Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 13

To je kirchnerizem

Prejšnji teden sem opisal, kako se je predsednik spravil v »vojno proti inflaciji«. To je bila le še nova blamaža, ker se je jasno pokazalo, da niti sam ni vedel, kaj naj stori in kakšno »orožje« naj uporabi v tej napovedani ofenzivi. Številke za tekoči mesec marec, ki že toni v pozabo, niso ravno optimistične. Sedaj že v vladi sami priznavajo, da se letna inflacija ne bo znižala. 50 odstotkov porasti cen v tekočem 2022 je za vladne ekonomiste že kar sprejemljivo. Vendar mnogi privatni strokovnjaki nakazujejo celo višje številke. Vprašanje ob vsem tem je, kaj bo spregovoril, nasvetoval ali odločil Mednarodni denarni sklad (FMI), ki kot enega važnih ciljev za ureditev argentinskega gospodarstva postavlja ravno znižanje doslej neukrotljive inflacije. Ni verjetno, da bi mednarodni strokovnjaki soglašali z »orožjem«, ki ga vlada najbolj uporablja: dogovorjene in (ali) maksimirane cene. Zadnjič smo že omenili težavo, da bi vlada sploh bila zmožna nadzirati izvrševanje raznih dogovorov o cenah. Svoj čas so v nadzor določenih cen vključili mladince skupine La Cámpora. Njihovi nastopi v raznih veleblagovnicah so bili bolj podobni pustnim maškaradam kot pa resnemu delu in seveda niso rodili nobenega učinka. Bi podoben nastop sedaj bil drugačen?

Zlagana zgodovina. Naj še tako nabija boben o ljudski volji in uspešnem delu, mora kirchnerizem priznati, da mu sreča ni mila. Začelo se je s porazom na vmesnih parlamentarnih volitvah, ki nenehno otežkoča delovanje parlamenta. Naslednji krut udarec je bilo glasovanje v parlamentu, kjer je peronistični del vlade s predsednikom na čelu in s podporo opozicije potrdil novo posojilo pri FMI. Ta dogodek je bil najhujši, ko je v senatu nasprotno stališče podpredsednice podprlo komaj deset senatorjev. Ona je zbornico zapustila pred glasovanjem, da se je izognila sramoti. Na nek način je torej bilo treba javno pokazati, da je kirchnerizem živ in zmagovit – nova pravljica o uspehu. Nič boljšega jim ni padlo v glavo, kot javni nastop ob državnem prazniku 24. marca, ki se uradno imenuje »Nacionalni dan spomina za resnico in pravico«. Spominjamo se zadnjega vojaškega udara v Argentini, ki je strmoglavil peronistično vlado, ki ji je predsedovala Peronova vdova Isabelita. V sledečem obdobju se je razmahnila levičarska gverila in vojaško zatiranje s tisočimi ubitimi in »pogrešanimi«.

Tukaj pa je treba nekaj pripomb. Kirchnerizem si je prisvojil to praznovanje, kot si je prisvojil (ukradel) boj za človekove pravice. Prvič, v tistem obdobju še ni bilo kirchnerizma. Drugič: Nestor in Cristina Kirchner sta se iz burnega in žgočega mesta La Plata preselila na jug v provinco Santa Cruz. Ni znano, da bi sodelovala v obrambi človekovih pravic. Nestor ni predstavil niti enega »habeas curpus« za kakega pogrešanega, kar je bil običajen in predpisan postopek, ki so ga množično uporabljali advokati v obrambi zasledovanih s strani vojaških oddelkov. Kot advokata pa sta oba sodelovala v prisvojitvi in izgonu družin iz stanovanj, ki jih je vlada zaplenila zaradi proslule okrožnice 1050 (Centralna banka-Martinez de Hoz). Ta naj bi služila ljudem na poti do lastnega stanovanja, pa jih je končno pustila brez vsega. Zakonca Kirchner sta se udeležila tistih finančnih posegov in tam se je začela zgodovina njunega bogastva. In še: Nestorjeva sestra (sedanja guvernerka Alicia Kirchner) je bila funkcionarka v provinci za časa vojaškega režima. Kaj torej kirchnerizem »praznuje«?

Na državni praznik je torej kirchnerizem, povezan z levico, uprizoril mogočen pohod na majski trg in »pokazal svojo moč«. A, pozor: ta moč, res prepričljiva na cesti, ne najde svojega izraza v volilnih skrinjicah. Po drugi strani. ves ta »ljudski« nastop je stal ogromno denarja za prevoze in prehrano. Opazovalci smatrajo, da je vse to je šlo iz državne blagajne. Mladi Máximo Kirchner, ki je bil duša tega izbruha, je v govoru kritiziral »prebivalce prestolnice, ki volijo tiste, ki hočejo pokriti kar je storila diktatura«. Že desetletja v prestolnici ne zmaga peronizem. A Máximo noče vedeti, da se je v peronizmu rodila kal preganjanja in uničevanja levice (trojna AAA). Da je peronistični kandidat Italo Luder imel dogovor z vojsko, da ne bo raziskoval obdobja diktature. Da je peronistični predsednik Menem podpisal pomilostitev za obtožene kršitve človekovih pravic. In končno: večina članov »peronistične« vlade živi v osovraženi prestolnici, s Cristino na čelu, ki ima stanovanje na Recoleti (v Ljubljani bi rekli »na Murglah«).

Brez cilja. Kot sem že omenil, je inflacija najbolj vidna težava sedanje vlade. Je tudi dejavnik, ki najbolj zbija vladno priljubljenost, ki neustavljivo pada. Na tem področju predsednik res ne najde poti. Sestaja se z ekonomisti, debatira s podjetniki. Potem se pa znebi čudne izjave, ko trdi, da »cene dvigajo hudiči«. In ob tem ne razloži ničesar več. To je povzročilo pravi naval norčevanja, katerega višek je bila ugotovitev, da za ukrotitev inflacije ne potrebujemo ekonomistov, temveč le eksorciste, izganjalce hudih duhov. Najbolj zanimivo je, da imamo v državi kar nekaj dobrih gospodarstvenikov. Ne pozabimo, da je Argentina relativno hitro izšla iz krize leta 2001 (Remes Lenicov, Lavagna). Vprašanje ni toliko, kaj storiti, temveč, kdo si bo upal storiti, kar je treba, da voz izpeljemo iz močvirja. Bo to možno pod pritiskom Mednarodnega denarnega sklada? Dvomim.

Omenil sem, da se je Máximo skušal pokazati zmagovitega z množičnim pocestnim pohodom. A tudi Cristina je organizirala svoj nastop. Po sramotnem porazu v senatu ob glasovanju posojila pri FMI, je predstavila vladni osnutek o novem zakonu za sestavo Sodnega sveta (Magistratura). Spomnimo naše bralce, da je kot predsednica leta 2006 s posebnim zakonom spremenila sestavo tega Sveta in s tem skušala podjarmiti sodno oblast. Število članov Sveta je zmanjšala z 20 na 13, predvsem pa je odstranila predstavnika Vrhovnega sodišča. Preteklega decembra (v Argentini je vse, kar je povezano s sodstvom, kruto počasno) je Vrhovno sodišče tisti zakon razglasilo za neustavnega. Dalo je vladi možnost, da do 15. aprila potrdi novo besedilo; v nasprotnem primeru bo stopil v veljavo stari zakon.

Cristina je stvar zavlačevala, a končno je vlada parlamentu poslala nov predlog zakona. V uradnem besedilu je število članov povečano na 17: dodali so dva pravnika, sodnik ter član iz akademskih in znanstvenih krogov, vključen pa je tudi vidik enakosti spolov. Ima tudi šest predstavnikov zakonodajne veje oblasti, tri poslance in tri senatorje; dva iz večinskega bloka v vsakem domu in enega iz prve manjšine. Ne predvideva pa zastopnika Vrhovnega sodišča. Opozicija pa zahteva prav to, in še, da ta predstavnik predseduje Svetu. A Cristina končno ni mogla zbrati zadostnega števila lastnih senatorjev. Projekt je propadel, treba ga bo spremeniti, a zakonodajni rok ne dovoli, da bi bilo besedilo potrjeno pred 15. aprilom. Nov boleč poraz 

Nove težave. Uradne številke kažejo, da je meseca januarja, v primerjavi z istim mesecem lanskega leta, industrijska proizvodnja nazadovala 0,5%. Za velika podjetja je argentinski trg vse manjši, manj predvidljiv in manj privlačen. Pred nekaj tedni je na primer avtomobilska industrija ugotovila, da ne more proizvajati sivih avtomobilov, ker ima podjetje BASF, ki dobavlja barvo, težave z uvozom surovin te barve. Ni dolarjev, ni surovin, ni barve. Celo v zelo učinkovitih panogah, kot je žitna industrija, ki ima eno najpomembnejših dejavnosti na lokalnem trgu, je država začela izgubljati relativno težo. »Pred desetimi leti je bilo v Argentini zmletih 17 % svetovne soje,« pojasnjuje eden vodilnih podjetnikov. »Danes meljemo med 12 in 13% celote. V državah, kot sta Brazilija in Kitajska, še naprej povečujejo. V Argentini pa že več kot 10 let ni bila zgrajena nobena nova tovarna. Do leta 2010 so bile nove tovarne in naložbe, vendar ni bilo te sindikalne norosti in toliko davčnih odtegljajev kot danes«.

Težave se za poljedelstvo pojavljajo še na drugem koncu. Primanjkuje dizelsko gorivo, ki ga veliko uvažamo. Ni dolarjev, ni goriva. Na črpalkah prodajajo 15 litrov na osebo. Kako bodo kmetje poganjali traktorje in normalno izpeljali žetev, če ni goriva? Če pa ne bomo poželi, ne bomo izvozili in ne bo dolarjev. Zapadli smo v začarani krog, v katerem se vrtimo a padamo vedno niže. Vlada je ukazala, naj funkcionarji ta problem rešijo.

In končno, kirchnerizem vedno bolj besno napada gospodarskega ministra zaradi dogovora z FMI. Vodja Cámpore, Andrés Larroque, je izjavil, da bi se celo Kicillof (zadnji minister Cristine kot predsednice) bolje pogajal. Kicillof je leta 2014 uredil dolg s Pariškim klubom. Plačali smo (in še plačujemo) 20% več, kot bi nam pripadalo. To je kirchnerizem.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 12

Samo še tega se je manjkalo

Čudne čase preživljamo. Vendar se ne smemo čuditi dogodkom, ki se odvijajo pred nami, ne položaju, v katerega nas prav ti dogodki peljejo Vrsta strokovnjakov in opazovalcev že od samega trenutka nastopa te vlade trdi (in v teh komentarjih sem tudi že večkrat zapisal), da se je Fronta vseh zbrala z edinim namenom, da na predsedniških volitvah premagajo Macrija. Po navodilu besed peronistične himne, ki trdi da »združeni bomo zmagali«, so se združili in zmagali. A ker je bil to njihov edini cilj, ni čudno, da je ostalo samo pri tem. Pomanjkanje nekega stvarnega gospodarskega programa je razumljivo, ker o tem ni nihče govoril. Če se danes vladna fronta lomi na vseh koncih zaradi vprašanja dogovora o dolgu z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), je logična posledica dejstva, da o tem nikdar prej niso govorili.

Ko smo drveli proti robu prepada je predsednik Alberti Fernández, v preblisku stvarnosti in odgovornosti, odločil, da Argentina ne sme (ne more) ponovno zapasti v default, v neplačevanje dolgov. Prvič se je uprl svoji mentorki, ki ga je izbrala za družabnika in ga postavila na predsedniško mesto. Alberto se je dogovoril s predsednikom poslanske zbornice (Sergio Massa, tretji član vladajoče trojke), ki je vodil pogajanja z opozicijo in zagotovil, da bo ta podprla v parlamentu predlog o novi zadolžitvi pri FMI. Albertovo posojilo naj bi plačalo Macrijev dolg, enako kot je tako kritizirano Macrijevo posojilo plačalo Cristinin dolg. Mnogi opazovalci so dvomili, da je Cristina resno proti dogovoru z Mednarodnim denarnim skladom. Celo, ko je njen sin Máximo odstopil kot vodja vladne poslanske skupine, so menili, da pač noče, da bi ji kdo v prihodnje očital, da je sprejela pogoje tako osovraženega FMI. Ne, res je bila proti in, po Albertovi zmagi (s podporo opozicije) v poslanski zbornici, in  nato še v senatu, se je v samem vrhu vlade pojavil razkol.

Ločitev. Obratno kot v pesmi Hajdukova oporoka, kjer Simon Gregorčič trdi da »končan je boj strašno besneč«, se je tukaj boj šele začel. Cristina ni prenesla poraza. Od vse senatorske vlade skupine (36 senatorjev) jih je samo deset »zvestih« volilo proti dogovoru z FMI. Preveč jasno se je pokazalo, da je kirchnerizem v peronizmu manjšina. Zakaj torej vodi in usmerja vladno dejavnost? Mnogokrat sem že zapisal, da to ni vprašanje logike temveč psihologije. A celo v samih vrstah kirchnerizma se je pojavila debata, ker mnogi res niso hoteli, da bi država zapadla v neplačevanje. Gospodarske in socialne posledice bi bile grozne. A ta poraz podpredsednice je bila tista iskra, ki je zanetila požar. Celo vladna tiskovna predstavnica Gabriela Cerruti je priznala, da podpredsednica ne odgovori na telefonske klice predsednika. Koliko časa že ne govorita Cristina in Alberto? Ni jasno, a vrh vlade je danes kot tisti zakon, kjer mož in žena že ne govorita in sta na robu ločitve. Vsa peronistična politična srenja pa je kot tisti otroci, ki na vsak način prepričujejo mamo in očka, da naj se ne ločita.

Nekaj pa buri duhove tako v vladi kot v opoziciji. Zakaj je bila Cristina pripravljena, da država zapade v default? Je tako veliko njeno sovraštvo do »desnice«, ki grozi, da jo na volitvah čez dve leti znova premaga? Res misli, kot sem že kdaj napisal, po vzoru Ludvika XV: »Za mano povodenj«? Pa mi je te dni padel v roke spis španskega politika, socialista, ki je bil predsednik vlade v kritičnih časih po Franku. Ko je zapustil politično delovanje se je posvetil študiju, predvsem latinskoameriškega sveta. Danes je Felipe Gonzalez eden vrhunskih strokovnjakov. Takole meni:

»Neoliberalizem je učinkovit pri ustvarjanju bogastva, vendar ustvarja neenakost. Kaj vam levica predlaga glede na ta nepravični ekonomski model? Ne ponudijo vam reformistične formule, ki bi odpravila pomanjkljivost neoliberalizma, ampak vam ponudijo 'neopobrizem': vse izenačim in vse stradam do smrti, razen tistega, ki je na oblasti. In ta ukrade vse.« Prizna, da je v zraku prisotna nostalgija po »caudillismu«, ki pa se vedno konča s katastrofo in je »običajno tiranski«. Dodaja, da »populistični voditelji iščejo preproste odgovore na zapletena vprašanja, in ko se stvari ne izidejo, morajo najti tudi sovražnika, ki ga bodo obtožili, saj ne morejo domnevati, da so sami odgovorni za neuspehe.« Felipe v nadaljevanju opisuje celoten pojav: »Težava ni v tem, kako avtoritarni voditelj začne, ampak kako konča. Če sledite njegovi poti, ne le da ne odpravi težav, ampak vas pusti brez svobode. Šele ko svoboda izgine, jo lahko cenite. In skrbi me, da sta pleme, ki mu pripadam, levica, in drugo pleme, ki ga spoštujem, desnica, razcepljena v možganih. Voditelj, ki ga opredelijo kot levega, se jim ne zdi tako slab ali nesprejemljiv kot desničarski in obratno. In vendar sta popolnoma enaka nesmisla!« Ni čudovit opis argentinskega položaja?

Poteze v brodolomu. V vladi s tesnobo v srcu pričakujejo novo pismo podpredsednice. Kot je lansko leta pisala o »funkcionarjih, ki ne funkcionirajo«, in po porazu na primarnih volitvah očrnila celotno delovanje vlade, naj bi sedaj postavila temelje novega razmerja. Kakšni bodo? Nihče ne ve. Njeni zvesti so že napadli predsednika, da »napoveduje nastope brez napovedi«. Nanašajo se na njegovo obljubo »vojne proti inflaciji«, ko res ni ničesar povedal. A potem so ukrepi dišali preveč po starem, zarjavelem orožju.

Nerazumljivo je, da se vedno spotikamo ob isti kamen. Nečesa smo se zelo dobro naučili, tako dobro, da smo to znanje izvozili v svet. A sami tega ne uporabljamo. In to je, česa ne smemo početi na makroekonomskem področju: ni uspešen kompulzivni nadzor cen, niti nenadna ukinitev izvoza, ne nerazumno povečanje davkov, napadi na meritokracijo, razdeljevanje tistega, česar nimaš, zadolževanje brez kritja, omejevanje menjalnih tečajev, spreminjanje ravnovesja med ponudbo in povpraševanjem glede na ideološke kaprice preteklosti, izbira izdajalskih partnerjev, obtoževanje drugih, napovedovanje vojne abstraktnim sovražnikom in dolg seznam drugih stvari.

In vendar v novem zagonu za dosego miru na področju inflacije znova segamo po istih ukrepih: zamrzovanje cen, dogovor o proizvodnji, povratek na stanje pred predsednikovo napovedjo … Zakaj je nekaj napovedal, ko še sam ni vedel, kaj bo ukrenil? Trgovci so res »za vsak slučaj« povišali cene. A če jih sedaj povrnejo na prejšnje stanje, ta dogovor velja le za veleblagovnice, ki zalagajo 30% prebivalstva. Ostalih 70% kupuje v tako imenovanih »bližnjih trgovinah«. Kdo bo te prisilil, da zmanjšajo cene? Kako bodo v tem stanju ugotovili inflacijo? Morda je namen, da se vrnemo v čase, ko je zavod za statistike nadziral Guillermo Moreno in »risal« inflacijo, ki je bila polovica realne. A tudi če nadzor uspe, imamo še ojačeno tiskanje nevrednega denarja (FMI zahteva, da s tem prenehajo), notranje zadolževanje (zunaj nam ne posodijo počenega groša), ojačeno nabijanje davkov … Za dva procenta je predsednik zvišal davek na izvoz sojine moke in olja. Zbrani denar bo šel v »fideicomiso«, ki ga slovar prevede kot »trust«, ki naj bi bila ustanova (ali oseba) ki mora naloženi denar upravljati v korist določenih oseb, koristnikov oz. določenega namena. Namen je, da se cena moke ne podraži in bo kruh poceni. Ali kdo verjame, da bo upravnik, tudi če bo pošten, sposoben izpeljati ta načrt?

Zeblo nas bo. Druga polemika teh dni se je razvila okoli vprašanja plina. Zvedelo se je (vedno se vse zve), da se je podsekretar za energijo pritožil, češ, da mu gospodarski minister ne da denarja za plačevanje uvoženega plina. Seveda je treba plačati v dolarjih, ki jih nimamo. Morda bodo prišli, če končno uredimo račune z Mednarodnim denarnim skladom. A dejstvo je, da moramo uvoziti ogromne količine plina, ki ga na svetu primanjkuje tudi zaradi vojne v Ukrajini. Brazilija nas je prehitela in si zagotovila bolivijski plin. Nam ga morajo pripeljati ladje, od koder je mogoče. Sedaj vlada na vso paro hiti, ker doslej niso pomislili, da bo pozimi mrzlo in da tudi industrija potrebuje plina, da požene stroje. Vse je pripeto z bucikami.

Pa še omemba sindikalnega položaja. V tem času potekajo, in bodo še potekala, paritetna pogajanja med sindikati in podjetniki, glede povišanja delavskih plač. Vlada je govorila o 45%. A sedaj, ko inflacija grozi s 60% letno, so vsi dogovori v zraku. Pa še ena omemba: klasični kovinski sindikat (UOM) je iz rok tradicionalnega peronizma prišel pod kontrolo kirchnerizma. Stari Caló je bil premagan. Njegovo mesto je zasedel kirchnerist Abel Furlan.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 11

                                     Sedaj se bo začelo                   

Predsednik Alberto Fernández že dve leti in tri mesece vodi državo. Ko je nastopil svoje mesto 10. decembra 2019 smo se vsi spraševali, kakšen gospodarski načrt bo vpeljal v skrajno težkem položaju. Presenetil je narod s trditvijo, da on »ne verjame v gospodarske načrte«, ker se tako ali drugače v Argentini noben gospodarski načrt ne obnese. Tako smo se teh 27 mesecev ravnali po principu »bomo videli«. Prišli smo na rob prepada, ko že dolge mesece naše gospodarstvo ne raste, ko ni več deviz v Centralni banki in ko Mednarodni denarni sklad zahteva, da uredimo svoje račune, ker zapadamo v neplačevanje (default). Pretekli četrtek je predsednika rešila opozicija, ker velik del vladnih poslancev ni hotel potrditi zakona o novi zadolžitvi. Včeraj pa, torek 15. marca, je uradna ustanova za statistike presenetila javnost, ko je objavila, da je meseca februarja inflacija poskočila za 4,7%, kar predstavlja podražitev cen zadnjih 12 mesecev za 52,3 odstotkov. Cene prehrane pa so v istem mesecu poskočile za 7,5% (v Velikem Buenos Airesu 8,8%). Ta rekordna inflacija je ena najvišjih v zadnjih 12 mesecih. Od aprila 2021 ni presegla 4% na mesec: v tistem mesecu se je inflacija povečala za 4,1%. Mesec prej, marca 2021, se je povzpela na 4,8%. S to številko je za letošnje leto (v dveh mesecih) inflacija dosegla kar 8,8%, v zadnjih dvanajstih mesecih pa 52,3%. V tem položaju je predsednik napovedal, da se »v petek začne nova vojna, vojna proti inflaciji«.

Naj bo bralec visok univerzitetni strokovnjak, neuk delavec ali pa brezposeln prejemnik državnih subvencij, težko razume, da predsednik napove oster nastop proti inflaciji šele potem, ko so v 27 mesecih njegovega mandata splošne cene narastle za 123,5%, cene prehrane pa v istem obdobju za 141%. Kaj je pa delal doslej, ko razne ankete že mesece in mesece kažejo, da je inflacija prva skrb argentinskega prebivalstva? In ta njegov nastop in »napoved vojne« se zgodi v obdobju, ko je poslanska zbornica glasovala za novo zadolžitev pri Mednarodnem denarnem skladu (FMI) in čakamo, kaj bo o isti zadevi rekel senat. Vladna povezava pa se nahaja v dejanskem razkroju in nihče dobro ne ve, kdo pravzaprav vlada v Argentini. Kar je bil doslej obrabljen dovtip (»predsednik vodi državo, podpredsednica pa vodi predsednika«) že ne drži več. Razpoka, ki je bila značilna za naš položaj, se je naselila v vladni povezavi. Dejansko lahko govorimo o »bivši Fronti vseh«.

 

Preveč vidna razpoka. Že dolgo časa opazovalci govorijo o notranjih težavah v vladi. Ni težko razumeti položaja. Tradicionalno je Argentino, kjer vlada predsedniški sistem, vodila ena sama stranka: liberalna, nacionalna, radikali, peronisti … 10. decembra 1999 pa je nastopil Fernando de la Rua na čelu povezave radikalov, levičarski skupin in dela peronizma. Ni se obneslo. Podpredsednik (Chacho Alvarez) je odstopil zaradi suma korupcije in sledila je najhujša kriza argentinske zgodovine. Sledeče peronistične vlade so bile tudi neke vrste povezava, a vodstvo (Nestor Kirchner & Cristina) je bilo močno. Rodil se je »kirchnerizem«. Leta 2015 je Macri zmagal na čelu povezave njegovega PRO, radikalov in umirjenih levičarskih skupin. Postal je prvi neperonistični predsednik, ki je zaključil svoj ustavni mandat. A uspeha ni doživel in na volitvah ga je pogazila peronistična povezava »Frente de Todos« (Fronta vseh), ki se je zbrala z edinim namenom, da ga premaga. Uspešni so bili na volitvah a propadli so v vodstvu države. Vsaka skupina ima svoj načrt, svoj pogled na težave in svoje predloge za rešitev. Verjetno je Alberto zato trdil, da »nima načrta«. In to je bilo usodno. Še bolj usodno pa je, da danes peronizem nima voditelja. Cristina jih vleče za nos, a jih ne more voditi. Naraščale so razlike, in razpoka, ki je obstajala že ob rojstvu Fronte, je postajala vedno bolj vidna. Danes je že ni mogoče več zakriti.

Vsi manevri in spopadi okoli vodstva so bili sicer vidni, a pokrivala jih je predsednikova klečeplaznost do podpredsednice. Sedaj pa je prišlo do usodne odločitve. Kirchnerizem, ki je zašel vedno bolj na levo in ga vodijo dediči peronistične gverile, se je uprl novemu sporazumu z FMI. Ker mora sedaj vsako novo zadolžitev potrditi parlament, je kirchnerizem odpovedal. Máximo Kirchner, ki je ustanovil politično strujo La Cámpora, je odstopil kot predsednik vladne poslanske skupine in v javnem pismu ostro napadel predsednika. Ko je v poslanski zbornici potekala debata o dogovoru posojila, se Máximo zasedanja ni udeležil a je prišel volit in glasoval proti. Predsednika je rešila opozicija. Vladni predlog je prejel 202 glasov (55% je prispevala opozicija) 37 proti in 10 se jih je vzdržalo. Alberto se je oddahnil. A zunaj parlamenta so levičarske skupne uprizorile nasilen protest, obmetavale parlament in napad se je osredotočili na pisarno Cristine, kamor so besno padali kamni. Njena obtožba, da je bilo vse predhodno pripravljeno, je izzvenela v prazno. In vprašanje: Bo sedaj opozicija pristala ob vladi in pomagala pri vodstvu države? »Lahko pomagamo v primeru končne krize, vendar ne bomo stalno kolo pomoči vlade,« pravi eden od glavnih vodij opozicije.

                          

Pomagajo, a ne bodo pomešani. Jutri, četrtek, 17. marca, bo o istem predlogu glasoval senat. Računajo, da bo izid enako pozitiven s podporo opozicije. A kaj bo storila Cristina? Kot podpredsednica države je predsednica senata in mora voditi zasedanje. To ji daje prednost, da ji ni treba glasovati (razen če je rezultat izenačen). A porajajo se težave. Opozicija se sedaj upira, in zahteva, naj vlada odpove dodatne davke na izvoz pridelkov soje (moka in olje). Vlada naj zniža svoje stroške. Število javnih uradnikov (država, province, občine) je v zadnjih desetih letih narastlo za 30% in samo lani je država zaposlila 90.000 novih uradnikov. Kako bodo tako javni računi urejeni?

Ko že govorimo o državnih uradnikih. Se spomnite Luane Volnovich, predsednice upokojenske socialne ustanove PAMI? Te dni je dodala organizaciji 206 novih uradnikov. Ker pa pogoji zaposlitve zahtevajo dokončano srednjo šolo, večina novih uradnikov je pa nima (vsi so člani skupine La Cámpora) je odločila izreden rok enega leta, da lahko dokončajo srednjo šolo. Opozicijska poslanka in Volnovicheva predhodnica na PAMI, Graciela Ocaña, je izjemi odločitvi nasprotovala in dejala, da »upokojenci potrebujejo strokovnjake na PAMI, ki naj zagotavljajo kakovostno oskrbo, in ne prostora, kjer se zadržujejo politični aktivisti«. Dotaknila se je tudi družbenega konteksta: »Medtem ko Máximo in La Cámpora odrekata predsedniku glasove za sporazum z FMI, se ukvarjata z ugodnostmi za svoje pristaše.«

Ob vsem tem pa mora opazovalec nenehno misliti na vprašanje, kakšen magnetizem privlačuje v peronistične vrste toliko levičarskih elementov. Če bo tudi v senatu potrjen dogovor z FMI, bo to po zaslugi opozicije in tistega dela peronizma (provincijski guvernerji), ki še pripadajo »staremu peronizmu«. A meni zveni v ušesih ideja genialnega Borgesa, ki ga je peronizem nenehno preganjal. Borges je polemično trdil: »Peronisti so ljudje, ki se pretvarjajo, da so peronisti, da bi se okoristili.« To pa sovpada z idejo, ki sem jo nekje bral te dni in pravi: »Cristina je dala prednost porazu in begu pred enotnostjo peronizma, v katerega nikoli ni verjela, saj je izpovedovala le namišljene revolucije. Peronizem je vedno dojemala le kot volilno orodje v svojo korist.« To je eden najbolj jasnih opisov razmerja med kirchnerizmom in peronizmom.

 

Dobra volja je najbolja. Te fraze se spomnim še iz zgodnjih otroških let, ko so nas s šolo iz Šentruperta peljali v Trebnje, da smo gledali film Kekec. Pesem v filmu je vsebovala gornjo trditev. Alberto Fernández vsekakor ni videl Kekca, a je smatral, da mora narod opogumiti in razvedriti. Zato je te dni z dekretom izoblikoval ustanovo, ki naj doseže boljše počutje ubogih državljanov. Imenoval jo je »Unidad Ejecutora Especial Temporaria Resiliencia Argentina« (ali po naše »Začasna posebna izvedbena enota Resilience Argentina«).

Najprej vprašanje: kaj vraga je »resilienca«? Slovar besedo prevede kot »odpornost, sposobnost prilagajanja«. Španska kraljevska akademija jo razloži kot »Sposobnost prilagajanja živega bitja pred motečim dejavnikom ali neugodnimi razmerami«. Vsekakor smo v Argentini potrebni »resilience«, a reakcija javnosti, med ogorčenjem in norčevanjem, je bila tako močna, da je predsednik nekaj ur kasneje z novim dekretom preklical prejšnjega in »začasna enota« je šla v grob še preden je bila rojena. Predsedniku pa je ostala samo skrb za »vojno proti inflaciji«.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 10

Pred odločilnimi dogodki

Kar bi bil v normalnih državah miren in običajen postopek, je v Argentini vir skrajnih nasprotij in ostrih spopadov, tako v vladi kot v opoziciji. Vzrok temu čudnemu stanju je potrditev dogovora, ki ga je vladna ekipa dosegla z Mednarodnim denarnim skladom (FMI) za preureditev odplačevanja zunanjega dolga. Gre za 44.500 milijonov dolarjev, ki jih je prejel Macri proti koncu svojega mandata. Prevečkrat smo že pisali o tem, a očividno politična skupnost v državi ne pride do nekega enotnega zaključka. Vendar zadeva ni tako zapletena. Dve točki sta jasni, a kot da jih vlada ne more sprejeti. Najprej: dolgove je treba plačati; v nasprotnem primeru zapademo v neplačevanje (default) in se zapremo svetu. V tem primeru nam nihče ne bi nič posodil, nihče prodajal na up, sodno bi nam lahko svet zaplenil vse kar je državnega in kroži po svetu. Imeli smo že mednarodno afero, ko so oktobra 2012 v Ghani sodno zaplenili fregato Libertad, ki je ladja za usposabljanje argentinske vojne mornarice. Sodni odlok je bil posledica defaulta, ki ga je Argentina oklicala ob krizi leta 2001. To je le en eksotičen primer, kaj nas lahko doleti. Bolj zapletene so posledice za uvoz industrijskih surovin. Drugo dejstvo pa je, da nimamo dolarjev za odplačevanje dolga. Torej se moramo dogovoriti z upnikom, ki bo seveda stavil kake pogoje, da si zagotovi vrnitev posojenega denarja. Ti pogoji niso krivični a so strogi in bodo odmevali v argentinski družbi.

»Bog me reši mojih prijateljev …, sovražnikov se bom že sam rešil« trdi znan argentinski rek. Misel gotovo premleva predsednik Alberto Fernández, ki zadnje čase doživlja najhujše napade iz lastnih vrst. Dogovor z FMI mora po zakonu potrditi parlament. Poznamo že težave, ker po novembrskem porazu na volitvah nima lastne večine v nobeni od obeh zbornic. Potrditev je torej možna, če prepriča opozicijo, da projekt v parlamentu podpre. A te dni se je jasno pokazalo, da močna skupina vladnih poslancev dogovoru ostro nasprotuje in bo v zbornici glasovala negativno, ali pa se bo vsaj glasovanja vzdržala. To skupino načeluje  Máximo Kirchner, ki tudi sicer na vse načine nasprotuje predsedniku. Če to dela sin, z njim gotovo soglaša njegova mati, podpredsednica Cristina, ki je sicer tiho, ker že tako sin preveč govori.

Polemika poteka okoli zahteve Mednarodnega denarnega sklada, da vlada postopoma a močno zniža državni deficit. Eden izmed načinov je, da zniža in končno odstrani subvencije pri tarifah javnih storitev. Za elektriko, plin, vodo, plačujemo komaj med 10 do 30% stroškov proizvodnje. Ostalo zalaga država. Če to spremenimo, korak za korakom, bo cena javnih tarif poskočila in nato rastla vzporedno z inflacijo. S tem bo konec priljubljenosti in v vladnih vrstah že računajo na hud poraz na volitvah leta 2023. To je edini vzrok skrbi te skupine, ki jo pooseblja La Cámpora pod vodstvom sina podpredsednice. Zato je Máximo odstopil kor vodja vladne poslanske skupine, zato ga ni bilo na otvoritvi rednega zasedanja parlamenta, zato javno kritizira predsednika in napada Mednarodni denarni sklad. Predsednik ima najhujšo opozicijo v samih vladnih vrstah, v najtežjem, odločilnem trenutku svojega vladanja.

Razumljivo pa je tudi, da opozicija noče, da jo vlada zaplete v svoje notranje prepire, še manj pa, da bi postala grešni kozel sledečih ukrepov na področju tarif. Že tako jo vlada krivi vseh sedanjih križev in težav, kot da bi bil le Macri kriv brezupnega stanja. Ko je otvoril redno zasedanje kongresa je Fernández poudarjal krivdo prejšnje vlade. S tem je povzročil, da so se poslanci stranke PRO (Macri) dvignili in protestno odšli. Ali res misli, da ga bo opozicija podprla s takim nastopom? Opozicija res noče, da bi država zapadla v neplačevanje. A tudi noče, da bi prevzela krivdo za sledeče ukrepe, ki jih bo odločila vlada. Iščejo torej neko srednjo pot, da bi preprečili default, a da ne bi »potrdili« vladnega gospodarskega programa. Odločili naj bi jutri, četrtek 10. marca, a je še vse v zraku.

Vsi združeni? V enem zadnjih javnih pozivov so argentinski škofje prosili politične stranke, da naj v skupnem naporu poiščejo izhod iz krize, ki prizadeva narod. Ko skoraj polovica prebivalcev trpi pomanjkanje in uboštvo, bi morali odpasti osebni ali strankarski interesi in naj bi skupni napor popeljal državo v nekoliko boljše čase. To pa je popolna utopija. Vrnimo pogled na otvoritev parlamentarnega obdobja. Predsednik je v svojem govoru predstavil sliko uspešne države in doživel, da so mu iz vrsta opozicije postregli s kriki »to je laž«. Izbral je enega izmed parlamentarcev in mu zabrusil: »Ti me poznaš, Alfredo, ti veš, da jaz ne lažem«. »Alfredo« je bil Cornejo, bivši guverner Mendoze, sedanji senator in predsednik radikalne stranke, ki je del opozicije. A s tem se je predsednik izpostavil, da so mu potem posredovali vse izrezke iz arhiva, kjer je pred štirimi leti govoril (in pisal) ravno obratno kot trdi sedaj, ko tako ponesrečeno vodi državo. Njegova skrb je, da se ne bi zameril podpredsednici, ki ga je postavila na to mesto.

A mimo posebnih primerov, je ves njegov govor izzvenel v prazno. Poglejmo: nenehno se je skliceval na preteklost, da ne bi prevzel nobene odgovornosti za gospodarsko katastrofo, ki jo povzroča vlada; podajal je izkrivljene statistične podatke, da bi prikazal neobstoječo realnost; pred parlamentom je risal blesteče cilje, ne da bi povedal, kako bo vlada te cilje dosegla. Preprosto: pobožne želje ali, po tipičnem argentinskem izrazu, prodajanje dima. Bodimo stvarni; predsednik se hvali, da tudi po dogovoru z FMI ne bo izvedena nobena strukturna reforma za odpravo kroničnih neravnovesij v argentinskem gospodarstvu. Če zagotavlja, da se ne bodo dotaknili delavske zakonodaje, s tem postavlja jez domačim in tujim investicijam. Kdo bo vložil svoj denar in ustvaril nova delovna mesta?

Skoraj neopazno pa je šel mimo malenkosten dogodek, ki jasno kaže na težko argentinsko stanje. Javier Papa, funkcionar na gospodarskem ministrstvu, je zapustil položaj svetovalca kabineta. Ni odšel iz »osebnih«, temveč iz poklicnih razlogov, kar je jasno povedal v težkem odstopnem pismu. To je storil dan po sklenitvi sporazuma z Mednarodnim denarnim skladom. Tokrat je Papa nedvoumno pojasnil stanje: »Moj sedanji odstop je posledica nenehnih kratkoročnih ukrepov, ki niso v skladu s srednje-dolgoročno razvojno gospodarsko usmeritvijo, ki jo naša država tako zelo potrebuje.« Papa je opozoril na »prevladujoče oblike vodenja na ministrstvu in zunaj njega, ki niso združljive z mojo strokovno izobrazbo, delovno etiko in poklicanostjo za javno službo«. Če srednjerazredni funkcionar tako jasno vidi in oceni položaj, tega ne vidijo ne ministri ne predsednik? Ali tega nočejo videti?

Proglasil se je za kandidata. V javnosti je močno odjeknil tudi nastop predsednika na zborovanju v eni izmed predmestnih občin. Tam je župan Mario Ishii branil vladno delovanje in napadal »upornike« (La Cámpora). Alberto se mu je zahvalil in obljubil vrsto del v prid tamkajšnjim prebivalcem »še pred koncem mojega prvega mandata«. Že nekaj časa se govori, da ima predsednik namen, da se ponovno predstavi za predsedniško kandidaturo. A ta je prvi primer, da to jasno (in javno) izrazi. Dogodek obelodani nek nov pojav na vladnem polju. Po zadnjih in ponesrečenih volitvah so v vladnih vrstah močno odjeknili glasovi, da bi morali tudi peronisti odločiti kandidature na primarnih volitvah in ne, da so kandidatne liste vedno sad prsta sedanje podpredsednice. Cristina je tista, ki je doslej odločala kdo bo kandidat na državni, provincijski in celo občinski ravni. Alberto računa s tem in se postavlja v vrsto, v upanju, da mu bo sreča mila.

Ta njegov namen, ki nima nobene stvarne podlage, saj njegova zvezda pada v zaton, je stara bolezen argentinskih predsednikov. Alfonsín je selil prestolnico, ko se je vse okoli njega podiralo. Pa še takrat je sanjal o »tretjem zgodovinskem gibanju«, kar je bila tiha želja vseh predsednikov, civilnih in vojaških, od Perona pa do danes. In prav Perón je bil tisti, ki je izrekel kruto geslo, ki preganja vse argentinske politike od nekdaj pa do danes: »Edina resnica je realnost«. In prav realnost nam kaže najbolj porazno sliko naše družbe.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 9

                                    Prihajajo hudi časi      

Kot po vsem svetu, tudi v Argentini sledimo, korak za korakom, dogodkom invazije, ki jo Rusija (Putin) izvaja nad Ukrajino. Konec preteklega tedna in začetek tekočega je potekal v znamenju in pod vplivom medijskih novic o kolonah ruskih tankov, bombnih napadih in porušenih poslopjih, pa o neskončnih vrstah bežečih, ki v sosednjih državah iščejo zatočišče in rešitev pred vojno. Starejša rojakinja, ki je kot otrok bila del kolone, ki je skozi Ljubelj iskala rešitev na Koroško, je v solzah sočustvovala z bežečimi. »Ukrajina zopet joka« mi je po WhatsApp-u sporočal prijatelj. Najstarejši naše skupnosti, ki jim spomin še hrani prizore vojske in begunstva, s težkim srcem spremljajo bombne napade, polna zaklonišča in beg pred grozo vojne. »Kuge, lakote in vojske …«.

Vojna prvič poteka v dobi pametnih telefonov, instagrama, twetterja in Tik-toka, in brez cenzure razkriva vse grozote in nesmisel ruskega napada. Nas pa, v teh vrsticah, skrbi predvsem zadržanje naše države, oziroma vlade, saj je Argentina smisel in predmet teh komentarjev. V tem pogledu stanje ni preveč optimistično. Znova moramo opozoriti, da je velik del sedanje vladne povezave levičarsko usmerjen, in da je podpredsednica oboževalka ruskega despota. Drugi del, ki ga tvorijo provincijske oblasti in sindikati, pa preostanki prvotne peronistične usmeritve, sledi naravni logiki zahodnega sveta in krščanske tradicije. Zato ni čudno, da Argentina, v okviru Organizacije ameriških držav, ni obsodila ruskega napada na Ukrajino, je pa glasovala za obsodbo Putina v izjavi Združenih narodov. Potem pa se je zadržanje umirilo in poenotilo, ko so iz Washingtona prišli namigi, da država prosi milosti v pogajanju o zunanjem dolgu, ne spremlja pa stališča ZDA ko gre za zunanjo politiko. Vse se je obrnilo in predsednik je na otvoritvenem zasedanju parlamenta (po navodilu podpredsednice) zahteval trenutek molka za žrtve vojne in v obsodbo invazije.

 

Med sojo in plinom. Takoj po ruskem napadu na Ukrajino so v vladi začeli računati na posledice, ki bodo prizadele tudi Argentino. Prvi odmev je bilo vidno veselje, ker je zaradi vojnih razmer cena soje v Chicagu nevzdržno rastla, presegla 600 dolarjev na tono in se bližala zgodovinskemu rekordu. To za Argentino pomeni dodaten pritok deviz, saj je ravno soja adut v rokah vladnih ekonomistov. Potem pa so se zavedli, da tudi cena gorivom nevzdržno raste. Tu skrbi zlasti plin, ki ga država še izza časov pokojnega Kirchnerja vztrajno uvaža. Ne bom razglabljal o sedanjih posledicah tega položaja. A primerno je, da opozorim na drug »smrtni greh« kirchnerizma na področju državne ekonomije. Ko je nastopil kirchnerizem in prva leta vladanja, je Argentina pridelovala zadosti plina za domačo uporabo in ga celo izvažala v Čile. A v teku nekaj let je zanemarila proizvodnjo, ga leta 2007 prenehala izvažati in začela uvažati. Drago je plačevala (v dolarjih) ladje, ki so vozile utekočen plin in mnogo je bilo govora, nikdar javno priznanega, o korupciji povezani s tem potekom. Leta 2018 (pod osovraženim Macrijem), pa je znova začel postopek izvažanja, a danes ponovno čakamo na ladje in se bojimo zime. Ekonomska plat vojne torej Argentini ne pomaga.

Ne pomagajo pa tudi nenehni notranji spori v vladni povezavi. Včeraj, 1. marca, se je po ustavi in tradiciji začelo redno zasedanje parlamenta. A pred tem je predsednik z dekretom sklical izredno zasedanje za mesec februar in poslal v obravnavo kar 18 zakonskih osnutkov, ki naj bi jih potrdili. Ko sta se zbornici pripravljali na zasedanje in debato, se je najprej sprožila polemika o sestavi posameznih komisij. Tako v senatu, posebno pa še v poslanski zbornici, je vlada zahtevala več mest, kot ji pripada. Vladna povezava ni večinska, je prva manjšina in ima komaj dva poslanca več kot prva opozicija. Ta je zahtevala več mest a do sporazuma ni prišlo. Medtem je pa odstopil predsednik vladne poslanske skupine, Máximo Kirchner, in pustil zbornico v neaktivnosti. Niti enega od 18 projektov, ki jih je poslala vlada, niso obravnavali. Prišel je marec in redno zasedanje. A tudi sedaj se še ne ve, kaj bo s parlamentom.

 

Bo ali ne bo zategovanja pasu? Beseda »ajuste« ima v španščini, predvsem v Argentini, silno ekonomsko veljavo. Pomeni vrsto ukrepov, katerih cilj je varčevanje na račun davkoplačevalcev. Če iščemo po slovarjih, se stalno pojavi beseda »prilagoditev«. A dejansko pojmu bolj odgovarja izraz »zategovanje«, kar sovpada s slovenskim izrazom »zategovanje pasu«. Otvoritveno zasedanje parlamenta je bilo, kot vse v Argentini, kaotično. Dejansko naj bi tam predsednik podal pregled opravljenega dela in napovedal razvoj vladnega delovanja v tem letu. Ni bilo presenečenja, razen, da je ob opisu položaja v Ukrajini izrekel besedo »vojna«, ki je podpredsednica doslej ni uporabila. V vsem ostalem pa je bilo preveč prazne samohvale, metanje krivde na prejšnjo vlado in napoved dogovora z Mednarodnim denarnim skladom (FMI). »To je najboljši dogovor, ki smo ga lahko dosegli«, je zatrdil.

Uporabil pa je tudi polemično besedo »ajuste« in izjavil, da dogovor ne predvideva »nobenega zategovanja«. Strokovnjaki dvomijo v to izjavo, če upoštevamo, da dogovor predvideva način, kako bo Argentina plačevala (oziroma, kako ne bo plačevala) dolga 44.00 milijonov dolarjev. Prvotno nam bo FMI (MDS po slovensko) najprej poslal kakih 2.800 milijonov, pozneje pa dopolnil še dodatno do 7.500 milijonov. Argentina pa mora posodobiti tarife javnih storitev in znižati državni primanjkljaj za letos na 2,5% domače bruto proizvodnje, leta 2025 pa mora že izenačiti prejemke in izdatke. Kako naj to stori brez zategovanja? Tarife bo vlada vsekakor povišala, a bo razcepila njihovo višino. Bogati bodo plačali več, revni manj ali pa nič. Kako bodo to izvedli? Sami še ne vedo. Mimogrede, že pred časom je minister Guzmán odredil, da naj to razčlenjenost (segmentacijo) pripravi državni sekretar Federico Basualdo. Omenjeni tega ni opravil, zato ga je minister, po dogovoru s predsednikom, odstavil. A Basualdo je ostal na svojem mestu po navodilu podpredsednice in tam je še danes. Sekretar je namreč iz vrst La Cámpore. Vprašanje je, če sploh ve, kaj je »razčlenjenost«. Tako ali drugače, zategovanja se ne bomo rešili, pa naj predsednik trdi tako ali drugače.

Zelo verjetno pa je, da ne bo delavske reforme (vlada ne more dopustiti nove fronte konfliktov), pokojnin ne bodo ponovno znižali (razen na kak indirekten način), kako bodo pa ustvarili »realna delovna mesta«, če ne bo investicij na področju proizvodnje, je pa drugo vprašanje. Seveda, socialne podpore in subvencije bodo postopoma omejili. Tudi to je zanikal predsednik in zatrdil, da »državna pomoč bo trajala, dokler jo bo kdo potreboval. Vendar je čas, da se Argentinci, ki to zmorejo, postopoma vrnejo v formalno zaposlitev in se lahko preživijo tudi brez socialnih načrtov. Zavedati se moramo, da je to delo v neformalnem sektorju in da do sedaj še ni bilo ustrezno urejeno«. To so bolj »pobožne želje« kot pa stvaren načrt. Dejansko je vlada na tem področju tudi odpovedala. Vedno več je vedno manjši podpor, s katerimi brezposelni ali izločeni ne morejo »ne živeti ne umreti«.

 

Razvrednotenje. Bralci že poznajo moj zagrizen odpor proti tujkam. Je pa res, da včasih ni načina, da bi uporabili lepo slovensko besedo. Vendar »razvrednotenje« je slovenski način, da opišemo »inflacijo«, ki jo Verbinčev slovar tujk predstavi kot »razvrednotenje denarja zaradi pretiranega izdajanja bankovcev brez pravega kritja«. Ves načrt, ki ga je vsilil FMI, vse zategovanje naj bi imelo en sam namen: ustaviti inflacijo. To, če bo uspelo, je seveda dolgoročen namen. Za letošnje leto se strokovnjaki ne morejo zediniti. Najbolj optimistični govorijo o skoku na višini 55% (to je, več kot lansko leto); pesimisti pa govorijo o 60 do 70%.

Doslej se je najbolj podražila prehrana. A sedaj bo ojačen pritisk pomenilo povišanje tarif javnih storitev, predvsem elektrike in plina. Vlada se tega zaveda, a nima drugega izhoda. Zanimiv je bil dogodek ob otvoritvi parlamenta, ko so iz vrst opozicije vpili na predsednika: »lažnivec«. Prav tako pa je pritegnila pozornost njegova trditev, da je »ta vlada izpolnila vse predvolilne obljube«. Tu pa lahko govorimo o »razvrednotenju besede«. Verjetno je že pozabil, da je obljubil, da bo isti dan nastopa predsedniškega mesta, vse pokojnine povišal za 20%. Ne le, da jih ni povišal. Spremenil je zakon posodobljenja pokojnin in jih dodatno prizadel. Res je, beseda, kot argentinski peso, vedno manj velja.

Tone Mizerit