Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 13

To je kirchnerizem

Prejšnji teden sem opisal, kako se je predsednik spravil v »vojno proti inflaciji«. To je bila le še nova blamaža, ker se je jasno pokazalo, da niti sam ni vedel, kaj naj stori in kakšno »orožje« naj uporabi v tej napovedani ofenzivi. Številke za tekoči mesec marec, ki že toni v pozabo, niso ravno optimistične. Sedaj že v vladi sami priznavajo, da se letna inflacija ne bo znižala. 50 odstotkov porasti cen v tekočem 2022 je za vladne ekonomiste že kar sprejemljivo. Vendar mnogi privatni strokovnjaki nakazujejo celo višje številke. Vprašanje ob vsem tem je, kaj bo spregovoril, nasvetoval ali odločil Mednarodni denarni sklad (FMI), ki kot enega važnih ciljev za ureditev argentinskega gospodarstva postavlja ravno znižanje doslej neukrotljive inflacije. Ni verjetno, da bi mednarodni strokovnjaki soglašali z »orožjem«, ki ga vlada najbolj uporablja: dogovorjene in (ali) maksimirane cene. Zadnjič smo že omenili težavo, da bi vlada sploh bila zmožna nadzirati izvrševanje raznih dogovorov o cenah. Svoj čas so v nadzor določenih cen vključili mladince skupine La Cámpora. Njihovi nastopi v raznih veleblagovnicah so bili bolj podobni pustnim maškaradam kot pa resnemu delu in seveda niso rodili nobenega učinka. Bi podoben nastop sedaj bil drugačen?

Zlagana zgodovina. Naj še tako nabija boben o ljudski volji in uspešnem delu, mora kirchnerizem priznati, da mu sreča ni mila. Začelo se je s porazom na vmesnih parlamentarnih volitvah, ki nenehno otežkoča delovanje parlamenta. Naslednji krut udarec je bilo glasovanje v parlamentu, kjer je peronistični del vlade s predsednikom na čelu in s podporo opozicije potrdil novo posojilo pri FMI. Ta dogodek je bil najhujši, ko je v senatu nasprotno stališče podpredsednice podprlo komaj deset senatorjev. Ona je zbornico zapustila pred glasovanjem, da se je izognila sramoti. Na nek način je torej bilo treba javno pokazati, da je kirchnerizem živ in zmagovit – nova pravljica o uspehu. Nič boljšega jim ni padlo v glavo, kot javni nastop ob državnem prazniku 24. marca, ki se uradno imenuje »Nacionalni dan spomina za resnico in pravico«. Spominjamo se zadnjega vojaškega udara v Argentini, ki je strmoglavil peronistično vlado, ki ji je predsedovala Peronova vdova Isabelita. V sledečem obdobju se je razmahnila levičarska gverila in vojaško zatiranje s tisočimi ubitimi in »pogrešanimi«.

Tukaj pa je treba nekaj pripomb. Kirchnerizem si je prisvojil to praznovanje, kot si je prisvojil (ukradel) boj za človekove pravice. Prvič, v tistem obdobju še ni bilo kirchnerizma. Drugič: Nestor in Cristina Kirchner sta se iz burnega in žgočega mesta La Plata preselila na jug v provinco Santa Cruz. Ni znano, da bi sodelovala v obrambi človekovih pravic. Nestor ni predstavil niti enega »habeas curpus« za kakega pogrešanega, kar je bil običajen in predpisan postopek, ki so ga množično uporabljali advokati v obrambi zasledovanih s strani vojaških oddelkov. Kot advokata pa sta oba sodelovala v prisvojitvi in izgonu družin iz stanovanj, ki jih je vlada zaplenila zaradi proslule okrožnice 1050 (Centralna banka-Martinez de Hoz). Ta naj bi služila ljudem na poti do lastnega stanovanja, pa jih je končno pustila brez vsega. Zakonca Kirchner sta se udeležila tistih finančnih posegov in tam se je začela zgodovina njunega bogastva. In še: Nestorjeva sestra (sedanja guvernerka Alicia Kirchner) je bila funkcionarka v provinci za časa vojaškega režima. Kaj torej kirchnerizem »praznuje«?

Na državni praznik je torej kirchnerizem, povezan z levico, uprizoril mogočen pohod na majski trg in »pokazal svojo moč«. A, pozor: ta moč, res prepričljiva na cesti, ne najde svojega izraza v volilnih skrinjicah. Po drugi strani. ves ta »ljudski« nastop je stal ogromno denarja za prevoze in prehrano. Opazovalci smatrajo, da je vse to je šlo iz državne blagajne. Mladi Máximo Kirchner, ki je bil duša tega izbruha, je v govoru kritiziral »prebivalce prestolnice, ki volijo tiste, ki hočejo pokriti kar je storila diktatura«. Že desetletja v prestolnici ne zmaga peronizem. A Máximo noče vedeti, da se je v peronizmu rodila kal preganjanja in uničevanja levice (trojna AAA). Da je peronistični kandidat Italo Luder imel dogovor z vojsko, da ne bo raziskoval obdobja diktature. Da je peronistični predsednik Menem podpisal pomilostitev za obtožene kršitve človekovih pravic. In končno: večina članov »peronistične« vlade živi v osovraženi prestolnici, s Cristino na čelu, ki ima stanovanje na Recoleti (v Ljubljani bi rekli »na Murglah«).

Brez cilja. Kot sem že omenil, je inflacija najbolj vidna težava sedanje vlade. Je tudi dejavnik, ki najbolj zbija vladno priljubljenost, ki neustavljivo pada. Na tem področju predsednik res ne najde poti. Sestaja se z ekonomisti, debatira s podjetniki. Potem se pa znebi čudne izjave, ko trdi, da »cene dvigajo hudiči«. In ob tem ne razloži ničesar več. To je povzročilo pravi naval norčevanja, katerega višek je bila ugotovitev, da za ukrotitev inflacije ne potrebujemo ekonomistov, temveč le eksorciste, izganjalce hudih duhov. Najbolj zanimivo je, da imamo v državi kar nekaj dobrih gospodarstvenikov. Ne pozabimo, da je Argentina relativno hitro izšla iz krize leta 2001 (Remes Lenicov, Lavagna). Vprašanje ni toliko, kaj storiti, temveč, kdo si bo upal storiti, kar je treba, da voz izpeljemo iz močvirja. Bo to možno pod pritiskom Mednarodnega denarnega sklada? Dvomim.

Omenil sem, da se je Máximo skušal pokazati zmagovitega z množičnim pocestnim pohodom. A tudi Cristina je organizirala svoj nastop. Po sramotnem porazu v senatu ob glasovanju posojila pri FMI, je predstavila vladni osnutek o novem zakonu za sestavo Sodnega sveta (Magistratura). Spomnimo naše bralce, da je kot predsednica leta 2006 s posebnim zakonom spremenila sestavo tega Sveta in s tem skušala podjarmiti sodno oblast. Število članov Sveta je zmanjšala z 20 na 13, predvsem pa je odstranila predstavnika Vrhovnega sodišča. Preteklega decembra (v Argentini je vse, kar je povezano s sodstvom, kruto počasno) je Vrhovno sodišče tisti zakon razglasilo za neustavnega. Dalo je vladi možnost, da do 15. aprila potrdi novo besedilo; v nasprotnem primeru bo stopil v veljavo stari zakon.

Cristina je stvar zavlačevala, a končno je vlada parlamentu poslala nov predlog zakona. V uradnem besedilu je število članov povečano na 17: dodali so dva pravnika, sodnik ter član iz akademskih in znanstvenih krogov, vključen pa je tudi vidik enakosti spolov. Ima tudi šest predstavnikov zakonodajne veje oblasti, tri poslance in tri senatorje; dva iz večinskega bloka v vsakem domu in enega iz prve manjšine. Ne predvideva pa zastopnika Vrhovnega sodišča. Opozicija pa zahteva prav to, in še, da ta predstavnik predseduje Svetu. A Cristina končno ni mogla zbrati zadostnega števila lastnih senatorjev. Projekt je propadel, treba ga bo spremeniti, a zakonodajni rok ne dovoli, da bi bilo besedilo potrjeno pred 15. aprilom. Nov boleč poraz 

Nove težave. Uradne številke kažejo, da je meseca januarja, v primerjavi z istim mesecem lanskega leta, industrijska proizvodnja nazadovala 0,5%. Za velika podjetja je argentinski trg vse manjši, manj predvidljiv in manj privlačen. Pred nekaj tedni je na primer avtomobilska industrija ugotovila, da ne more proizvajati sivih avtomobilov, ker ima podjetje BASF, ki dobavlja barvo, težave z uvozom surovin te barve. Ni dolarjev, ni surovin, ni barve. Celo v zelo učinkovitih panogah, kot je žitna industrija, ki ima eno najpomembnejših dejavnosti na lokalnem trgu, je država začela izgubljati relativno težo. »Pred desetimi leti je bilo v Argentini zmletih 17 % svetovne soje,« pojasnjuje eden vodilnih podjetnikov. »Danes meljemo med 12 in 13% celote. V državah, kot sta Brazilija in Kitajska, še naprej povečujejo. V Argentini pa že več kot 10 let ni bila zgrajena nobena nova tovarna. Do leta 2010 so bile nove tovarne in naložbe, vendar ni bilo te sindikalne norosti in toliko davčnih odtegljajev kot danes«.

Težave se za poljedelstvo pojavljajo še na drugem koncu. Primanjkuje dizelsko gorivo, ki ga veliko uvažamo. Ni dolarjev, ni goriva. Na črpalkah prodajajo 15 litrov na osebo. Kako bodo kmetje poganjali traktorje in normalno izpeljali žetev, če ni goriva? Če pa ne bomo poželi, ne bomo izvozili in ne bo dolarjev. Zapadli smo v začarani krog, v katerem se vrtimo a padamo vedno niže. Vlada je ukazala, naj funkcionarji ta problem rešijo.

In končno, kirchnerizem vedno bolj besno napada gospodarskega ministra zaradi dogovora z FMI. Vodja Cámpore, Andrés Larroque, je izjavil, da bi se celo Kicillof (zadnji minister Cristine kot predsednice) bolje pogajal. Kicillof je leta 2014 uredil dolg s Pariškim klubom. Plačali smo (in še plačujemo) 20% več, kot bi nam pripadalo. To je kirchnerizem.

Tone Mizerit