Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 49

                                         Kruh in cirkus               

Ponovno je gospodarstvo glavna snov javne debate. Več dogodkov sovpada in buri duhove tako v vladnih vrstah, med opozicijo, pa seveda tudi med ljudstvom, ki že dolgo brez moči gleda na vladne manevre (pa tudi na zadržanje opozicije). Eni in drugi prežvekujejo neke teorije, kar pa povzroča, da široke množice vedno bolj drsijo navzdol po družbeni lestvici. Ravno ta torek,14. decembra, je uradna ustanova za statistike (INDEC) objavila, da je novembra inflacija dosegla 2,5%. Dejansko so vsi pričakovali višjo številko. Oktobra je bila 3,5%, pa je presenetljivo, proti pričakovanju enih in drugih,  nazadovala. A ni vzroka za kakšna praznovanja. V zadnjih 12 mesecih se je življenje v Argentini podražilo za 51,2% in v prvih 11 mesecih letošnjega leta za 45,4%. Kako daleč smo od cilja, ki si ga je vlada zastavila v proračunu za letošnje leto: 29%. Res je že v drugi polovici leta minister Guzmán priznal, da se je zmotil, in kot novo številko zapisal 35%. Vsi strokovnjaki so govorili o 50 odstotni inflaciji in končno bo ta številka še najbolj prava.

Prazne besede. In prav v teh dneh, ko prisostvujemo vladnemu dokazovanju, da se je inflacija (malo) omilila, ker je vlada zamrznila vrsto cen, v parlamentu preučujejo zakon o proračunu za prihodnje leto. Seveda je vse ena sama zamuda. Zakon bi moral biti potrjen predhodno in pravočasno. A v Argentini je že tradicija, da vse počaka do zadnjih decembrskih dni. Ni pa izjemno, da se potrdi šele v teku naslednjega leta, ko bi moralo biti vse že zakonsko urejeno. Večkrat pa se je dogodilo tudi, da parlament zakona o proračuni ni mogel pravočasno izglasovati. V takih primerih predsednik enostavno z dekretom »podaljša« proračunske postavke preteklega leta. To bi morda lahko delovalo v normalni državi, a v Argentini, kjer je vse v zraku, nima smisla. Saj tudi nima smisla zakonsko potrjeno besedilo, ki se ga vlada nikdar ne drži.

Po zakonu bi morala vlada poslati besedilo proračuna v  parlament pred 15. septembrom. Trije meseci naj bi zadostovali, da stranke in strokovnjaki pregledajo račune in namene vladnega delovanja in nato, na stvarni podlagi, odločijo, potrdijo ali spremenijo vladne načrte. Tudi letos je zadevni projekt prispel v parlament 15. septembra, na robu ustavnega roka. Razumljivo: med primarnimi volitvami in volilno kampanjo za splošne volitve parlament ni deloval. Ni bilo ne poslancev, ne senatorje, niti strokovnjakov. Ves zakonodajni svet je sodeloval v volilni kampanji. Sedaj, v zadnjem hipu, v dobi izrednega zasedanja, s polno paro površno pregledujejo proračune, ki jih je vlada tudi površno pripravila. Minister Guzmán je pohitel v parlament, da razloži potankosti svojega načrta. A povejmo jasno: kot vedno je vse »narisano«. Ni stvarnih postavk, ni soglasja z realnostjo. Za leto 2022 vlada računa na inflacijo v višini 33%. Jim kdo verjame? Uradni dolar da bo ob koncu prihodnjega leta dosegel ceno 131,10 pesov, državni deficit pa da se bo sukal okoli 3,5% bruto domače proizvodnje.

Kako si sploh upajo govoriti o teh številkah, če je v teku ostro pogajanje z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), ki bo vsilil svoje pogoje, svoje številke, svoje cilje. Res je, da bo vse predmet pogajanja, in da bo Argentina postavila svoje pogoje, ki bodo (morda delno) spremenili zahteve vodstva mednarodne ustanove. A če je res, da je vlada namenjena, da pride do soglasja in se dogovor podpiše, so številke, ki jih parlament v tem trenutku premleva, brezsmiselne. Pa poglejmo celotno zadevo še z drugega zornega kota. Pred dnevi, ko je kirchnerizem proslavljal »dan demokracije«, je podpredsednica napadala zahteve FMI, predsednik pa ji je zatrjeval naj »bo mirna«, ker da ne bo podpisal ničesar, kar bi ogrožalo socialno stanje v državi. Ob tem dve točki: zakaj mora predsednik kaj zatrjevati podpredsednici? Kdo torej vodi državo? In druga: Dejstvo, da napada zahteve mednarodne ustanove, medtem ko se minister pogaja o dogovorih, ni bojkotiranje lastnih funkcionarjev? Pred kratkim je Cristina zatrdila, da ima v zadevi zunanjega dolga samo Alberto »pero v roki«, kar v žargonu pomeni, da je edini, ki odloča. Ni manjkalo komentarjev, da ima Alberto pero, a Cristina si prihrani črnilo, brez katerega predsednik ne more ničesar podpisati. Cristina je namenjena, da se dogovor o dolgu podpiše, a je tudi namenjena, da ga ne bo izpolnila.

Zatirana inflacija. Ostanimo to pot pri gospodarskem stanju. Povedal sem že, da je vlada skoraj slavila, da je mesečna inflacija dosegla »samo« 2,5%. A moram omeniti, da je nek sestavni del teh številk, ki zavaja in kaže lažno stanje. Res so (doslej) računi v redu. A ne vsebujejo tako imenovane »zatirane inflacije«. Govorim o javnih storitvah (elektrika, voda, plin, prevoz …) ki imajo že mesece in mesece kontrolirane cene. Začelo se je še pred pojavom pandemije. To je posledica uradne odločitve, da se tarife za elektriko in plin, avtobusne vozovnice, cene bencina in druge regulirane storitve zadržijo. V prvih enajstih mesecih letošnjega leta je akumulativna inflacija dosegla 45,4 %, čeprav rast še zdaleč ni enakomerna. Največja zamuda v cenah je zabeležena pri tarifah za elektriko in plin. Po uradnih podatkih se je v zadnjih dvanajstih mesecih postavka »elektrika, plin in druga goriva« v glavnem mestu in okolici (AMBA) povečala le za 11 %, kar kaže na stopnjo izkrivljanja relativnih cen. Razlika je le nekoliko manjša pri javnem prevozu, ki se je v enem letu povečal za 29,3 %, čeprav ta številka prikriva dejstvo, da so cene avtobusnih vozovnic zamrznjene že več kot dve leti. A te ugodnosti uživajo le potniki iz Buenos Airesa, saj se je v dvanajstih mesecih javni prevoz v Patagoniji v povprečju povečal za 54,9 %, v provincah regije Cuyo pa za 46,3 %. To je tudi ena od točk, na katero kažejo pri FMI. Te subvencije izpodkopavajo vsako stvarno gospodarstvo in postajajo rastoč glavobol za vsakega, ki bi hotel resnično urediti zavoženo argentinsko gospodarstvo.

Ob ugotavljanju teh dejstev ni čudno, da gospodarske težave in predvsem inflacija zavzemajo prvo mesto v skrbi argentinskega državljana. Več kot 34 odstotkov ljudi postavlja ta problem na prvo mesto. Ankete, ki so med nami na dnevnem redu, ugotavljajo, da je skoraj 35% anketiranih zadolženih. Kateri je vzrok dolgov? Izposodili so si denar za plačevanje davkov, storitev, celo za prehrano in družinske stroške. Samo 19% prebivalstva prizna, da lahko kaj prihrani; večina (34%) to vloži v dolarje. A je neka točka, ki vzbuja pozornost. Ko se ljudi sprašuje njihovo mnenje o državnih ustanovah, kar 85,6% malo ali nič zaupa sodnim ustanovam. To pa nas znova pripelje do točke, ki zadnje dni polni prostor in čas v medijih: sodišča. Omenil sem že, da se bo v kratkem Vrhovno sodišče (verjetno negativno) izreklo o ustavnosti zakona o Svetu magistrature. To je ustanova ki nastavlja, nadzira, sodi in odstavlja sodnike. V teku let je kirchnerizem »koloniziral« ta organ in preko njega nastavil vrsto »prijaznih« sodnikov. Res so grozni nekateri primeri sodnikov, ki so dokazano zapleteni v razne korupcije, pa mirno sedijo na svojih mestih, ker jih vlada brani. Zato je še bolj razumljiv pritisk, ki ga zadnje čase s strani kirchnerizma izvajajo na vrhovno sodišče in na sodnike, ki še mislijo (in sodijo) s svojo glavo.

Zanimivosti.  Za konec še dva zanimiva pojava. Te dni bo sin podpredsednice, Máximo Kirchner, zasedel mesto predsednika peronistične stranke province Buenos Aires. Ta namen je imel že za v sredo lanskega leta. Potem so napovedali nastop za december 2020, pa še za marca in julija letošnjega leta. Dejansko Máximo ni izpolnjeval vrste pogojev, ki jih stavi pravilnik in dovolj je bilo, da se je par peronističnih županov resno zavzelo za stvar in zahtevalo izpolnjevanje pravil. Celo sedaj, ko je že odločeno da nastopi, se v najvišjih sodnih krogih razpravlja o pravilnosti ali nepravilnosti njegovega mandata. Kaže, da bo zadeva prišla do Vrhovnega sodišča.

Druga zanimivost pa je, da se je predsedniku porodila ideja, da prestolnica države ne bi smela biti v Buenos Airesu, temveč nekje v notranjosti države. To seveda ni nič novega. Že prvi predsednik nove demokratične dobe, Raúl Alfonsín, je sredi leta 1986 sklenil nekaj podobnega in parlament je 27. maja 1987 zakonsko potrdil selitev prestolnice v Patagonijo, v mesto Viedma. Vse je potem padlo v vodo. Sedaj pa Alberto sanja o prestolnici na severu. Socialni voditelj Grabois je celo že predlagal referendum o tej zadevi. Spominja me na dobo Alfonsina: ko se je vse rušilo je on sanjal o blestečih selitvah. Sedaj je rastoča revščina, 65 % otrok je lačnih ali podhranjenih, polovica dijakov ne dokonča srednje šole … Seveda, če ni kruha pride prav malo cirkusa.

Tone Mizerit