Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 9f

Virus kot zrcalo

Dovolite mi, da zapišem, da sem zaskrbljen. Menim pa, da težava ni samo zdravstvene narave. Je tudi socialne, politične, sodne, varnostne. Vse je pomešano v nekem peklenskem golažu, z začimbami ideološke in osebne narave. Temu dodajmo skrajno zapletene gospodarske okoliščine, pa bomo imeli radiografijo sedanje Argentine. V tem položaju je koronavirus glavna nevarnost, ko se množi število okuženih in mrtvih. Obenem pa je Covid-19 dejavnik, ki korak za korakom razgali realno stanje argentinske družbe, a je tudi izgovor, s katerim se izvajajo ukrepi z jasnim političnim in ideološkim prizvokom.

Vrnimo se k pandemiji. Jasno se bliža višek, čeprav se datum nenehno prestavlja in odlaga. Število okuženih v državi je preseglo štiri tisoče, število mrtvih pa že dve stotini. Vendar, od prvega primera obolelosti do stotine žrtev je poteklo 38 dni, naslednjih sto mrtvih pa smo zabeležili v samo 14 dneh. To so suhe številke a nas opozarjajo, da najhujše šele prihaja. Nenadoma pa se je pojavil drug dejavnik. Tako v prestolnem mestu, ko v raznih krajih v notranjosti smo bili priče množičnih okuženj v domovih za starejše občane. Ti dogodki pa so pokazali žalostno plat argentinske družbe: zapuščenost teh domov, zapuščenost starčkov v teh »domovih«, ki so prevečkrat le skladišča najbolj prizadetih.

Ko se pogledamo v zrcalo. Prvi primer okuženja v teh ustanovah so mediji zasledili v prestolnem mestu, v okraju Belgrano. Ni bilo zdravnika, niti pravega bolničarja. Predstavnik lastnikov se je pokazal šele, ko je prišla policija. Stanje: devet okuženih; nekateri skrajno nevarni. Drugi je bil v Floresu: 39 okuženih in pet mrtvih. Potem je kar deževalo primerov v mestu ali v notranjosti. Je moral priti koronavirus s Kitajske, da se je javnost zavedla krutega položaja zapuščenih starčkov, ki so predmet izkoriščanja v tej trgovini »oskrbovanja«?

Imamo tudi privatne klinike in sanatorije po vsej državi, ki so prav tako le izgovor za donosno opravilo, za katerega ni nihče odgovoren in je delo odvisno le od dobre volje in človeškega čutenja nekaterih zaposlenih. Splošno okuženje v sanatoriju v kraju Escobar je pritegnilo pozornost na to področje. A že predhodno je zdravstveno osebje raznih bolnišnic, sanatorijev in klinik tožilo, da nimajo vredne opreme (včasih tudi nevredne ne), za opravo z bolniki, okuženimi z grozečim virusom.

Potem pa se je pojavila še novica o položaju v jetnišnicah. Saj smo vedeli, da so tudi te »skladišča«, kjer so natrpani kaznjenci v pogojih, ki niso ravno vredni človeka. Natrpanost jetnikov je skrajna: kjer je prostora za deset, jih je običajno najmanj dvanajst. Ko se je pojavil prvi primer okuženja v eni izmed jetnišnic je zagorelo. Uporniki kraju v Villa Devoto so, kot je običajno v teh primerih, zažgali žimnice in prisilili oblasti na pogajanja. To je še vedno v teku po vsej državi. A provinca Buenos Aires je poseben primer.

V ječah te province je okoli 40.000 zapornikov. Bolniški prostori v jetnišnicah so nezadostni že v normalnih razmerah, kaj šele, če tja vdere pandemija. Strokovnjaki so svetovali, naj se v vsaki jetnišnici organizirajo prostori za bolniško postrežbo obolelih. A da se to izpelje, bi bilo treba izpustiti oziroma dovoliti domači zapor petnajst odstotkov jetnikov. Torej, 6.000 zločincev bo zapustilo jetnišnice. Tisoč jih je že doma. Prvotno naj bi bili to zaporniki z manjšimi kaznimi in nikakor morilci ali posiljevalci. Stvarnost kaže, da so se vrata odprla brez vsakega resnega kriterija. Morilci so se vrnili v kraje svojih zločinov, posiljevalci v bližino svojih žrtev. Nihče jih resno ne nadzira. Vse je legalno, ker dovoljenja za »domači pripor« podpisujejo sodniki. Celoten postopek pa vodi »Komisija za spomin«, ki se v znamenju levičarske gverile bori za »človekove pravice«. In vlada? Predsednik Alberto Fernández je soglašal. Predsednik poslanske zbornice Sergio Massa je zagrozil, da bo uvedel sodne postopke proti sodnikom, ki bi neutemeljeno izpuščali zločince na svobodo. Minister za varnost province, Sergio Berni, pa je izjavil: »Če bi bilo po moje, ne bi nikogar izpustil.« Svoboda mišljenja?

Kaj pa Kubanci? V prejšnji številki sem omenil napovedan prihod 200 kubanskih zdravnikov, ki naj pomagajo v borbi proti Covid-19, ko bo pandemija na višku v provinci Buenos Aires. Zakaj je važnih teh nekaj kubanskih zdravnikov? Ker je njihov prihod politične in ne zdravstvene narave. Argentina ima dovolj zdravnikov. Statistike govorijo o sorazmerju 3,6 zdravnikov na 1000 prebivalcev, kar je najvišje v območju. Daleč prekaša sosede (Brazilija, Urugvaj, Mehiko) in celo razvite države kot so Kanada in Švica. Poleg tega je trenutno nad 200 zdravnikov na različnih tečajih, podiplomskih študijih in specializaciji v inozemstvu, ki čakajo, kdaj se jih bo država usmilila in jih pripeljala domov.

Druga zadeva: vsak zdravnik iz inozemstva mora položiti zadevni izpit, predno lahko izvaja svojo stroko. Bo to veljalo tudi za kubanske zdravnike? Ne. Po vladnem dekretu bodo dobili »začasno habilitacijo«. So strokovnjaki v zadevi Covid-19? Ne. S strani vlade province Buenos Aires celo trdijo, da jih ne bodo poslali »v prvo vrsto«, da bodo bolj za pomoč na zdravstvenih mestih, ko bodo argentinske zdravnike zaposlili na področju pandemije. Je torej smiseln ta prihod, ko v državi ne manjka zdravnikov in je več tisoč tistih, ki so že dokončali študije, izpolnili prakso in vse pogoje za delovanje, in čakajo le še birokratskega potrdila? Zdravniška federacija province Buenos Aires je proti njihovemu prihodu ostro protestirala in z dokazi utemeljila, da ima Argentina dovolj lastnih in usposobljenih zdravnikov.

Kubanski zdravniki so raztreseni po vsem svetu. Potem, ko sem v prejšnjem članku napovedal, da se bom vrnil k tej snovi, mi je prijatelj poslal sledeč opis: »Pred nekaj leti sem bil s sinom Valentinom, ki živi v Avstraliji, na otoku Timor, kakih 400 km severno od te dežele. Timor Leste je neodvisna država, a ena najrevnejših na svetu, kak milijon prebivalcev. Praktično živi od svetovne podpore. Kuba je poslala tja okoli 30 zdravnikov. Valentin je v tistem času večkrat poslovno potoval tja. Predstavil mi je znanca, Panamca, ki je bil v prijateljskih odnosih z Kubanko, ne zdravnico, ki je bila v tej skupini. Zaupno je prijatelju razložila, kako to deluje: zdravniki so vsi mladi, poročeni, a družine so ostale na Kubi. Z njimi je prišel tudi politični nadzornik (politkomisar - moja opomba). Njegovih navodil se morajo strogo držati. On tudi obdrži njihove potne liste. Stanujejo v zaprtem območju, ki ga, razen za v službo,  lahko zapustijo le z njegovim dovoljenjem. Te zdravnike plačuje Malezija: 2000 dolarjev na mesec, od katerih jih  zdravnik dobi 300 (kar je desetkrat kubanska plača). Ostalo gre na Kubo. Kot vidiš, so kubanski zdravniki važen dohodek za ta otok, posebno sedaj, ko ni turizma. V primeru Argentine je verjetno, da bi bili tudi politično angažirani, posebno še, ker jih ponuja naša podpredsednica.« Ob tem omenim, da se govori celo, da bi Argentina Kubi plačala s hrano (poljskimi pridelki), ki jo v Kubi primanjkuje.

Saj ne vedo kaj delajo. V tem položaju je opozicija precej zbledela. Ni soglasja niti enotnega nastopa, ki bi ogrožal vlado. Dejansko ima vlada večje težave v lastnih vrstah. Glede zdravstvenih ukrepov: ko je predsednik napovedal podaljšanje karantene, je odločil dovoljenje dnevnih »razvedrilnih« sprehodov. Trije peronistični guvernerji in opozicijski vodja mestne vlade prestolnice so soglasno odločili drugače. Kratek stik? Razpotje glede jetnikov smo že omenili. Tudi do kubanskih zdravnikov v vladi niso edini. Jasno se vidi v ozadju vpliv podpredsednice, ki meša štrene teh neštetih različnih skupin, ki tvorijo vladno povezavo.

Potem pa še gospodarski in socialni položaj. Tudi na tem področju se je peronizem znašel pred ogledalom. Primer: občino La Matanza (dva milijona duš) že od leta 1983 upravljajo peronistični župani, pa ima najbolj revne in zapuščene predele. Kako jim vlada svetuje, naj si umivajo roke, če v mnogih predelih ni vode, ali je edina javna vodna pipa oddaljena nekaj sto metrov? To je sad populizma in korupcije.

Na gospodarsko upravljanje v karanteni sploh nima enotnega pogleda. Za izhod ob koncu tega stanja še manj. Pa zunanji dolg? To je drugo vprašanje. Če bi sodili po vladnih korakih, se podajamo naravnost v default. Imajo kje skrit kakšen adut? Ali sploh vedo kaj delajo?

Tone Mizerit

Intermezzo

V zadnjem članku (Iz življenja v Argentini - Leto III, št. 9e) na začetku omenjam Tineta Debeljaka ml. in njegovo črtico »Pampa«, pesniški zbirki »Pesmi iz pampe« (1965 - Vinko Rode, Tine Debeljak ml. - 64 strani), ki je izšla pri Mladinski vezi. Ker je kak bralec izrazil željo pojasnila o tem delu, se mi je porodila misel, da bi se ta »intermezzo« ozrl na danes skoraj pozabljeno Mladinsko vez.

Revija, najprej razmnožena, potem tiskana na primitivni offset, je izhajala med leti 1957 in 1993. Bila je mesečnik - v najboljšem obdobju je izhajalo deset številk na leto. Pisala in izdajala ga je »banda« mladih dijakov in študentov, zaljubljenih v slovensko pisano besedo. Razpečavali  smo jo po lastni mreži med mladimi Slovenci in potomci v Buenos Airesu. Občasno je kak izvod pronical do Mendoze in Bariloč. Kot urednik sem okoli leta 1966 poslal nekaj izvodov v Brazilijo, kjer je živela veja rodu Savellijevih.

V svoji knjigi »Večkulturna Slovenija - Položaj migrantske književnosti in kulture v slovenskem prostoru« (Zbirka Migracije 15 - Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, str. 54) dr. Janja Žitnik Serafin piše sledeče: »Druge slovenske ustanove v Buenos Airesu, ki so občasno izdale tudi kakšno literarno delo v knjižni obliki, so Svobodna Slovenija, Tabor, Vestnik, Katoliški misijoni (oziroma Editorial Baraga), Slovensko dušno pastirstvo, Slovensko gledališče), Sij slovenske svobode, Mladinska vez in Duhovno življenje.« Tako je MV uradno bila priznana kot založba.

Dejansko je v knjižni obliki izšla le omenjena zbirka poezij Rodeta in Debeljaka; kot brošurica (8 strani) pa še »Ne čakaj pomladi«  (1968) prezgodaj umrlega Janeza Kačarja. »Pesmi iz pampe« je bila dejansko samozaložena, saj sta vse stroške krila avtorja. Revija je dala le ime in žig, da je bilo delo bolj vredno predstavljeno.

Prvi del, »Osnovne misli« je vseboval sedemnajst poezij Vinka Rodeta. Drugi del, »Homo viator«, pa dvajset Tineta Debeljaka ml. Ta del je imel prozni uvod, ki ga omenjam v svojem članku. Dojamemo in občutimo ga bolje tisti, ki pampo poznamo in nas je že kdaj ugrabila in zaprla v svojo čarobno neskončnost.

Kot »za branje v karanteni« danes ponatisnem tisti uvod.

Tone Mizerit

PAMPA

Tine Debeljak ml.

Kakor morje te zaziblje pampa v svojo skrivnost. Hodiš, hodiš, pa ne prideš do konca. Saj skoraj ni meje med nebom in zemljo. En sam korak, pa zapustiš to rjavo puščo, le sem pa tja poraslo s šopi trave, in daleč, daleč kak evkalipt, ki prereže enoličnost.

En sam korak, pa si na nebu. Le kako je tam? Je tudi nebo ravna, modra puščava, na kateri cveto bele zvezde?

Sedel sem pod ombujem in misli so se mi podile po glavi. Vedno me je vabila skrivnostna črta med nebom in zemljo. A se še nisem mogel odločiti.

„Bi šel na pot?‟

Dvignil sem oči in pogledal naravnost v popoldansko sonce. Zaščemelo me je, da sem se zdrznil:

„Pojdem!‟                                      

Nisem vedel, kako sem vstal in se napotil proti soncu. Zapustil sem varno senco ombuja in odločno stisnil ustnice:

„Kmalu bom na obzorju. In tam bom ujel sonce. Ujel ga bom!‟

Hodil sem in hodil, kar povprek po mrtvi zemlji, šopih trave in rjavem prahu.

Sonce se je nagnilo v zaton in s čudno rdečkasto barvo osvetljevalo obzorje.

„Kako sem blizu! Saj je sonce že veliko večje kot prej. Še malo, pa ga dosežem!‟

Začel sem teči. Sonce se je že dotikalo obzorja, a do njega sem imel le malo. Veliko, rdeče kolo je počivalo na pampi nedaleč pred menoj.

Napel sem zadnje sile, toda sonce se je počasi ugrezalo v pampo. Samo še vrhnji del ga je bilo videti, potem je še ta utonil.

Še vedno sem tekel. Šele ko me je objel vijolični mrak, sem se sunkoma ustavil in plašno ozrl:

„Kje je sonce? Saj sem ga že skoraj imel. V pampo se mi moglo skriti. Kje je?‟

Glava mi je trudno omahnila. Nikjer ni bilo videti sonca, le v daljavi se je košatil ombu.

„Jutri! Jutri ga prav gotovo ujamem. Bolj bom pazil in že zarana pojdem na pot! Samo da spet vzide. Da le vzide!‟

Počasi sem se obrnil proti temnemu ombuju.

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 9e

Obzorje

Zbirka poezij »Pesmi iz pampe« (Vinko Rode/Tine Debeljak ml.), je izšla pred 55 leti v založbi Mladinska vez. V črtici »Pampa«, ki je bila uvod v njegov del knjige (»Homo viator«), je tedaj mladi Tinček (R.I.P.) poosebil avtorja, ki hiti proti obzorju z namenom (in v upanju) da doseže tisto daljno črto predno zaide sonce. Podvig se seveda izjalovi, a pesnik je namenjen, da bo naslednji dan znova stopil na pot, v upanju, da mu tedaj uspe in mu obzorje (in sonce) ne uide. Prispodoba mi je prišla na misel, ko pričakujem (kot ves svet), kdaj bo konec karantene in se bomo vrnili v vsaj nekoliko bolj »normalno življenje«. Tedaj bomo dosegli obzorje - in sonce.

Saj je razumljiva ta strategija, da nam napovedo domači zapor za štirinajst dni; potem za dodatnih štirinajst; in še in še … Če bi vlada že v začetku napovedala dvomesečno karanteno, bi bila izvedba težja. A to neskončno oddaljevanje, ko vidimo obzorje skoraj na dosegu roke, pa se nam znova in znova odmakne, povzroča neko duševno bolest, ki nas poriva v obup. Tako ljudje čutijo to stanje, ko vlada napoveduje, da bodo po 26. aprilu, datum predhodno napovedan kot zaključek izolacije, dobo omejitve svobodnega gibanja znova podaljšali. Bo nekoliko več delovanja 4. maja? Bomo bolj svobodni teden kasneje? In mi, starejši, najbolj ogroženi, bomo sploh kdaj prosto zaživeli in zadihali? Če bi zapadel črnemu humorju in ostal v območju slovenske literature, bi zatrdil, da bomo Pesmi iz pampe zapeli v Pahorjevi Nekropoli.

Ko se uspeh spremeni v dvom. Saj bi vlada gotovo z veseljem napovedala konec karantene. A to je nemogoče, dokler ni konca pandemije. Je pa zanimivo, kako politologi razlagajo, da se predsednik dejansko boji trenutka, ko bo Covid-19 nastopil pot v pozabo. Alberto Fernández je miren in se dobro počuti, dokler ima kontrolo nad položajem. On misli, da obvlada situacijo. Ko pišem te vrstice je število okuženih v Argentini 3144, mrtvih pa 151.

Po mesecu boja proti virusu in za prebivalstvo, ki se suka okoli 45 milijonov, so ti podatki kar v redu. Predsednik te številke smatra kot uspeh in na to kaže tudi njegova priljubljenost, ki presega 80%. Isto število prebivalstva soglaša z vladno zdravstveno politiko in jo smatra za uspešno. Poleg tega, s političnega vidika, mu je uspelo, da je zavzel odločilno mesto v javnem upoštevanju, medtem ko je podpredsednica Cristina Kirchner ostala kakor zasenčena. Napenja vse sile, da bi se povrnila v središče dogajanja, a je zamudila ta vlak. Predsedniku je uspelo tudi, vsaj delno, da obvlada socialni položaj. Sredi popolnega zastoja gospodarstva, ko nihče ničesar ne proizvaja, še ni prišlo do izrazov nejevolje, ne izgredov, niti kaj večjih napadov na veleblagovnice, kot ob krizi leta 2001. Seveda, sedaj je na vladi peronizem.

Ta mir, ki ga predsednik smatra kot svoj največji uspeh, pa državo stane izredne količine denarnih sredstev. Kje jih dobiva? Kot smo že nekajkrat omenili, tiska vedno manj vreden denar. Vsi ekonomisti soglašajo, da v tem stanju ni drugega izhoda. A vsi se tudi sprašujejo, kaj bo potem. In tega se tudi predsednik zaveda in se tega boji. Uspešen boj proti koronavirusu je tudi prestavil, in še prestavlja na poznejši datum, vrhunec pandemije. Prvotno so višek okuženja pričakovali za konec aprila, potem za začetek ali sredo maja. Sedaj že govorijo o juniju. Bi bilo smiselno, da karanteno odpovedo še pred, ali celo med špico bolezni? Po drugi strani pa je nemogoče v nedogled gospodarstvo držati v okovih. Nobena država tega ne prenese, najmanj Argentina. Vsak uspešen dan izolacije, je izgubljen na ekonomskem področju. Zmaga se tako spremeni v dvom, ko se v vladi sprašujejo za pot, ki naj nas izpelje iz tega začaranega kroga.

Strah in trepet. V tem položaju vlada načrtuje postopno popuščanje. Posamezna področja delovanja se bodo obnovila, tako da bi sovpadal boj proti pandemiji z obnavljanjem gospodarske dejavnosti. A vprašanje je, kako to storiti in katera območja naj prej pridejo na vrsto. Glavna težava v tem ni samo obratovanje, temveč tudi vpliv zaposlenih v delovanje transporta. Te težave ni upoštevati v naseljih in manjših mestih v notranjosti. Zato bo tam popustljivost hitrejša. Odvisna bo od ukrepov guvernerjev in županov. A v velemestih (prestolni Buenos Aires, Rosario, Cordoba, Mendoza …) so avtobusi, predvsem pa vlak, najbolj nevarna priložnost za okuženje. Si predstavljate proge kot Roca ali Sarmiento ob urah prometne špice? Tega se boji vlada in to upošteva, ko pripravlja načrt ohlapnosti karantene.

Zato o delovanju javnih uradov trenutno še ni govora. Tu število zaposlenih presega tri milijone (državni, provincijski in občinski), delovanje od doma pa je med najbolj uspešnimi. Gradbena dejavnost je važna, ker je število neformalno zaposlenih ogromno in so ti ljudje socialno najbolj prizadeti. A tudi tu odlašajo, ker je tudi nevarno območje okuženja. Sodišča delujejo le za nujne primere. Število zaposlenih na tem področju je veliko, in nevarnost okuženja vedno prisotno. In končno - vzgojno področje. Številke povedo, da je med osnovno šolo, gimnazijo in univerzitetnimi študenti 15 milijonov duš, katerim moramo dodati še milijon učiteljev in profesorjev. Tudi na področju transporta je vpliv teh dejavnikov izreden. Torej bomo šolstvo, ki doslej bolj ali manj uspešno deluje po internetnem omrežju, obnovili šele avgusta, ko naj bi bil vrhunec bolezni že mimo.

Še posebna zanimivost. Te dni so s strani tobačne industrije objavili, da bodo v desetih dneh izpraznili zalogo cigaret. Nekaterih znamk že nekaj časa primanjkuje, tovarne pa, kot vse druge, stojijo. Pomanjkanje cigaret bi pomenilo tudi, da bi zaprlo vsaj 10.000 kioskov, kajti tobak predstavlja 35% njihovega zaslužka. Pomislimo na kadilce: zaprti, pa brez cigaret? Za njih je pomanjkanje tobaka hujše kot pomanjkanje hrane. Bo po tej strani prišel upor?

Mimogrede. Medtem, ko se bori proti virusu, je vlada tujim upnikom predložila svoj načrt »preureditve« zunanjega dolga. Pod geslom »Argentina danes ne more plačati ničesar«, je ponudila nov dogovor. Obsega 70 tisoč milijonov dolarjev, ki zapadejo v kratkoročnem obdobju. Povejmo, da celotni argentinski dolg znaša 332 tisoč milijonov dolarjev. Za vsoto, ki je vključena v sedanji predlog, vlada ponuja sledeče: da preloži za tri leta vsakršno odplačevanje; odpiše 62% obresti dolga in 5,4% glavnice. Tako bi tistih 70 tisoč M zmanjšala na 37.900 milijonov dolarjev in to začela odplačevati po treh letih. »Ni druge ponudbe« je zatrdil minister Guzmán. Upniki so seveda ponudbo takoj zavrnili. Argentina, ki bi včeraj morala plačati obrok 500 milijonov dolarjev, tega ni storila. S tem je začel teči dodatni mesec dni, predno zapade v »default«, neplačevanje. To bi jo postavilo izven finančnih trgov (kot leta 2001) in grobo prizadelo gospodarsko stanje. Nihče tega noče, ne vlada ne upniki. Kdo (in koliko) bo popustil?

Omenili smo, da hoče podpredsednica na vsak način zavzeti vidno mesto v javnosti. Cristina ne prenese, da ni v središču dogajanja. Zato skuša na vsak način izpeljati zakon o davku na velika premoženja. V tem primeru je potreben poseben zakon. Ker parlament ne deluje (plače vseeno prejemajo), predlaga, da bi zasedali »virtualno«, po internetu. Zato se je obrnila na vrhovno sodišče z zahtevo, naj se izreče, da je tako zasedanje zakonito. To sploh nima smisla, ker sta pravosodna in zakonodajna oblast neodvisni. Vrhovni tožilec je sodišču že »svetoval«, naj prošnjo zavrne, ne da bi se izreklo o vorašanju. To lahko stori le potem, če bi kdo tožil parlament glede ustavnosti postopka. To Cristina ve, a ta polemika jo postavi v sredino odra.

Druga njena poteza pa je, da je guvernerja province Buenos Aires zavedla v afero »kubanskih zdravnikov«. Dvesto naj bi jih prišlo v Argentino, da bi pomagali v boju proti koronavirusu. Kicillof je, kot vreden levičar, na to pristal. S tem pa je sprožil hudo polemiko, ki se vleče v nedogled. Minister za zdravstvo zvezne vlade je že potrdil, da zdravniki pridejo. A odpor proti temu raste iz dneva v dan. Zadeva kubanskih zdravnikov je tako zanimiva, da zasluži daljši opis. To bo snov za prihodnji članek.

Svet pa pretresa tudi petrolejska kriza. Cene padajo in v ZDA celo plačajo, če petrolej odpelješ. Zato grozno padajo cene bencina tudi na črpalkah. Kaj pa v Argentini? Da bi se tukaj cene znižale, kot na svetovnem trgu? To bi bila, sredi vse tragedije, prava aprilska šala.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 9d

Povratek dolarja

Ves svet se vrti okoli ene same, majčkene, nevidne stvarce. Virus COVID-19 je vse postavil na glavo. Način, kako je vdrl v naše življenje me spominja na turške vpade v Slovenijo ob koncu poznega srednjega veka. Ni brezsmiselno, saj je takrat tudi razgrajala kuga in življenje dejansko ni bilo nič vredno. Kaj pa danes? Koronavirus nas postavlja pred težka vprašanja. Filozofi že pišejo o novi dobi, ekonomisti razmišljajo o usodi kapitalizma, levica sanja o novem zagonu socializma … Medtem štejemo okužene in umrle in upamo na skorajšnje izboljšanje položaja. Znanstveniki napovedujejo, da bodo v doglednem času odkrili cepilo in našli zdravilo, ki naj bi svetu povrnilo mir. Potem, baje, se bomo vrnili v življenje, ki smo ga poznali. Ali pa ne.

Argentina ni izjema. A je na nek način posebna. Pandemija nas je prizadela sredi izredne gospodarske in socialne krize. Absolutno neizplačljiv je naš zunanji dolg, gospodarstvo že dolge mesece nazaduje in revščina se je povzpela do 38% prebivalstva. Široki pasovi predmestij nimajo najbolj osnovne sanitarne strukture: ni vode, ni odvodnih cevi, ni asfaltiranih cest in na cestah, kjer ni kamenja, se čevlji pogrezajo v blato. Vlade so, druga za drugo, zavozile državo v to močvirje, kjer nas je, v ključnem trenutku poizkusa obnove, presenetil še COVID-19.

Soneti nesreče. Zakaj ta naslov? Ker bi skoraj lahko s Prešernom zapeli, da nam zija nasproti »… globoko brezno brez vse rešne poti.« Ko je v Evropi pandemija že kazala svojo pogubno moč in je naš minister za zdravstvo napovedoval, da bo do nas prišla šele »sredi zime«, je bila vsa pozornost osredotočena v dolar in zadevo zunanjega dolga. Pa smo na to skoraj že vsi pozabili. Seveda ni pozabil gospodarski minister Guzmán, ki bo te dni upnikom predstavil argentinsko ponudbo, kako naj »skupaj« rešimo zadevo. Vsi soglašajo, tudi Mednarodni denarni sklad (FMI), da Argentina ne more plačati tega dolga. Argentinski osnutek še ni točno znan, a v grobih potezah naj bi predlagali, da se odplačevanje glavnice in obresti odloži za tri ali celo štiri leta. Prej je minister namigoval, da ne no prosil (zahteval?), da upniki odpišejo del glavnice. Sedaj pa se že govori o predlogu, da se glavnica zniža za 50%.

Ko bomo končno vedeli, kaj Argentina predlaga, in bodo upniki predlog zavrnili, se bo začelo pravo pogajanje. Mnogokrat smo že pisali, da kapitalne skupine, ki imajo v lasti večino argentinskih bonov, zahtevajo naj vlada pojasni kakšen je gospodarski načrt, ki bo zagotovil, da bo država čez tri ali štiri leta sploh v stanju, da dolg odplačuje po dogovorjenih pogojih. Guzmán (in Alberto Fernández) odgovarja, da načrt obstoja, a da ga nočejo objaviti, ker je del strategije pogajanja. Vendar tudi številni argentinski ekonomisti trdijo, da načrta ni, enostavno, ker ga niso pripravili. Vsa predvidevanja, vse poteze so odvisne od tega, kakšen bo izid pogajanj.

Sedaj pa mnogi ekonomisti zahtevajo, naj vlada razloži, kaj bo storila na gospodarskem področju, ko bo pandemija mimo, ali vsaj, ko bomo odpravili karanteno. Isto zahtevo, a še bolj dramatično, postavljajo podjetniki, mali in veliki. Že tri tedne država stoji in ne proizvaja ničesar. Prizadeta so vsa podjetja, nekatera bolj, druga manj. Vsi opozarjajo, da če država ne poseže na to področje, se bližamo splošnemu kaosu. Medtem, ko ni dohodkov, pa morajo lastniki dajati delavcem mesečne plače. Vlada ponuja posojila z nizkimi obrestmi, ali celo napoveduje, da brez obresti, a banke o tem nočejo slišati. Trgovine so posebej prizadete. Blagovni trgovski centri (shoping) opozarjajo, da bodo morali odpovedati delovanje in pustiti na cesti 100.000 uslužbencev. 35.000 malih podjetij je že napovedalo, da zapirajo vrata, ker da tako ne morejo obratovati. Vlada pa ne pove, kakšen je gospodarski program za po pandemiji. In strokovnjaki smatrajo, da ga ne napove, ker ga enostavno nima. Kot v zadevi upnikov in zunanjega dolga. Čaka, kaj bo, ko bo prišel trenutek odprtja gospodarskih dejavnosti. Na to se nanašamo, ko govorimo o breznu »brez vse rešne poti«.

Na razpotju. Glede sanitarnega delovanja, vlada uživa splošno priznanje. Hvalijo zgodnjo napoved karentene, pozitivno omenjajo priprave na trenutek, ko bo okuženje doseglo višek, soglašajo s socialnim oskrbovanjem prizadetega prebivalstva. Opozicija je v tem času spremljala vse vladne korake. In zakaj je predsednik modro odločil v teh zadevah? Ker ima skupino strokovnjakov, ki mu pametno svetujejo. A tu se priznanje zaključi, ker se pojavljajo resni dvomi glede gospodarskega izhoda. Vzrok? Ker si ne pusti svetovati! Vsi resni opazovalci v medijih javno in glasno svetujejo, naj se končno vendar zbere Socialno gospodarski svet, ki naj pripravi kratkoročni in predvsem dolgoročni načrt za izhod iz krize in nadaljnje delovanje.

Ni razumljivo, zakaj predsednik ne stori tega koraka. A ni zanemarjati mnenja, da so o tej točki v vladi sami mnenja tako različna, da ne morejo priti do skupnega položaja. Jasno je, da »somov vojska pod vodo ne mine«, medtem ko čas teče in se povodenj bliža. Ni stvarno, da bi vlada sklicala Svet, a ne bi imela temeljnih predlogov, o katerih bi potem tekla pogajanja. Kot sem že kdaj omenil, vlado sestavlja toliko različnih struj in skupin, da je enotno mišljenje in nastopanje skoraj nemogoče. Poleg tega različne iniciative motijo miren razvoj. Ko med narodom raste predsednikov ugled in je družbeno in politično sodelovanje na višku, se pojavi kirchnerizem s podpredsednico na čelu in predlaga nov dvomljiv davek. Máximo Kirchner, ki je vodja vladne poslanske skupine, je namreč že pred dnevi napovedal zakonski osnutek o novem »davku na bogastvo«.

Poglejmo. Čeprav Google »impuesto a la riqueza« prevede kot »davek na premoženje« ni pravilno. Grad uporabi izraz »bogastvo«. Argentina že ima (ena izmed redkih držav na svetu), davek na lastnino, oziroma na premoženje. Dodati nov davek na »izredno premoženje« bi bilo protiustavno, ker bi predstavljal dvojno obdavčenje na isti predmet. Če že hočejo, da bogati plačajo več, bi bilo bolj enostavno, da se na večja premoženja sorazmerno zviša kvota prvotnega davka. A cilj tega projekta ni zbrati nekaj denarja (»par pesov« je dejal predsednikov svetovalec Melconian in odsvetoval to potezo). Podpredsednica je bila v javnosti odstotna ves čas pandemije. Kolikor raste predsednikov ugled, pada njena priljubljenost. Morala se je pokazati. Izbrala pa je gesto, ki naj jo znova populistično približa ljudstvu. Končno kaže, da bodo novi davek plačali le tisti, ki imajo v lasti tri milijone dolarjev ali več. Kakih 12.000 oseb.

Socialno kritje. Ko zaradi karantene vse stoji, so najbolj prizadeti neformalno zaposleni. Tisti, ki nimajo rednega dohodka; samostojni delavci, ki so odvisni od dnevnih opravkov. Da premosti ta položaj, je vlada izbrala dve poti. Povečala je dostavo hrane »ljudskim kuhinjam« in povečala njih število. Po drugi strani pa je odredila, da se vsem, ki se nahajajo v tem položaju, dostavi izredna plača v višini 10.000 pesov (po uradnem tečaju 154 dolarjev; na sivem trgu pa 118 ali še manj). Vladni strokovnjaki so računali, da se bo število prejemnikov sukalo okoli tri in pol milijona. Končno je bilo vključenih skoraj osem milijonov oseb (družin). Zakaj taka razlika? Je možno, da vlada kljub statistikam, ne ve, koliko je neformalnih delavcev, kolikšno je število revnih? Porazna ugotovitev.

To izredno plačo, ki da ljudem pripada za mesec april, bodo baje ponovili tudi za maj. Obenem so povišali nekatere socialne doklade. Izredno so ojačili dostavo prehrane. A prav tu se je pojavila nova težava. Prejšnji teden smo poročali o aferi ob kupovanju olja, riža, makaronov in drugih jedil. Sedaj je v to zadevo poseglo sodišče, ugotovilo korupcijo, a ugotovilo tudi, da vpletena podjetja prodajajo državi za neverjetno visoke cene stvari, ki jih ne proizvajajo, temveč samo posredujejo. Razlika v cenah pa dosega (in presega) 50% vrednosti. Ista podjetja že desetletja in v obdobju različnih vlad delajo isto. Ni tega nihče opazil? So vsi zapadli korupciji?

Doklade, izredne plače, ojačena oskrba prehrane, brezobrestna posojila, soudeležba pri delavskih plačah … Kje država dobiva sredstva za vse to? Enostavno: tiska denar, ki je vsak dan manj vreden. Ni čudno, torej, da razni črni, sivi, plavi … vzporedni dolarji dosegajo bajne cene. Tako je te dni borzni dolar (contado con liqui) presegel protivrednost 100 pesov. Koliko bo vreden, ko bomo ukrotili COVID-19?

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 9c

Priljubljenost

Svet se je znašel v pasti pandemije. Argentina seveda ni izvzeta. Še več: bolezen se je pojavila sredi izredno težkega gospodarskega in socialnega stanja. S tem se srečujemo vsak dan. To stanje lahko razloži neštete neverjetne pojave, ki burijo duhove in vzbujajo skrbi, saj prizadevajo najbolj izpostavljene člane družbe.

Če bi iskali v svetovni literaturi, kdo bi lahko bil avtor tega blodnjaka, ki se imenuje Argentina, bi težko našli pravo ime. Morda bi Kafka vsaj delno izpolnil pogoje, da si zamisli toliko protislovij, kot jih tukaj srečujemo vsak dan. Lahko pa tudi brskamo po prizorih, ki smo jim nenehno priče, da razumemo, zakaj ta bogata in posebej blagoslovljena država ne najde poti iz začaranega kroga, v katerem se usodno vrti od srede prejšnjega stoletja pa do danes.

Najbolj izpostavljeni. Ti članki naj bi tedensko opisovali razvoj političnega dogajanja v naši državi. Torej je potrebno, da opazujemo in obdelamo politične dejavnike vsega, kar se razvija pred našimi očmi. Zanimivo je, da kljub vsej tragediji, vsem nesmiselnim dogodkom, ki se iz dneva v dan ponavljajo, vlada ohranja precejšno količino priljubljenosti. Predsednik Alberto Fernández je na prvem mestu priznanja med javnimi osebnostmi. Tudi vdor pandemije ga prvotno ni prizadel. Običajno v argentinski politiki govorimo o prvih sto »medenih dneh«, ko opozicija preveč ne rovari in socialni dejavniki blago sprejemajo ukrepe. Novi predsednik je v tem obdobju pogazil kar nekaj pravil, prizadel upokojence, zasegel del dobička poljedelcev, ni predstavil niti osnutka načrta gospodarske politike, požrl kup volilnih obljub in celo padel v sum protiustavnosti. Vendar je blesk njegovega lika ostal skoraj nedotaknjen. Celo tisti, ki ga niso volili, so gledali nanj s simpatijo. Mnogo spodrsljajev so pripisovali vplivu podpredsednice, s katero se mora nenehno boriti, ko se skuša rešiti njenega vpliva.

Huda napaka, ki jo kaže Alberto, pa je, da preveč govori in v nerazumljivi ihti ga rado zanese. »Tišina je zdravje« je priljubljen tukajšnji izraz, ki si ga predsednik ni prisvojil. Njegove trditve in izjave počasi izpodkopavajo trdnost njegovega položaja. Ko je koronavirus pristal na tukajšnjih tleh, je poudarjal, da bo vlada zlasti pazila na najbolj ogrožene »na naše babice in dedke« (nuestros abuelos). V petek 3. aprila, ko so banke končno odprle vrata, da izplačajo upokojencem njihove borne prejemke, je nastal kaos, katerega prizori so obkrožili svet kot primer neverjetnega in neznosnega kaosa. »Babice in dedki« so po šest in še več ur čakali v vrstah, ali se množično zbirali pred vrati bančnih podružnic, izpostavljeni težavam, utrujenosti in okužbam. Dogodilo se je prav tisto, česar bi se morali, socialno in sanitarno, najbolj izogibati. Sedaj vsi čakajo, kaj bo v prihodnjih dveh tednih, in upajo, da v »kriminalnih« vrstah pred bankami ni prišlo do številnih okužb.

V nekaj urah je predsednikova priljubljenost padla za pet točk. Potem je še počasi drsela navzdol, ko so funkcionarji krivdo metali druga na drugega. Res smo blizu velikega petka (mislim na Pilata) in zdravstvene ustanove priporočajo, naj si umivamo roke. A prizor vladnih mož, ki so kot podgane bežali pred odgovornostjo, ni bil ravno prijeten. Vodja ustanove ANSES (Vanoli), ki ima na skrbi pokojnine ter socialne doklade in podpore, je sicer omenil, da je bil položaj milijona upokojencev na cestah »predvidljiv«, a da odgovornost ni njegova. Predsednik Centralne banke (Pesce), ki je odredil bančne storitve za upokojence, se je tudi izgovarjal in metal krivdo na sindikat bančnih uslužbencev. Glavni tajnik tega sindikata (Palazzo) pa je dokazoval, da je on svaril pred tem, kar se je potem zgodilo. Dejstvo je, da so vsi trije »solidarno« krivi, in da v vladi, ki jo je Alberto označil za »vlado znanstvenikov«, nihče ni predvideval, da se bo zgodilo kar se je zgodilo. Predsednik se je »ujezil«, a ni nikogar kaznoval.

»Vzorni« Al Capone. Drug dogodek, ko je predsednika zaneslo v besedi, je bila otvoritev kliničnega centra Antartida. Ta sanatorij je last sindikata šoferjev tovornjakov (camioneros), ki ga vodi polemični Hugo Moyano. Vlada se je pogodila s sindikatom, da bo dal prostore in storitve na razpolago provinci Buenos Aires, da v njem internirajo obolele za koronavirusom. To je bila že četrta otvoritev omenjenega sanatorija, ki pa doslej sploh še ni deloval. Ima pa še to posebnost, da okoli njega poteka sodni postopek zaradi suma in obtožbe pranja denarja. V to obtožbo je zapletena tudi njegova sedanja partnerka Liliana Zulet. V »zameno« za svojo »dobroto«, pa je Moyano od vlade za socialno ustanovo sindikata prejel 258 milijonov. To je mnogo več kot mu po pravilih pripada. Ostali sindikati so skoraj ponoreli.

Na otvoritvi klinike je predsednik pel slavo sindikalistu. Po njegovem je Moyano »ogromen« in »vzor sindikalnega vodje«, po katerem naj se drugi zgledujejo. Če bi šlo za kakega tujca, bi lahko na zadevo pozabili. Vendar Alberto pozna (ali vsaj, bi moral poznati) življenje in delo omenjenega, ki ima na sodišču kat šest postopkov, povezanih z obtožbami korupcije v sindikatu, poštnem podjetju OCA in tudi v nogometnem klubu Independiente, kjer je predsednik. Podobno je stanje obeh njegovih sinov (Pablo in Facundo). Nekateri smatrajo, da je Moyano neke vrste Al Capone (ali Don Corleone) argentinskega sindikalizma. Ni najbolj priporočljiva osebnost za predsednika, ki skuša pokazati, da je »različen« od dosedanjih peronističnih predsednikov. Opazovalci razlagajo to bližanje polemičnemu sindikalistu kot poizkus Alberta, da nadaljuje z gradnjo lastne oblasti (nasproti močni poziciji bivše predsednice). Seveda se sprašujejo, če je ta res najboljša pot, da se reši vpliva in pritiska, ki ga Cristina nenehno izvaja.

Blažena korupcija. Na žalost je zgodovina peronizma že dolgo tesno povezana s korupcijo. Proti bivši predsednici (sedanji podpredsednici - ne pozabimo) poteka kar deset sodnih postopkov, vsi povezani s primeri korupcije. To vsi vemo, in seveda ve tudi Alberto, Kaže, da je njegovo geslo, naj o tem spregovorijo sodišča in zgodovina, medtem pa je Cristina bistveni del njegove vlade in - nedolžna. Torej, glejmo samo na sedanjost. V tem smislu je pred dnevi predsednik izjavil glede svoje vlade: »Nimam nikogar, ki bi kradel denar, nikogar, ki bi pasel lenobo (ñoquis je tukajšnji izraz), nikogar, ki bi po levi prejemal ovojnice z denarjem.«

Znova ga je zaneslo. Samo nekaj dni za tem je v javnosti odmevala novica, da je ministrstvo za socialno skrbstvo kupilo ogromne vsote hrane za »javne jedilnice«, ki jih upravljajo socialne organizacije. Nakup je vseboval predvsem olje, riž in makarone Padla pa je obtožba, da je vlada ob nakupu plačala ceno, ki je mnogo višja od one na trgu. Presežna cena (sobreprecio) se je sukala med 25% in 63% v primerjavi s tržno ceno. Kot v drugih primerih je bilo preveč razlaganja, opravičevanja, izgovarjanja. Končno je raziskava pokazala, da je skupina funkcionarjev res sprejela polemično ceno, da podjetja niso proizvajala hrane temveč jo le prekupčevala, in da ima odgovorni funkcionar že predhodne obtožbe korupcije.

Alberto je kupno pogodbo ukinil, ukazal, da ko kupuje vlada cene ne smejo presegati uradno določenih, in da morajo funkcionarji, ki so zapleteni v afero, odstopiti. A ostane kar nekaj vprašanj. Kako so mogli imenovati funkcionarje, ki imajo predhodne obtožbe korupcije? Kako vlada deluje kot kupec in kdo funkcionarje nadzira? Kdo in kako nadzira razdelitev kupljene hrane in zagotavlja, da pride do potrebnih in se ne »izgublja« na poti ... Ni šlo v tem primeru za malenkosti. Nakup je dosegel v protivrednosti ceno več kot milijon dolarjev.

Medtem skupina poslancev kirchnerizma in sindikalizma pripravlja zakonski osnutek, ki naj razglasi »domovinski davek« na lastnino. »Naj prispevajo tisti, ki imajo največ«, razlaga Máximo Kirchner, eden izmed avtorjev ideje, ki jo mnogi pripisujejo njegovi materi. Alberto medtem molči, a opravičuje, da si politiki ne znižajo plač, oziroma, da ne prispevajo v socialni fond ob pandemiji, ker pač »živijo od svoje plače«. Ali delavci ne živijo od svojih plač in upokojenci od pokojnin (zakonsko so jim odpovedali posodobljenje), ki so blazno manjše kot plače parlamentarcev? Koliko časa se bo Albertova priljubljenost ohranila na prvotni višini?

Ko že omenjamo Cristino. Nikjer se je ne vidi, nikjer se je ne sliši, a je (skoraj kot zli duh) vseprisotna. Baje se nenehno pogovarja s predmestnimi župani, ki so stalno v napetem razmerju z guvernerjem Kicillofom. Njen varovanček ima rastoče težave, pa mu skuša pomagati.

Medtem je že znano, da bo karantena, sicer nekoliko omiljena, podaljšana do 23. aprila. In potem?

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 9b

Prvi april

V znamenju te sodobne kuge je začel potekati četrti mesec leta 2020, ki bo gotovo ostalo zapisano v zgodovini z velikimi, a črnimi črkami. Prvega aprila je bilo na svetu že 857.957 okuženih z virusom COVID-19. V Argentini so te številke nekoliko milejše: 1054 okuženih in 27 mrtvih. Vendar ni razloga, da bi se veselili. Res sta pravočasen poseg vlade in prisiljena karantena omilila krut pohod bolezni, a virus se še ni razpasel z vso silo in v teku tednov bodo posledice mnogo hujše. Prvi april, ki tukaj nima istega pomena kot v Sloveniji, je predstavljal začetek drugega dela prisilne izolacije. Ta naj bi se končala v ponedeljek, 31. marca, pa smo že dolgo časa vsi vedeli, da jo bo predsednik Alberto Fernández podaljšal. Sedaj bomo doma, z že znanimi izjemami, do po Veliki noči, torej se bo življenje delno obnovilo šele 13. aprila.

Ne, ni aprilska šala. Marsikaj se je v tem času spremenilo in se bo še v dodanih dveh tednih. Čeprav večina željno pričakuje konec karantene, se bo takrat v resnici šele začelo. Minister za zdravstvo napoveduje špico bolezni v maju. Predsednik je sicer izjavil, da smo »obvladali« virus, pa mu nihče ne verjame. Število okužb se množi in pričakujejo hud porast mrtvih. Po koncu prisilnega domovanja, poleg bolezni, pa skrbi predvsem gospodarski položaj, ki se je (in se bo) v tednih karantene le še poslabšal.

                                      

Medicina, gospodarstvo in sociologija. Pravzaprav se položaj res zapleta. Tudi v normalnih državah z urejeno ekonomijo tak zastoj vsega delovanja pusti hude posledice. V Argentini, ki že dolga leta ne samo ne raste, temveč vedno bolj kruto nazaduje, so posledice lahko usodne. Računajo, da neformalnost delovne sile dosega 40%. Torej vsi tisti, ki se skoraj mesec dni ne smejo premakniti iz svojega stanovanja, da bi zaslužili vsaj nekaj pesov za preživetje, ostanejo brez vsakršnega dohodka. Tem je vlada skušala pomagati z izrednim bonom 10.000 pesov. A to je le enkrat in te vsote doslej še niso prejeli. Kaj in kako bo sredi aprila?

Pa upokojenci? Skoraj dva milijona in pol jih prejema komaj »minimalno«. Tem so namenili dodatek. Prejemke naj dvignejo iz bankomatov (cajeros automáticos). Mnogo jih pozna sistem in ga uporablja. Zato smo zadnji teden v marcu lahko videli ogromne vrste (dvesto, tristo metrov razsežne) starčkov, ki so skušali iz strojev dvigniti svojo borno pokojnino. In kje je ostala izolacija. A v stotisoče gre število tistih, ki kartic ne znajo uporabljati, so jih izgubili, jih sploh niso dvignili v banki, ali so pozabili zadevno kodo. Vlada je morala dovoliti delovanje bank za nekaj dni, da bi lahko izplačali tem revežem.

V 24 občinah buenosaireškega predmestja živi 12.300.000 ljudi. Le del je dobro stoječih. Precej je srednjega sloja, ki si vsaj nekoliko pomaga. A tam je tudi »globoko« predmestje, drugi in tretji pas naselbin. Mnogokrat pomoč ne pride do njih. Ni javnih jedilnic. Komaj da vojska s tovornjaki dospe v bližino in razdeli dnevne obroke hrane. Včasih niti tega ni. Več kot dva milijona trpi na sanitarni pomanjkljivosti. Več kot 17% bivališč so lepenkaste in pločevinaste barake, kjer se v eni sobi natrpa do 4 in 5 družinskih članov, kar strokovnjaki imenujejo »kritična prenatrpanost (hacinamiento crítico). O kakšni karanteni lahko tam govorimo? Kaj bo, kaj bo, če se virus ne ukroti in pride v tiste predele?

Zato je razumljiva skrb županov, ki od vlade (provincijske in državne), zahtevajo močno denarno podporo, da vsaj delno olajšajo njihov trpeči vsakdan. Ne gre le za socialni čut (kolikor ga imajo), gre za skrb in strah pred socialno eksplozijo, ki lahko nastane, če se položaj zaplete. Primer mesta Pergamino, v notranjosti province Buenos Aires, kjer je tolpa skušala oropati manjšo blagovnico, je sprožil alarmne zvonce. Tisto je bil policijski primer. Kaj če se to razpase v predmestju v obliki socialnih nemirov?

So kriva podjetja? Včasih ga predsednik zavozi, ko v ihti (in nemoči?) skuša urediti zamotan položaj. Tu vprašanje ne zadeva neformalno zaposlenih. Gre za podjetja, velika in mala, ki se tudi nahajajo v obupnem stanju. Težave so bile prisotne že pred nastopom koronavirusa. Najbolj prizadeta so gotovo gradbena podjetja. V Argentini sta bili vedno gradnja in avtomobilska industrija motor in termometer gospodarskega stanja. Ob nastopu pandemije so ugotavljali, da se je v gradnji izpraznilo okoli 200.000 delovnih mest. Nihče ne gradi. V okoliščini bolezni so nekatera podjetja začela odpuščati delavce. Velepodjetje Techint je odpustilo kar 1450 zaposlenih. Predsednik je podjetnike na splošno označil za »miserables«. Prvi prevod nam pokaže besedo »bedni«. A Gradov slovar nadaljuje še z drugimi pojmi: prezirljivi, skopuški, podli, hudobni. Precej ostre besede za ljudi, ki se v kaj neprijaznih okoliščinah, z rastočimi stroški in še bolj rastočimi davki, borijo za obstoj svojih podjetij in dajejo zaposlitev ljudem. Saj vemo, da niso vsi svetniki, a tudi niso vsi »miserables«.

Vlada se je v tem stanju odločila za nekaj ukrepov. Za dva meseca je prepovedala, da bi podjetja odpuščala delavce. Z dekretom je ukazala Techint-u, da ponovno zaposli odslovljene. Obenem pa je ponudila podjetjem, zlasti malim in srednjim (PYMES), posojila z minimalnimi obrestmi. In celo, da v večji ali manjši meri sodeluje pri plačah. Za marčevske plače, za katere mnoga podjetja nimajo denarja, bo torej delno (v nekaterih primerih v celoti) sredstva prispevala država. A vse je sad dobrih namenov in improvizacije. Banke še niso odločile posojil, vlada še ne ve, kako in katerim podjetjem bo dostavljala denar, podjetja pa morajo že plačati mesečne obveznosti. Pravi kaos, ki v ničemer ne prispeva mirnemu izhodu iz zagate.

Recimo, da se bo uredila zadeva marčevskih plač. In kaj potem? Bolj ali manj redno delovanje se bo začelo šele 13. aprila. Takrat se bo obnovilo tudi redno delovanje bančnega sistema. Koliko podjetij bo meseca maja v stanju, da delavcev dostavijo aprilske plače? Ob tem pa opozorimo še, da je davčna nabirka grobo padla. Prizadet je tudi trgovinski sektor; posebej pa gastronomski in hotelirski, ki živi bistveno od turizma. Tega pa ni in ga še dolgo ne bo.

Država, province in občine od davkoplačevalcev komaj prejemajo nekaj denarja. Potrebe pa rastejo z neverjetno hitrostjo. Vlada sega po edinem sredstvu, ki ji še ostane: tiskanje denarja. To je vsekakor izhod iz sile. Vprašanje je, kako bo to odjeknilo na področju inflacije, ko bo pandemija mimo. Nekateri celo govorijo o povratku kvazi-valut (quasimonedas: Lekop, Patacón, Lecor, Federal …) na katerega smo se navadili ob krizi leta 2002. Kaj vse nas še čaka.

Težki časi. Datum 1. aprila je za Argentino nekaj posebnega. Sredi križev in težav gre mimo nas skoraj neopazno. A letos obhajamo 500-letnico, odkar se je darovala prva maša na področju argentinskega ozemlja. Bilo je na ta dan leta 1520. Dva dni prej je Ferdinand Magellan, na prvem potovanju okoli sveta, zasidral svoje ladjevje v zalivu pred krajem, ki ga poznamo kot Puerto San Julian, v Patagoniji. Bila je cvetna nedelja. Mornarji so se izkrcali in na kopnem prisostvovali maši. Bili so tudi hudi časi. Nekaj Magellanovih kapitanov se mu je uprlo. Vodja jih je krvavo zatrl. Potem so zvijačno ugrabili nekaj domorodcev, da bi jih odpeljali v Španijo. Pet mesecev so, sredi težav, ostali zasidrani tam, preden so nadaljevali potovanje. Koliko časa bomo »zasidrani« mi, preden bomo rešeni težav? Bog nam pomagaj.

Le še dve omembi. Ko govorimo o županih predmestnih občin moramo omeniti trenje med njimi in guvernerjem. Kicillofa župani ne ubogajo. Blokirajo dostope do občinskega ozemlja kljub temu, da je guverner to izrecno prepovedal. Zadeva ima sicer sanitarna opravičila, a je globoko politične narave. Odmev boja med peronizmom in kirchnerizmom.

Ljudje v Buenos Airesu, okolišu in tudi v notranjosti, so uprizorili večerni »cacerolazo« (ropotanje s ponvami in pokrovi) in zahtevali od politikov, naj tudi oni kaj prispevajo. Naj si znižajo plače in razliko darujejo v sklad za boj proti virusu. Nekatere province so že ukrenile nekaj podobnega. Predsednik poslanske zbornice pa je predlagal, naj si poslanci znižajo plače v višini 40%. Sergio Massa je zelo spreten v političnih zadevah. Bo kaj kruha iz te moke?

Tone Mizerit