode. To je dejansko smešno, če ne bi bilo tako tragično. Nekaj podobnega se dogaja s cepivi. Jasno je že, da Rusija ne bo mogla dostaviti dovolj druge doze svojega Sputnika V. Sedaj so ga začeli proizvajati tukaj, a se ne ve, koliko in kako hitro bo stekla produkcija. Bomo res pred volitvami (septembra) vsi cepljeni? V Argentini se letos vse nanaša na volitve.

Kol po glavi. Udarec je bil res hud. Pretekli četrtek, 24. junija, je finančna družba MSCI določila Argentini novo kategorijo. Razložimo: to je je ameriška finančna ustanova s sedežem v New Yorku, ki deluje kot globalni ponudnik lastniškega kapitala, nespremenljivega dohodka, delniških indeksov, hedge skladov, orodij za analizo portfelja  in še kaj. Objavlja razne indekse, med njimi v prvi vrsti prav MSCI World. Pretekli četrtek je na tem indeksu Argentina padla v najnižjo vrsto. Dotlej je spadala med države, ki imajo »rastoče« gospodarstvo. A poglejmo še nekoliko bolj podrobno, predvsem zgodovino naše države.

Globalni finančni svet deli posamezna državna gospodarstva bistveno v tri kategorije: razvite, rastoče (emergentes) in obrobne (fronterizas). Odkar obstaja to merilo, Argentina nikdar ni bila »razvita«. Potem, ko smo se vrnili na utrjeno pot demokracije, smo nihali med drugo in tretjo kategorijo. Od leta 1988, ko je MSCI vzpostavil to oceno, smo bili »rastoči«. To je veljalo pod Alfonsinom, Menemom in celo De la Ruo, kljub krizi leta 2001, ki je opustošila državo. A prišla je vlada gospe Cristine in uvedla razna nadzorstva nad finančnim delovanjem in omejila svoboden pretok kapitala. Za tem je prišla dolarska klada (cepo). Leta 2009 je bila država označena kot »obrobno gospodarstvo«, kar je omejilo pritok investicij in zvišalo ceno posojil. Kirchnerizem je to kaj malo brigalo. Financirali so se s podržavljenjem privatnega pokojninskega sklad, tiskanjem vedno manj vrednega denarja in posojili iz Venezuele, ki nam je računala obresti v višini 17% (v dolarjih).

Stanje »obrobnosti« je trajalo še po nastopu Macrijeve vlade. Čeprav je Argentina takoj zaprosila, da bi jo povišali na seznamu, je morala čakati dve leti, da smo bili ponovno označeni kot »rastoči«. Kaj državi to koristi? Mednarodni kapital ve, da je država bolj varna za investicije, da je manj omejitev za pretok denarnih sredstev, več možnosti za normalno trženje. A, moj Bog, vlada je začela sanjati, da bodo tuje investicije kar deževale. Tudi nova kategorija ni nič pomagala, ker nismo uredili svojih računov. Zadnjih osemnajst mesecev je gospodarstvo res po malem a nenehno rastlo. A leta 12018 se je ustavilo in nato zopet nazadovalo. A ostali smo kot »rastoči«. Že Macri je ponovno uvedel dolarsko »klado« (cepo - popolnoma je omejen nakup dolarjev). To je Fernández (Cristina) le še ojačil. Celo tuja podjetja ne morejo pošiljati matičnim hišam svojega dobička in argentinska podjetja, ki so prejela posojila v inozemstvu, jih ne morejo vrniti, ker jim Centralna banka ne proda dolarjev. Prisiljena so, da obnovijo ta posojila, seveda z rastočimi obrestmi. Vsi so pričakovali, da bomo znova padli v »obrobno gospodarstvo«. A z MSCI se ne igra. Poslali so nas v stanje »standalone« (stoji sam), kar pomeni, da za nas nihče ne odgovarja, ni garancije, torej, ni posojil ne investicij. Za vsak dolar je le sam (podjetnik ali trgovec) odgovoren. Kdo bo vložil denar v tako državo? Naša družba so Pakistan, Libanon, Zimbabve, Bosna, Ukrajina … Skupaj le enajst držav.

Guzmanov načrt. Znano je, da gospodarski minister (Guzmán) ni gospodarski minister. Oziroma, da ne gospodari, ker je preveč omejen. Mož ni neuk, je pameten in sposoben. A ga ne pustijo, da bi delal po svoji glavi. Če niti s predsednikovim dovoljenjem ni mogel odsloviti neznanega podsekretarja, lahko sklepamo, kdo gospodari. Pravzaprav bi moral že zdavnaj odstopiti, vsaj zaradi svoje časti. Ostaja (na posebno prošnjo predsednika), ker je prepričan, da lahko vsaj nekaj naredi; in da bo vsak njegov naslednik še bolj zavozil položaj. Da vsaj nekoliko omili udarce krize, je prepričal predsednika, da so pariškemu klubu plačali 430 milijonov dolarjev in s tem preprečili default, ki bi dokončno zapletel razmerje. Enako predvidevajo, da bodo Mednarodnemu denarnemu skladu še letos (septembra in decembra), plačali skupno 3.600 milijonov dolarjev in obljubili, da bodo končna pogajanja sklenjena do marca prihodnjega leta (napovedali so, da bodo podpisana koncem lanskega).

To seveda ni po godu ekstremnim krogom La Cámpore, ki je proti vsakemu plačevanju, dokler se domače gospodarske razmere nekoliko ne uredijo. Dejstvo je, da njihovi načrti pomenijo gasiti ogenj z bencinom. Da bi vsaj delno dospeli z upanjem na zmago do volitev, je vladni namen, da bi letos povišice plač presegle inflacijo. Čeprav formalno ostaja zapisano, da bo inflacija dosegla 29%, so v vladnih krogih že sprejeli kot dejstvo inflacijo v višini 45%. Zato je razumljivo da je na paritetnih pogajanjih sindikata prevoznikov tovornjakov (Moyano) bila soglasno potrjena povišica 45%. Tisti sindikati pa, ki so predhodno sprejeli povišice okoli 29%, že zahtevajo odprtje novih pogajanj, da bi nadoknadili razliko med plačami in inflacijo.

Vladna strategija za omejitev inflacije (ki se je že razbesnela, a sedaj nekoliko pojenja) je strogo zamrznjenje tarif javnih storitev, nadzor (in maksimiranje) cen in pa zaviranje dolarja. Ta zadnja točka ni nič manj komplicirana kot prejšnje. Vlada je do srede prejšnjega leta uradno višala ceno dolarja v sorazmerju z inflacijo, kar je najbolj stvarno. Potem so ugotovili, da to vpliva na rast cen in so začeli pritiskati na zavore. Še več: kar nekaj potez je bilo usmerjenih v omejitev cene vzporednega dolarja (sivi ali blue), kar je ministru uspelo. A zadnje dni se je prav ta vzporedni trg prebudil. Nasilni ukrepi so ga začasno uspavali, a pred volitvami bo gotovo zagorelo. Medtem pa se nadaljuje gonja proti izvozu mesa. Sedaj dovolijo le delni izvoz, kakih 50% normalne prodaje.

Tudi volilni udarec. Preteklo nedeljo so bile volitve v provinci Jujuy. Oči vse Argentine so bile obrnjene na sever. Tam že nekaj časa vlada radikalizem (Gerardo Morales), peronisti pa so sprti in nastopajo kar v štirih variantah. Ena od njih v povezavi z radikali. Morales je prepričljivo zmagal (skoraj 49%), medtem ko je vladni Frente de Todos prejel komaj 13%. Ostali glasovi so se razpršili med dolgo vrsto nepomembnih strančic.

Za vlado ta izid ni bil prijeten. Čeprav je bilo že prej jasno, da bo peronizem poražen, niso pričakovali take razlike. Še več: Morales bi zmagal tudi, če bi peronisti nastopili zedinjeni. V Buenos Airesu je opozicija slavila, vlada pa je bila tiho. Izid je dokaz, da so utemeljene razne ankete, ki kažejo na nejevoljo prebivalcev do vlade. Volilna strategija kirchnerizma se zato osredotoča v provinco Buenos Aires, predvsem v milijonsko predmestje prestolnice, kamor se steka večina socialne pomoči in kjer vlada upa doseči razliko, ki ji bo nadoknadila glasove, ki jih ne bo prejela v notranjosti države.

Tone Mizerit