Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 24

Ko se bližajo volitve 

Nerodno je pisati, ko veš, da se v nekaj urah, kar je zapisano lahko spremeni. Prav danes, sreda 16. junija, bo uradni zavod za statistike objavil številke inflacije za mesec maj. Saj so privatne ustanove že povedale svoje, a treba je poslušati tudi vladne številke. Čudno, a doslej je to območje vladnega delovanja edino, ki mu še lahko zaupamo. Narodni institut za statistike in popisovanje (INDEC) vodi Marco Lavagna, sin slavnega gospodarskega ministra (Roberto Lavagna) in peronističnega politika, ki se ni vdal in ni stopil v vladne vrste. Peščica njegovih poslancev mnogokrat glasuje proti vladi in vzbuja skrb pri strategih uradne politike. INDEC je neke vrste eksotična ptica te vlade in javnost mu (doslej) zaupa.

Privatne napovedi za maj so povedale, da je inflacija dosegla 3,8%. Tudi če bo, v najboljšem primeru, uradna številka recimo 3,6%, ugotovitev ne bo prijetna. Ta številka podvoji inflacijo, ki jo je na primer zabeležil Peru vse lansko leto. V Argentini so, v zadnjih dvanajstih mesecih, cene poskočile za 46,3%, kar je šestnajstkrat (da 16krat) več kot splošna inflacija v Latinski Ameriki (seveda, izvzamemo Venezuelo). Vendar trenutno ta podatek ne skrbi vlade. Boj proti pandemiji je na prvem mestu. Ko je te dni v mestu La Plata podpredsednica Cristina znova nagovorila narod, je obljubljala da, ko bomo vsi cepljeni, »bomo znova srečni«. »Argentina vas varuje« trdi vladno propagandno geslo sedaj, ko je število cepiv, ki jih je vlada dobila, preseglo 20 milijonov enot. Da ni cepljenih niti 19 milijonov s prvo dozo (28,47% prebivalstva), a komaj 3,3 milijone z obema (7,29%) je za vlado drugotnega pomena. »Ne vtikajmo koronavirusa in pandemije v politično kampanjo« zahteva Cristina. A vlada je prva, ki uporablja nekoliko ojačeno cepljenje v politične namene.

Išče te sreča, um ti je dan …Spomnim se našega Valentina Vodnika in njegovega »Dramila«. Kot da pesmi ne bi zapisal za Slovence temveč za Argentince: »Glej, stvarnica vse ti ponudi …«. Pa je pred kakim tednom argentinska Karitas podala poročilo, ki pretresa srce in um vsakega človeka. Podatke je ugotovil statistični oddelek Katoliške univerze. Po domače bi lahko povedali takole: od štirih argentinskih otrok, ki sedejo za mizo, samo eden je vsak dan. Ostali so večkrat lačni; so dnevi ko nič ne jedo in, vsekakor, njihova hrana je daleč od tiste, ki jo priporoča hranilna znanost. Tudi če bodo ti otroci cepljeni, bodo »znova srečni«? Poleg tega beseda »znova« zavaja. Se vprašamo: so bili kdaj srečni? In še vprašamo: bodo kdaj srečni?

Socialni observatorij (opazovalnica) Katoliške univerze pa zadnje čase vedno bolj poudarja večplastno revščino (pobreza multidimensional). Revščina je tudi pomanjkanje dela. Ne vlada, ne privatne ustanove, nimajo točnega pregleda, kako je pandemija prizadela trg dela v Argentini. Govori o tisoče zaprtih podjetij in v milijone sega število tistih, ki so ostali brez dela. Bomo sploh kdaj videli točne statistike te tragedije? Zlasti pa je pri otrocih usodna revščina, ki se izraža v pomanjkanju šolstva. Prav danes se v buenosaireškem predmestju tri milijone otrok vrne k prisotnostnemu pouku. Kaj in koliko so zamudili medtem, ko je vse potekalo virtualno? Nemogoče je o tem govoriti, če ne upoštevamo, da 30% prebivalstva nima dostopa do interneta.

Vlada sama priznava dramo na vzgojnem področju. Minister za šolstvo Nicolás Trotta je priznal, da je vlada ugotovila »da je imelo v letu 2020 skoraj 10 odstotkov učencev malo ali nič stika s šolami. Ta odstotek predstavlja skoraj milijon mladih«, je pojasnil funkcionar v časnikarskem intervjuju. Torej milijon otrok in mladih, ki so ostali ob robu. »Pripravljamo program z imenom 'Spremljanje', ki bo poskušal najti otroke, ki so zapustili šolo, da se bodo lahko vrnili.« Po drugi strani pa je pojasnil, da »ne moremo govoriti o virtualnem izobraževanju, ko obstaja ta resničnost neenakosti«, ki »je vedno bila, vendar je bila okrepljena kot posledica pandemije koronavirusa.« »Virtualnost zahteva uporabo tehnologije s strani učiteljev in učencev ali dijakov. Zato vlagamo več kot 20 milijard pesov v proizvodnjo računalnikov s podjetji, ki delujejo v Argentini, da jih posredujemo tistim, ki jih nimajo. Poleg tega smo okrepili štipendije 'Napredovanje'.« Koliko in kako vlada rešuje to vprašanje ni popolnoma jasno. Lahko je napovedovati, ko se pa soočite s stvarnostjo, je slika drugačna.

Sedaj se mudi. Zanimivo je, kako so z vladne strani napadali vodjo avtonomnega mesta Buenos Aires (Rodriguez Larreta), ko je vztrajal, da morajo bite šole odprte. Najhujši udarci so padali s strani vladnih mož province Buenos Aires. Kar naenkrat pa provinca odpre šole, dovoli srečanja, trpi celo verske obrede ... Isti dan, ko je vzgojni minister govoril, da bodo morale biti šole zaradi pandemije še dolgo zaprte, jih je guverner Kicillof odprl. Kaj se je zgodilo? Zelo enostavno: ustanova za ugotavljanje javnega mnenja, ki izvaja merila in popise za vlado, je ugotovila, da bi opozicija na volitvah za malenkost prehitela vladno povezavo prav v tej provinci. Alarmni zvonci niso zabrneli, razneslo jih je. Vlada vse upe ob prihodnjih volitvah polaga prav v provinco Buenos Aires. To okrožje samo predstavlja kakih 37% volilnega telesa. Od samega nastopa sedanje vlade je vse usmerjeno tako, da si zagotovi naklonjenost teh prebivalcev. Ogromne vsote denarja se stekajo v javna dela na tem področju. A pozor, najbolj se okoristijo občine, kjer so župani iz peronističnih, ali še bolje iz kirchnerističnih vrst. Da pa po vsem tem ankete kažejo na možen poraz je res zaskrbljujoče.

Poskočila je Kristina, obljubila, da bomo »ponovno srečni«, a obenem svoji četi ukazala, da naj odprejo vrata in ljudem pustijo nekoliko svobode. Karantena, ki je v začetku lanskega leta Albertu podarila ljubezen ljudstva, sedaj prinaša sovraštvo. Tako lahko vidimo, zakaj se mudi. Ni jasno, če je bila omenjena anketa izvedena zelo strokovno. A že sama možnost, da bi vladi v prvi provinci spodletelo, povzroča dovolj skrbi, da se spremeni smer delovanja.

A, po drugi strani, je Cristina znova napovedala zdravstveno reformo. Tudi na tem področju se jim mudi. Če namreč obstaja možnost, da jim na volitvah ne bi uspelo kakor pričakujejo, morajo prej izvesti zakonske spremembe, ker potem bo lahko položaj še težji. Streznili so se. Kar nekaj je znakov, ki napovedujejo bližajočo se nevihto. Macri je tudi videl podobne znake, pa jih ni imel v mar. V tem pogledu je Cristina bolj spretna. Zaveda se tudi, da se je ponesrečil poizkus desničarske povezave (Espert in Milei) in ti glasovi gotovo ne bodo šli na vladne listine. In da je mera težav polna, je bivši minister Florencio Randazo napovedal, da bo kandidiral v provinci Buenos Aires. Za sabo bi lahko potegnil zanimivo število peronističnih glasov tistih, ki so že siti kirchnerizma. To pa močno prizadeva temelje vladne strategije.

Nemiren jezik. Ne bom preveč ponavljal nešteto spodrsljajev, ki jih je predsednik zagrešil v svojih nastopih. A norčevanje glede izvora Mehikancev (indijanci) in Brazilcev (prišli so iz pragozda), medtem ko »smo Argentinci prišli z ladij« (torej, iz Evrope) je negativno odmevalo po vsem latinskem svetu. Pa še pomota, da je to zapisal Octavio Paz, ga je postavila v sramotno kategorijo gobezdačev. Da mu je spodneslo in je naročal, naj se »okužimo« (potem je popravil: »cepimo«) je le še dodaten dokaz, da ubogi mož že več ne ve, kaj naj reče, kaj šele, kaj naj naredi.

Medtem se je na področju zdravstva obnovila vojna,  ko ima vlada že izdelan načrt, kako »podržaviti« ta sektor, ne da bi bilo preveč vidno, da ga podržavlja. Sindikati so zagrozili, da bo prišlo do preloma med njimi in vlado. Privatne zdravstvene ustanove pa so se spustile v sodno vojno. Predstavile so tožbo, da vlada nezakonito posega v njihovo delovanje in ne dopušča, da bi posodobili cene, ki so v sorazmerju s stroški, zaostale že za 30%.

Da predsednikov ugled tragično strmoglavi je dokaz, da je odpovedal prisotnost pri otvoritvi obnovljene državne avtoceste v mestu Pergamino. Kmetje iz okoliša so namreč pripravljali protestni shod, da bi mu izrazili svojo nejevoljo zaradi zadnjih ukrepov. Nejevoljo zaradi omejitve izvoza mesa pa je javno sporočila tudi izraelska veleposlanica (Galit Ronen), ki je zagrozila, da če se ne morejo zanesti na redno dostavo argentinskega mesa, bodo kupovali drugje. Vlada sedaj skuša doseči nov dogovor s kmeti. Enako se pogaja s podjetniki prehrambnega področja, da bi dosegla »varovane« in celo »maksimirane« cene. Koliko bodo delovale te zavore, da se vlak inflacije ne zaleti v realnost, pa je drugo vprašanje.

Tone Mizerit