Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 12

Samo še tega se je manjkalo

Čudne čase preživljamo. Vendar se ne smemo čuditi dogodkom, ki se odvijajo pred nami, ne položaju, v katerega nas prav ti dogodki peljejo Vrsta strokovnjakov in opazovalcev že od samega trenutka nastopa te vlade trdi (in v teh komentarjih sem tudi že večkrat zapisal), da se je Fronta vseh zbrala z edinim namenom, da na predsedniških volitvah premagajo Macrija. Po navodilu besed peronistične himne, ki trdi da »združeni bomo zmagali«, so se združili in zmagali. A ker je bil to njihov edini cilj, ni čudno, da je ostalo samo pri tem. Pomanjkanje nekega stvarnega gospodarskega programa je razumljivo, ker o tem ni nihče govoril. Če se danes vladna fronta lomi na vseh koncih zaradi vprašanja dogovora o dolgu z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), je logična posledica dejstva, da o tem nikdar prej niso govorili.

Ko smo drveli proti robu prepada je predsednik Alberti Fernández, v preblisku stvarnosti in odgovornosti, odločil, da Argentina ne sme (ne more) ponovno zapasti v default, v neplačevanje dolgov. Prvič se je uprl svoji mentorki, ki ga je izbrala za družabnika in ga postavila na predsedniško mesto. Alberto se je dogovoril s predsednikom poslanske zbornice (Sergio Massa, tretji član vladajoče trojke), ki je vodil pogajanja z opozicijo in zagotovil, da bo ta podprla v parlamentu predlog o novi zadolžitvi pri FMI. Albertovo posojilo naj bi plačalo Macrijev dolg, enako kot je tako kritizirano Macrijevo posojilo plačalo Cristinin dolg. Mnogi opazovalci so dvomili, da je Cristina resno proti dogovoru z Mednarodnim denarnim skladom. Celo, ko je njen sin Máximo odstopil kot vodja vladne poslanske skupine, so menili, da pač noče, da bi ji kdo v prihodnje očital, da je sprejela pogoje tako osovraženega FMI. Ne, res je bila proti in, po Albertovi zmagi (s podporo opozicije) v poslanski zbornici, in  nato še v senatu, se je v samem vrhu vlade pojavil razkol.

Ločitev. Obratno kot v pesmi Hajdukova oporoka, kjer Simon Gregorčič trdi da »končan je boj strašno besneč«, se je tukaj boj šele začel. Cristina ni prenesla poraza. Od vse senatorske vlade skupine (36 senatorjev) jih je samo deset »zvestih« volilo proti dogovoru z FMI. Preveč jasno se je pokazalo, da je kirchnerizem v peronizmu manjšina. Zakaj torej vodi in usmerja vladno dejavnost? Mnogokrat sem že zapisal, da to ni vprašanje logike temveč psihologije. A celo v samih vrstah kirchnerizma se je pojavila debata, ker mnogi res niso hoteli, da bi država zapadla v neplačevanje. Gospodarske in socialne posledice bi bile grozne. A ta poraz podpredsednice je bila tista iskra, ki je zanetila požar. Celo vladna tiskovna predstavnica Gabriela Cerruti je priznala, da podpredsednica ne odgovori na telefonske klice predsednika. Koliko časa že ne govorita Cristina in Alberto? Ni jasno, a vrh vlade je danes kot tisti zakon, kjer mož in žena že ne govorita in sta na robu ločitve. Vsa peronistična politična srenja pa je kot tisti otroci, ki na vsak način prepričujejo mamo in očka, da naj se ne ločita.

Nekaj pa buri duhove tako v vladi kot v opoziciji. Zakaj je bila Cristina pripravljena, da država zapade v default? Je tako veliko njeno sovraštvo do »desnice«, ki grozi, da jo na volitvah čez dve leti znova premaga? Res misli, kot sem že kdaj napisal, po vzoru Ludvika XV: »Za mano povodenj«? Pa mi je te dni padel v roke spis španskega politika, socialista, ki je bil predsednik vlade v kritičnih časih po Franku. Ko je zapustil politično delovanje se je posvetil študiju, predvsem latinskoameriškega sveta. Danes je Felipe Gonzalez eden vrhunskih strokovnjakov. Takole meni:

»Neoliberalizem je učinkovit pri ustvarjanju bogastva, vendar ustvarja neenakost. Kaj vam levica predlaga glede na ta nepravični ekonomski model? Ne ponudijo vam reformistične formule, ki bi odpravila pomanjkljivost neoliberalizma, ampak vam ponudijo 'neopobrizem': vse izenačim in vse stradam do smrti, razen tistega, ki je na oblasti. In ta ukrade vse.« Prizna, da je v zraku prisotna nostalgija po »caudillismu«, ki pa se vedno konča s katastrofo in je »običajno tiranski«. Dodaja, da »populistični voditelji iščejo preproste odgovore na zapletena vprašanja, in ko se stvari ne izidejo, morajo najti tudi sovražnika, ki ga bodo obtožili, saj ne morejo domnevati, da so sami odgovorni za neuspehe.« Felipe v nadaljevanju opisuje celoten pojav: »Težava ni v tem, kako avtoritarni voditelj začne, ampak kako konča. Če sledite njegovi poti, ne le da ne odpravi težav, ampak vas pusti brez svobode. Šele ko svoboda izgine, jo lahko cenite. In skrbi me, da sta pleme, ki mu pripadam, levica, in drugo pleme, ki ga spoštujem, desnica, razcepljena v možganih. Voditelj, ki ga opredelijo kot levega, se jim ne zdi tako slab ali nesprejemljiv kot desničarski in obratno. In vendar sta popolnoma enaka nesmisla!« Ni čudovit opis argentinskega položaja?

Poteze v brodolomu. V vladi s tesnobo v srcu pričakujejo novo pismo podpredsednice. Kot je lansko leta pisala o »funkcionarjih, ki ne funkcionirajo«, in po porazu na primarnih volitvah očrnila celotno delovanje vlade, naj bi sedaj postavila temelje novega razmerja. Kakšni bodo? Nihče ne ve. Njeni zvesti so že napadli predsednika, da »napoveduje nastope brez napovedi«. Nanašajo se na njegovo obljubo »vojne proti inflaciji«, ko res ni ničesar povedal. A potem so ukrepi dišali preveč po starem, zarjavelem orožju.

Nerazumljivo je, da se vedno spotikamo ob isti kamen. Nečesa smo se zelo dobro naučili, tako dobro, da smo to znanje izvozili v svet. A sami tega ne uporabljamo. In to je, česa ne smemo početi na makroekonomskem področju: ni uspešen kompulzivni nadzor cen, niti nenadna ukinitev izvoza, ne nerazumno povečanje davkov, napadi na meritokracijo, razdeljevanje tistega, česar nimaš, zadolževanje brez kritja, omejevanje menjalnih tečajev, spreminjanje ravnovesja med ponudbo in povpraševanjem glede na ideološke kaprice preteklosti, izbira izdajalskih partnerjev, obtoževanje drugih, napovedovanje vojne abstraktnim sovražnikom in dolg seznam drugih stvari.

In vendar v novem zagonu za dosego miru na področju inflacije znova segamo po istih ukrepih: zamrzovanje cen, dogovor o proizvodnji, povratek na stanje pred predsednikovo napovedjo … Zakaj je nekaj napovedal, ko še sam ni vedel, kaj bo ukrenil? Trgovci so res »za vsak slučaj« povišali cene. A če jih sedaj povrnejo na prejšnje stanje, ta dogovor velja le za veleblagovnice, ki zalagajo 30% prebivalstva. Ostalih 70% kupuje v tako imenovanih »bližnjih trgovinah«. Kdo bo te prisilil, da zmanjšajo cene? Kako bodo v tem stanju ugotovili inflacijo? Morda je namen, da se vrnemo v čase, ko je zavod za statistike nadziral Guillermo Moreno in »risal« inflacijo, ki je bila polovica realne. A tudi če nadzor uspe, imamo še ojačeno tiskanje nevrednega denarja (FMI zahteva, da s tem prenehajo), notranje zadolževanje (zunaj nam ne posodijo počenega groša), ojačeno nabijanje davkov … Za dva procenta je predsednik zvišal davek na izvoz sojine moke in olja. Zbrani denar bo šel v »fideicomiso«, ki ga slovar prevede kot »trust«, ki naj bi bila ustanova (ali oseba) ki mora naloženi denar upravljati v korist določenih oseb, koristnikov oz. določenega namena. Namen je, da se cena moke ne podraži in bo kruh poceni. Ali kdo verjame, da bo upravnik, tudi če bo pošten, sposoben izpeljati ta načrt?

Zeblo nas bo. Druga polemika teh dni se je razvila okoli vprašanja plina. Zvedelo se je (vedno se vse zve), da se je podsekretar za energijo pritožil, češ, da mu gospodarski minister ne da denarja za plačevanje uvoženega plina. Seveda je treba plačati v dolarjih, ki jih nimamo. Morda bodo prišli, če končno uredimo račune z Mednarodnim denarnim skladom. A dejstvo je, da moramo uvoziti ogromne količine plina, ki ga na svetu primanjkuje tudi zaradi vojne v Ukrajini. Brazilija nas je prehitela in si zagotovila bolivijski plin. Nam ga morajo pripeljati ladje, od koder je mogoče. Sedaj vlada na vso paro hiti, ker doslej niso pomislili, da bo pozimi mrzlo in da tudi industrija potrebuje plina, da požene stroje. Vse je pripeto z bucikami.

Pa še omemba sindikalnega položaja. V tem času potekajo, in bodo še potekala, paritetna pogajanja med sindikati in podjetniki, glede povišanja delavskih plač. Vlada je govorila o 45%. A sedaj, ko inflacija grozi s 60% letno, so vsi dogovori v zraku. Pa še ena omemba: klasični kovinski sindikat (UOM) je iz rok tradicionalnega peronizma prišel pod kontrolo kirchnerizma. Stari Caló je bil premagan. Njegovo mesto je zasedel kirchnerist Abel Furlan.

Tone Mizerit