Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 9e

Obzorje

Zbirka poezij »Pesmi iz pampe« (Vinko Rode/Tine Debeljak ml.), je izšla pred 55 leti v založbi Mladinska vez. V črtici »Pampa«, ki je bila uvod v njegov del knjige (»Homo viator«), je tedaj mladi Tinček (R.I.P.) poosebil avtorja, ki hiti proti obzorju z namenom (in v upanju) da doseže tisto daljno črto predno zaide sonce. Podvig se seveda izjalovi, a pesnik je namenjen, da bo naslednji dan znova stopil na pot, v upanju, da mu tedaj uspe in mu obzorje (in sonce) ne uide. Prispodoba mi je prišla na misel, ko pričakujem (kot ves svet), kdaj bo konec karantene in se bomo vrnili v vsaj nekoliko bolj »normalno življenje«. Tedaj bomo dosegli obzorje - in sonce.

Saj je razumljiva ta strategija, da nam napovedo domači zapor za štirinajst dni; potem za dodatnih štirinajst; in še in še … Če bi vlada že v začetku napovedala dvomesečno karanteno, bi bila izvedba težja. A to neskončno oddaljevanje, ko vidimo obzorje skoraj na dosegu roke, pa se nam znova in znova odmakne, povzroča neko duševno bolest, ki nas poriva v obup. Tako ljudje čutijo to stanje, ko vlada napoveduje, da bodo po 26. aprilu, datum predhodno napovedan kot zaključek izolacije, dobo omejitve svobodnega gibanja znova podaljšali. Bo nekoliko več delovanja 4. maja? Bomo bolj svobodni teden kasneje? In mi, starejši, najbolj ogroženi, bomo sploh kdaj prosto zaživeli in zadihali? Če bi zapadel črnemu humorju in ostal v območju slovenske literature, bi zatrdil, da bomo Pesmi iz pampe zapeli v Pahorjevi Nekropoli.

Ko se uspeh spremeni v dvom. Saj bi vlada gotovo z veseljem napovedala konec karantene. A to je nemogoče, dokler ni konca pandemije. Je pa zanimivo, kako politologi razlagajo, da se predsednik dejansko boji trenutka, ko bo Covid-19 nastopil pot v pozabo. Alberto Fernández je miren in se dobro počuti, dokler ima kontrolo nad položajem. On misli, da obvlada situacijo. Ko pišem te vrstice je število okuženih v Argentini 3144, mrtvih pa 151.

Po mesecu boja proti virusu in za prebivalstvo, ki se suka okoli 45 milijonov, so ti podatki kar v redu. Predsednik te številke smatra kot uspeh in na to kaže tudi njegova priljubljenost, ki presega 80%. Isto število prebivalstva soglaša z vladno zdravstveno politiko in jo smatra za uspešno. Poleg tega, s političnega vidika, mu je uspelo, da je zavzel odločilno mesto v javnem upoštevanju, medtem ko je podpredsednica Cristina Kirchner ostala kakor zasenčena. Napenja vse sile, da bi se povrnila v središče dogajanja, a je zamudila ta vlak. Predsedniku je uspelo tudi, vsaj delno, da obvlada socialni položaj. Sredi popolnega zastoja gospodarstva, ko nihče ničesar ne proizvaja, še ni prišlo do izrazov nejevolje, ne izgredov, niti kaj večjih napadov na veleblagovnice, kot ob krizi leta 2001. Seveda, sedaj je na vladi peronizem.

Ta mir, ki ga predsednik smatra kot svoj največji uspeh, pa državo stane izredne količine denarnih sredstev. Kje jih dobiva? Kot smo že nekajkrat omenili, tiska vedno manj vreden denar. Vsi ekonomisti soglašajo, da v tem stanju ni drugega izhoda. A vsi se tudi sprašujejo, kaj bo potem. In tega se tudi predsednik zaveda in se tega boji. Uspešen boj proti koronavirusu je tudi prestavil, in še prestavlja na poznejši datum, vrhunec pandemije. Prvotno so višek okuženja pričakovali za konec aprila, potem za začetek ali sredo maja. Sedaj že govorijo o juniju. Bi bilo smiselno, da karanteno odpovedo še pred, ali celo med špico bolezni? Po drugi strani pa je nemogoče v nedogled gospodarstvo držati v okovih. Nobena država tega ne prenese, najmanj Argentina. Vsak uspešen dan izolacije, je izgubljen na ekonomskem področju. Zmaga se tako spremeni v dvom, ko se v vladi sprašujejo za pot, ki naj nas izpelje iz tega začaranega kroga.

Strah in trepet. V tem položaju vlada načrtuje postopno popuščanje. Posamezna področja delovanja se bodo obnovila, tako da bi sovpadal boj proti pandemiji z obnavljanjem gospodarske dejavnosti. A vprašanje je, kako to storiti in katera območja naj prej pridejo na vrsto. Glavna težava v tem ni samo obratovanje, temveč tudi vpliv zaposlenih v delovanje transporta. Te težave ni upoštevati v naseljih in manjših mestih v notranjosti. Zato bo tam popustljivost hitrejša. Odvisna bo od ukrepov guvernerjev in županov. A v velemestih (prestolni Buenos Aires, Rosario, Cordoba, Mendoza …) so avtobusi, predvsem pa vlak, najbolj nevarna priložnost za okuženje. Si predstavljate proge kot Roca ali Sarmiento ob urah prometne špice? Tega se boji vlada in to upošteva, ko pripravlja načrt ohlapnosti karantene.

Zato o delovanju javnih uradov trenutno še ni govora. Tu število zaposlenih presega tri milijone (državni, provincijski in občinski), delovanje od doma pa je med najbolj uspešnimi. Gradbena dejavnost je važna, ker je število neformalno zaposlenih ogromno in so ti ljudje socialno najbolj prizadeti. A tudi tu odlašajo, ker je tudi nevarno območje okuženja. Sodišča delujejo le za nujne primere. Število zaposlenih na tem področju je veliko, in nevarnost okuženja vedno prisotno. In končno - vzgojno področje. Številke povedo, da je med osnovno šolo, gimnazijo in univerzitetnimi študenti 15 milijonov duš, katerim moramo dodati še milijon učiteljev in profesorjev. Tudi na področju transporta je vpliv teh dejavnikov izreden. Torej bomo šolstvo, ki doslej bolj ali manj uspešno deluje po internetnem omrežju, obnovili šele avgusta, ko naj bi bil vrhunec bolezni že mimo.

Še posebna zanimivost. Te dni so s strani tobačne industrije objavili, da bodo v desetih dneh izpraznili zalogo cigaret. Nekaterih znamk že nekaj časa primanjkuje, tovarne pa, kot vse druge, stojijo. Pomanjkanje cigaret bi pomenilo tudi, da bi zaprlo vsaj 10.000 kioskov, kajti tobak predstavlja 35% njihovega zaslužka. Pomislimo na kadilce: zaprti, pa brez cigaret? Za njih je pomanjkanje tobaka hujše kot pomanjkanje hrane. Bo po tej strani prišel upor?

Mimogrede. Medtem, ko se bori proti virusu, je vlada tujim upnikom predložila svoj načrt »preureditve« zunanjega dolga. Pod geslom »Argentina danes ne more plačati ničesar«, je ponudila nov dogovor. Obsega 70 tisoč milijonov dolarjev, ki zapadejo v kratkoročnem obdobju. Povejmo, da celotni argentinski dolg znaša 332 tisoč milijonov dolarjev. Za vsoto, ki je vključena v sedanji predlog, vlada ponuja sledeče: da preloži za tri leta vsakršno odplačevanje; odpiše 62% obresti dolga in 5,4% glavnice. Tako bi tistih 70 tisoč M zmanjšala na 37.900 milijonov dolarjev in to začela odplačevati po treh letih. »Ni druge ponudbe« je zatrdil minister Guzmán. Upniki so seveda ponudbo takoj zavrnili. Argentina, ki bi včeraj morala plačati obrok 500 milijonov dolarjev, tega ni storila. S tem je začel teči dodatni mesec dni, predno zapade v »default«, neplačevanje. To bi jo postavilo izven finančnih trgov (kot leta 2001) in grobo prizadelo gospodarsko stanje. Nihče tega noče, ne vlada ne upniki. Kdo (in koliko) bo popustil?

Omenili smo, da hoče podpredsednica na vsak način zavzeti vidno mesto v javnosti. Cristina ne prenese, da ni v središču dogajanja. Zato skuša na vsak način izpeljati zakon o davku na velika premoženja. V tem primeru je potreben poseben zakon. Ker parlament ne deluje (plače vseeno prejemajo), predlaga, da bi zasedali »virtualno«, po internetu. Zato se je obrnila na vrhovno sodišče z zahtevo, naj se izreče, da je tako zasedanje zakonito. To sploh nima smisla, ker sta pravosodna in zakonodajna oblast neodvisni. Vrhovni tožilec je sodišču že »svetoval«, naj prošnjo zavrne, ne da bi se izreklo o vorašanju. To lahko stori le potem, če bi kdo tožil parlament glede ustavnosti postopka. To Cristina ve, a ta polemika jo postavi v sredino odra.

Druga njena poteza pa je, da je guvernerja province Buenos Aires zavedla v afero »kubanskih zdravnikov«. Dvesto naj bi jih prišlo v Argentino, da bi pomagali v boju proti koronavirusu. Kicillof je, kot vreden levičar, na to pristal. S tem pa je sprožil hudo polemiko, ki se vleče v nedogled. Minister za zdravstvo zvezne vlade je že potrdil, da zdravniki pridejo. A odpor proti temu raste iz dneva v dan. Zadeva kubanskih zdravnikov je tako zanimiva, da zasluži daljši opis. To bo snov za prihodnji članek.

Svet pa pretresa tudi petrolejska kriza. Cene padajo in v ZDA celo plačajo, če petrolej odpelješ. Zato grozno padajo cene bencina tudi na črpalkah. Kaj pa v Argentini? Da bi se tukaj cene znižale, kot na svetovnem trgu? To bi bila, sredi vse tragedije, prava aprilska šala.

Tone Mizerit