Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 48

Proti koncu leta

Vedno se rad spominjam ideje, ki jo je že pred leti podala bivša nemška kanclerka Angela Merkel v zvezi s položajem vlad, ki po volitvah prevzamejo vodstvo neke države. Menila je, da nima smisla nenehno jadikovati nad stanjem, v katerem je družbo pustila prejšnja vlada. »Stanje so poznali že, ko so se predstavili na volitvah. Njihovo poslanstvo ni iskati opravičila v prejšnjih grehih, ampak rešiti probleme, v katerih se nahaja država. Za to so bili izvoljeni.« Argentinske vlade te ideje ne poznajo, ali pa jo nočejo poznati. Že dve leti je na vladi peronistična povezava, pod vodstvom kirchnerizma, pa še vedno, ob vsaki težavi, ki se pojavi in ji ne najdejo rešitve, sežejo po izrabljenem geslu: »Ampak Macri …« To uporablja tudi v težavah, ki jih sama ustvarja, ali pa v drugih, ki se vlečejo že desetletja. Zadnje volitve so pokazale, da večina ljudi že ne verjame v te izgovore. Ta ljudska (neje)volja in pa prihodnost, ki je vedno bolj temna, sta prisilili vlado, da je končno uvidela, da mora pripraviti nek gospodarski program, po katerem naj reši vsaj delno in vsaj nekatere od problemov, ki tarejo našo družbo. Predsednik Alberto Fernández je pozabil na trditev, da ne verjame v programe in napovedal »večletni« načrt za nadaljnje delo.

Fige v žepu. Tipični slovenski izraz, da nekdo »drži fige v žepu« ko kaj obljublja, a tega ne misli izpolniti, mi je prišel na misel pretekli ponedeljek, ko so se v Washingtonu (končno) začela pogajanja med Argentini in Mednarodnim denarnim skladom (FMI). Doslej se je, v teku dveh let, vse omejilo na prazne izjave in neizpolnjene obljube. Potem, ko je leta 2019 Alberto zmagal na volitvah, so si druga drugi sledile napovedi skorajšnje ureditve »zunanje fronte«, kot tukaj imenujejo zadeve, ki so povezane z astronomskim zunanjim dolgom. Ob nastopu predsedniškega mesta je napovedal takojšnji dogovor s privatnimi upniki (65.000 milijonov dolarjev) in hitro poravnavo s FMI (44.000 milijonov USD). Z zunanjimi upniki so dosegli sklep šele 4. avgusta 2020 in napovedali sporazum s Skladom za december. Ta datum se je potem pomaknil na marec 2021, medtem ko je pandemija razsajala in nudila raznolike izgovore za nenehno odlašanje. Namen vlade (pod vplivom podpredsednice Cristine) je bil jasen: nobenega dogovora pred volitvami. Sporazum z osovraženo finančno ustanovo bi »gotovo« prizadel vladne možnosti za volilni uspeh. Dogovora ni bilo, vlada pa je bila na volitvah vseeno poražena.

Sedaj je minister Guzmán končno predstavil neke vrste ekonomski načrt, ki so ga že prej privatni upniki (za njimi pa denarni Sklad) vztrajno zahtevali. Ta načrt je podlaga za vsa nadaljnja pogajanja v Washingtonu. A že prvi odziv mednarodnih predstavnikov je bil negativen. Načrt, ki ga v Argentini niti še dobro ne poznamo, je preveč generičen, površen, manjka mu stvarnih podatkov in obljub. Ta večletni načrt pa bo prihodnjega 15. decembra vlada poslala v obravnavo parlamentu. Kakšen bo odziv opozicije je še vprašanje. Sploh mora predsednik najprej z  dekretom sklicati izredno zasedanje, poslati točke obravnave in zadevne zakonske osnutke. Ker bomo že na pragu praznikov je težko, da bi se v parlamentu kaj premaknilo v tem letu. V ZDA bo postopek hitrejši in mnogo bolj jasen. Sklad zahteva točne podatke in načrte, ki naj vsebujejo v glavnem sledeče točke: hitrost zmanjševanja fiskalnega primanjkljaja, pričakovana letna stopnja upočasnjevanja inflacije, razvoj deviznega tečaja, rast BDP (bruto domače proizvodnje) in še nekaj točnih podatkov. Vse to bo treba spraviti na papir z zadevnimi obljubami in podpisati. S tega vidika je večina argentinskih strokovnjakov prepričana, da bo vlada podpisala »s figo v žepu«.

A ustavimo se ob eni navedenih točk, ki tvori argentinsko posebnost in postavi našo državno znova na vrh zadevne lestvice. Gre za »razvoj deviznega tečaja«. FMI zahteva, da naj ima država samo dve dolarski različici; dejansko pa v Argentini poznamo – 16 različnih dolarjev. Eni so uradni, drugi poluradni, tretji neuradni … Sem spada uradni dolar, turistični, solidarni, veletrgovski, trije finančni, vrsta poljedelskih (na izvoz vlada nabije pridržke, ki so različni na sojo, koruzo, pšenico, meso … Ko kmet vladi (obvezno) proda dolarje izvoza, je cena odvisna od predmeta izvoza. Davčni pridržek na sojo je 33% na »uradno« ceno; na pšenico in koruzo 12%, itd. Seveda, ko mora kupiti v inozemstvu karkoli, povezano s dejavnostjo, mora to plačati po uradnem dolarju (108 pesov), brez ugodnosti. Če pa mu vlada noče posredovati potrebnih dolarjev, si jih mora oskrbeti na vzporednem trgu (199 pesov). A poleg raznih dolarjev, je druga velika skrb inflacija. Te dni bomo zvedeli uradne račune inflacije za mesec november. Vlada že priznava, da bo, kljub zamrznjenju cen, visoka. Kot podrobnost omenimo, da se je v mesecu novembru meso podražilo kar za 12,8%.

Mudi se jim. Omenili smo v teh komentarjih, da je sodna zbornica ukinila že tri različne sodne postopke proti podpredsednici. A Cristina Fernández Kirchner ima še štiri druge sobe v teku. Ves kirchnerizem napenja sile, da bi ji to zadevo uredil. Sedaj pa je padla na sodno polje strela, ki je vse postavila na glavo. Razvedelo se je (končno se vse zve), da bo v kratkem Vrhovno sodišče proglasilo za »neustaven« zakon o Svetu za pravosodje (Consejo de la Magistratura). Ta svet imenuje, obtožuje, sodi in odstavlja sodnike. Ko je leta 2006 kirchnerizem imel večino v obeh zbornicah, je potrdil nov zakon, ki je bistveno spremenil sestavo in delovanje tega sveta. Cilj je bil podjarmiti sodno ustanovo. Ni jim uspelo v celoti, ker so v lastnih vrstah vstajali pomisleki in strah pred »demokratično diktaturo«. A Svetu so članstvo znižali od 20 na 13 članov in dosegli »politično prevlado«, ki je v mnogem spremenila sestavo in delovanje sodstva. Če sedaj Vrhovno sodišče (ki je v Argentini obenem tudi Ustavno sodišče) razveljavi zakon, se lahko podpredsednici in njenim pajdašem ves načrt »nedolžnosti« izjalovi. Da prehiti negativne učinke je vlada že pripravila nov zakon, ki naj vsaj delno reši njihov sodni sistem. Število članov sveta magistrature poveča s 13 na 17 in povrne veljavnost zastopstvu sodnikov, advokatov in akademikov. Zadeva je zapletena in bomo zašli v neko »meddobje«, iz katerega še ni jasno, kako bomo izšli.

Napovedujejo, da bo novi zakon precej podoben tistemu, ki ga je pripravljal Macri, pa ni uspel, ker v parlamentu ni imel lastne večine. Kirchnerizem upa, da bo zaradi te podobnosti opozicija podprla vladni načrt. S tem išče, da bi ohranila vsaj del vpliva na sodno ustanovo, ko že ne more preprečiti posega Vrhovnega sodišča. Te dni bodo, kot je zakonsko predvideno, tudi uvedli spremembe v sestavi Zveznega kazenskega senata (Cámara de Casación), ki je vmesno telo med sodno zbornico in Vrhovnim sodiščem. To je bistvene važnosti, ker je od sestave teh štirih sodnih senatov odvisna usoda podpredsednice ob prizivu tožilcev na dosedanje oprostitve. Omenimo pa, da bo, po odločitvah sodnega senata, priziv končno prišel do Vrhovnega sodišča. Ves ta postopek se lahko vleče še leta in, kot smo že omenili, je najbolj verjetno, da Cristina ne bo nikdar zaprta.

Če se malo oziramo po zgodovini vseh teh postopkov, poizkusov in zakonov, lahko ugotovimo, da je Argentina pravzaprav imela posebno srečo. Celoten razvoj »kolonizacije« sodne ustanove in podjarmljenja medijev, ki se je kirchnerizmu končno izjalovil, je skrajno podoben postopku v Venezueli in Nikaragvi. Ne vemo kateri svetnik je »posredoval«, da država ni zapadla v mreže diktature. A tisti »Hočemo vse« (Vamos por todo), ki ga je obelodanila Cristina februarja 2012, na vrhu svoje moči in slave, je že zapadel v pozabo, čeprav podpredsednica o njem še vedno sanja. Štirje sodni postopki, ki so še vedno v teku v prvi instanci, jasno kažejo na njeno nemoč.

Za konec leta. Vedno se spominjam, kako prepričano je predsednik razlagal, da on ni prijatelj načrtov, ker ti ne služijo ničemur: da jih vedno zavržemo. In vendar kirchnerizem živi od načrtov. Pred kratkim je bil v polnem razmahu »načrt denarček« (Plat Platita), ko je vlada razsipala denar in  stvari, da bi si med primarnimi in splošnimi volitvami pridobila naklonjenost volivcev. Sedaj pa je že v polnem teku »Plat Fin de Año« (načrt za konec leta). To je v Argentini že tradicija. Socialni nemiri se ojačijo proti koncu leta. Celo kak predsednik (De la Rua) je padel zaradi teh izgredov, ko najbolj zapuščeni (a uporni in organizirani) osvojijo ceste, povzročajo izgrede ter izsiljujejo ali ropajo veleblagovnice. Tudi letos je vlada zaznala to nevarnost. Da to prepreči je že napovedala bone za upokojence, dobitnike raznih podpor, skupine ki vodijo »javne jedilnice« ... Z pretokom denarja v žepe najbolj potrebnih (in njihovih voditeljev) vlada skuša preprečiti decembrsko nevarnost, obenem pa ojačiti potrošnjo ter s tem razgibati gospodarsko dejavnost.

A s sledečim tiskanjem  vedno manj vrednega denarja gospodarsko vodstvo le še pospešuje inflacijo. Ni čudno, da mnogi strokovnjaki že napovedujejo, da se bo porast cen v prihodnjih dveh letih sukal okoli 50%. Kaj nas še čaka?

Tone Mizerit