Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 39

Narod, ki sedi in čaka

Res je, da me, vzporedno ko tečejo leta, spomin rad zapušča. A ko skušam brskati po zgodovini (in Googlu), ne najdem politično tako nejasnega položaja, kot je ta v obdobju dveh mesecev med primarnimi volitvami (12. septembra) in splošnimi nadomestnimi parlamentarnimi volitvami, ki bodo potekale prihodnjega 14. novembra. Vsi smo bili presenečene priče hudemu in nepričakovanemu udarcu, ki je za vlado pomenil poraz na primarnih volitvah. Po njih se opozicija vestno pripravlja na novo kampanjo, ki naj potrdi odpor naroda do sedanjih oblasti. S svoje strani pa vlada napenja vse sile, da bi pretekli poraz spremenila v zmago. Kampanja se je za vlado pravzaprav začela že tisto noč, ko je predsednik Alberto Fernández javno priznal, da je bila vlada premagana, a napovedal, da bodo na splošnih volitvah spremenili izid.

Sledil je najprej potres v vrstah perokirchnerizma. Narod je zavzeto sledil »palačnemu udaru«, ki ga je izvedla podpredsednica Cristina Kirchner. Zamenjala je polovico vlade, preusmerila delovanje in postavila podlago zmagovitega načrta, ki naj vladi povrne mir in slavo. Že takrat smo omenjali, da je to v Argentini pač mogoče. Navajali smo primer province San Luis leta 2017 in še kateri drugi preobrat izida. Tisti načrt je prevzela Cristina in od vseh svojih zahtevala, da ga vestno in zavzeto izvedejo. Drugi kandidat za poslanca v provinci Buenos Aires, dotedanji minister za zdravje Daniel Gollan, je jasno povedal, da »z nekoliko več denarčka v žepih« bi bil izid drugačen. Sedaj že vemo, da je »nekoliko več denarčka« kakih 150 tisoč milijonov pesov, ki jih namerava vlada raztrositi med volivce.

Hladilnik ali dostojanstvo. Te dni strokovnjaki ugotavljajo, da je težko izvajati populizem, kadar ni denarja. To za sedanjo vlado ni težava. Že od nesrečne nedelje, takoj po novici poraza, državna tiskarna denarja dela neprekinjeno in tiska, tiska … Vlade ne zanima (ne skrbi?) da bruhanje na trg tolikih milijonov denarja, brez podlage, predstavlja nevarnost. Argentinska inflacija bo s tem dobila nov zagon prav v trenutku, ko je minister Guzmán uspel zbiti mesečni porast cen pod 3 procente. Gotovo, inflacijski sunek ne bo takoj opazen; za to je potrebno nekaj mesecev. A vlada ima en sam cilj, ki je 14. november tega leta. Kaj bo potem? »Za mano, potop«, s francoskim kraljem Ludvikom XIV kliče podpredsednica in pritiska na ministra, ki se ji nemoč vdaja. Minimalno plačo so povišali kar po dekretu. Tistih deljenih 16% pa se avtomatično prenese na vse podpore, priloge in subvencije, ki jih je v Argentini nešteto.

Ob tem se opazovalci sprašujejo, če bo to imelo učinek pri glasovanju. Tega ne ve ne vlada ne opozicija, a vlada se oprijema vsake bilke sredi te poplave. Vemo, da so v občini General Rodriguez že razdajali hladilnike, da so na jugu velikega Buenos Airesa delili kolesa, da so na vrsti tudi drugi gospodinjski predmeti. Vsi nosijo napise ali grbe vladnih strank. Na nekem športnem igrišču so celo enostavno ponujali denar. Kdo ga bo zavrnil, ko kriza pritiska na vseh koncih? Polemika sedaj teče ob vprašanju, če je argentinski volivec pripravljen »prodati« svoj glas, pa naj bo ponujana cena taka ali drugačna. Primer province San Luis iz leta 2017 odgovarja pozitivno. A sedanja kriza ni le socialna, je tudi politična. Prepričanje, da »politike briga le oblast« je globoko prodrla med ljudi in vzbudila idejo, da človek mirno lahko sprejme hladilnik a ohrani dostojanstvo, ker potem voli po lastnem nagibu, ne glede od koga je kaj prejel. Glasovanje je tajno!

Tega se zavedajo tudi v vladi in zato je »denarček« le eden od volilnih adutov. Enako ali še bolj važen je politični nastop. Tega je vodila Cristina s svojimi spremembami v vladi. Ni zamenjala le ministrov na državni ravni; globoko je posegla tudi v ustroj province Buenos Aires. Guverner Axel Kicillof, ki je bil njen ljubljenček in o katerem se je govorilo kot o prihodnjem predsedniškem kandidatu, je zapravil vso priljubljenost s porazom v tem odločilnem okrožju. A se vprašamo: podpredsednica ni vedela o stalni napetosti med guvernerjem in župani? Da drug drugemu ne zaupajo in je dialog med njimi na mrtvi točki? Daj ga je ona imenovala (jim ga vsilila) in sedaj se ne more sprenevedati? A se spreneveda. Tudi tukaj je zamenjala vrsto ministrov in mu za šefa kabineta postavila enega od županov. Ta je Insaurralde, doslej župan v Lomas de Zamora, ki ima tekoč dialog z vodjem La Cámpore (Máximo Kirchner). Axel župana ne prenese.

Vrnimo se k izviru. Slovenski pregovor trdi, da »v sili še hudič muhe žre«. Nekaj takega se je dogodilo Cristini. Ni skrivnost, da pokojni Nestor Kirchner nikdar ni bil navdušen peronist. Stranke (ali gibanja) se je posluževal le, ker mu je to koristilo, a kot guverner in tudi potem kot predsednik je iskreno preziral gibanje in stranko. Zato je iznašel tisto »transverzalnost«, ki naj bi prečno povezovala stranke in skupine, predvsem na levici. Ko mu to ni uspelo, se je vrnil v peronizem in ga »koloniziral«. Po njem je isto čustvo prevzela njegova vdova, ki ji je peronizem le orodje, po katerem seže, kadar ji lahko služi. Kot v sedanjem primeru. Omenil sem že pred kratkim, da podpredsednica sumi (ve), da tako guvernerji, kot župani (zlasti v milijonskem predmestju prestolnice) niso storili vsega, da bi ljudi »popeljali« na volišča. To predstavlja ogromno število glasov. Ti glasovi, ki se v primarnih volitvah niso pojavili, lahko sedaj nagnejo tehtnico na vladno stran. In če je za to treba malo pokaditi preziranemu peronizmu, bo ona to rada storila. Zato je novi šef kabineta (neke vrste »prvi minister«) tucumanski guverner Juan Manzur, kar pomeni, da je vladni avtomobil zavil na desno. »Še ena muha za tega hudiča«.

Seveda, nadaljnji razvoj je odvisen od izida novembrskih volitev. Sedanja vlada še vedno ni Cristini po volji. Na prvem mestu je tam gospodarski minister. Sovraži ga, ker ne »razsipa« dovolj denarja. Ona čuti, da se preveč pokori navodilom Mednarodnega denarnega sklada (FMI). A ga še vedno potrebuje, ker po volitvah bo treba najprej urediti vprašanje argentinskega dolga. Guzmán pa ima ugled v svetu in sijajno razmerje s Kristalino Georgievo, ki je direktorica Sklada. (Mimogrede, zanimivo: Guzmán se razume z Georgievo, kot se je Macri razumel s prejšnjo direktorico Christino Lagarde – pač, snov za psihologe). A tudi na tem področju bo treba pohiteti, ker je v osrčju Sklada zaznati gibanje, ki hoče Bolgarko odstraniti.

Za ministrom Guzmanom pa stoji še dolga vrsta funkcionarjev, ki jih podpredsednica enostavno sovraži. To so tisti (Gustavo Béliz na čelu), ki so na špici krize po volitvah Albertu svetovali, naj sprejme odstavke vseh ministrov, ki so na Cristinin ukaz izvedli puč proti predsedniku. Naj se končno loči od Cristine in nastopi samostojno pot. Ni si upal in sedaj nosi posledice. Če na volitvah uspejo, bo ona prevzela slavo in čast in uvedla spremembe po svoji volji. Če pa bodo znova poraženi, bo vrgla krivdo na ostanke Albertove čete in prav tako uvedla spremembe po svoji volji.

Vedno bolj oddaljen mir. Nahajamo se na pragu vrste vladnih napovedi, ki bodo podlaga volilni kampanji. Morda bodo objavljeni še preden bo ta članek prišel do bralcev. Vseboval bo vrsto ugodnosti, ki jih vlada ponuja (kot gospodinjske aparate) volivcem. Med temi bo tudi (zanimivo) postopna odprava prepovedi izvoza mesa. S tem naj bi ugodili kmetom, ki so besni volili proti vladi. To zahtevo so postavili guvernerji poljedelskih in živinorejskih provinc. Ta je primer province La Pampa, kjer je vedno zmagal peronizem, to pot pa je bila vlada poražena. Od tam prihaja tudi zamenjava treh senatorjev in Cristina hoče, na vsak način, ohraniti v senatu lastno sklepčnost. Saj bo potem še čas, da znova prepovedo takšne ali drugačne izvoze.

A moram poudariti, da trenutno razmerje v vladi še daleč ni podobno miru. To je le premirje v nenehni vojni, ki ga niti preveč ne spoštujejo. Vladna »Fronta vseh« je mešanica skupin, ki se združijo na volitvah, potem pa vsak vleče na svojo stran. Tak je primer, ki sem ga že omenil: hudo nasprotje med organizacijo La Cámpora in socialnimi gibanji. Med temi je na prvem mestu Delía in njegova Movimiento Evita (po Peronovi ženi) ter Fernando »Chino« Navarro (Barrios de pie). Dobro organizirani, hočejo sedaj ustanoviti lastno stranko, ki naj bi delovala v sklopu vladne fronte, a ne bo vezana na kirchnerizem. Máximo jim je že napovedal »totalno vojno«. Sredi volilne kampanje so ti spopadi lahko usodni. A kaže, da ne enih ne drugi to ne skrbi.

Tone Mizerit