Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 38

                                        Po nevihti: mir?                              

Razumljivo je, da kadar potres poruši dele naših naselij in se pokažejo razpoke v stavbah, ki smo jih smatrali za varne in močne, zapademo paniki in bežimo pred porušenjem. Zavedamo pa se, da je pred nami dolga doba trdega in dragega dela obnove. Kirchnerizem je utrpel potres. Ni bilo drugega in ni drugačne razlage za izid primarnih volitev. A že po svoji naravi, saj izhaja in mešanice peronizma in skrajne levice, ne more sprejeti dejstev in išče razlage, ki naj bi vzroke porušenja postavile drugam, daleč od lastnih pristojnosti. Kriva je narava, kriv je sosed, čigar hiša se je zvrnila na mojo, krivo je časopisje, ki poroča in prinaša fotografije razdejanja … Vse, le da ne priznamo, da je končno kriva zgradba, ki ni imela trdnih temeljev, čeprav že od svetega pisma naprej vemo, da hiša, zgrajena na pesku, ne vzdrži. In kirchnerizem je zgrajen na pesku.

Prejšnji teden sem opisal »potres« in nakazal sledečo ofenzivo podpredsednice na položaje predsednika. Članek sem zaključil z omembo, da predsednik vztraja na svojih položajih in se ob tem vprašal: »Koliko časa še?«. Pač, nekaj ur. Preden je tiskani izvod spisa prišel med bralce, je že povodenj pokrila prestolnico. Logično je bilo, da smo pričakovali reakcijo in ofenzivo, ki naj bi vladi vrnila nekaj upanja, da v dveh mesecih spremeni volilni izid. Poudarjal sem, da so primarne volitve samo določile kandidate; odločilo se bo vse meseca novembra. A je tudi res, da so primarne volitve, tako kot so zastavljene v Argentini, najbolj zvesta in realna anketa političnega položaja. In ta anketa je pokazala vladni propad na vsej črti.

Ti si kriva, ljubezniva … poje »Pod oknom« naš Prešeren. Le da v tem primeri »deklica neusmiljena« noče biti kriva. Poraz, tudi če še ni ničesar spremenil, je bil prehud udarec, ker je pokazal žgoče točke perokirchnerizma (oprostite neologizmu, a je tako). In ker vsi v Argentini vedo, da vajeti suče Cristina, prav ta poraz dokazuje, da ni vsemogočna, predvsem pa, da ni nezmotljiva. A tega ne more priznati. Zato, in pa da pokaže, da se bori za drugačen novembrski izid, je od predsednika zahtevala spremembo sestave vlade. Tri so glave, ki jih je že mesece zahtevala, naj bi odletele. Predsednik se je branil. Smatral je, da naj bi vlado spremenili po splošnih volitvah. Logično je sklepal da, če pride novembra do novega, čeprav lažjega poraza, ali celo do malo prepričljive zmage, bo treba ponovno zamenjati ministre.

Ker se je Alberto upiral, je Cristina pokazala svojo politično spretnost: vsi njeni pretorjanci na vladnih položajih so odstopili. Na predsednikovi mizi se je pojavilo dvajset odstopnih izjav, z notranjim ministrom na čelu. Povejmo le, da je notranji minister, Eduardo »Wado« de Pedro načeloval ta upor in to je bil za predsednika najhujši udarec. Vedel je, da je »fant« (tako ga je skoraj ljubeče imenoval) eden od adutov podpredsednice, a mu je zaupal. Njegov odstop, o katerem je  izvedel »iz časopisov«, ga je iztiril. Potem je sledil napad »ultra kirchneristične« poslanke Fernande Vallejos. V javnost je (namenoma?) prišel zvočni posnetek njenega pogovora, v katerem nesramno psuje predsednika, ga označi kot »okupa« (v ljudskem žargonu človek, ki je zasedel tuje stanovanje), izdajalec, norec, klovn in »mequetrefe« (plitev človek, zijalo, gizdalin), ki nima enega lastnega glasu (glasovi so Cristinini). Besnela je, ker »smo morali voliti usrano formulo pokojnin«, pa da je slep in gluh … Bili so v celoti trije zvočni posnetki, kjer je celo napadala vladne ukrepe ob pandemiji, itd. Najhujši nasprotnik ne bi mogel tako nesramno kritizirati. A točke, ki jih je »obravnavala«, so bile iste, ki jih je potem omenjala Cristina.

Podpredsednica je, za vrhunec svoje ofenzive, objavila pismo, v katerem trdi, da je ona opozarjala (»Sem vedela in neštetokrat napovedala«) in od predsednika zahtevala, naj izpolni obljubo, ki jo je dal (njej), ko je sprejel mesto predsedniškega kandidata. A kaj drugega je delala vlada, razen, da je ubogala njene ukaze? Ko je kazalo, da je vse na kocki in lahko vsak hip eksplozija uniči vlado, je prišel »dogovor«. Zamenjali so ministre, nekateri so odšli, drugi so ostali. Santiago Cafiero, glavna tarča jeze podpredsednice, je zapustil mesto šefa kabineta in postal zunanji minister, odšla je ministrica za varnost, minister za vzgojo, za kmetijstvo, za znanost, za zunanje zadeve ... Več mest so zasedli ljudje podpredsednice. A šef kabineta je Manzur, dosedanji zmagoviti guverner v provinci Tucumán. Gospodarski minister pa je ostal: nerazumljivo. V vladi se govori o izenačenju. A če stvarno gledam celotno sliko, bi za trenutek pozabil na Prešerna in se spomnil, da sem še v otroških letih bral Finžgarja in njegov roman »Pod svobodnim soncem«. Tam, točno na koncu prvega dela, ko modri Grk zve, da je Iztok v cesarski ječi, lahko berem: »Epafrodit se je stresel v mrzli groznici, stisnil krčevito ustnice in bruhnil kletev na despojno: …« Kletvice seveda ne bom napisal - za vsak slučaj. Naj vsak bralec sam pogleda v Finžgarjev roman.

Najbolj uspešno cepivo. Kirchneristične domneve ne veljajo za obravnavo realnosti države, katere BDP (bruto domača proizvodnja) na prebivalca je danes, v dobi potrošništva, enaka tisti iz leta 1974; da se privatna delovna mesta ne ustvarjajo, ampak se sistematično uničujejo že 10 let; da država trpi razvoj trajnega upada, ki ga zaznamujejo nekateri vrhovi in številna brezna, in to stanje traja že skoraj pol stoletja; da je polovica prebivalstva revna in nima formalne zaposlitve ter da izkrivljanja prevladujejo v gospodarstvu na vseh področjih. Hkrati so se kultura, navade in medosebni odnosi dramatično spremenili s hitrostjo, kakršne v zgodovini še ni bilo videti, z roko v roki s tehnološkim napredkom in širjenjem pravic. Orodja iz preteklosti niso več uporabna. Kirchnerizem pa kot da živi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Dejansko ne more razumeti sedanjega položaja. Mnogi opazovalci trdijo, da se je notranji boj šele začel.

Zato so tudi njegovi ukrepi kot udarci po zraku. Ena zanimivih potez je sklep, da nenadoma ni več pandemije. Na prostem ne bo treba več uporabljati zaščitne maske; lahko se bomo prosto zbirali; končno bo dovoljeno, da se državljani iz inozemstva vrnejo domov; družbena srečanja so popolnoma svobodna; normalno se lahko udeležujemo kulturnih, vzgojnih, trgovskih, športnih in celo verskih dejavnosti … Virusa ni več! To niso dosegla ruska, kitajska, ali ameriška cepiva: to je doseglo najbolj uspešno cepivo: poraz na primarnih volitvah. Ko so v vladi ugotovili, da je (verjetno) neskončna karantena tudi vplivala na volilni poraz, so se odločili, da sprostijo vse delovanje. Ena pozitivnih strani: predsednik bo lahko mirno organiziral slavje svoji ženi …

Poleg nove sanitarne politike, pa je v teku nova »socialna politika«. Od samega poraza, preko tedna političnega trenja, pritiskov in psovanja, tiskarski stroji ne počivajo in nenehno tiskajo vedno manj vreden denar. Po dekretu so povišali minimalno plačo, kar istočasno pomeni avtomatično povišanje vseh socialnih podpor in prispevkov. Pokojninski boni za nižje prejemke so tudi zagotovljeni. »Napolnimo žepe ljudi z denarjem« je novo vladno volilno geslo. Opozicija je že zagnala vik in krik, ker vlada uporablja javni denar v svojo volilno korist. To, seveda, mimo dejstva, da ta poplava denarja končno povzroča nov inflacijski sunek. Da da, inflacija. Liberalni ekonomist Cachanosky (nekoliko polemičen) je preračunal, da je od leta 1935 pa do danes, inflacija v Argentini dosegla točno 398.403.051.570.851.000 odstotkov (398.403 bilijonov). Blazno!!!

Zamolčano. Med 3. in 5. septembrom so v provinci Catamarca potekale slavnosti, ko je bil za blaženega proglašen argentinski menih fray Mamerto Esquiú. Ste v kakšnem televizijskem kanalu, ali vsedržavnem dnevniku zasledili poročilo o tem? Bodo rekli, da je to notranja zadeva Cerkve, ki javnosti ne zanima. Esquiú, menih, ki je potem postal škof v Cordobi, je bil aktiven v javnosti. Imenujejo ga celo »govornik ustave« (orador de la Constitución), ker si je neutrudno prizadeval, da bi Argentina sprejela ustavo, ki bi napravila konec anarhiji in notranjim bojem. Ko je bila leta 1853 ustava sprejeta, je izjavil, da ne soglaša z njenim (liberalnim) besedilom, a da je dolžnost vseh, da jo spoštujejo. Ustava da nam zagotovi red, in mir, in napredek. So zato zamolčali njegovo beatifikacijo prav tisti, ki se koncem koncev požvižgajo na ustavo?

Tone Mizerit