Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 37

Sedaj bomo čakali

Včasih se zgodi, da tudi brez znanstvene podlage opazovalec sluti, da se nekaj pripravlja. Okoliščine vsakdanjega dogajanja kažejo smer in napovedujejo razvoj, čeprav se tega ne da dokazati. Prejšnji teden sem zaključil svoj opis s trditvijo, »… da je bil v preteklosti peronizem vsaj bolj spreten, če ne že bolj pameten. V nedeljo bomo videli posledice.« In smo jih videli. Nedeljski večer je bil eno samo presenečenje in ostane vprašanje: kdo je bil bolj presenečen, vlada sredi katastrofalnega poraza, ali opozicija ob malo pričakovani zmagi?

Pretekle tedne smo govorili tudi o dejstvu, da si ustanove za raziskovanje javnega mnenja niso upale preveč glasno napovedovati izida volitev. Tolikokrat so se že opekle, da so raje skrivale izide, kot pa da bi jih bobneče objavljale. A nekaj je bilo teh napovedih, ki so govorile o možnosti, da bo zmagala opozicija. Nobena  napoved pa ni govorila o volilnem potresu, ki je prizadel vlado in jo ob nedeljskem večeru spravil skoraj v nezavest. Vedeli smo, da bo opozicija zmagala v prestolnem mestu, ki že desetletja kaže hrbet peronizmu in je zibelka Macrijeve stranke PRO. A nihče ni pričakoval, da bo kirchnerizem premagan v provinci Buenos Aires, ki so jo politologi prikazovali kot nedotakljivo trdnjavo podpredsednice. Tako močno je bilo vladno prepričanje, da je provinca Buenos Aires njihova, da se je praznovanje »zmage« začelo istočasno, ko so pričeli šteti prve glasove. Ples zmagoslavja (resnično so veljaki plesali na odru) se je nenadoma spremenil v »stražo pri mrliču«. Obrazi v kirchnerizmu še danes spominjajo na »žalujoče ostale«.

Ko spregovorijo številke. Spomnimo se, da so te volitve »vmesne«. Argentinski sistem vsaki dve leti zamenja sestavo zveznega in tudi provincijskih parlamentov in občinskih svetov. Še bolj jasno pa moramo imeti pred očmi dejstvo, da so bile nedeljske volitve »primarne«. Edino kar se je odločilo je bilo, kdo bo kandidiral na splošnih volitvah meseca novembra. Torej: kar zadeva prihodnosti še ni ničesar odločenega. Na tej podlagi pa lahko povemo, da je opozicija »prejela več glasov« za odločitev lastnih kandidatov v osemnajstih od 24 volilnih okrožij. So bile province, kot La Pampa, kjer je peronizem vedno prejel več glasov kot opozicija, od leta 1983 pa do danes. So province, kot Santa Cruz (zibelka kirchnerizma), kjer se še ni zgodilo, da bi bila družina Kirchner poražena. To pot je opozicija zmagala v obeh.

A ustavimo se vsaj za trenutek v provinci Buenos Aires, kjer je potekala »mati vseh bitk«, kot po arabskem besednjaku povzema argentinska fantazija. To volilno okrožje samo vsebuje kar 40% volilnega telesa. In v zavesti, da so ji glavne notranje province neprijazne, so se vsa vladna upanja opirala na »gotovo zmago« v tej provinci. Do zadnjega so razglašali, da bo Victoria Tolosa Paz, prva na vladni listi kandidatov, vsaj od 5 do 8 procentov prekosila opozicijsko dvojico Santilli in Manes. Danes vemo, da je Juntos (opozicijska vedno bolj široka povezava) prejela 38%, vladna Fronta vseh pa 33,68%. Še huje je bilo drugod. V omenjeni La Pampa je peronizem »zgubil« za 10%; v provinci Santa Cruz je bila razlika 12%; v Mendozi skoraj 20%. Hujše je bilo v Cordobi, kjer je povezava Juntos dosegla skoraj 48%, vladna Fronta vseh pa je prispela tretja s komaj 11%. Nima smisla kopičiti številk, ker te tudi še niso, razen kandidatov, ničesar odločile. Seveda, kandidatov opozicije, ker vladne liste je povsod samovoljno določila Cristina. A o tem pozneje.

V prejšnji številki smo omenili, da bodo volili senatorje v osmih provincah. Tudi tukaj se je vladi zataknilo. Opozicija je zmagala v šestih. Če se ti rezultati ponovijo novembra, bo vlada izgubila lastni quorum v senatu. To bi bil nov potres, ker to se ni zgodilo, odkar se je Argentina leta 1983 vrnila v demokratično življenje. Vidite, dragi bralci, takšno »demokratično revolucijo« pomenijo nedeljske primarne volitve? Obenem, če bo novembrski izid enak sedanjemu, bo vlada izgubila tudi nekaj članov poslanske zbornice. Če je doslej imela težavo s kritičnimi zakonskimi projekti in bila odvisna od podpore nekaterih »sopotnikov«, se bo to še ojačilo v prihodnje. Vendar, ne smemo ničesar stvarno računati, dokler ne bo narod znova spregovoril v nedeljo 14. novembra.

Iščemo krivca. Argentinski politični žargon ima frazo, ki zanimivo prikaže ta položaj. Trdi da ima »zmaga mnogo staršev, poraz pa je sirota«. Nihče noče biti kriv, nihče ni spočel te polomije. Res pa je, da so takoj potem, ko so številke spregovorile, vsi začeli metati krivdo na drugega. Je bil kriv predsednik Alberto Fernández s svojo neodgovorno politiko, ko se je trudil, da bi prijal vsem? Je bila Cristina, ki prodira s svojimi starimi, obrabljenimi in vsiljivimi vladnimi potezami? Je bil gospodarski minister Guzmán, ki (po mnenju kirchnerizma) bolj uboga ukaze iz Mednarodnega denarnega sklada kot pa »potrebe naroda«? Je bilo sanitarno vodstvo, ki nas je pognalo v neskončno ječo karantene in ideološko odločilo nakup cepiva? 110.000 mrtvih je grozna teža. Vsekakor, javno mnenje je izbralo dva kandidata za starševstvo poraza: Cristino in Alberta. Ta dva seveda krivdo mečeta drug na drugega.

Pa tudi ni edinega in enotnega vzroka. V kirchneristični organizaciji La Cámpora med drugim trdijo, da župani buenosaireškega predmestja niso dovolj zavzeto nastopili, da bi »peljali« volit prebivalce bednih naselij, kot je vedno bila »navada«. Župani na tihem priznajo, da niso »storili vsega«, a se pritožujejo, da so jih pri sestavi kandidatnih list povsod pustili ob strani. So se maščevali? A tudi to ni popolnoma vreden razlog. V občini Quilmes, kjer je županja Mayra Mendoza, kirchneristka in ljubljenka podpredsednice, je bil poraz najhujši. Zanimiv razlog je predstavil bivši »piketero« Luis De Elía, ki je krivdo vrgel na vladno levico: »Z brcami v rit so nas stisnili v enotne liste. La Cámpora se mora enkrat za vselej odreči svojemu sektaškemu, hegemonističnemu in izključujočemu odnosu do ostalih sektorjev.« Res pa je, da je bila volilna udeležba najnižja, odkar so v veljavi primarne volitve. Ni dosegla niti 70%.

Nova kampanja, stari prepiri. Nekaj je jasno: peronizem je nastopil enotno, a notranje bolj skregan kot kadar je bil ločen. Poleg tega, zakaj naj bi peronisti volili, če so bili kandidati že določeni? Medtem pa je opozicija čudežno ostala enotna kljub temu, da so res odločali med različnimi strujami in kandidati. V nedeljo zvečer je predsednik, na čelu celotnega štaba, priznal poraz in zatrdil, da »smo slišali glas volilnih skrinjic« in »bomo storili vse, da ugodimo zahtevam ljudstva«. Kako si predstavlja te zahteve pa je razbrati iz njegovega pogleda na argentinsko stvarnost. To je gledal skozi očala Cristine, ko je zatrdil: »Še vedno sem prepričan, da se soočamo z dvema modeloma države: model, ki vključuje vse, in model, ki pušča milijone ob strani.« Spet bi segel po Prešernu, ki je trdil da »kako strašná slepota je človeka«.

Alberto je v tistem »pogrebnem« nagovoru tudi obljubil, da bodo »novembra zmagali«. Je mislil resno? Morda je bil pač le izraz njegovih globokih željá. A nekaj imam vedno pred očmi, ko gledam na Argentino: »Vse je mogoče v tej deželi«. Spomin me popelje v primarne volitve leta 2017 v provinci San Luis. Zmagala je opozicija in sicer 57% proti 38%. A na sledečih splošnih volitvah, dva meseca pozneje, je zmagal guverner Saá kar s 55% proti 43%. Kako je to mogoče? Enostavno: v dveh mesecih je guverner razdelil med »narod« nešteto količino hladilnikov, pralnih strojev, štedilnikov in seveda denarja … Govorilo se je celo o darovanih stanovanjih.

Iz vladne palače in iz Instituto Patria, kjer je Cristinin bunker, je že padel ukaz in od same nedelje zvečer stroji tiskajo denar 24 ur na dan. »Napolnimo ljudem žepe« je novo volilno geslo poražene vlade. Jim bo uspelo? Ni odvisno le od količine denarja. Važna je notranja enotnost v vladnih vrstah (govorimo o čudežu) in pa skupen nastop opozicije, katere  politična zrelost počasi a vztrajno raste. Razlika je ogromna a spomnimo se, da je tudi Macri leta 2019 na primarnih volitvah bil poražen za 15% a oktobra je razliko zbil na 8%. Nič še ni gotovega.

Nekaj pa je že vidno: podpredsednica (in ves njen dvor) vztrajno zahteva zamenjavo ministrov v vladi. Na seznamu so poleg šefa kabineta (Santiago Cafiero) še trije, ki pa doslej mirno sedijo na svojih mestih. Še več: v torek je z njimi Alberto obiskal župane Velikega Buenos Airesa, in se pogovoril o bližajoči se volilni kampanji. Razmerje med njim in podpredsednico je vedno bolj napeto, a kaže, da to pot predsednik vztraja. Koliko časa še?

Tone Mizerit