Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 51

Dolar in koronavirus

Verjetno je Mednarodni denarni sklad (FMI v španskih kraticah) ena najbolj osovraženih ustanov v Argentini. Čeprav je še vedno precej ljudi, ki mislijo z lastno glavo, jih je ogromno, ki se pustijo zapeljati, ker verjamejo v vladno propagando in vladne razlage naše nenehne krize. Zadnje mesece in sploh v zadnjih dneh z vladnih položajev nenehno poudarjajo, da je prejšnja vlada (Macri) kriva vseh križev in težav, ki jih prestajamo in jih bomo prihodnje leto (prihodnja leta in v nedogled) prestajali ubogi argentinski državljani. Nenehno se govori o 44.000 milijonih dolarjev, ki jih je Sklad posodil Macriju. Ne bom branil ne Macrija (njegova vlada je bila bistveno neuspešna), ne FMI (skupina birokratskih strokovnjakov, ki poznajo eno samo pesem: stiskanje pasu). A številke kažejo, da Argentina inozemskim skladom in ustanovam dolguje 269.158 milijonov dolarjev, s katerimi Macri (razen omenjenih 44.000) nima kaj opraviti. Dolga desetletja se že ta dolg nenehno veča in spreminja državo v to, kar že mnogi imenujejo: »tovarno revežev«. Argentina »proizvaja revne«. Njih število nenehno raste in nas postavlja na stopnjo nekaterih najbolj revnih držav, kljub temu, da je ta del sveta po naravi med najbolj bogatimi.

Se bomo dogovorili? Kaže, kot da je edino delo gospodarskega ministra urediti razmerje z Mednarodnim denarnim skladom. V tem soglaša celo podpredsednica, ki zadnje čase stresa svojo jezo nanj. Martin Guzmán je dovolj poznan v finančnih krogih v Washingtonu, da lahko vodi dialog o naših dolgovih z vodstvom FMI in raznimi severnoameriškimi funkcionarji. Seveda, poznanje je važno a ni odločilno. Glavni dvom v FMI je, če bosta vlada in država izpolnili, kar bosta v dogovoru obljubili. Zahteva, da so pogoji dogovora splošno sprejeti v vladi, je bistvena. Kdo še zaupa tistemu, ki vedno obljublja, a nikdar ne izpolni. Cristalina Giorgieva, ki trenutno vodi MDS (FMI), še kar dobro pozna argentinski politični položaj in prav zato ne dvomi o dogovoru, temveč o nadaljnjih korakih našega gospodarskega vodstva.

Položaj je tak: Argentina mora v prihodnjem leto odplačati vrsto dolgov. A bistveno: nima denarja. V Centralni banki ni razpoložljivih dolarjev. Če ne plača, je edini možen izhod, da se dogovori o novih pogojih odplačevanja. A kako naj se vlada (Cristina), ki nenehno obtožuje in psuje to svetovno ustanovo, z njo dogovori o stiskanju pasu, ki bo narodu prinesel nove težave. Tudi podpredsednica se zaveda, da je brez dogovora naše obzorje viharno. Tukaj tudi pravljica o uspehu ne pomaga. Naj se mladi Máximo Kirchner še tako širokousti, da ne bomo plačali »krivičnega« dolga, dogovor bomo morali podpisati. Rešitev naj bi bila enostavna: podpiše Guzmán in on (pa seveda predsednik Alberto) naj nosi vso krivdo. Čeprav mu skoraj nihče ne verjame, minister celo trdi, da bodo dogovor podpisali okoli 10. februarja. Bo to pot držal besedo? Kajti, v zadnjih dveh letih je že petkrat preložil napovedani datum. Verjetno potem ne bo ostal dolgo na svojem mestu. Kar vrsta kandidatov že čaka, da bi prevzeli vodstvo gospodarstva. Seveda, verjetno med njimi ni nikogar, ki bi vedel kaj potem storiti. Tipično argentinsko.

Da v sami Argentini finančni krogi (in navadni državljani) ne verjamejo vladnim obljubam stabilizacije in napredka, dokazuje dejstvo, da dolar nenehno raste (znova se bliža zgodovinskemu rekordu), množijo pa se tudi računi, da bo inflacija ponovno preskočila tri mesečne odstotke. Razni strokovnjaki celo že napovedujejo številke za prihodnje leto. Nobena od njih se ne uvrsti pod 50%. Kako vlada gleda na to nam kaže besedilo proračuna, ki ga je parlament že zavrnil: Guzmán je tam zapisal: 33%. Kaj naj potem pričakujemo? Miru ne bo, kljub temu, da so vsi prepričani, da bomo končno podpisali dogovor. A s tem se ne bomo odpovedali nobenemu od izvirnih grehov, ki porivajo Argentino po klancu navzdol.

Res ne vedo, kaj bi naredili. Da je mera težav še nekoliko povečana, se je vrnila pandemija. Ko v Evropi trpijo že četrti in peti val, smo tukaj upali, da se bomo rešili tretjega. A ta je neizbežno prišel v najmanj pričakovanem trenutku. Vemo, da višek pandemije sovpada z zimsko sezono. A kot je v Argentini vse narobe na raznih področjih, stoji na glavi tudi v tem. Na vratih poletja je nenadoma začelo rasti število okužb. Narod pa na to ni bil pripravljen. Da so volitve mirno potekale, so takrat odpravili še zadnje varnostne ukrepe. Vladno sporočilo je bilo: pandemije je konec. Celo televizijske propagande kažejo popolno sproščenost in veselo poletno življenje, kjer vsi praznujejo in nihče ne nosi zaščitne maske. A stvarnost je drugačna. V nekaj dneh smo se vrnili v težke čase naraščanja koronavirusa, prav v trenutku, ko se vsa dežela pripravlja na počitnice. Turistična dejavnost je z upanjem gledala, kako se ljudje pripravljajo na letni oddih. Po lanskem poletju, ko sta še prevladovala strah in zaprtost, so poskočile rezervacije brunaric, stanovanj in hotelskih sob. Kdo si bo v takem stanju upal odločiti kakšno omejitev? Notranji turizem je po krizi karantene v polnem razmahu tudi, ker so vladne določitve v zvezi z dolarjem in uporabo kreditnih kartic v inozemstvu, dejansko zaprle meje srednjemu sloju. Ta je preusmeril pogled v domače turistične cilje (v Sloveniji rečejo »destinacije«). Veselje na obali, veselje v gorskih predelih. A temu je sledila eksplozija pandemije. Sedaj je vse le skrb in dvomi. Vladni funkcionarji pa res ne vedo, kaj bi naredili.

Televizija nam množično kaže dolge, neskončne vrste ljudi, ki čakajo na testiranje. Znova se je zdravstveni sistem znašel v težavah. Nestrpnost ljudi pa je tudi dosegla nove špice, da je celo prišlo do napadov na zdravstveno osebje, češ, da je prepočasno, da ne dela dovolj ali pravilno. Morali so pomnožiti središča za testiranje in ojačiti akcijo za cepljenje. Nenadoma smo se znova znašli v stanju nepripravljenosti, ko mora položaj rešiti tradicionalna argentinska improvizacija. A ta mora imeti neko podlago. Vsaj strah pred okužbami bi pomagal. A hodimo po cestah in le malo pešcev uporablja zaščitne maske. Vidimo pocestne proteste, ženske z otroki v neznosni vročini: kdo si bo nadel karkoli na nos in usta? Prazniki so, po dolgem času, priložnost da se družina zbere. Kdo pazi na razdaljo in oddaljene pozdrave z dotikom pesti? Objemi so tipični argentinski izraz.

Končno le na kratko omenimo, da nekatere province, in po 1. januarju vsa država, zahtevajo »sanitarni potni list«. Ni še jasno, kakšen bo uspeh tega ukrepa. Vemo pa (ker je tukaj tudi tradicija) da po nekaj dneh vse odpove in še tako pozitiven korak zastane sredi poti. Enako je bilo (in je še) s cepljenjem. Najprej ni bilo cepiva (ker nismo hoteli cepiv »imperialističnih« laboratorijev), potem je cepljenje potekalo kaotično (predvsem v milijonskem  predmestju), sedaj pa ugotavljajo, da je prejela večina prvo dozo in, medtem ko imajo nekateri že tretjo, večina nima druge. In tega nihče ne nadzira. Razpasli pa so se kraji, kjer vam prodajo ponarejene sanitarne potne liste. Tudi tipično!

Kdaj se bo kaj spremenilo? Dve zadevi bi še rad omenil. Prva je povezana s pravkar potrjenim zakonom v provinci Buenos Aires, ki dovoljuje, da se župani znova (že v tretjič) predstavijo kot kandidati leta 2023. Nekoliko zgodovine: v predmestju prestolnice, ki upravno spada pod provinco Buenos Aires, vladajo »večni župani«. Taka je njihova moč in oblast, da jih enostavno imenujejo »baroni«, torej, graščaki. Ko je bila guvernerka María Eugenia Vidal, je z zakonom določila, da sta dovoljena le dva zaporedna mandata. Z dekretom je potem to malo omilila (ali bolje, zamešala). A večina sedanjih županov se ne bi mogla ponovno predstaviti. To so včeraj »popravili« z novim zakonom, ki vsaj do nadaljnjega dovoli, da se še enkrat predstavijo. To je bila cena, ki jo je obljubil Kicillof za pomoč županov na volitvah, ki je znatno zvišala peronistične glasove v provinci. Škandal je bil, ker je tudi del opozicije glasoval za ta zakon. Po drugi strani pa je to neke vrste sprenevedanje. So guvernerji (Gildo Insfran, Formosa), ki že 26 let sedijo na svojem prestolu. Posledica »vsemogočne politike«.

Druga. V sodnem postopku proti podpredsednici Cristini, zaradi pranja denarja v primeru hotelov Hotesur in Los Sauces, ki jo je zbornica brez sojenja oprostila (neveljaven postopek in proti kupu dokazov) je seda prišlo do spremembe. Pritožba tožilca na višjo stopnjo je uspela. Kasacijska zbornica je sprejela pritožbo in bo odločila, če je bila oprostitev zakonita, ali da mora zbornica izpeljati polemično sodbo. V letu treh oprostitev se je končno nekje zataknilo. Kaj pa ima s tem opraviti vladni poraz na volitvah, še ni popolnoma jasno. In nikdar ne bo!

Tone Mizerit