Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 36

Kdaj se je politika izničila?

Še nekaj ur te čudne volilne kampanje nas čaka, potem pa bomo dopolnili prvi del neznosnih argentinskih volitev. Neznosnih, ker vse kar te dni poteka pred našimi očmi, kar slišimo z našimi ušesi, je enostavno onesnaženje tega, kar bi moralo biti mestu (polis) sveto. Kdaj se je argentinska politika tako izničila? Ko je izgubila smisel za javni blagor in postala le sredstvo krvave borbe za oblast. Ko je zgodovina (in malvinska vojna) odnesla zadnjo vojaško vlado, smo še upali na demokracijo in visoke cilje dela za narod. Milijonska množica je tedaj napolnila avenijo 9. julija in je vzhičeno poslušala, ko je Alfonsin recitiral uvodni del argentinske ustave. Kmalu za tem se je začelo drsanje navzdol, ki ga ni nihče ustavil. Menem se je sredi svojega mandata bahal, da »če bi povedal, kaj bom storil, me ne bi nihče volil«. Potem je prišel fevdalni Kirchner in do konca zavozil smisel politike. Dejansko ne vemo, kdaj bomo našli izhod iz tega začaranega kroga, če ga bomo kdaj našli. Vzporedno z razvrednotenjem politike smo doživljali gospodarski polom in socialno opustošenje. Tako se danes soočamo z neizprosno revščino, ko ni hrane, ni vzgoje in ni varnosti …

Kaj se odloča to nedeljo? Kar bombastično imenujemo PASO (Primarias, abiertas, simultaneas y obligatorias = primarne, odprte, istočasne in obvezne), je sistem predhodnih volitev, ki ga je leta 2009 iznašel in ga zakonsko potrdil pokojni predsednik Nestor Kirchner, da bi si zagotovil miren pohod in preprečil običajne volilne politične manevre opozicije. Seveda mu je namen spodletel, ker v Argentini ni ničesar več resnega. Maščevanje usode pa je, da je to pot prvič, ko imajo primarne volitve smisel, a le za opozicijo. Vladna koalicija je dokončno zapadla avtoritarizmu sedanje podpredsednice. V opoziciji »Juntos« pa se odvija spopad, ki bo nakazal pot, po kateri bo (če bo) ta povezava skušala najti notranje ravnotežje in obvarovati republikanski sistem v državi. Če propade, se na obzorju dviga usoda Venezuele, ali Nikaragve.

Potem pa imamo še zaplet, kaj so sploh te vmesne nadomestne volitve (elecciones de medio término = volitve na polovici mandata). Predsedniški mandat (po ustavni spremembi iz leta 1994) traja štiri leta. Enako mandati poslancev. Poslanska zbornica sredi predsedniškega mandata zamenja polovico svojih članov. Mandat senatorjev pa traja šest let, in vsake dve lati se zamenja tretjina članov. To pot bodo odšli (če ne bodo ponovno izvoljeni) poslanci, ki so bili izvoljeni leta 2017. Odšli pa bodo tudi senatorji tretjine argentinskih provinc. Odšli bodo tisti, ki so bili izvoljeni leta 2015. Zato to pot poslance volimo v vseh volilnih okrožjih, senatorje pa le v osmih provincah. Poleg tega pa se volijo predstavniki tudi v provincijske parlamente in seveda nove člane v občinske svete. Vse je precej zapleteno in mnogokrat volivci niti dobro ne vedo, kaj volijo; še manj pa koga volijo. Tako imenovani »rjuhni sezman« (lista sábana, ker je list »velik kot rjuha«) je sramota argentinske demokracije. Na enem samem papirju so kandidati za državne poslance, senatorje, provincijske poslance in senatorje, pa občinske svetnike. Kdo sploh more vse poznati. Dejansko volimo »mačka v žaklju«, da uporabimo star a jasen slovenski izraz.

In zakaj so te volitve tako važne? Ker lahko poverijo kirchnerizmu (vladi) avtomatično večino v parlamentu, ali pa to do nadaljnjega preprečijo. V senatu ima vlada lastni kvorum, to je število članov, potrebno, da sprejme veljavne sklepe, to je, veljavno potrdijo zakone po vladnem kopitu. V poslanski zbornici pa vlada nima lastne večine in se mora pogajati (slavni daj-dam), da zagotovi potrditev zakonov. A tudi to se v posebnih primerih zatakne. Kar nekaj je zakonskih osnutkov, ki jih je senat že potrdil, pa spijo v predalih poslancev, ker vlada ne doseže potrebnega števila glasov. Na teh volitvah ima kirchnerizem dva cilja: zagotoviti, da ohrani večino v senatu in pridobiti vsaj šest dodatnih poslancev, ki bi (domnevno) vladi zagotovili potrditev tistih zakonov, ki bi državo usmerili po zaželeni poti. Tukaj v prvi vrsti omenimo zakon o sodni reformi, ki bi Cristini poveril v prvi vrsti rešitev vseh njenih sodnih težav, a še bolj važno, nadzor nad sodišči in sodnim delovanjem. Prav zato pa se opozicija toliko prizadeva za uspešen nastop, ker ne gre za vodstvo države, temveč za usodo republikanskega sistema.

Lažne fotografije. Ostanimo še nekoliko pri senatu. Tudi tukaj opozicija sanja; a so le sanje. Položaj je preveč zapleten, da bi lahko stvarno upali na spremembo. Peronizem ima večino že od samega povratka v demokratično življenje leta 1983. Letos bodo za zamenjavo na vrsti province Tucumán, Catamarca, Córdoba, Corrientes, La Pampa, Santa Fe, Mendoza in Chubut. Med odhajajočimi je 15 vladnih senatorjev in 9, ki predstavljajo opozicijo. Ta lahko zmaga v Córdobi, Mendozi, Corrientesu; potem pa se začnejo dvomi. Sistem pa je tak, da zmagovalcu dodeli dva senatorja, drugo uvrščenemu pa enega. Skoraj nemogoče je, da bi se položaj v senatu spremenil.

Kampanja je potekala, kot smo že omenili, v morju besed in puščavi idej. Skoraj s solzami v očeh sem se spominjal, da sem pred petimi desetletji, na začetku pisanja teh člankov, še v stari Svobodni Sloveniji, svetoval bralcem naj obiščejo lokale strank in zahtevajo njihov vladni program. Takrat so še imeli (seveda natisnjen) ta delovni načrt in človek je lahko vsaj slutil, kam pes taco moli, čeprav so se potem voditelji na načrte, namene in obljube požvižgali. Danes je vse prazno: suhe fraze se mešajo z votlimi gesli, izzivalnimi napadi, kadar ne s spolnimi namigi ali nasveti. Vse to v trenutku, ko država toni v gospodarskih in socialnih neurjih in ustavodajnih težavah.

Nekaj je bilo jasno v vladni volilni kampanji: skrajen napor, da se pokažejo združene. Opevane »fotografije združenih« polnijo javnost, ki pa preveč ne verjame vanje. Vsi so enotni v trenutku, ko se slika porodi, pa vsi vemo, da so že v naslednjem hipu pripravljeni izpraskati si oči. Začne se pri predsedniku in podpredsednici, ki se zadnje tedne ne moreta videti. Alberto ga je preveč lomil, osebno in delavno, da bi Cristina lahko bila zadovoljna. Prvotni optimizem o izidu volitev je splahnel, pojavila se je skrb in »funkcionarji, ki ne funkcionirajo« so v središču vseh sporov. Celo predsednikova javna zatrditev, da ne bo nikoli izdal »ne Cristine, ne Maxima, ne Masse, ne ljudstva« je padla v prazno. Kje pa smo? Če že koga ne sme izdati, je na prvem mestu ljudstvo. Od tam naprej pa oni me smejo izdati predsednika, razen če je (je ali ni?) predsednik njihov sluga, ki jim mora biti zvest …

Glavna opozicijska povezava Juntos pa niti ne prikriva, da so njihove razmere vedno bolj napete. A to jih ne skrbi, ker menijo, da bodo takoj po primarnih volitvah, ko bo »glas ljudstva« odločil, kdo je močnejši (številnejši), skupno nastopili za dosego ciljev končnih volitev. V opoziciji si mnogo obetajo, a bolj zaradi vladnih spodrsljajev kot oprti na lastne vrednote. Ne le vladna, tudi kampanja opozicije je izzvenela v prazno. Iz tega lahko sklepamo, da ne eni ne drugi ne vedo, kaj naj bi storili z argentinskim položajem. Tudi zanje so te vmesne volitve le izredna priložnost, da zavzamejo najboljše položaje z obrazom obrnjenim v predsedniške (in guvernerske in županske) volitve čez dve leti. Najbolj pozitiven izid za opozicijo bi bilo dejstvo, da kljub sporom, zmagam ali porazom, ostanejo resnično združeni.

Stari časi … Te dni je argentinsko združenje industrialcev (UIA) praznovalo običajni »Dan industrije«, ki je vsako leto 2. septembra. Na programu je slavnostno kosilo, ki mu sledijo govori, ob prisotnosti vodstva podjetnikov in najvišjih državnih oblasti. Letos je drugi del teh gostov odpadel. Predsednik je »obhajal« ta dan v notranjosti in se prazno izgovoril, na slavje pa je poslal drugorazredne vladne funkcionarje.

Že samo to dejstvo kaže na položaj med vlado in produktivnim sektorjem. A isti teden je predsednik zasedal štiri ure z vodstvom Glavne delavske konfederacije (CGT) in skušal urediti to napeto razmerje, seveda z obrazom obrnjenim v volitve. Peronizem zapušča podjetništvo? Še ne dolgo tega so imeli vsaj lastno gospodarsko združenje, CGE (Splošna ekonomska konfederacija), iz katerega je izšel Ber Gelbard, poljski Jud in gospodarski minister za dobo, ko je bil Peron tretjič predsednik. Še en znak, da je bil v preteklosti peronizem vsaj bolj spreten, če ne že bolj pameten. V nedeljo bomo videli posledice.

Tone Mizerit