Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 23

Različni pogledi 

V Argentini smo na pragu zime, Evropa pa vstopa v poletje. Položaj pandemije na obeh področjih je seveda popolnoma različen. Prijateljica iz Gorice mi piše, a kot da je ne razumem. Na severu se rešujejo drugega, ali celo že tretjega vala koronavirusa in so mirni. Mi govorimo o drugem valu in padamo v obup, ker tolikokrat in tako količinsko obljubljena cepiva ne prihajajo, kot je potrebno. Te dni je Argentina prekoračila štiri milijone okuženih. Samo devet držav na svetu ima večje število obolelih za Covidom. Mrtvih imamo 82.667. Kje so tisti časi, ko se je predsednik ponašal, da smo med vsemi državami na špici uspešnosti ukrepov proti pandemiji. Nič se nismo naučili od pretekle evropske zime, nismo izkoristili južnega poletja. Zato trpimo nove omejitve, ki pa so bolj omiljene kot lanske, ker si vlada že ne upa ukazati skrajnostnih ukrepov. Zaveda se, da ljudje ne bodo ubogali.

Medtem je včeraj prišla iz Rusije nova pošiljka druge doze cepiva Sputnik. Razlika, kako Moskva dostavlja prvo in drugo dozo je ogromna. Le 17% je tistih, ki so prejeli obe; vsi ostali (83%) čakajo, s pogledom na koledarju, ker zapadajo vsa predvidena obdobja in ne vedo, če bo prva doza še kaj zalegla, ko druge ne bodo prejeli pravočasno. Na televizijskih oddajah strokovnjaki razlagajo vsak svojo teorijo, in večkrat se znanost meša s političnim prizvokom. Ko bi bilo najbolj potrebno, da vsaj na tem področju premostimo razpoko, je tudi tukaj bojno polje bližajočih se volitev. »Izvajajte kampanjo kjerkoli hočete, a ne s pandemijo«, rohni vladni funkcionar. A vlada izkorišča vsak pozitiven korak na sanitarnem področju v svojo volilno korist. Tako je v primeru ruskega Sputnika, ki ga bodo dopolnjevali v argentinskem laboratoriju.

Prva postaja križevega pota. Omenili smo volitve. Za mnoge bo to križev pot, ker ne vidijo izbire, načina, da bi se rešili tega začaranega kroga usode narodnega trpljenja. Volitve se bližajo, a so tudi že med nami. Preteklo nedeljo so imeli nadomestne parlamentarne v provinci Misiones. To je v Argentini tipično. Državne volitve morajo biti v vseh okrožjih istočasno. Provincijske pa so lahko, kadar jih okliče, v okviru krajevnih ustav, domača vlada. To se ponavlja skoraj povsod in datumi so odvisni od trenutnih političnih koristi vladajoče stranke. Te dni je državni parlament potrdil, da se nadomestne volitve prestavijo za mesec dni. Tako bodo primarne 12. septembra, splošne pa 14. novembra. Medtem pa bomo prisostvovali še marsikateremu tekmovanju v tej ali oni provinci.

Misiones je poseben primer. Tam vlada krajevna stranka Frente Renovador. Ta nima nič skupnega z istoimensko povezavo, ki jo na državni ravni vodi Sergio Massa. Je povezava klasičnega peronizma in domačih radikalov. Vodja te skupine, krajevni »kaudižo«, je Carlos Rovira, čeprav je guverner druga oseba (Oscar Herrera Ahuad). Rovira obvlada provinco od decembra 1999, ko je bil prvič izvoljen za guvernerja. Je ena tistih političnih osebnosti, ki je vedno povezan z vlado v Buenos Airesu - vedno pripravljen prodati svoje glasove trenutni državni vladi za kako ugodnost, pa naj bo Macri ali Kirchner. Zanimivo je, da je eden redkih primerov, kjer kirchnerizem ni povezan z ostalim peronizmom, temveč nastopa samostojno.

V tem smislu je zanimivo, ko primerjamo pravo volilno težo kirchnerizma. Vladna povezava v Misionesu je prepričljivo zmagala s kakih 47%. Opozicijska Juntos por el Cambio (JxC - v tej provinci brez radikalov) je pristala daleč na drugem mestu s 27%. Še bolj klavrna pa je bila usoda kirchnerizma, ki je v povezavi s krajevnim agrarnim gibanjem dosegel komaj kakih 14%. Zanimiv primer, da ga analiziramo na vsedržavni ravni. V Argentini klasični peronizem (kot začaran princ) zapada ukazom podpredsednice Cristine (hudobna čarovnica?), ko je vendar njena volilna moč neznatno manjša.

Primer te severne province daje podlago trditvam tistih političnih strokovnjakov, ki očitajo Macriju, da po zmagi leta 2015 ni znal v vlado pritegniti peronizma in ga s tem iztrgati iz pogubnega objema kirchnerizma. Tedanji predsednik, pijan zmage, je sanjal le o utrditvi lastne moči in lastne stranke in je zamudil zgodovinsko priložnost, da bi postavil državo na nekoliko bolj uspešno pot. Nekaj podobnega se je zgodilo z Alfonsinom: ko se je okoli njega že vse podiralo, je delal načrte za selitev prestolnice in graditev »tretjega zgodovinskega gibanja«. Resnično: Argentina je dežela zamujenih priložnosti.

Vse v službi zmage. Čeprav počasi, se odločilni trenutek bliža. Vlada se ga boji, ker ji splošni položaj ni naklonjen. Tolaži se, ker se v opoziciji pojavljajo rastoče težave. Napetost raste med Macrijem in vodjem avtonomnega mesta Buenos Aires. Rodríguez Larreta smatra, da je Macri že opravil svoje, ko je zamudil zgodovinsko priložnost. Važen je v opozicijski povezavi, a da ne more več ukazovati, kot da bi bil lastnik tega »podjetja«. Bivši predsednik pa noče sestopiti z vodilnega mesta, in pri tem ima podporo mnogih veljakov, predvsem bivšo ministrico za varnost in sedanjo predsednico stranke PRO, Patricijo Bullrich. Larreta pa je v povezavi z Mario Eugenio Vidal in seveda vedno polemično voditeljico stranke Državljanske koalicije (Elisa Carrió). V glavnem ne gre »za narodov blagor«, temveč za kandidatna mesta na prihodnjih volitvah. Žalostno a resnično.

Vendar opozicijske težave ne omilijo žgoče realnosti, ko se vlada sooča s tremi težkimi problemi: pandemijo, inflacijo in revščino. Da so težave še večje, so ti trije dejavniki na nek način povezani. Kar zadeva koronavirusa je vlada prepričana, da ji bo v teh mesecih pred volitvami, uspelo cepiti večino prebivalstva. Na tem bo slonela njega strategija in to bodo opevala volilna gesla. Saj jih že sedaj zasledimo na televizijskih zaslonih, čeprav je položaj obupen. Lahko si mislimo poplavo propagande, če jim splošno cepljenje res uspe. Vendar resni strokovnjaki (na primer Rosendo Fraga) opozarjajo, da bo gospodarski razvoj in socialni položaj važnejši od sanitarnih odtenkov, ko bo državljan moral odločiti svoj glas.

V tem pogledu pa je inflacija pravi Damoklejev meč nad vladnimi glavami. Te dni mora državni statistični urad objaviti porast cen v mesecu maju. Vse napovedi privatnih strokovnjakov postavljajo številko 3,8%. To je sicer manj kot aprilska (4,1%) a je še vedno grozna. V petih mesecih je inflacija dosegla 22%, kar poruši vso vladno gospodarsko zgradbo za letošnje leto. In vendar državni proračun, ki je še vedno v veljavi, govori o 29 odstotni inflaciji za vse letošnje leto. To je tudi strop, ki ga je vlada določila za povišice plač na paritetnih komisijah. Da v to nihče več ne verjame je dokaz, da sta predsednica senata in predsednik poslanske zbornice (Cristina in Massa) določila parlamentarnim uslužbencem (in s tem tudi parlamentarcem) 40% za povišanje plač.

Inflacija, ki je vlada ne more obvladati, pa je tudi eden glavnih vzrokov rastoče revščine, ki se bo, po nekaterih privatnih računih, ob koncu leta približala petdesetim odstotkom prebivalstva. Tudi tisti, ki imajo redno službo, se srečujejo z nenehnim pojavom, da jim plača vedno manj zaleže. To daje vrednost klasičnemu argentinskemu izreku, ki trdi, da gredo »plače po stopnicah, cene pa se vozijo z dvigalom«. Dogovori o »varovanih cenah« in zadnji poizkusi maksimirati cene in jih celo natiskati na nalepkah izdelkov, so le poizkusi, ki se nikdar niso obnesli in težko, da bi z njimi kaj dosegli dandanes. Zato revščini zapada rastoče število prebivalstva. Zadnje statistike govorijo, da je reven eden od štirih prebivalcev prestolnega mesta, a dva od štirih v predmestju. Tukaj pa zlasti revščina otrok in mladostnikov presega 60 odstotkov. Kako bo to odmevalo na volitvah?

Iz državnega (našega) žepa. Eden poizkusov, da omejijo inflacijo in vsaj delno olajšajo položaj prebivalstva, je vladni namen, da ne povišajo cen javnih storitev. Te so zamrznjene dejansko nastopa sedanje vlade, torej že 17 mesecev. Ko jih je minister Guzmán skušal delno povišati, je naletel na odpor kirchnerizma in niti ni mogel odsloviti državnega podtajnika (Federico Basualdo), ki je zagovarjal to politiko. Luč, voda in zlasti plin so v sorazmerju izredno poceni. In podjetja? Živijo od državnih subvencij, ki nenehno rastejo in predstavljajo grešno priložnost za razne primere korupcije. Vse to, in še marsikaj, gre iz državnega žepa, to je, iz našega žepa.

Ob tem le en konkreten primer, ki pa se nenehno ponavlja. V prvih štirih mesecih letošnjega leta je državna letalska družba Aerolineas Argentinas prejela 165 milijonov dolarjev podpore, da je sploh lahko delovala. Za šefa kabineta (Santiago Cafiero), pa je bilo 60 milijonov USD previsoka cena za cepiva, ki bi rešila življenja tisoče Argentincev. Pač, različni pogledi.

Tone Mizerit