Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 9d

Povratek dolarja

Ves svet se vrti okoli ene same, majčkene, nevidne stvarce. Virus COVID-19 je vse postavil na glavo. Način, kako je vdrl v naše življenje me spominja na turške vpade v Slovenijo ob koncu poznega srednjega veka. Ni brezsmiselno, saj je takrat tudi razgrajala kuga in življenje dejansko ni bilo nič vredno. Kaj pa danes? Koronavirus nas postavlja pred težka vprašanja. Filozofi že pišejo o novi dobi, ekonomisti razmišljajo o usodi kapitalizma, levica sanja o novem zagonu socializma … Medtem štejemo okužene in umrle in upamo na skorajšnje izboljšanje položaja. Znanstveniki napovedujejo, da bodo v doglednem času odkrili cepilo in našli zdravilo, ki naj bi svetu povrnilo mir. Potem, baje, se bomo vrnili v življenje, ki smo ga poznali. Ali pa ne.

Argentina ni izjema. A je na nek način posebna. Pandemija nas je prizadela sredi izredne gospodarske in socialne krize. Absolutno neizplačljiv je naš zunanji dolg, gospodarstvo že dolge mesece nazaduje in revščina se je povzpela do 38% prebivalstva. Široki pasovi predmestij nimajo najbolj osnovne sanitarne strukture: ni vode, ni odvodnih cevi, ni asfaltiranih cest in na cestah, kjer ni kamenja, se čevlji pogrezajo v blato. Vlade so, druga za drugo, zavozile državo v to močvirje, kjer nas je, v ključnem trenutku poizkusa obnove, presenetil še COVID-19.

Soneti nesreče. Zakaj ta naslov? Ker bi skoraj lahko s Prešernom zapeli, da nam zija nasproti »… globoko brezno brez vse rešne poti.« Ko je v Evropi pandemija že kazala svojo pogubno moč in je naš minister za zdravstvo napovedoval, da bo do nas prišla šele »sredi zime«, je bila vsa pozornost osredotočena v dolar in zadevo zunanjega dolga. Pa smo na to skoraj že vsi pozabili. Seveda ni pozabil gospodarski minister Guzmán, ki bo te dni upnikom predstavil argentinsko ponudbo, kako naj »skupaj« rešimo zadevo. Vsi soglašajo, tudi Mednarodni denarni sklad (FMI), da Argentina ne more plačati tega dolga. Argentinski osnutek še ni točno znan, a v grobih potezah naj bi predlagali, da se odplačevanje glavnice in obresti odloži za tri ali celo štiri leta. Prej je minister namigoval, da ne no prosil (zahteval?), da upniki odpišejo del glavnice. Sedaj pa se že govori o predlogu, da se glavnica zniža za 50%.

Ko bomo končno vedeli, kaj Argentina predlaga, in bodo upniki predlog zavrnili, se bo začelo pravo pogajanje. Mnogokrat smo že pisali, da kapitalne skupine, ki imajo v lasti večino argentinskih bonov, zahtevajo naj vlada pojasni kakšen je gospodarski načrt, ki bo zagotovil, da bo država čez tri ali štiri leta sploh v stanju, da dolg odplačuje po dogovorjenih pogojih. Guzmán (in Alberto Fernández) odgovarja, da načrt obstoja, a da ga nočejo objaviti, ker je del strategije pogajanja. Vendar tudi številni argentinski ekonomisti trdijo, da načrta ni, enostavno, ker ga niso pripravili. Vsa predvidevanja, vse poteze so odvisne od tega, kakšen bo izid pogajanj.

Sedaj pa mnogi ekonomisti zahtevajo, naj vlada razloži, kaj bo storila na gospodarskem področju, ko bo pandemija mimo, ali vsaj, ko bomo odpravili karanteno. Isto zahtevo, a še bolj dramatično, postavljajo podjetniki, mali in veliki. Že tri tedne država stoji in ne proizvaja ničesar. Prizadeta so vsa podjetja, nekatera bolj, druga manj. Vsi opozarjajo, da če država ne poseže na to področje, se bližamo splošnemu kaosu. Medtem, ko ni dohodkov, pa morajo lastniki dajati delavcem mesečne plače. Vlada ponuja posojila z nizkimi obrestmi, ali celo napoveduje, da brez obresti, a banke o tem nočejo slišati. Trgovine so posebej prizadete. Blagovni trgovski centri (shoping) opozarjajo, da bodo morali odpovedati delovanje in pustiti na cesti 100.000 uslužbencev. 35.000 malih podjetij je že napovedalo, da zapirajo vrata, ker da tako ne morejo obratovati. Vlada pa ne pove, kakšen je gospodarski program za po pandemiji. In strokovnjaki smatrajo, da ga ne napove, ker ga enostavno nima. Kot v zadevi upnikov in zunanjega dolga. Čaka, kaj bo, ko bo prišel trenutek odprtja gospodarskih dejavnosti. Na to se nanašamo, ko govorimo o breznu »brez vse rešne poti«.

Na razpotju. Glede sanitarnega delovanja, vlada uživa splošno priznanje. Hvalijo zgodnjo napoved karentene, pozitivno omenjajo priprave na trenutek, ko bo okuženje doseglo višek, soglašajo s socialnim oskrbovanjem prizadetega prebivalstva. Opozicija je v tem času spremljala vse vladne korake. In zakaj je predsednik modro odločil v teh zadevah? Ker ima skupino strokovnjakov, ki mu pametno svetujejo. A tu se priznanje zaključi, ker se pojavljajo resni dvomi glede gospodarskega izhoda. Vzrok? Ker si ne pusti svetovati! Vsi resni opazovalci v medijih javno in glasno svetujejo, naj se končno vendar zbere Socialno gospodarski svet, ki naj pripravi kratkoročni in predvsem dolgoročni načrt za izhod iz krize in nadaljnje delovanje.

Ni razumljivo, zakaj predsednik ne stori tega koraka. A ni zanemarjati mnenja, da so o tej točki v vladi sami mnenja tako različna, da ne morejo priti do skupnega položaja. Jasno je, da »somov vojska pod vodo ne mine«, medtem ko čas teče in se povodenj bliža. Ni stvarno, da bi vlada sklicala Svet, a ne bi imela temeljnih predlogov, o katerih bi potem tekla pogajanja. Kot sem že kdaj omenil, vlado sestavlja toliko različnih struj in skupin, da je enotno mišljenje in nastopanje skoraj nemogoče. Poleg tega različne iniciative motijo miren razvoj. Ko med narodom raste predsednikov ugled in je družbeno in politično sodelovanje na višku, se pojavi kirchnerizem s podpredsednico na čelu in predlaga nov dvomljiv davek. Máximo Kirchner, ki je vodja vladne poslanske skupine, je namreč že pred dnevi napovedal zakonski osnutek o novem »davku na bogastvo«.

Poglejmo. Čeprav Google »impuesto a la riqueza« prevede kot »davek na premoženje« ni pravilno. Grad uporabi izraz »bogastvo«. Argentina že ima (ena izmed redkih držav na svetu), davek na lastnino, oziroma na premoženje. Dodati nov davek na »izredno premoženje« bi bilo protiustavno, ker bi predstavljal dvojno obdavčenje na isti predmet. Če že hočejo, da bogati plačajo več, bi bilo bolj enostavno, da se na večja premoženja sorazmerno zviša kvota prvotnega davka. A cilj tega projekta ni zbrati nekaj denarja (»par pesov« je dejal predsednikov svetovalec Melconian in odsvetoval to potezo). Podpredsednica je bila v javnosti odstotna ves čas pandemije. Kolikor raste predsednikov ugled, pada njena priljubljenost. Morala se je pokazati. Izbrala pa je gesto, ki naj jo znova populistično približa ljudstvu. Končno kaže, da bodo novi davek plačali le tisti, ki imajo v lasti tri milijone dolarjev ali več. Kakih 12.000 oseb.

Socialno kritje. Ko zaradi karantene vse stoji, so najbolj prizadeti neformalno zaposleni. Tisti, ki nimajo rednega dohodka; samostojni delavci, ki so odvisni od dnevnih opravkov. Da premosti ta položaj, je vlada izbrala dve poti. Povečala je dostavo hrane »ljudskim kuhinjam« in povečala njih število. Po drugi strani pa je odredila, da se vsem, ki se nahajajo v tem položaju, dostavi izredna plača v višini 10.000 pesov (po uradnem tečaju 154 dolarjev; na sivem trgu pa 118 ali še manj). Vladni strokovnjaki so računali, da se bo število prejemnikov sukalo okoli tri in pol milijona. Končno je bilo vključenih skoraj osem milijonov oseb (družin). Zakaj taka razlika? Je možno, da vlada kljub statistikam, ne ve, koliko je neformalnih delavcev, kolikšno je število revnih? Porazna ugotovitev.

To izredno plačo, ki da ljudem pripada za mesec april, bodo baje ponovili tudi za maj. Obenem so povišali nekatere socialne doklade. Izredno so ojačili dostavo prehrane. A prav tu se je pojavila nova težava. Prejšnji teden smo poročali o aferi ob kupovanju olja, riža, makaronov in drugih jedil. Sedaj je v to zadevo poseglo sodišče, ugotovilo korupcijo, a ugotovilo tudi, da vpletena podjetja prodajajo državi za neverjetno visoke cene stvari, ki jih ne proizvajajo, temveč samo posredujejo. Razlika v cenah pa dosega (in presega) 50% vrednosti. Ista podjetja že desetletja in v obdobju različnih vlad delajo isto. Ni tega nihče opazil? So vsi zapadli korupciji?

Doklade, izredne plače, ojačena oskrba prehrane, brezobrestna posojila, soudeležba pri delavskih plačah … Kje država dobiva sredstva za vse to? Enostavno: tiska denar, ki je vsak dan manj vreden. Ni čudno, torej, da razni črni, sivi, plavi … vzporedni dolarji dosegajo bajne cene. Tako je te dni borzni dolar (contado con liqui) presegel protivrednost 100 pesov. Koliko bo vreden, ko bomo ukrotili COVID-19?

Tone Mizerit