Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 9

                                    Prihajajo hudi časi      

Kot po vsem svetu, tudi v Argentini sledimo, korak za korakom, dogodkom invazije, ki jo Rusija (Putin) izvaja nad Ukrajino. Konec preteklega tedna in začetek tekočega je potekal v znamenju in pod vplivom medijskih novic o kolonah ruskih tankov, bombnih napadih in porušenih poslopjih, pa o neskončnih vrstah bežečih, ki v sosednjih državah iščejo zatočišče in rešitev pred vojno. Starejša rojakinja, ki je kot otrok bila del kolone, ki je skozi Ljubelj iskala rešitev na Koroško, je v solzah sočustvovala z bežečimi. »Ukrajina zopet joka« mi je po WhatsApp-u sporočal prijatelj. Najstarejši naše skupnosti, ki jim spomin še hrani prizore vojske in begunstva, s težkim srcem spremljajo bombne napade, polna zaklonišča in beg pred grozo vojne. »Kuge, lakote in vojske …«.

Vojna prvič poteka v dobi pametnih telefonov, instagrama, twetterja in Tik-toka, in brez cenzure razkriva vse grozote in nesmisel ruskega napada. Nas pa, v teh vrsticah, skrbi predvsem zadržanje naše države, oziroma vlade, saj je Argentina smisel in predmet teh komentarjev. V tem pogledu stanje ni preveč optimistično. Znova moramo opozoriti, da je velik del sedanje vladne povezave levičarsko usmerjen, in da je podpredsednica oboževalka ruskega despota. Drugi del, ki ga tvorijo provincijske oblasti in sindikati, pa preostanki prvotne peronistične usmeritve, sledi naravni logiki zahodnega sveta in krščanske tradicije. Zato ni čudno, da Argentina, v okviru Organizacije ameriških držav, ni obsodila ruskega napada na Ukrajino, je pa glasovala za obsodbo Putina v izjavi Združenih narodov. Potem pa se je zadržanje umirilo in poenotilo, ko so iz Washingtona prišli namigi, da država prosi milosti v pogajanju o zunanjem dolgu, ne spremlja pa stališča ZDA ko gre za zunanjo politiko. Vse se je obrnilo in predsednik je na otvoritvenem zasedanju parlamenta (po navodilu podpredsednice) zahteval trenutek molka za žrtve vojne in v obsodbo invazije.

 

Med sojo in plinom. Takoj po ruskem napadu na Ukrajino so v vladi začeli računati na posledice, ki bodo prizadele tudi Argentino. Prvi odmev je bilo vidno veselje, ker je zaradi vojnih razmer cena soje v Chicagu nevzdržno rastla, presegla 600 dolarjev na tono in se bližala zgodovinskemu rekordu. To za Argentino pomeni dodaten pritok deviz, saj je ravno soja adut v rokah vladnih ekonomistov. Potem pa so se zavedli, da tudi cena gorivom nevzdržno raste. Tu skrbi zlasti plin, ki ga država še izza časov pokojnega Kirchnerja vztrajno uvaža. Ne bom razglabljal o sedanjih posledicah tega položaja. A primerno je, da opozorim na drug »smrtni greh« kirchnerizma na področju državne ekonomije. Ko je nastopil kirchnerizem in prva leta vladanja, je Argentina pridelovala zadosti plina za domačo uporabo in ga celo izvažala v Čile. A v teku nekaj let je zanemarila proizvodnjo, ga leta 2007 prenehala izvažati in začela uvažati. Drago je plačevala (v dolarjih) ladje, ki so vozile utekočen plin in mnogo je bilo govora, nikdar javno priznanega, o korupciji povezani s tem potekom. Leta 2018 (pod osovraženim Macrijem), pa je znova začel postopek izvažanja, a danes ponovno čakamo na ladje in se bojimo zime. Ekonomska plat vojne torej Argentini ne pomaga.

Ne pomagajo pa tudi nenehni notranji spori v vladni povezavi. Včeraj, 1. marca, se je po ustavi in tradiciji začelo redno zasedanje parlamenta. A pred tem je predsednik z dekretom sklical izredno zasedanje za mesec februar in poslal v obravnavo kar 18 zakonskih osnutkov, ki naj bi jih potrdili. Ko sta se zbornici pripravljali na zasedanje in debato, se je najprej sprožila polemika o sestavi posameznih komisij. Tako v senatu, posebno pa še v poslanski zbornici, je vlada zahtevala več mest, kot ji pripada. Vladna povezava ni večinska, je prva manjšina in ima komaj dva poslanca več kot prva opozicija. Ta je zahtevala več mest a do sporazuma ni prišlo. Medtem je pa odstopil predsednik vladne poslanske skupine, Máximo Kirchner, in pustil zbornico v neaktivnosti. Niti enega od 18 projektov, ki jih je poslala vlada, niso obravnavali. Prišel je marec in redno zasedanje. A tudi sedaj se še ne ve, kaj bo s parlamentom.

 

Bo ali ne bo zategovanja pasu? Beseda »ajuste« ima v španščini, predvsem v Argentini, silno ekonomsko veljavo. Pomeni vrsto ukrepov, katerih cilj je varčevanje na račun davkoplačevalcev. Če iščemo po slovarjih, se stalno pojavi beseda »prilagoditev«. A dejansko pojmu bolj odgovarja izraz »zategovanje«, kar sovpada s slovenskim izrazom »zategovanje pasu«. Otvoritveno zasedanje parlamenta je bilo, kot vse v Argentini, kaotično. Dejansko naj bi tam predsednik podal pregled opravljenega dela in napovedal razvoj vladnega delovanja v tem letu. Ni bilo presenečenja, razen, da je ob opisu položaja v Ukrajini izrekel besedo »vojna«, ki je podpredsednica doslej ni uporabila. V vsem ostalem pa je bilo preveč prazne samohvale, metanje krivde na prejšnjo vlado in napoved dogovora z Mednarodnim denarnim skladom (FMI). »To je najboljši dogovor, ki smo ga lahko dosegli«, je zatrdil.

Uporabil pa je tudi polemično besedo »ajuste« in izjavil, da dogovor ne predvideva »nobenega zategovanja«. Strokovnjaki dvomijo v to izjavo, če upoštevamo, da dogovor predvideva način, kako bo Argentina plačevala (oziroma, kako ne bo plačevala) dolga 44.00 milijonov dolarjev. Prvotno nam bo FMI (MDS po slovensko) najprej poslal kakih 2.800 milijonov, pozneje pa dopolnil še dodatno do 7.500 milijonov. Argentina pa mora posodobiti tarife javnih storitev in znižati državni primanjkljaj za letos na 2,5% domače bruto proizvodnje, leta 2025 pa mora že izenačiti prejemke in izdatke. Kako naj to stori brez zategovanja? Tarife bo vlada vsekakor povišala, a bo razcepila njihovo višino. Bogati bodo plačali več, revni manj ali pa nič. Kako bodo to izvedli? Sami še ne vedo. Mimogrede, že pred časom je minister Guzmán odredil, da naj to razčlenjenost (segmentacijo) pripravi državni sekretar Federico Basualdo. Omenjeni tega ni opravil, zato ga je minister, po dogovoru s predsednikom, odstavil. A Basualdo je ostal na svojem mestu po navodilu podpredsednice in tam je še danes. Sekretar je namreč iz vrst La Cámpore. Vprašanje je, če sploh ve, kaj je »razčlenjenost«. Tako ali drugače, zategovanja se ne bomo rešili, pa naj predsednik trdi tako ali drugače.

Zelo verjetno pa je, da ne bo delavske reforme (vlada ne more dopustiti nove fronte konfliktov), pokojnin ne bodo ponovno znižali (razen na kak indirekten način), kako bodo pa ustvarili »realna delovna mesta«, če ne bo investicij na področju proizvodnje, je pa drugo vprašanje. Seveda, socialne podpore in subvencije bodo postopoma omejili. Tudi to je zanikal predsednik in zatrdil, da »državna pomoč bo trajala, dokler jo bo kdo potreboval. Vendar je čas, da se Argentinci, ki to zmorejo, postopoma vrnejo v formalno zaposlitev in se lahko preživijo tudi brez socialnih načrtov. Zavedati se moramo, da je to delo v neformalnem sektorju in da do sedaj še ni bilo ustrezno urejeno«. To so bolj »pobožne želje« kot pa stvaren načrt. Dejansko je vlada na tem področju tudi odpovedala. Vedno več je vedno manjši podpor, s katerimi brezposelni ali izločeni ne morejo »ne živeti ne umreti«.

 

Razvrednotenje. Bralci že poznajo moj zagrizen odpor proti tujkam. Je pa res, da včasih ni načina, da bi uporabili lepo slovensko besedo. Vendar »razvrednotenje« je slovenski način, da opišemo »inflacijo«, ki jo Verbinčev slovar tujk predstavi kot »razvrednotenje denarja zaradi pretiranega izdajanja bankovcev brez pravega kritja«. Ves načrt, ki ga je vsilil FMI, vse zategovanje naj bi imelo en sam namen: ustaviti inflacijo. To, če bo uspelo, je seveda dolgoročen namen. Za letošnje leto se strokovnjaki ne morejo zediniti. Najbolj optimistični govorijo o skoku na višini 55% (to je, več kot lansko leto); pesimisti pa govorijo o 60 do 70%.

Doslej se je najbolj podražila prehrana. A sedaj bo ojačen pritisk pomenilo povišanje tarif javnih storitev, predvsem elektrike in plina. Vlada se tega zaveda, a nima drugega izhoda. Zanimiv je bil dogodek ob otvoritvi parlamenta, ko so iz vrst opozicije vpili na predsednika: »lažnivec«. Prav tako pa je pritegnila pozornost njegova trditev, da je »ta vlada izpolnila vse predvolilne obljube«. Tu pa lahko govorimo o »razvrednotenju besede«. Verjetno je že pozabil, da je obljubil, da bo isti dan nastopa predsedniškega mesta, vse pokojnine povišal za 20%. Ne le, da jih ni povišal. Spremenil je zakon posodobljenja pokojnin in jih dodatno prizadel. Res je, beseda, kot argentinski peso, vedno manj velja.

Tone Mizerit