Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 10

Pred odločilnimi dogodki

Kar bi bil v normalnih državah miren in običajen postopek, je v Argentini vir skrajnih nasprotij in ostrih spopadov, tako v vladi kot v opoziciji. Vzrok temu čudnemu stanju je potrditev dogovora, ki ga je vladna ekipa dosegla z Mednarodnim denarnim skladom (FMI) za preureditev odplačevanja zunanjega dolga. Gre za 44.500 milijonov dolarjev, ki jih je prejel Macri proti koncu svojega mandata. Prevečkrat smo že pisali o tem, a očividno politična skupnost v državi ne pride do nekega enotnega zaključka. Vendar zadeva ni tako zapletena. Dve točki sta jasni, a kot da jih vlada ne more sprejeti. Najprej: dolgove je treba plačati; v nasprotnem primeru zapademo v neplačevanje (default) in se zapremo svetu. V tem primeru nam nihče ne bi nič posodil, nihče prodajal na up, sodno bi nam lahko svet zaplenil vse kar je državnega in kroži po svetu. Imeli smo že mednarodno afero, ko so oktobra 2012 v Ghani sodno zaplenili fregato Libertad, ki je ladja za usposabljanje argentinske vojne mornarice. Sodni odlok je bil posledica defaulta, ki ga je Argentina oklicala ob krizi leta 2001. To je le en eksotičen primer, kaj nas lahko doleti. Bolj zapletene so posledice za uvoz industrijskih surovin. Drugo dejstvo pa je, da nimamo dolarjev za odplačevanje dolga. Torej se moramo dogovoriti z upnikom, ki bo seveda stavil kake pogoje, da si zagotovi vrnitev posojenega denarja. Ti pogoji niso krivični a so strogi in bodo odmevali v argentinski družbi.

»Bog me reši mojih prijateljev …, sovražnikov se bom že sam rešil« trdi znan argentinski rek. Misel gotovo premleva predsednik Alberto Fernández, ki zadnje čase doživlja najhujše napade iz lastnih vrst. Dogovor z FMI mora po zakonu potrditi parlament. Poznamo že težave, ker po novembrskem porazu na volitvah nima lastne večine v nobeni od obeh zbornic. Potrditev je torej možna, če prepriča opozicijo, da projekt v parlamentu podpre. A te dni se je jasno pokazalo, da močna skupina vladnih poslancev dogovoru ostro nasprotuje in bo v zbornici glasovala negativno, ali pa se bo vsaj glasovanja vzdržala. To skupino načeluje  Máximo Kirchner, ki tudi sicer na vse načine nasprotuje predsedniku. Če to dela sin, z njim gotovo soglaša njegova mati, podpredsednica Cristina, ki je sicer tiho, ker že tako sin preveč govori.

Polemika poteka okoli zahteve Mednarodnega denarnega sklada, da vlada postopoma a močno zniža državni deficit. Eden izmed načinov je, da zniža in končno odstrani subvencije pri tarifah javnih storitev. Za elektriko, plin, vodo, plačujemo komaj med 10 do 30% stroškov proizvodnje. Ostalo zalaga država. Če to spremenimo, korak za korakom, bo cena javnih tarif poskočila in nato rastla vzporedno z inflacijo. S tem bo konec priljubljenosti in v vladnih vrstah že računajo na hud poraz na volitvah leta 2023. To je edini vzrok skrbi te skupine, ki jo pooseblja La Cámpora pod vodstvom sina podpredsednice. Zato je Máximo odstopil kor vodja vladne poslanske skupine, zato ga ni bilo na otvoritvi rednega zasedanja parlamenta, zato javno kritizira predsednika in napada Mednarodni denarni sklad. Predsednik ima najhujšo opozicijo v samih vladnih vrstah, v najtežjem, odločilnem trenutku svojega vladanja.

Razumljivo pa je tudi, da opozicija noče, da jo vlada zaplete v svoje notranje prepire, še manj pa, da bi postala grešni kozel sledečih ukrepov na področju tarif. Že tako jo vlada krivi vseh sedanjih križev in težav, kot da bi bil le Macri kriv brezupnega stanja. Ko je otvoril redno zasedanje kongresa je Fernández poudarjal krivdo prejšnje vlade. S tem je povzročil, da so se poslanci stranke PRO (Macri) dvignili in protestno odšli. Ali res misli, da ga bo opozicija podprla s takim nastopom? Opozicija res noče, da bi država zapadla v neplačevanje. A tudi noče, da bi prevzela krivdo za sledeče ukrepe, ki jih bo odločila vlada. Iščejo torej neko srednjo pot, da bi preprečili default, a da ne bi »potrdili« vladnega gospodarskega programa. Odločili naj bi jutri, četrtek 10. marca, a je še vse v zraku.

Vsi združeni? V enem zadnjih javnih pozivov so argentinski škofje prosili politične stranke, da naj v skupnem naporu poiščejo izhod iz krize, ki prizadeva narod. Ko skoraj polovica prebivalcev trpi pomanjkanje in uboštvo, bi morali odpasti osebni ali strankarski interesi in naj bi skupni napor popeljal državo v nekoliko boljše čase. To pa je popolna utopija. Vrnimo pogled na otvoritev parlamentarnega obdobja. Predsednik je v svojem govoru predstavil sliko uspešne države in doživel, da so mu iz vrsta opozicije postregli s kriki »to je laž«. Izbral je enega izmed parlamentarcev in mu zabrusil: »Ti me poznaš, Alfredo, ti veš, da jaz ne lažem«. »Alfredo« je bil Cornejo, bivši guverner Mendoze, sedanji senator in predsednik radikalne stranke, ki je del opozicije. A s tem se je predsednik izpostavil, da so mu potem posredovali vse izrezke iz arhiva, kjer je pred štirimi leti govoril (in pisal) ravno obratno kot trdi sedaj, ko tako ponesrečeno vodi državo. Njegova skrb je, da se ne bi zameril podpredsednici, ki ga je postavila na to mesto.

A mimo posebnih primerov, je ves njegov govor izzvenel v prazno. Poglejmo: nenehno se je skliceval na preteklost, da ne bi prevzel nobene odgovornosti za gospodarsko katastrofo, ki jo povzroča vlada; podajal je izkrivljene statistične podatke, da bi prikazal neobstoječo realnost; pred parlamentom je risal blesteče cilje, ne da bi povedal, kako bo vlada te cilje dosegla. Preprosto: pobožne želje ali, po tipičnem argentinskem izrazu, prodajanje dima. Bodimo stvarni; predsednik se hvali, da tudi po dogovoru z FMI ne bo izvedena nobena strukturna reforma za odpravo kroničnih neravnovesij v argentinskem gospodarstvu. Če zagotavlja, da se ne bodo dotaknili delavske zakonodaje, s tem postavlja jez domačim in tujim investicijam. Kdo bo vložil svoj denar in ustvaril nova delovna mesta?

Skoraj neopazno pa je šel mimo malenkosten dogodek, ki jasno kaže na težko argentinsko stanje. Javier Papa, funkcionar na gospodarskem ministrstvu, je zapustil položaj svetovalca kabineta. Ni odšel iz »osebnih«, temveč iz poklicnih razlogov, kar je jasno povedal v težkem odstopnem pismu. To je storil dan po sklenitvi sporazuma z Mednarodnim denarnim skladom. Tokrat je Papa nedvoumno pojasnil stanje: »Moj sedanji odstop je posledica nenehnih kratkoročnih ukrepov, ki niso v skladu s srednje-dolgoročno razvojno gospodarsko usmeritvijo, ki jo naša država tako zelo potrebuje.« Papa je opozoril na »prevladujoče oblike vodenja na ministrstvu in zunaj njega, ki niso združljive z mojo strokovno izobrazbo, delovno etiko in poklicanostjo za javno službo«. Če srednjerazredni funkcionar tako jasno vidi in oceni položaj, tega ne vidijo ne ministri ne predsednik? Ali tega nočejo videti?

Proglasil se je za kandidata. V javnosti je močno odjeknil tudi nastop predsednika na zborovanju v eni izmed predmestnih občin. Tam je župan Mario Ishii branil vladno delovanje in napadal »upornike« (La Cámpora). Alberto se mu je zahvalil in obljubil vrsto del v prid tamkajšnjim prebivalcem »še pred koncem mojega prvega mandata«. Že nekaj časa se govori, da ima predsednik namen, da se ponovno predstavi za predsedniško kandidaturo. A ta je prvi primer, da to jasno (in javno) izrazi. Dogodek obelodani nek nov pojav na vladnem polju. Po zadnjih in ponesrečenih volitvah so v vladnih vrstah močno odjeknili glasovi, da bi morali tudi peronisti odločiti kandidature na primarnih volitvah in ne, da so kandidatne liste vedno sad prsta sedanje podpredsednice. Cristina je tista, ki je doslej odločala kdo bo kandidat na državni, provincijski in celo občinski ravni. Alberto računa s tem in se postavlja v vrsto, v upanju, da mu bo sreča mila.

Ta njegov namen, ki nima nobene stvarne podlage, saj njegova zvezda pada v zaton, je stara bolezen argentinskih predsednikov. Alfonsín je selil prestolnico, ko se je vse okoli njega podiralo. Pa še takrat je sanjal o »tretjem zgodovinskem gibanju«, kar je bila tiha želja vseh predsednikov, civilnih in vojaških, od Perona pa do danes. In prav Perón je bil tisti, ki je izrekel kruto geslo, ki preganja vse argentinske politike od nekdaj pa do danes: »Edina resnica je realnost«. In prav realnost nam kaže najbolj porazno sliko naše družbe.

Tone Mizerit