Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 50

Tako se piše zgodovina

Slovar slovenskega knjižnega jezika razloži besedo »proračun« kot »letni načrt prihodkov in odhodkov družbenopolitičnih skupnosti; denarna sredstva, določena v tem načrtu.« Tako enostavno je to, a v Argentini je tako zapleteno. Saj se argentinska država in vlada zavedata, kako važno je, da imamo proračun, da vemo, kaj načrtujemo storiti in denarna sredstva, ki jih bomo za to uporabili. Prav zato že tradicionalno zakon o proračunu imenujejo »ley de leyes« (zakon zakonov), prvi in najbolj važen. Pravila vestno predvidevajo, da mora vlada zadevni osnutek za naslednje leto parlamentu predložiti pravočasno (15. septembra) in naj ga ta potrdi pred koncem leta. Tak postopek je bil v teku tudi letos. A nekje se je zataknilo. Najprej smo zamudili tri mesece, medtem ko je potekal volilni postopek in v parlamentu ni bilo žive duše. Ko so bile volitve mimo (z zmernim vladnim porazom) in so v zbornici že sedeli novi poslanci, je potekala huda debata. Saj to tudi ni nič novega in vedno so številke nejasne in zapletene. A razlika je bila ta, da je bilo letos vse še bolj fantastično ali, v okviru argentinskega političnega žargona, »narisano«. Morda bi ob kaki drugi priložnosti vse steklo mirno, besedilo bi bilo potrjeno (kot vedno) in potem ga ne bi imeli v mar niti spoštovali (kot vedno). A v letošnjih okoliščinah rastočega nasprotja med vlado in opozicijo se je vse zataknilo. Glasovali so in vladno besedilo je bilo zavrnjeno.

Zastava strta, skrhan meč … Tako poje naš Gregorčič v Hajdukovi oporoki. Prispodoba bi se lahko nanašala na kirchneristične vrste, ki so brez moči gledale varljivo srečo. A Hajduk je vedel, kaj hoče in s čim razpolaga, ubogi Máximo Kirchner, vodja vladne poslanske skupine, pa nima jasnega pogleda. Ko je bilo že vidno, da se vse zapleta, je predsednik poslanske zbornice opoziciji ponudil prekinitev zasedanja, ki naj bi ga nadaljevali v torek 21., medtem pa uskladili pereče točke. V tem stanju, ko je opozicija že soglašala z odlogom, je mladi Kirchner prijel za mikrofon, napadel opozicijo, zmerjal njene glavne predstavnike, krivdo na težko stanje metal na prejšnjo vlado in zahteva, da naj se glasuje »za ali proti. Končajmo s to burko.« In so končali. Besedilo proračuna je bilo zavrnjeno s 132 proti 121. To je bil prvi hud poraz v dveh letih peronistične vlade. Sledilo je seveda iskanje krivca (zakoreninjena argentinska tradicija), oponašanje nasprotnih položajev in jadikovanje zaradi zamujene priložnosti in razlitega mleka.

A poglejmo stvar resno. Kirchnerizem ne more zahtevati, da bi opozicija glasovala za njihov proračun. V štirih letih prejšnje vlade ni glasoval zadevnih proračunskih besedil ne v avtonomnem mestu, ne v provinci Buenos Aires, ne v državnem parlamentu. Milo za drago. Po drugi strani pa sedanje besedilo resnično »ni bilo voljivo«. Številke niso sovpadale, prihodki in izdatki so bili daleč od realnosti. Proračun je napovedoval 33% letne inflacije, ko jo vsi resni strokovnjaki postavljajo okoli 50%. In, kar je najhujše: zadevna parlamentarna komisija je potrdila besedilo proračuna. A med potrditvijo v komisiji in predstavitvijo besedila v zbornici, so »neznane roke« dodale 56 členov, v glavnem draga javna dela, ki v originalu niso bila predvidena in nikjer ni pisalo kje bodo dobili denarna sredstva, da omenjena dela izvedejo.

Debata je bila ostrejša kot običajno. Minister Guzmán ni našel pravih argumentov, da bi razložil izvedbo proračuna. Vodja parlamentarne komisije za proračun (Heller) se je lovil in ni pravilno odgovarjal. Ko je poslanec opozicije vprašal, od kje bo prišel denar za kritje dodanih stroškov, ga je Heller zavrnil češ, da omenjeni poslanec ni neka raziskovalna komisija in nima pravice spraševati. In seveda odgovor: »Jaz sem narodni poslanec, sprašujem kar hočem in vi mi morate stvarno odgovoriti«. Tako je bilo stanje, ko je predsednik posegel v polemiko. Alberto Fernández je prosil, naj se vendar pobotajo, vzamejo čas (premor do torka) in potrdijo proračun. Vse je kazalo, da se bodo stvari uredile, ko je mladega Kirchnerja pograbila sveta jeza. Ni navajen, da mu kdo ugovarja (njemu ali materi podpredsednici) in postavil je izbiro: ali - ali. Izid že poznamo in vlada si sedaj beli glavo, kako naj premosti nastali prepad. Meč je vsekakor skrhan.

Z dežja pod kap. Težave vlade z zadevo proračuna niso toliko notranje, kot zunanje. Saj ni prvič, da zakonski osnutek propade. Kot sem že zadnjič omenil, se to uredi s predsedniškim dekretom, ki »podaljša« proračun letošnjega leta. Celo Cristina, kot predsednica, je to storila leta 2010 in 2011. Težava je, ker ravno sedaj poteka pogajanje z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), ki bistveno zahteva soglasje, ne toliko z opozicijo, kot znotraj vladne povezave. Da je prav Máximo Kirchner povzročil padec proračuna ni najboljše priporočilo. Medtem se dogovor zavlačuje. Sedaj ga napovedujejo za marca. Ravno danes mora država plačati Skladu 18.000 milijonov dolarjev. Treba bo pohiteti, da se ustavi to krvavenje. A v Washingtonu ne zaupajo našim obljubam. Hočejo stvaren gospodarski načrt. Guzmán je skušal proračun prikazati kot svoj načrt, pa je padel v vodo še preden je bil dokončan.

A gornjo omembo »iz dežja pod kap« navezujem na dejstvo, da je vlada kar v dveh zaporednih dneh doživela dva huda udarca. V četrtek 16. decembra, dan preden je propadel proračun, je Vrhovno sodišče proglasilo spremembo sestave Sveta magistrature za »protiustavno«. Ta Svet imenuje, nadzira, sodi in odstavlja sodnike. Sprememba iz leta 2015 je imela namen, da poveča vpliv politike (vlade in strank) na račun predstavnikov sodnikov, odvetnikov in akademikov. Ustava iz leta 1994 jasno zahteva, da mora prevladati ravnotežje med različnimi sestavnimi skupinami. To pa je bilo, po mnenju Vrhovnega sodišča, uničeno z omenjeno reformo, ki je število 20 članov znižala na 13 in povečala vpliv politikov in vlade. Reforma je bila del strategije tedanje predsednice Cristine, ki je hotela na vsak način imeti nadzorstvo nad sodno oblastjo. Zakon, ki ga je pripravila, je propadel prav tako zaradi neustavnosti. Sedaj se bo vrnil red v sodstvo. Sodišče je odločilo, da se v roku 120 tekočih dni Svet vrne v staro sestavo 20 članov.

Zanimiva je podobnost razpleta tako v parlamentu kot na sodišču. V poslanski zbornici je skrajni položaj in izzivanje mladega Kirchnerja povzročil odpor celotne opozicije. Na sodnem polju pa je podobno vlogo igral minister za pravosodje Martin Soria. Nastopil je letos 29. marca. A šele 7. decembra je zaprosil avdienco pri Vrhovnem sodišču. Šel pa je tja le zato, da je sodnikom »bral levite«, kako da so počasni in nenaklonjeni vladi. Potem je v časnikarskih izjavah še dobesedno zatrdil, da si »reformo Sveta magistrature ne bodo upali proglasiti za neustavno«. Če to ni izzivanje, ne vem kaj je. Deset dni za tem je Vrhovno sodišče soglasno razveljavilo reformo.

V deveti deželi? Stvarnost ni pravljica in naše (ali vladne) želje se le malokdaj uresničijo. Zanimivo pa je, kako se ponavljajo sanje in kako vladni možje pozabijo na stvarnost in upajo na srečo usode. Že prejšnji teden sem opisal predsednikovo željo, da bi prestolnico države preselil (baje) na sever. Omenjal sem predsednika Alfonsina, ki je že zakonsko odločil preselitev prestolnice v Patagonijo, v mesto Viedma. Vse tisto je padlo v vodo. Vendar Alfonsín, pošten in dobronameren, je imel še drugačne sanje. Ko se je, kot sem opisal, okoli njega vse rušilo, je govoril o »tretjem zgodovinskem gibanju«. On naj bi bil začetnik nove dobe, kot je bil Yrigoyen začetnik radikalizma in je Perón začel novo socialno dobo, naj bi on sprožil novo gibanje, ki bi preusmerilo tek dogodkov v Argentini. Sedaj pa Alberto Fernández, poleg selitve prestolnice, govori o namenu, da se leta 2023 znova predstavi kot predsedniški kandidat. Tudi sanja o novi dobi »Fernandizma«?

Vse to se dogaja medtem, ko se spominjamo dvajsetletnice najhujše argentinske krize. Predsednik De la Rua je pobegnil s helikopterjem, ko je gorelo po vsej državi. A – pozor. Tiste ognje je zanetil, ali jim vsaj prilival goriva peronizem, ki ni prenesel, da bi živel v opoziciji. Socialno stanje je bilo grozno. Finančno smo doživeli slavni »corralito«, ko je vlada blokirala vse bančne račune in prepovedala devizno menjavo. Sledila je doba, ko smo v enajstih dneh imeli pet predsednikov. Potem se je položaj nekoliko uredil, a mnogi tiste dogodke omenjajo kot »Big Bang« serije argentinskih kriz. Kirchnerizem je potem zapravil še priložnost ugodnih mednarodnih cen in sprožil rastoče zadolževanje.

Še fantastična zgodbica. Ko je leta pozneje prišla na obisk v Argentino delegacija slovenskih parlamentarcev, jih je sprejel tudi Eduardo Camaño, predsednik komisije za zunanje zadeve poslanske zbornice. Kot zanimivo anekdoto je baje omenil, da je bil »dve leti argentinski predsednik«. Slovenci niso razumeli, a je bilo res. Camaño je kot predsednik nastopil 31. decembra 2001 in odstopil 2. januarja 2002, ko je nastopil Eduardo Duhalde. Tako se piše zgodovina.

Tone Mizerit