Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 11

                                     Sedaj se bo začelo                   

Predsednik Alberto Fernández že dve leti in tri mesece vodi državo. Ko je nastopil svoje mesto 10. decembra 2019 smo se vsi spraševali, kakšen gospodarski načrt bo vpeljal v skrajno težkem položaju. Presenetil je narod s trditvijo, da on »ne verjame v gospodarske načrte«, ker se tako ali drugače v Argentini noben gospodarski načrt ne obnese. Tako smo se teh 27 mesecev ravnali po principu »bomo videli«. Prišli smo na rob prepada, ko že dolge mesece naše gospodarstvo ne raste, ko ni več deviz v Centralni banki in ko Mednarodni denarni sklad zahteva, da uredimo svoje račune, ker zapadamo v neplačevanje (default). Pretekli četrtek je predsednika rešila opozicija, ker velik del vladnih poslancev ni hotel potrditi zakona o novi zadolžitvi. Včeraj pa, torek 15. marca, je uradna ustanova za statistike presenetila javnost, ko je objavila, da je meseca februarja inflacija poskočila za 4,7%, kar predstavlja podražitev cen zadnjih 12 mesecev za 52,3 odstotkov. Cene prehrane pa so v istem mesecu poskočile za 7,5% (v Velikem Buenos Airesu 8,8%). Ta rekordna inflacija je ena najvišjih v zadnjih 12 mesecih. Od aprila 2021 ni presegla 4% na mesec: v tistem mesecu se je inflacija povečala za 4,1%. Mesec prej, marca 2021, se je povzpela na 4,8%. S to številko je za letošnje leto (v dveh mesecih) inflacija dosegla kar 8,8%, v zadnjih dvanajstih mesecih pa 52,3%. V tem položaju je predsednik napovedal, da se »v petek začne nova vojna, vojna proti inflaciji«.

Naj bo bralec visok univerzitetni strokovnjak, neuk delavec ali pa brezposeln prejemnik državnih subvencij, težko razume, da predsednik napove oster nastop proti inflaciji šele potem, ko so v 27 mesecih njegovega mandata splošne cene narastle za 123,5%, cene prehrane pa v istem obdobju za 141%. Kaj je pa delal doslej, ko razne ankete že mesece in mesece kažejo, da je inflacija prva skrb argentinskega prebivalstva? In ta njegov nastop in »napoved vojne« se zgodi v obdobju, ko je poslanska zbornica glasovala za novo zadolžitev pri Mednarodnem denarnem skladu (FMI) in čakamo, kaj bo o isti zadevi rekel senat. Vladna povezava pa se nahaja v dejanskem razkroju in nihče dobro ne ve, kdo pravzaprav vlada v Argentini. Kar je bil doslej obrabljen dovtip (»predsednik vodi državo, podpredsednica pa vodi predsednika«) že ne drži več. Razpoka, ki je bila značilna za naš položaj, se je naselila v vladni povezavi. Dejansko lahko govorimo o »bivši Fronti vseh«.

 

Preveč vidna razpoka. Že dolgo časa opazovalci govorijo o notranjih težavah v vladi. Ni težko razumeti položaja. Tradicionalno je Argentino, kjer vlada predsedniški sistem, vodila ena sama stranka: liberalna, nacionalna, radikali, peronisti … 10. decembra 1999 pa je nastopil Fernando de la Rua na čelu povezave radikalov, levičarski skupin in dela peronizma. Ni se obneslo. Podpredsednik (Chacho Alvarez) je odstopil zaradi suma korupcije in sledila je najhujša kriza argentinske zgodovine. Sledeče peronistične vlade so bile tudi neke vrste povezava, a vodstvo (Nestor Kirchner & Cristina) je bilo močno. Rodil se je »kirchnerizem«. Leta 2015 je Macri zmagal na čelu povezave njegovega PRO, radikalov in umirjenih levičarskih skupin. Postal je prvi neperonistični predsednik, ki je zaključil svoj ustavni mandat. A uspeha ni doživel in na volitvah ga je pogazila peronistična povezava »Frente de Todos« (Fronta vseh), ki se je zbrala z edinim namenom, da ga premaga. Uspešni so bili na volitvah a propadli so v vodstvu države. Vsaka skupina ima svoj načrt, svoj pogled na težave in svoje predloge za rešitev. Verjetno je Alberto zato trdil, da »nima načrta«. In to je bilo usodno. Še bolj usodno pa je, da danes peronizem nima voditelja. Cristina jih vleče za nos, a jih ne more voditi. Naraščale so razlike, in razpoka, ki je obstajala že ob rojstvu Fronte, je postajala vedno bolj vidna. Danes je že ni mogoče več zakriti.

Vsi manevri in spopadi okoli vodstva so bili sicer vidni, a pokrivala jih je predsednikova klečeplaznost do podpredsednice. Sedaj pa je prišlo do usodne odločitve. Kirchnerizem, ki je zašel vedno bolj na levo in ga vodijo dediči peronistične gverile, se je uprl novemu sporazumu z FMI. Ker mora sedaj vsako novo zadolžitev potrditi parlament, je kirchnerizem odpovedal. Máximo Kirchner, ki je ustanovil politično strujo La Cámpora, je odstopil kot predsednik vladne poslanske skupine in v javnem pismu ostro napadel predsednika. Ko je v poslanski zbornici potekala debata o dogovoru posojila, se Máximo zasedanja ni udeležil a je prišel volit in glasoval proti. Predsednika je rešila opozicija. Vladni predlog je prejel 202 glasov (55% je prispevala opozicija) 37 proti in 10 se jih je vzdržalo. Alberto se je oddahnil. A zunaj parlamenta so levičarske skupne uprizorile nasilen protest, obmetavale parlament in napad se je osredotočili na pisarno Cristine, kamor so besno padali kamni. Njena obtožba, da je bilo vse predhodno pripravljeno, je izzvenela v prazno. In vprašanje: Bo sedaj opozicija pristala ob vladi in pomagala pri vodstvu države? »Lahko pomagamo v primeru končne krize, vendar ne bomo stalno kolo pomoči vlade,« pravi eden od glavnih vodij opozicije.

                          

Pomagajo, a ne bodo pomešani. Jutri, četrtek, 17. marca, bo o istem predlogu glasoval senat. Računajo, da bo izid enako pozitiven s podporo opozicije. A kaj bo storila Cristina? Kot podpredsednica države je predsednica senata in mora voditi zasedanje. To ji daje prednost, da ji ni treba glasovati (razen če je rezultat izenačen). A porajajo se težave. Opozicija se sedaj upira, in zahteva, naj vlada odpove dodatne davke na izvoz pridelkov soje (moka in olje). Vlada naj zniža svoje stroške. Število javnih uradnikov (država, province, občine) je v zadnjih desetih letih narastlo za 30% in samo lani je država zaposlila 90.000 novih uradnikov. Kako bodo tako javni računi urejeni?

Ko že govorimo o državnih uradnikih. Se spomnite Luane Volnovich, predsednice upokojenske socialne ustanove PAMI? Te dni je dodala organizaciji 206 novih uradnikov. Ker pa pogoji zaposlitve zahtevajo dokončano srednjo šolo, večina novih uradnikov je pa nima (vsi so člani skupine La Cámpora) je odločila izreden rok enega leta, da lahko dokončajo srednjo šolo. Opozicijska poslanka in Volnovicheva predhodnica na PAMI, Graciela Ocaña, je izjemi odločitvi nasprotovala in dejala, da »upokojenci potrebujejo strokovnjake na PAMI, ki naj zagotavljajo kakovostno oskrbo, in ne prostora, kjer se zadržujejo politični aktivisti«. Dotaknila se je tudi družbenega konteksta: »Medtem ko Máximo in La Cámpora odrekata predsedniku glasove za sporazum z FMI, se ukvarjata z ugodnostmi za svoje pristaše.«

Ob vsem tem pa mora opazovalec nenehno misliti na vprašanje, kakšen magnetizem privlačuje v peronistične vrste toliko levičarskih elementov. Če bo tudi v senatu potrjen dogovor z FMI, bo to po zaslugi opozicije in tistega dela peronizma (provincijski guvernerji), ki še pripadajo »staremu peronizmu«. A meni zveni v ušesih ideja genialnega Borgesa, ki ga je peronizem nenehno preganjal. Borges je polemično trdil: »Peronisti so ljudje, ki se pretvarjajo, da so peronisti, da bi se okoristili.« To pa sovpada z idejo, ki sem jo nekje bral te dni in pravi: »Cristina je dala prednost porazu in begu pred enotnostjo peronizma, v katerega nikoli ni verjela, saj je izpovedovala le namišljene revolucije. Peronizem je vedno dojemala le kot volilno orodje v svojo korist.« To je eden najbolj jasnih opisov razmerja med kirchnerizmom in peronizmom.

 

Dobra volja je najbolja. Te fraze se spomnim še iz zgodnjih otroških let, ko so nas s šolo iz Šentruperta peljali v Trebnje, da smo gledali film Kekec. Pesem v filmu je vsebovala gornjo trditev. Alberto Fernández vsekakor ni videl Kekca, a je smatral, da mora narod opogumiti in razvedriti. Zato je te dni z dekretom izoblikoval ustanovo, ki naj doseže boljše počutje ubogih državljanov. Imenoval jo je »Unidad Ejecutora Especial Temporaria Resiliencia Argentina« (ali po naše »Začasna posebna izvedbena enota Resilience Argentina«).

Najprej vprašanje: kaj vraga je »resilienca«? Slovar besedo prevede kot »odpornost, sposobnost prilagajanja«. Španska kraljevska akademija jo razloži kot »Sposobnost prilagajanja živega bitja pred motečim dejavnikom ali neugodnimi razmerami«. Vsekakor smo v Argentini potrebni »resilience«, a reakcija javnosti, med ogorčenjem in norčevanjem, je bila tako močna, da je predsednik nekaj ur kasneje z novim dekretom preklical prejšnjega in »začasna enota« je šla v grob še preden je bila rojena. Predsedniku pa je ostala samo skrb za »vojno proti inflaciji«.

Tone Mizerit