Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 39

Narod, ki sedi in čaka

Res je, da me, vzporedno ko tečejo leta, spomin rad zapušča. A ko skušam brskati po zgodovini (in Googlu), ne najdem politično tako nejasnega položaja, kot je ta v obdobju dveh mesecev med primarnimi volitvami (12. septembra) in splošnimi nadomestnimi parlamentarnimi volitvami, ki bodo potekale prihodnjega 14. novembra. Vsi smo bili presenečene priče hudemu in nepričakovanemu udarcu, ki je za vlado pomenil poraz na primarnih volitvah. Po njih se opozicija vestno pripravlja na novo kampanjo, ki naj potrdi odpor naroda do sedanjih oblasti. S svoje strani pa vlada napenja vse sile, da bi pretekli poraz spremenila v zmago. Kampanja se je za vlado pravzaprav začela že tisto noč, ko je predsednik Alberto Fernández javno priznal, da je bila vlada premagana, a napovedal, da bodo na splošnih volitvah spremenili izid.

Sledil je najprej potres v vrstah perokirchnerizma. Narod je zavzeto sledil »palačnemu udaru«, ki ga je izvedla podpredsednica Cristina Kirchner. Zamenjala je polovico vlade, preusmerila delovanje in postavila podlago zmagovitega načrta, ki naj vladi povrne mir in slavo. Že takrat smo omenjali, da je to v Argentini pač mogoče. Navajali smo primer province San Luis leta 2017 in še kateri drugi preobrat izida. Tisti načrt je prevzela Cristina in od vseh svojih zahtevala, da ga vestno in zavzeto izvedejo. Drugi kandidat za poslanca v provinci Buenos Aires, dotedanji minister za zdravje Daniel Gollan, je jasno povedal, da »z nekoliko več denarčka v žepih« bi bil izid drugačen. Sedaj že vemo, da je »nekoliko več denarčka« kakih 150 tisoč milijonov pesov, ki jih namerava vlada raztrositi med volivce.

Hladilnik ali dostojanstvo. Te dni strokovnjaki ugotavljajo, da je težko izvajati populizem, kadar ni denarja. To za sedanjo vlado ni težava. Že od nesrečne nedelje, takoj po novici poraza, državna tiskarna denarja dela neprekinjeno in tiska, tiska … Vlade ne zanima (ne skrbi?) da bruhanje na trg tolikih milijonov denarja, brez podlage, predstavlja nevarnost. Argentinska inflacija bo s tem dobila nov zagon prav v trenutku, ko je minister Guzmán uspel zbiti mesečni porast cen pod 3 procente. Gotovo, inflacijski sunek ne bo takoj opazen; za to je potrebno nekaj mesecev. A vlada ima en sam cilj, ki je 14. november tega leta. Kaj bo potem? »Za mano, potop«, s francoskim kraljem Ludvikom XIV kliče podpredsednica in pritiska na ministra, ki se ji nemoč vdaja. Minimalno plačo so povišali kar po dekretu. Tistih deljenih 16% pa se avtomatično prenese na vse podpore, priloge in subvencije, ki jih je v Argentini nešteto.

Ob tem se opazovalci sprašujejo, če bo to imelo učinek pri glasovanju. Tega ne ve ne vlada ne opozicija, a vlada se oprijema vsake bilke sredi te poplave. Vemo, da so v občini General Rodriguez že razdajali hladilnike, da so na jugu velikega Buenos Airesa delili kolesa, da so na vrsti tudi drugi gospodinjski predmeti. Vsi nosijo napise ali grbe vladnih strank. Na nekem športnem igrišču so celo enostavno ponujali denar. Kdo ga bo zavrnil, ko kriza pritiska na vseh koncih? Polemika sedaj teče ob vprašanju, če je argentinski volivec pripravljen »prodati« svoj glas, pa naj bo ponujana cena taka ali drugačna. Primer province San Luis iz leta 2017 odgovarja pozitivno. A sedanja kriza ni le socialna, je tudi politična. Prepričanje, da »politike briga le oblast« je globoko prodrla med ljudi in vzbudila idejo, da človek mirno lahko sprejme hladilnik a ohrani dostojanstvo, ker potem voli po lastnem nagibu, ne glede od koga je kaj prejel. Glasovanje je tajno!

Tega se zavedajo tudi v vladi in zato je »denarček« le eden od volilnih adutov. Enako ali še bolj važen je politični nastop. Tega je vodila Cristina s svojimi spremembami v vladi. Ni zamenjala le ministrov na državni ravni; globoko je posegla tudi v ustroj province Buenos Aires. Guverner Axel Kicillof, ki je bil njen ljubljenček in o katerem se je govorilo kot o prihodnjem predsedniškem kandidatu, je zapravil vso priljubljenost s porazom v tem odločilnem okrožju. A se vprašamo: podpredsednica ni vedela o stalni napetosti med guvernerjem in župani? Da drug drugemu ne zaupajo in je dialog med njimi na mrtvi točki? Daj ga je ona imenovala (jim ga vsilila) in sedaj se ne more sprenevedati? A se spreneveda. Tudi tukaj je zamenjala vrsto ministrov in mu za šefa kabineta postavila enega od županov. Ta je Insaurralde, doslej župan v Lomas de Zamora, ki ima tekoč dialog z vodjem La Cámpore (Máximo Kirchner). Axel župana ne prenese.

Vrnimo se k izviru. Slovenski pregovor trdi, da »v sili še hudič muhe žre«. Nekaj takega se je dogodilo Cristini. Ni skrivnost, da pokojni Nestor Kirchner nikdar ni bil navdušen peronist. Stranke (ali gibanja) se je posluževal le, ker mu je to koristilo, a kot guverner in tudi potem kot predsednik je iskreno preziral gibanje in stranko. Zato je iznašel tisto »transverzalnost«, ki naj bi prečno povezovala stranke in skupine, predvsem na levici. Ko mu to ni uspelo, se je vrnil v peronizem in ga »koloniziral«. Po njem je isto čustvo prevzela njegova vdova, ki ji je peronizem le orodje, po katerem seže, kadar ji lahko služi. Kot v sedanjem primeru. Omenil sem že pred kratkim, da podpredsednica sumi (ve), da tako guvernerji, kot župani (zlasti v milijonskem predmestju prestolnice) niso storili vsega, da bi ljudi »popeljali« na volišča. To predstavlja ogromno število glasov. Ti glasovi, ki se v primarnih volitvah niso pojavili, lahko sedaj nagnejo tehtnico na vladno stran. In če je za to treba malo pokaditi preziranemu peronizmu, bo ona to rada storila. Zato je novi šef kabineta (neke vrste »prvi minister«) tucumanski guverner Juan Manzur, kar pomeni, da je vladni avtomobil zavil na desno. »Še ena muha za tega hudiča«.

Seveda, nadaljnji razvoj je odvisen od izida novembrskih volitev. Sedanja vlada še vedno ni Cristini po volji. Na prvem mestu je tam gospodarski minister. Sovraži ga, ker ne »razsipa« dovolj denarja. Ona čuti, da se preveč pokori navodilom Mednarodnega denarnega sklada (FMI). A ga še vedno potrebuje, ker po volitvah bo treba najprej urediti vprašanje argentinskega dolga. Guzmán pa ima ugled v svetu in sijajno razmerje s Kristalino Georgievo, ki je direktorica Sklada. (Mimogrede, zanimivo: Guzmán se razume z Georgievo, kot se je Macri razumel s prejšnjo direktorico Christino Lagarde – pač, snov za psihologe). A tudi na tem področju bo treba pohiteti, ker je v osrčju Sklada zaznati gibanje, ki hoče Bolgarko odstraniti.

Za ministrom Guzmanom pa stoji še dolga vrsta funkcionarjev, ki jih podpredsednica enostavno sovraži. To so tisti (Gustavo Béliz na čelu), ki so na špici krize po volitvah Albertu svetovali, naj sprejme odstavke vseh ministrov, ki so na Cristinin ukaz izvedli puč proti predsedniku. Naj se končno loči od Cristine in nastopi samostojno pot. Ni si upal in sedaj nosi posledice. Če na volitvah uspejo, bo ona prevzela slavo in čast in uvedla spremembe po svoji volji. Če pa bodo znova poraženi, bo vrgla krivdo na ostanke Albertove čete in prav tako uvedla spremembe po svoji volji.

Vedno bolj oddaljen mir. Nahajamo se na pragu vrste vladnih napovedi, ki bodo podlaga volilni kampanji. Morda bodo objavljeni še preden bo ta članek prišel do bralcev. Vseboval bo vrsto ugodnosti, ki jih vlada ponuja (kot gospodinjske aparate) volivcem. Med temi bo tudi (zanimivo) postopna odprava prepovedi izvoza mesa. S tem naj bi ugodili kmetom, ki so besni volili proti vladi. To zahtevo so postavili guvernerji poljedelskih in živinorejskih provinc. Ta je primer province La Pampa, kjer je vedno zmagal peronizem, to pot pa je bila vlada poražena. Od tam prihaja tudi zamenjava treh senatorjev in Cristina hoče, na vsak način, ohraniti v senatu lastno sklepčnost. Saj bo potem še čas, da znova prepovedo takšne ali drugačne izvoze.

A moram poudariti, da trenutno razmerje v vladi še daleč ni podobno miru. To je le premirje v nenehni vojni, ki ga niti preveč ne spoštujejo. Vladna »Fronta vseh« je mešanica skupin, ki se združijo na volitvah, potem pa vsak vleče na svojo stran. Tak je primer, ki sem ga že omenil: hudo nasprotje med organizacijo La Cámpora in socialnimi gibanji. Med temi je na prvem mestu Delía in njegova Movimiento Evita (po Peronovi ženi) ter Fernando »Chino« Navarro (Barrios de pie). Dobro organizirani, hočejo sedaj ustanoviti lastno stranko, ki naj bi delovala v sklopu vladne fronte, a ne bo vezana na kirchnerizem. Máximo jim je že napovedal »totalno vojno«. Sredi volilne kampanje so ti spopadi lahko usodni. A kaže, da ne enih ne drugi to ne skrbi.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 38

                                        Po nevihti: mir?                              

Razumljivo je, da kadar potres poruši dele naših naselij in se pokažejo razpoke v stavbah, ki smo jih smatrali za varne in močne, zapademo paniki in bežimo pred porušenjem. Zavedamo pa se, da je pred nami dolga doba trdega in dragega dela obnove. Kirchnerizem je utrpel potres. Ni bilo drugega in ni drugačne razlage za izid primarnih volitev. A že po svoji naravi, saj izhaja in mešanice peronizma in skrajne levice, ne more sprejeti dejstev in išče razlage, ki naj bi vzroke porušenja postavile drugam, daleč od lastnih pristojnosti. Kriva je narava, kriv je sosed, čigar hiša se je zvrnila na mojo, krivo je časopisje, ki poroča in prinaša fotografije razdejanja … Vse, le da ne priznamo, da je končno kriva zgradba, ki ni imela trdnih temeljev, čeprav že od svetega pisma naprej vemo, da hiša, zgrajena na pesku, ne vzdrži. In kirchnerizem je zgrajen na pesku.

Prejšnji teden sem opisal »potres« in nakazal sledečo ofenzivo podpredsednice na položaje predsednika. Članek sem zaključil z omembo, da predsednik vztraja na svojih položajih in se ob tem vprašal: »Koliko časa še?«. Pač, nekaj ur. Preden je tiskani izvod spisa prišel med bralce, je že povodenj pokrila prestolnico. Logično je bilo, da smo pričakovali reakcijo in ofenzivo, ki naj bi vladi vrnila nekaj upanja, da v dveh mesecih spremeni volilni izid. Poudarjal sem, da so primarne volitve samo določile kandidate; odločilo se bo vse meseca novembra. A je tudi res, da so primarne volitve, tako kot so zastavljene v Argentini, najbolj zvesta in realna anketa političnega položaja. In ta anketa je pokazala vladni propad na vsej črti.

Ti si kriva, ljubezniva … poje »Pod oknom« naš Prešeren. Le da v tem primeri »deklica neusmiljena« noče biti kriva. Poraz, tudi če še ni ničesar spremenil, je bil prehud udarec, ker je pokazal žgoče točke perokirchnerizma (oprostite neologizmu, a je tako). In ker vsi v Argentini vedo, da vajeti suče Cristina, prav ta poraz dokazuje, da ni vsemogočna, predvsem pa, da ni nezmotljiva. A tega ne more priznati. Zato, in pa da pokaže, da se bori za drugačen novembrski izid, je od predsednika zahtevala spremembo sestave vlade. Tri so glave, ki jih je že mesece zahtevala, naj bi odletele. Predsednik se je branil. Smatral je, da naj bi vlado spremenili po splošnih volitvah. Logično je sklepal da, če pride novembra do novega, čeprav lažjega poraza, ali celo do malo prepričljive zmage, bo treba ponovno zamenjati ministre.

Ker se je Alberto upiral, je Cristina pokazala svojo politično spretnost: vsi njeni pretorjanci na vladnih položajih so odstopili. Na predsednikovi mizi se je pojavilo dvajset odstopnih izjav, z notranjim ministrom na čelu. Povejmo le, da je notranji minister, Eduardo »Wado« de Pedro načeloval ta upor in to je bil za predsednika najhujši udarec. Vedel je, da je »fant« (tako ga je skoraj ljubeče imenoval) eden od adutov podpredsednice, a mu je zaupal. Njegov odstop, o katerem je  izvedel »iz časopisov«, ga je iztiril. Potem je sledil napad »ultra kirchneristične« poslanke Fernande Vallejos. V javnost je (namenoma?) prišel zvočni posnetek njenega pogovora, v katerem nesramno psuje predsednika, ga označi kot »okupa« (v ljudskem žargonu človek, ki je zasedel tuje stanovanje), izdajalec, norec, klovn in »mequetrefe« (plitev človek, zijalo, gizdalin), ki nima enega lastnega glasu (glasovi so Cristinini). Besnela je, ker »smo morali voliti usrano formulo pokojnin«, pa da je slep in gluh … Bili so v celoti trije zvočni posnetki, kjer je celo napadala vladne ukrepe ob pandemiji, itd. Najhujši nasprotnik ne bi mogel tako nesramno kritizirati. A točke, ki jih je »obravnavala«, so bile iste, ki jih je potem omenjala Cristina.

Podpredsednica je, za vrhunec svoje ofenzive, objavila pismo, v katerem trdi, da je ona opozarjala (»Sem vedela in neštetokrat napovedala«) in od predsednika zahtevala, naj izpolni obljubo, ki jo je dal (njej), ko je sprejel mesto predsedniškega kandidata. A kaj drugega je delala vlada, razen, da je ubogala njene ukaze? Ko je kazalo, da je vse na kocki in lahko vsak hip eksplozija uniči vlado, je prišel »dogovor«. Zamenjali so ministre, nekateri so odšli, drugi so ostali. Santiago Cafiero, glavna tarča jeze podpredsednice, je zapustil mesto šefa kabineta in postal zunanji minister, odšla je ministrica za varnost, minister za vzgojo, za kmetijstvo, za znanost, za zunanje zadeve ... Več mest so zasedli ljudje podpredsednice. A šef kabineta je Manzur, dosedanji zmagoviti guverner v provinci Tucumán. Gospodarski minister pa je ostal: nerazumljivo. V vladi se govori o izenačenju. A če stvarno gledam celotno sliko, bi za trenutek pozabil na Prešerna in se spomnil, da sem še v otroških letih bral Finžgarja in njegov roman »Pod svobodnim soncem«. Tam, točno na koncu prvega dela, ko modri Grk zve, da je Iztok v cesarski ječi, lahko berem: »Epafrodit se je stresel v mrzli groznici, stisnil krčevito ustnice in bruhnil kletev na despojno: …« Kletvice seveda ne bom napisal - za vsak slučaj. Naj vsak bralec sam pogleda v Finžgarjev roman.

Najbolj uspešno cepivo. Kirchneristične domneve ne veljajo za obravnavo realnosti države, katere BDP (bruto domača proizvodnja) na prebivalca je danes, v dobi potrošništva, enaka tisti iz leta 1974; da se privatna delovna mesta ne ustvarjajo, ampak se sistematično uničujejo že 10 let; da država trpi razvoj trajnega upada, ki ga zaznamujejo nekateri vrhovi in številna brezna, in to stanje traja že skoraj pol stoletja; da je polovica prebivalstva revna in nima formalne zaposlitve ter da izkrivljanja prevladujejo v gospodarstvu na vseh področjih. Hkrati so se kultura, navade in medosebni odnosi dramatično spremenili s hitrostjo, kakršne v zgodovini še ni bilo videti, z roko v roki s tehnološkim napredkom in širjenjem pravic. Orodja iz preteklosti niso več uporabna. Kirchnerizem pa kot da živi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Dejansko ne more razumeti sedanjega položaja. Mnogi opazovalci trdijo, da se je notranji boj šele začel.

Zato so tudi njegovi ukrepi kot udarci po zraku. Ena zanimivih potez je sklep, da nenadoma ni več pandemije. Na prostem ne bo treba več uporabljati zaščitne maske; lahko se bomo prosto zbirali; končno bo dovoljeno, da se državljani iz inozemstva vrnejo domov; družbena srečanja so popolnoma svobodna; normalno se lahko udeležujemo kulturnih, vzgojnih, trgovskih, športnih in celo verskih dejavnosti … Virusa ni več! To niso dosegla ruska, kitajska, ali ameriška cepiva: to je doseglo najbolj uspešno cepivo: poraz na primarnih volitvah. Ko so v vladi ugotovili, da je (verjetno) neskončna karantena tudi vplivala na volilni poraz, so se odločili, da sprostijo vse delovanje. Ena pozitivnih strani: predsednik bo lahko mirno organiziral slavje svoji ženi …

Poleg nove sanitarne politike, pa je v teku nova »socialna politika«. Od samega poraza, preko tedna političnega trenja, pritiskov in psovanja, tiskarski stroji ne počivajo in nenehno tiskajo vedno manj vreden denar. Po dekretu so povišali minimalno plačo, kar istočasno pomeni avtomatično povišanje vseh socialnih podpor in prispevkov. Pokojninski boni za nižje prejemke so tudi zagotovljeni. »Napolnimo žepe ljudi z denarjem« je novo vladno volilno geslo. Opozicija je že zagnala vik in krik, ker vlada uporablja javni denar v svojo volilno korist. To, seveda, mimo dejstva, da ta poplava denarja končno povzroča nov inflacijski sunek. Da da, inflacija. Liberalni ekonomist Cachanosky (nekoliko polemičen) je preračunal, da je od leta 1935 pa do danes, inflacija v Argentini dosegla točno 398.403.051.570.851.000 odstotkov (398.403 bilijonov). Blazno!!!

Zamolčano. Med 3. in 5. septembrom so v provinci Catamarca potekale slavnosti, ko je bil za blaženega proglašen argentinski menih fray Mamerto Esquiú. Ste v kakšnem televizijskem kanalu, ali vsedržavnem dnevniku zasledili poročilo o tem? Bodo rekli, da je to notranja zadeva Cerkve, ki javnosti ne zanima. Esquiú, menih, ki je potem postal škof v Cordobi, je bil aktiven v javnosti. Imenujejo ga celo »govornik ustave« (orador de la Constitución), ker si je neutrudno prizadeval, da bi Argentina sprejela ustavo, ki bi napravila konec anarhiji in notranjim bojem. Ko je bila leta 1853 ustava sprejeta, je izjavil, da ne soglaša z njenim (liberalnim) besedilom, a da je dolžnost vseh, da jo spoštujejo. Ustava da nam zagotovi red, in mir, in napredek. So zato zamolčali njegovo beatifikacijo prav tisti, ki se koncem koncev požvižgajo na ustavo?

Tone Mizerit

 

Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 37

Sedaj bomo čakali

Včasih se zgodi, da tudi brez znanstvene podlage opazovalec sluti, da se nekaj pripravlja. Okoliščine vsakdanjega dogajanja kažejo smer in napovedujejo razvoj, čeprav se tega ne da dokazati. Prejšnji teden sem zaključil svoj opis s trditvijo, »… da je bil v preteklosti peronizem vsaj bolj spreten, če ne že bolj pameten. V nedeljo bomo videli posledice.« In smo jih videli. Nedeljski večer je bil eno samo presenečenje in ostane vprašanje: kdo je bil bolj presenečen, vlada sredi katastrofalnega poraza, ali opozicija ob malo pričakovani zmagi?

Pretekle tedne smo govorili tudi o dejstvu, da si ustanove za raziskovanje javnega mnenja niso upale preveč glasno napovedovati izida volitev. Tolikokrat so se že opekle, da so raje skrivale izide, kot pa da bi jih bobneče objavljale. A nekaj je bilo teh napovedih, ki so govorile o možnosti, da bo zmagala opozicija. Nobena  napoved pa ni govorila o volilnem potresu, ki je prizadel vlado in jo ob nedeljskem večeru spravil skoraj v nezavest. Vedeli smo, da bo opozicija zmagala v prestolnem mestu, ki že desetletja kaže hrbet peronizmu in je zibelka Macrijeve stranke PRO. A nihče ni pričakoval, da bo kirchnerizem premagan v provinci Buenos Aires, ki so jo politologi prikazovali kot nedotakljivo trdnjavo podpredsednice. Tako močno je bilo vladno prepričanje, da je provinca Buenos Aires njihova, da se je praznovanje »zmage« začelo istočasno, ko so pričeli šteti prve glasove. Ples zmagoslavja (resnično so veljaki plesali na odru) se je nenadoma spremenil v »stražo pri mrliču«. Obrazi v kirchnerizmu še danes spominjajo na »žalujoče ostale«.

Ko spregovorijo številke. Spomnimo se, da so te volitve »vmesne«. Argentinski sistem vsaki dve leti zamenja sestavo zveznega in tudi provincijskih parlamentov in občinskih svetov. Še bolj jasno pa moramo imeti pred očmi dejstvo, da so bile nedeljske volitve »primarne«. Edino kar se je odločilo je bilo, kdo bo kandidiral na splošnih volitvah meseca novembra. Torej: kar zadeva prihodnosti še ni ničesar odločenega. Na tej podlagi pa lahko povemo, da je opozicija »prejela več glasov« za odločitev lastnih kandidatov v osemnajstih od 24 volilnih okrožij. So bile province, kot La Pampa, kjer je peronizem vedno prejel več glasov kot opozicija, od leta 1983 pa do danes. So province, kot Santa Cruz (zibelka kirchnerizma), kjer se še ni zgodilo, da bi bila družina Kirchner poražena. To pot je opozicija zmagala v obeh.

A ustavimo se vsaj za trenutek v provinci Buenos Aires, kjer je potekala »mati vseh bitk«, kot po arabskem besednjaku povzema argentinska fantazija. To volilno okrožje samo vsebuje kar 40% volilnega telesa. In v zavesti, da so ji glavne notranje province neprijazne, so se vsa vladna upanja opirala na »gotovo zmago« v tej provinci. Do zadnjega so razglašali, da bo Victoria Tolosa Paz, prva na vladni listi kandidatov, vsaj od 5 do 8 procentov prekosila opozicijsko dvojico Santilli in Manes. Danes vemo, da je Juntos (opozicijska vedno bolj široka povezava) prejela 38%, vladna Fronta vseh pa 33,68%. Še huje je bilo drugod. V omenjeni La Pampa je peronizem »zgubil« za 10%; v provinci Santa Cruz je bila razlika 12%; v Mendozi skoraj 20%. Hujše je bilo v Cordobi, kjer je povezava Juntos dosegla skoraj 48%, vladna Fronta vseh pa je prispela tretja s komaj 11%. Nima smisla kopičiti številk, ker te tudi še niso, razen kandidatov, ničesar odločile. Seveda, kandidatov opozicije, ker vladne liste je povsod samovoljno določila Cristina. A o tem pozneje.

V prejšnji številki smo omenili, da bodo volili senatorje v osmih provincah. Tudi tukaj se je vladi zataknilo. Opozicija je zmagala v šestih. Če se ti rezultati ponovijo novembra, bo vlada izgubila lastni quorum v senatu. To bi bil nov potres, ker to se ni zgodilo, odkar se je Argentina leta 1983 vrnila v demokratično življenje. Vidite, dragi bralci, takšno »demokratično revolucijo« pomenijo nedeljske primarne volitve? Obenem, če bo novembrski izid enak sedanjemu, bo vlada izgubila tudi nekaj članov poslanske zbornice. Če je doslej imela težavo s kritičnimi zakonskimi projekti in bila odvisna od podpore nekaterih »sopotnikov«, se bo to še ojačilo v prihodnje. Vendar, ne smemo ničesar stvarno računati, dokler ne bo narod znova spregovoril v nedeljo 14. novembra.

Iščemo krivca. Argentinski politični žargon ima frazo, ki zanimivo prikaže ta položaj. Trdi da ima »zmaga mnogo staršev, poraz pa je sirota«. Nihče noče biti kriv, nihče ni spočel te polomije. Res pa je, da so takoj potem, ko so številke spregovorile, vsi začeli metati krivdo na drugega. Je bil kriv predsednik Alberto Fernández s svojo neodgovorno politiko, ko se je trudil, da bi prijal vsem? Je bila Cristina, ki prodira s svojimi starimi, obrabljenimi in vsiljivimi vladnimi potezami? Je bil gospodarski minister Guzmán, ki (po mnenju kirchnerizma) bolj uboga ukaze iz Mednarodnega denarnega sklada kot pa »potrebe naroda«? Je bilo sanitarno vodstvo, ki nas je pognalo v neskončno ječo karantene in ideološko odločilo nakup cepiva? 110.000 mrtvih je grozna teža. Vsekakor, javno mnenje je izbralo dva kandidata za starševstvo poraza: Cristino in Alberta. Ta dva seveda krivdo mečeta drug na drugega.

Pa tudi ni edinega in enotnega vzroka. V kirchneristični organizaciji La Cámpora med drugim trdijo, da župani buenosaireškega predmestja niso dovolj zavzeto nastopili, da bi »peljali« volit prebivalce bednih naselij, kot je vedno bila »navada«. Župani na tihem priznajo, da niso »storili vsega«, a se pritožujejo, da so jih pri sestavi kandidatnih list povsod pustili ob strani. So se maščevali? A tudi to ni popolnoma vreden razlog. V občini Quilmes, kjer je županja Mayra Mendoza, kirchneristka in ljubljenka podpredsednice, je bil poraz najhujši. Zanimiv razlog je predstavil bivši »piketero« Luis De Elía, ki je krivdo vrgel na vladno levico: »Z brcami v rit so nas stisnili v enotne liste. La Cámpora se mora enkrat za vselej odreči svojemu sektaškemu, hegemonističnemu in izključujočemu odnosu do ostalih sektorjev.« Res pa je, da je bila volilna udeležba najnižja, odkar so v veljavi primarne volitve. Ni dosegla niti 70%.

Nova kampanja, stari prepiri. Nekaj je jasno: peronizem je nastopil enotno, a notranje bolj skregan kot kadar je bil ločen. Poleg tega, zakaj naj bi peronisti volili, če so bili kandidati že določeni? Medtem pa je opozicija čudežno ostala enotna kljub temu, da so res odločali med različnimi strujami in kandidati. V nedeljo zvečer je predsednik, na čelu celotnega štaba, priznal poraz in zatrdil, da »smo slišali glas volilnih skrinjic« in »bomo storili vse, da ugodimo zahtevam ljudstva«. Kako si predstavlja te zahteve pa je razbrati iz njegovega pogleda na argentinsko stvarnost. To je gledal skozi očala Cristine, ko je zatrdil: »Še vedno sem prepričan, da se soočamo z dvema modeloma države: model, ki vključuje vse, in model, ki pušča milijone ob strani.« Spet bi segel po Prešernu, ki je trdil da »kako strašná slepota je človeka«.

Alberto je v tistem »pogrebnem« nagovoru tudi obljubil, da bodo »novembra zmagali«. Je mislil resno? Morda je bil pač le izraz njegovih globokih željá. A nekaj imam vedno pred očmi, ko gledam na Argentino: »Vse je mogoče v tej deželi«. Spomin me popelje v primarne volitve leta 2017 v provinci San Luis. Zmagala je opozicija in sicer 57% proti 38%. A na sledečih splošnih volitvah, dva meseca pozneje, je zmagal guverner Saá kar s 55% proti 43%. Kako je to mogoče? Enostavno: v dveh mesecih je guverner razdelil med »narod« nešteto količino hladilnikov, pralnih strojev, štedilnikov in seveda denarja … Govorilo se je celo o darovanih stanovanjih.

Iz vladne palače in iz Instituto Patria, kjer je Cristinin bunker, je že padel ukaz in od same nedelje zvečer stroji tiskajo denar 24 ur na dan. »Napolnimo ljudem žepe« je novo volilno geslo poražene vlade. Jim bo uspelo? Ni odvisno le od količine denarja. Važna je notranja enotnost v vladnih vrstah (govorimo o čudežu) in pa skupen nastop opozicije, katere  politična zrelost počasi a vztrajno raste. Razlika je ogromna a spomnimo se, da je tudi Macri leta 2019 na primarnih volitvah bil poražen za 15% a oktobra je razliko zbil na 8%. Nič še ni gotovega.

Nekaj pa je že vidno: podpredsednica (in ves njen dvor) vztrajno zahteva zamenjavo ministrov v vladi. Na seznamu so poleg šefa kabineta (Santiago Cafiero) še trije, ki pa doslej mirno sedijo na svojih mestih. Še več: v torek je z njimi Alberto obiskal župane Velikega Buenos Airesa, in se pogovoril o bližajoči se volilni kampanji. Razmerje med njim in podpredsednico je vedno bolj napeto, a kaže, da to pot predsednik vztraja. Koliko časa še?

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 36

Kdaj se je politika izničila?

Še nekaj ur te čudne volilne kampanje nas čaka, potem pa bomo dopolnili prvi del neznosnih argentinskih volitev. Neznosnih, ker vse kar te dni poteka pred našimi očmi, kar slišimo z našimi ušesi, je enostavno onesnaženje tega, kar bi moralo biti mestu (polis) sveto. Kdaj se je argentinska politika tako izničila? Ko je izgubila smisel za javni blagor in postala le sredstvo krvave borbe za oblast. Ko je zgodovina (in malvinska vojna) odnesla zadnjo vojaško vlado, smo še upali na demokracijo in visoke cilje dela za narod. Milijonska množica je tedaj napolnila avenijo 9. julija in je vzhičeno poslušala, ko je Alfonsin recitiral uvodni del argentinske ustave. Kmalu za tem se je začelo drsanje navzdol, ki ga ni nihče ustavil. Menem se je sredi svojega mandata bahal, da »če bi povedal, kaj bom storil, me ne bi nihče volil«. Potem je prišel fevdalni Kirchner in do konca zavozil smisel politike. Dejansko ne vemo, kdaj bomo našli izhod iz tega začaranega kroga, če ga bomo kdaj našli. Vzporedno z razvrednotenjem politike smo doživljali gospodarski polom in socialno opustošenje. Tako se danes soočamo z neizprosno revščino, ko ni hrane, ni vzgoje in ni varnosti …

Kaj se odloča to nedeljo? Kar bombastično imenujemo PASO (Primarias, abiertas, simultaneas y obligatorias = primarne, odprte, istočasne in obvezne), je sistem predhodnih volitev, ki ga je leta 2009 iznašel in ga zakonsko potrdil pokojni predsednik Nestor Kirchner, da bi si zagotovil miren pohod in preprečil običajne volilne politične manevre opozicije. Seveda mu je namen spodletel, ker v Argentini ni ničesar več resnega. Maščevanje usode pa je, da je to pot prvič, ko imajo primarne volitve smisel, a le za opozicijo. Vladna koalicija je dokončno zapadla avtoritarizmu sedanje podpredsednice. V opoziciji »Juntos« pa se odvija spopad, ki bo nakazal pot, po kateri bo (če bo) ta povezava skušala najti notranje ravnotežje in obvarovati republikanski sistem v državi. Če propade, se na obzorju dviga usoda Venezuele, ali Nikaragve.

Potem pa imamo še zaplet, kaj so sploh te vmesne nadomestne volitve (elecciones de medio término = volitve na polovici mandata). Predsedniški mandat (po ustavni spremembi iz leta 1994) traja štiri leta. Enako mandati poslancev. Poslanska zbornica sredi predsedniškega mandata zamenja polovico svojih članov. Mandat senatorjev pa traja šest let, in vsake dve lati se zamenja tretjina članov. To pot bodo odšli (če ne bodo ponovno izvoljeni) poslanci, ki so bili izvoljeni leta 2017. Odšli pa bodo tudi senatorji tretjine argentinskih provinc. Odšli bodo tisti, ki so bili izvoljeni leta 2015. Zato to pot poslance volimo v vseh volilnih okrožjih, senatorje pa le v osmih provincah. Poleg tega pa se volijo predstavniki tudi v provincijske parlamente in seveda nove člane v občinske svete. Vse je precej zapleteno in mnogokrat volivci niti dobro ne vedo, kaj volijo; še manj pa koga volijo. Tako imenovani »rjuhni sezman« (lista sábana, ker je list »velik kot rjuha«) je sramota argentinske demokracije. Na enem samem papirju so kandidati za državne poslance, senatorje, provincijske poslance in senatorje, pa občinske svetnike. Kdo sploh more vse poznati. Dejansko volimo »mačka v žaklju«, da uporabimo star a jasen slovenski izraz.

In zakaj so te volitve tako važne? Ker lahko poverijo kirchnerizmu (vladi) avtomatično večino v parlamentu, ali pa to do nadaljnjega preprečijo. V senatu ima vlada lastni kvorum, to je število članov, potrebno, da sprejme veljavne sklepe, to je, veljavno potrdijo zakone po vladnem kopitu. V poslanski zbornici pa vlada nima lastne večine in se mora pogajati (slavni daj-dam), da zagotovi potrditev zakonov. A tudi to se v posebnih primerih zatakne. Kar nekaj je zakonskih osnutkov, ki jih je senat že potrdil, pa spijo v predalih poslancev, ker vlada ne doseže potrebnega števila glasov. Na teh volitvah ima kirchnerizem dva cilja: zagotoviti, da ohrani večino v senatu in pridobiti vsaj šest dodatnih poslancev, ki bi (domnevno) vladi zagotovili potrditev tistih zakonov, ki bi državo usmerili po zaželeni poti. Tukaj v prvi vrsti omenimo zakon o sodni reformi, ki bi Cristini poveril v prvi vrsti rešitev vseh njenih sodnih težav, a še bolj važno, nadzor nad sodišči in sodnim delovanjem. Prav zato pa se opozicija toliko prizadeva za uspešen nastop, ker ne gre za vodstvo države, temveč za usodo republikanskega sistema.

Lažne fotografije. Ostanimo še nekoliko pri senatu. Tudi tukaj opozicija sanja; a so le sanje. Položaj je preveč zapleten, da bi lahko stvarno upali na spremembo. Peronizem ima večino že od samega povratka v demokratično življenje leta 1983. Letos bodo za zamenjavo na vrsti province Tucumán, Catamarca, Córdoba, Corrientes, La Pampa, Santa Fe, Mendoza in Chubut. Med odhajajočimi je 15 vladnih senatorjev in 9, ki predstavljajo opozicijo. Ta lahko zmaga v Córdobi, Mendozi, Corrientesu; potem pa se začnejo dvomi. Sistem pa je tak, da zmagovalcu dodeli dva senatorja, drugo uvrščenemu pa enega. Skoraj nemogoče je, da bi se položaj v senatu spremenil.

Kampanja je potekala, kot smo že omenili, v morju besed in puščavi idej. Skoraj s solzami v očeh sem se spominjal, da sem pred petimi desetletji, na začetku pisanja teh člankov, še v stari Svobodni Sloveniji, svetoval bralcem naj obiščejo lokale strank in zahtevajo njihov vladni program. Takrat so še imeli (seveda natisnjen) ta delovni načrt in človek je lahko vsaj slutil, kam pes taco moli, čeprav so se potem voditelji na načrte, namene in obljube požvižgali. Danes je vse prazno: suhe fraze se mešajo z votlimi gesli, izzivalnimi napadi, kadar ne s spolnimi namigi ali nasveti. Vse to v trenutku, ko država toni v gospodarskih in socialnih neurjih in ustavodajnih težavah.

Nekaj je bilo jasno v vladni volilni kampanji: skrajen napor, da se pokažejo združene. Opevane »fotografije združenih« polnijo javnost, ki pa preveč ne verjame vanje. Vsi so enotni v trenutku, ko se slika porodi, pa vsi vemo, da so že v naslednjem hipu pripravljeni izpraskati si oči. Začne se pri predsedniku in podpredsednici, ki se zadnje tedne ne moreta videti. Alberto ga je preveč lomil, osebno in delavno, da bi Cristina lahko bila zadovoljna. Prvotni optimizem o izidu volitev je splahnel, pojavila se je skrb in »funkcionarji, ki ne funkcionirajo« so v središču vseh sporov. Celo predsednikova javna zatrditev, da ne bo nikoli izdal »ne Cristine, ne Maxima, ne Masse, ne ljudstva« je padla v prazno. Kje pa smo? Če že koga ne sme izdati, je na prvem mestu ljudstvo. Od tam naprej pa oni me smejo izdati predsednika, razen če je (je ali ni?) predsednik njihov sluga, ki jim mora biti zvest …

Glavna opozicijska povezava Juntos pa niti ne prikriva, da so njihove razmere vedno bolj napete. A to jih ne skrbi, ker menijo, da bodo takoj po primarnih volitvah, ko bo »glas ljudstva« odločil, kdo je močnejši (številnejši), skupno nastopili za dosego ciljev končnih volitev. V opoziciji si mnogo obetajo, a bolj zaradi vladnih spodrsljajev kot oprti na lastne vrednote. Ne le vladna, tudi kampanja opozicije je izzvenela v prazno. Iz tega lahko sklepamo, da ne eni ne drugi ne vedo, kaj naj bi storili z argentinskim položajem. Tudi zanje so te vmesne volitve le izredna priložnost, da zavzamejo najboljše položaje z obrazom obrnjenim v predsedniške (in guvernerske in županske) volitve čez dve leti. Najbolj pozitiven izid za opozicijo bi bilo dejstvo, da kljub sporom, zmagam ali porazom, ostanejo resnično združeni.

Stari časi … Te dni je argentinsko združenje industrialcev (UIA) praznovalo običajni »Dan industrije«, ki je vsako leto 2. septembra. Na programu je slavnostno kosilo, ki mu sledijo govori, ob prisotnosti vodstva podjetnikov in najvišjih državnih oblasti. Letos je drugi del teh gostov odpadel. Predsednik je »obhajal« ta dan v notranjosti in se prazno izgovoril, na slavje pa je poslal drugorazredne vladne funkcionarje.

Že samo to dejstvo kaže na položaj med vlado in produktivnim sektorjem. A isti teden je predsednik zasedal štiri ure z vodstvom Glavne delavske konfederacije (CGT) in skušal urediti to napeto razmerje, seveda z obrazom obrnjenim v volitve. Peronizem zapušča podjetništvo? Še ne dolgo tega so imeli vsaj lastno gospodarsko združenje, CGE (Splošna ekonomska konfederacija), iz katerega je izšel Ber Gelbard, poljski Jud in gospodarski minister za dobo, ko je bil Peron tretjič predsednik. Še en znak, da je bil v preteklosti peronizem vsaj bolj spreten, če ne že bolj pameten. V nedeljo bomo videli posledice.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 35

Kako bo sedaj? 

Potekajo zadnje ure pred primernimi volitvami. Deset dni nas komaj loči od prve resnične slike strankarskega položaja v deželi. Imamo kup ustanov, ki se ukvarjajo z raziskovanjem javnega mnenja, pa si nobena ne upa stvarno napovedati kakšen bo izid. Preveč so se zadnjikrat opekli, da bi izpostavljali prestiž, ki (smatrajo) ga imajo. Poleg tega je zadnje čase toliko različnih dejavnikov, ki bodo vplivali na glasovanje, da se jih resni strokovnjaki ne upajo oceniti in prevesti v številke. Te volitve so nekaj čudnega. Razen zelo redkih in posebnih primerov, so vladni kandidati že določeni. V večini volilnih okrožij nastopa samo ena lista, tista, ki jo je določila Cristina. Obratno pa se opozicija izživlja v notranjih tekmovanjih, ki pa bodo končno vodili v enoten nastop.

Nekaj je jasno: v glavnih okrožjih po notranjosti države bo krepko zmagala opozicija. Zato si kirchnerizem prizadeva da bi v okolišu prestolnega mesta, kjer se nahaja njegova bistvena trdnjava, doseže razliko, ki naj bi odtehtala poraze kot v Cordobi, prestolnem mestu, Mendozi, Jujuy in drugod. Hud udarec je vlada prejela preteklo nedeljo, ko so bile volitve za guvernerja v provinci Corrientes. Saj se verjetno izidi ne bodo ponovili 12. septembra, a razlika je bila tako porazna, da vzbuja skrb celo okoli Cristine in njenega štaba.

Kaos tudi v kampanji. Da je vodstvo države na vseh področjih en velik kaos ni treba še posebej poudarjati. Teden za tednom v teh komentarjih navajamo številke, podatke in opisujemo dogodke, ki so nevredni velike in nekdaj čislane države, kot je Argentina. Celo na zdravstvenem področju, ki se zadnje leto in pol posveča predvsem koronavirusu, je položaj tako zavožen, da mednarodne ustanove smatrajo našo državo med najbolj prizadetimi glede upravljanja pandemije. Šele sedaj se je stanje cepljenja in dostave cepiv nekoliko izboljšalo, kar seveda vlada uporablja kot skoraj edino volilno orodje.

Prav na področju propagande pa doživlja razne spodrsljaje, ker ne funkcionarji, ne kandidati ne vedo, kako naj jo zastavijo. Po vzoru podpredsednice obljubljajo srečo. »Izhajamo iz težav in se bližamo veselju«, je geslo, ki pa ima kaj slabo podlago. Ker ne morejo obljubljati konkretnih uspehov, zapadajo celo prostaštvu in javno proglašajo, da je peronizem »vedno poudarjal spolno občevanje«. Zakaj je prva kandidatinja v provinci Buenos Aires padla na to področje je jasno: mladina se peronizmu oddaljuje in ona (Victoria Tolosa Paz) je skoraj nepoznana. Sedaj se je o njen veliko pisalo - torej jo bodo bolj poznali. A celo provincijski minister za varnost (Sergio Berni) je dejal, da »če ni enakosti in socialne pravice, narod ni srečen, pa naj še tako spolno občuje«. A predsednik Alberto Fernández je potrdil, da sedaj pride »čas uživanja«. Kot je tudi podprl profesorico, ki je histerično kričala na dijaka, ker ji je stavil neprijetno vprašanje glede Macrija in Cristine. Nekdo jo je posnel in objavil video. Da te »debate« koristijo mladini, meni predsednik.

Ena glavnih skrbi prebivalstva je varnost, ali bolje, pomanjkanje varnosti. Ministrica zvezne vlade za varnost (Sabina Frederic) je priznala, da je »verjetno v Švici bolj varno, a je tudi bolj dolgočasno«. Norčevanja ob tej izjavi ni bilo konca. Pa tudi ne dokazov, kako napreduje kriminal in kako trpijo najbolj zapostavljeni. Ker kampanja ne napreduje kot želijo, vlada sega po raznih orodjih - tudi po laži. Pred dnevi je omenjena Tolosa Paz, ko so jo vprašali o podjetjih, ki zapuščajo državo, omenila letalsko podjetje LATAM, češ, da je poleg Argentine odšla tudi iz Peruja, Ekvatorja in Kolumbije, kar je vsekakor laž. Iz naše države je odšla zaradi pritiskov vlade, predvsem La Cámpore, ki upravlja državno letalsko družbo in se boji uspešne konkurence. LATAM je delovala v enajstih državah a odšla samo iz Argentine. Vlada se je veselila, a 1700 brezposelnih ne bo verjelo vladni propagandi, da je »čas uživanja«.

Težav še ne bo konca. Kljub dejstvu, da se strokovnjaki izogibajo napovedi glede možnega izida, prevladuje mnenje, da je vlada v težavah. Tudi morebitna zmaga ne bo prinesla zaželenih sprememb v sestavi parlamenta. Poslanska zbornica bo še vedno prizorišče bojev in pogajanj, ki vladi doslej niso zagotovila uspehov. Res je, da se bo vladna povezava na volitvah ponovno predstavila združena; in le združen peronizem je poroštvo zmage. Tiste obrobne skupine, ki so v opozicijski Juntos (tako se sedaj imenuje Juntos por el Cambio), niti stranka, ki jo vodi Florencio Randazzo in zbira nezadovoljne peroniste, ne bosta odtehtali moči združenja. A vladne napake in spodrsljaji, predvsem pa gospodarsko in socialno stanje, izpodjedajo moč združenja.

Primer, da se peronizem lahko premaga, je preteklo nedeljo nudila provinca Corrientes. Federalni sistem dopušča, da krajevne volitve potekajo po volji in okusu provincijskih oblasti. Zato je guverner Gustavo Valdez sklical volitve za guvernerja in okrajni parlament dva tedna pred splošnimi primarnimi volitvami. Valdez se je predstavil za ponovno dobo. Je radikal, ki je, poleg ostalih strank opozicijske Juntos, združil skupine in skupinice vseh političnih barv. Tako je dosegel kar 76,76 odstotkov glasov, medtem ko je kirchnerizem zbral komaj 23,24%. Politična spretnost, oportunizem in vredno upravljanje sta lahko podlaga presenečenj. V vladi so okamneli.

Seveda se ta primer ne da posplošiti na druge province. A nekaj je jasno: nejevolja raste, in  bo še rasla. Ankete kažejo kar vsi vemo: gospodarski in socialni položaj je danes slabši kot ob nastopu sedanje vlade. Ta po skoraj dveh letih ne more kazati uspehov. Res je, da je vmes padla pandemija in uničila razne načrte. A res je tudi, da vlada dejansko nima načrtov. Najbolj pa skrbi splošno prepričanje, da bo prihodnje leto položaj še slabši. Podobno napovedujejo tudi strokovnjaki. Roberto Cachanosky, strogo liberalne usmeritve, trdi, da je položaj res boljši kot lani; a ker lani skoraj ni bilo delovanja zaradi neskončne pandemije. »Ni res, da je najhujše mino. Najhujše šele prihaja« napoveduje prepričano. Podobnega mnenja so tudi podjetniki.

»Besni glasovi«. Drugi ekonomisti svarijo pred dvojnim pojavom. Eden je zastoj v cenah javnih storitev. Elektrika, plin in voda imajo, na področju velikega Buenos Airesa, zamrznjene cene še od prej, a v pandemiji se je to le poostrilo. Vlada plačuje večji del stroškov proizvodnje. Minimalne povišice sedaj ne zadostujejo. To se ne bo moglo nadaljevati v času, ker državni deficit, kljub trdi roki ministra Guzmana, nenehno raste. To pa povzroča drug negativni pojav: država se zadolžuje. Prav te dni je potekala polemika, kdo je bolj zadolžil Argentino: Macri ali Alberto? Seveda, Macri jo je zadolžil v dolarjih, Alberto pa v pesih. A če poenotimo valuto, je sedanja vlada v tem res bolj negativna kot prejšnja. Ne zadolžuje se v dolarjih, ker ji nihče na svetu ni pripravljen več posoditi enega dolarja. A dolg v pesih, v obliki raznih bonov (predvsem Leliq), je treba vračati, medtem ko se nenehno tiskanje bankovcev brez podlage vrača v obliki neukrotljive inflacije.

Ker vlado skrbi povišanje cen, predvsem na področju prehrane, je ponovno podaljšala rok kontrole nad izvozom mesa. Meso je argentinska tradicija in »mora« biti dosegljivo prebivalstvu. Zato je maja prepovedala izvoz, da bi znižala cene na domačem trgu. Junija pa je trg delno sprostila in dovolila izvoz v višini 50% lanskega. Te dni je ta ukrep podaljšala še za dva meseca. A cene mesa so ostale stabilne in ni pričakovanega znižanja. Pa ga tudi ne bo; obratno, opazovalci napovedujejo primanjkovanje in nove povišice. Medtem pa zguba zaradi neprodanega mesa, vključeno vsa področja (kmetje, klavnice, izvoz, domača prodaja, davki, ki jih pobira država …) dosega 1.084 milijonov dolarjev. Vse to v obdobju, ko državna blagajna krvavo potrebuje deviz.

Končno pa, v zvezi z volitvami, vlado (in opozicijo) skrbi tako imenovani »voto bronca« (besen glas). Izraz so prvič uporabili časnikarji leta 2001, ko je na parlamentarnih volitvah 14. oktobra več kot štiri milijone volivcev oddalo prazne ali namenoma neveljavne glasove. Razočaranje nad politiki je povzročilo jezo, s katero je prebivalstvo kaznovalo neresne voditelje. Ti »besni glasovi« so zasedli drugo mesto na lestvici »strank«. V nekaterih okrožjih so prazni glasovi dosegli celo prvo mesto. Potem je decembra padla vlada predsednika De la Rua. Kako bo sedaj?

Tone Mizerit