Intermezzo

V zadnjem članku (Iz življenja v Argentini - Leto III, št. 9e) na začetku omenjam Tineta Debeljaka ml. in njegovo črtico »Pampa«, pesniški zbirki »Pesmi iz pampe« (1965 - Vinko Rode, Tine Debeljak ml. - 64 strani), ki je izšla pri Mladinski vezi. Ker je kak bralec izrazil željo pojasnila o tem delu, se mi je porodila misel, da bi se ta »intermezzo« ozrl na danes skoraj pozabljeno Mladinsko vez.

Revija, najprej razmnožena, potem tiskana na primitivni offset, je izhajala med leti 1957 in 1993. Bila je mesečnik - v najboljšem obdobju je izhajalo deset številk na leto. Pisala in izdajala ga je »banda« mladih dijakov in študentov, zaljubljenih v slovensko pisano besedo. Razpečavali  smo jo po lastni mreži med mladimi Slovenci in potomci v Buenos Airesu. Občasno je kak izvod pronical do Mendoze in Bariloč. Kot urednik sem okoli leta 1966 poslal nekaj izvodov v Brazilijo, kjer je živela veja rodu Savellijevih.

V svoji knjigi »Večkulturna Slovenija - Položaj migrantske književnosti in kulture v slovenskem prostoru« (Zbirka Migracije 15 - Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, str. 54) dr. Janja Žitnik Serafin piše sledeče: »Druge slovenske ustanove v Buenos Airesu, ki so občasno izdale tudi kakšno literarno delo v knjižni obliki, so Svobodna Slovenija, Tabor, Vestnik, Katoliški misijoni (oziroma Editorial Baraga), Slovensko dušno pastirstvo, Slovensko gledališče), Sij slovenske svobode, Mladinska vez in Duhovno življenje.« Tako je MV uradno bila priznana kot založba.

Dejansko je v knjižni obliki izšla le omenjena zbirka poezij Rodeta in Debeljaka; kot brošurica (8 strani) pa še »Ne čakaj pomladi«  (1968) prezgodaj umrlega Janeza Kačarja. »Pesmi iz pampe« je bila dejansko samozaložena, saj sta vse stroške krila avtorja. Revija je dala le ime in žig, da je bilo delo bolj vredno predstavljeno.

Prvi del, »Osnovne misli« je vseboval sedemnajst poezij Vinka Rodeta. Drugi del, »Homo viator«, pa dvajset Tineta Debeljaka ml. Ta del je imel prozni uvod, ki ga omenjam v svojem članku. Dojamemo in občutimo ga bolje tisti, ki pampo poznamo in nas je že kdaj ugrabila in zaprla v svojo čarobno neskončnost.

Kot »za branje v karanteni« danes ponatisnem tisti uvod.

Tone Mizerit

PAMPA

Tine Debeljak ml.

Kakor morje te zaziblje pampa v svojo skrivnost. Hodiš, hodiš, pa ne prideš do konca. Saj skoraj ni meje med nebom in zemljo. En sam korak, pa zapustiš to rjavo puščo, le sem pa tja poraslo s šopi trave, in daleč, daleč kak evkalipt, ki prereže enoličnost.

En sam korak, pa si na nebu. Le kako je tam? Je tudi nebo ravna, modra puščava, na kateri cveto bele zvezde?

Sedel sem pod ombujem in misli so se mi podile po glavi. Vedno me je vabila skrivnostna črta med nebom in zemljo. A se še nisem mogel odločiti.

„Bi šel na pot?‟

Dvignil sem oči in pogledal naravnost v popoldansko sonce. Zaščemelo me je, da sem se zdrznil:

„Pojdem!‟                                      

Nisem vedel, kako sem vstal in se napotil proti soncu. Zapustil sem varno senco ombuja in odločno stisnil ustnice:

„Kmalu bom na obzorju. In tam bom ujel sonce. Ujel ga bom!‟

Hodil sem in hodil, kar povprek po mrtvi zemlji, šopih trave in rjavem prahu.

Sonce se je nagnilo v zaton in s čudno rdečkasto barvo osvetljevalo obzorje.

„Kako sem blizu! Saj je sonce že veliko večje kot prej. Še malo, pa ga dosežem!‟

Začel sem teči. Sonce se je že dotikalo obzorja, a do njega sem imel le malo. Veliko, rdeče kolo je počivalo na pampi nedaleč pred menoj.

Napel sem zadnje sile, toda sonce se je počasi ugrezalo v pampo. Samo še vrhnji del ga je bilo videti, potem je še ta utonil.

Še vedno sem tekel. Šele ko me je objel vijolični mrak, sem se sunkoma ustavil in plašno ozrl:

„Kje je sonce? Saj sem ga že skoraj imel. V pampo se mi moglo skriti. Kje je?‟

Glava mi je trudno omahnila. Nikjer ni bilo videti sonca, le v daljavi se je košatil ombu.

„Jutri! Jutri ga prav gotovo ujamem. Bolj bom pazil in že zarana pojdem na pot! Samo da spet vzide. Da le vzide!‟

Počasi sem se obrnil proti temnemu ombuju.